Aleksander Lukašenko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aljaksandr Lukašenka
Алякса́ндар Лукашэ́нка
Алекса́ндр Лукаше́нко
Alexander Lukashenko 2007.jpg

Trenutno na položaju
Na položaju od:
20. julij, 1994
Predhodnik: Mečislav Grib

Rojstvo: 30. avgust 1954
Flag of the Soviet Union Kopys, Beloruska SSR, Sovjetska zveza
Narodnost: beloruska
Vera: brez(ateist)

Aljaksandar Ryhoravič Lukašenka ili Aleksandr Grigorjevič Lukašenko (belorusko Алякса́ндр Рыго́равіч Лукашэ́нка (narkamaŭka) ali Alaksandar R.L., Аляксандар Р.Л. (taraškievica); rusko Алекса́ндр Григо́рьевич Лукаше́нко), beloruski politik, prvi predsednik Belorusije, * 30. avgust 1954, Kopys, Sovjetska zveza.

Otroštvo in mladost[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v revni kmečki družini, odraščal brez očeta. V mladosti je bodoči predsednik bil aktivist Komsomola (Komunistična zveza mladine). Leta 1975 je diplomiral na Pedagoški Fakulteti v Mahilovu iz specialnosti učitelj zgodovine, leta 1985 pa je končal Belorusko Kmetijsko Akademijo v Horkih in dobil naziv ekonomist - organizator kmetijske proizvodnje. V letih od 1975 do 1977 in spet od 1980 do 1982 je bil Lukašenka sodelavec obmejnih enot sovjetske varnostno-obveščevalne službe KGB v Brestu na meji s Poljsko, kjer je delal kot politični instruktor. V svojem življenju je večkrat zamenjal službo. Med drugim je bil namestnik direktorja in direktor kolhoza, namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov, sekretar političnega komiteja kolhoza.

Začetek kariere v Komunistični stranki SZ[uredi | uredi kodo]

Leta 1989 je Lukašenko kandidiral na volitvah v Dom narodnih poslancev Sovjetske zveze, ampak mu je za zmago v drugem krogu volitev zmanjkal 1 % glasov. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca v parlamentu Sovjetske zvezne republike Belorusije. Tedaj se je začela politična kariera bodočega diktatorja. V parlamentu je ustvaril lastno frakcijo Komunizem za demokracijo, ki se je zavzemala za ohranitev Sovjetske zveze v demokratizirani obliki. Po dogodkih 13. januarja leta 1991 v Vilniusu, kjer so po tem, ko je Litva razglasila neodvisnost, sovjetski vojaki ustrelili 13 neoboroženih civilistov, je Lukašenko skupaj z drugimi parlamentarci sovjetske Belorusije odpotoval na kraj nesreče, da bi zbral »objektivne« podatke o njej.

Lukašenko je bil eden od poslancev, ki so glasovali za ratifikacijo beloveške pogodbe, v kateri so se voditelji najbolj obljudenih republik Sovjetske zveze: Rusije, Ukrajine in Belorusije dogovorili o njenem razpadu. Med slavnostno sejo parlamenta ob razglasitvi neodvisnosti Belorusije je bil prav Lukašenko tisti, ki je v dvorano vnesel prej prepovedano, takrat pa uradno ponovno priznano, belo-rdeče-belo tradicionalno belorusko narodno zastavo. Potem je poskušal postati član protikomunističnega demokratičnega gibanja Beloruska narodna fronta, ampak je njegova kandidatura bila zavrnjena.

Kmalu po razpadu Sovjetske zveze se je vrnil v svoj kolhoz.

Zaradi svoje retorike si je pridobil reputacijo obsedenega borca za pravičnost in je bil leta 1993 imenovan za predsednika začasne parlamentarne komisije za boj proti korupciji. Ta položaj je izkoristil za to, da je korupcije obtožil vrsto članov tedanje beloruske vlade, samega premjerja Kiebiča pa je poimenoval »poglavar promoskovske mafije«. Leta 1994 je bila komisija razpuščena.

Na začetku leta 1994 je bila sprejeta nova Ustava Republike Belorusije. V skladu z njo so julija istega leta potekale predsedniške volitve. Prijavilo se je šest kandidatov. Aleksander Lukašenko je bil neodvisen kandidat, ki ga ni podprla nobena stranka. V volilni kampaniji se je izkazal za skrajnega populista in je poskušal volilce pritegniti z gesli višanja plač, boja proti korupciji in ponovne integracije z Rusijo. Med bolj odmevnimi epizodami njegove volilne kampanije je bil fingiran poskus atentata nanj. Kazenski postopek zaradi atentata, ki se je tedaj začel, je bil ustavljen takoj potem, ko je Lukašenko postal predsednik.

Med drugimi kandidati so bili Stanisłaŭ Šuškievič, nacionalist Zianon Paźniak in tedanji predsednik beloruske vlade Viačaslaŭ Kiebič, ki so ga komentatorji imeli za favorita. V prvem krogu volitev je Lukašenko dobil 45 % glasov, Kiebič 15 % in Šuškievič 10 %. Pred drugim krogom je Lukašenko podprla vrsta politikov, ki so jih imeli za demokrate (Anatol Labiedźka, Viktar Hanar). Pozneje so le-ti pojasnjevali, da upali, da bo Lukašenko protiutež postsovjetski nomenklaturi, ki jo je poosebljal Kiebič, in da bo omogočil nujne reforme. Drugi krog volitev je bil izveden 10. julija, v njem je Łukašenka zbral skoraj 80 % glasov.

Prvi predsedniški mandat (19942001)[uredi | uredi kodo]

Zmaga Łukašenke je bila za mnoge Beloruse in za tuje opazovalce pravo presenečenje, saj je bil razmeroma mlad in neizkušen.

Gospodarska politika: vrnitev k centralnoplanskemu sistemu[uredi | uredi kodo]

Pred prihodom na oblast Łukašenke so bile v Belorusiji izvedene le manjše gospodarske reforme. Do polovice leta 1994 v privatni lasti sta bila samo 2 % beloruskega gospodarstva, industrijska proizvodnja pa se je od razpada SZ znižala za 50 %. Država se je znašla v hudi gospodarski krizi. Łukašenka je sprejel ukrepe, ki naj bi - po njegovem - stabilizirali gospodarstvo: plače v proračunskem sektorju so bile povišane za 100 %, uveden je bil nadzor države nad cenami in ukinjeni elementi tržne reforme, ki so jih dotlej uspeli izvesti. Vrnitev k centralnoplanskemu gospodarstvu je morala povzročiti težave v državi, ki so jo z vseh strani obkrožale države s bliskovito se razvijajočim tržnim gospodarstvom. Belorusija je postala popolnoma odvisna od dostav poceni energetskih surovin iz Rusije. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za nakup teh surovin beloruska vlada je bila primorana obnoviti tudi politične vezi z Rusijo, da bi le-ta obdržala nizke cene plina in nafte. Sicer je bila ponovna integracija z Rusijo ena točk političnega programa Łukašenke.

Od samega začetka svojega mandata je Łukašenka uvedel politiko, ki je usmerjena proti proevropskim gibanjem v Belorusiji in proti poskusom zahodnje pomoči tem gibanjem. Ustavljena je bila privatizacija, v državni politiki pa je zavladala retorika, ki živo spominja na čase Sovjetske zveze. Začelo se je preganjanje politične opozicije in neodvisnega časopisja in radijskih postaj. OVSE je začela poročati o kršitvah človekovih pravic v Belorusiji.

Na začetku leta 1998 je osrednja banka Rusije prenehala opravljati operacije v beloruskih rubljih, kar je povzročilo drastičen padec njihovega tečaja. Łukašenka je tedaj prevzel osebno vodstvo dotlej neodvisne Centralne banke Belorusije in je ukazal vrniti menjalnim tečajem prejšnji nivo in zamrzniti račune komercialnih bank. To je seveda privedlo k paničnemu masovnemu odtoku denarja iz bank. Łukašenka je tedaj obtožil kriznega stanja »škodnike«, ki naj bi delovali v Belorusiji in bili plačani iz tujine. Aretiranih je bilo trideset visokih državnih uradnikov, stotine drugih je bilo administracijno kaznovanih.

Državni prevrat leta 1996. Vzpostavitev avtoritarnega režima[uredi | uredi kodo]

Poleti leta 1996 je 70 poslancev Najvišjega sveta Belorusije podpisalo zahtevo po odstavitvi Łukašenke zaradi »kršitev Ustave«. V odgovoru je Łukašenka za 24. novembra razpisal referendum, po katerem je dobil pravico razpustiti parlament in si je podaljšal mandat za dve leti. Zmaga Łukašenke na referendumu je bila razglašena že naslednjega dne, čeprav niti teoretično ni bilo mogoče, da se glasovi seštejo tako hitro. Opozicija je protestirala proti referendumski prevari, ampak ji je bil odvzet vsakršen dostop do televizije, radija in časopisja, tako da so ljudje imeli na voljo samo uradna poročila. ZDA in EU nista priznala legitimnosti referenduma.

Łukašenka je takoj izrabil nova pooblastila in razpustil Vrhovni svet. Posebne oborožene enote so obkrožile stavbo parlamenta, v sosednji stavbi pa se je namestil nov parlament, sestavljen izključno iz Łukašenkovih privržencev. Predsednik in dva ministra beloruske vlade sta v znak protesta odstopila. Novi Vrhovni svet je razveljavil zahtevo po odstavitvi Łukašenke. Le-ta pa je zamenjal vodstvo beloruske varnostno-obveščevalne službe, ki jo je potem večkrat uporabil proti političnim nasprotnikom. Začel se je pregon neodvisnih medijev in bolj vidnih članov opozicije. Več novinarjev in politikov je izginilo brez sledu, med drugim bivši sodelavec Łukašenke Viktar Hančar in operater ruske televizije ORT Źmicier Zavadzki. V nepojasnjenih okoliščinah je umrl eden vodij opozicije Hienadź Karpienka.

Ponovna rusifikacija[uredi | uredi kodo]

Beloruska zastava do 1919 in 1991-1995
Beloruska zastava 1919-1991 in od 1995
Stari grb Gonja
Novi grb

Eden glavnih ciljev notranje politike Łukašenkove vlade je postala ponovna rusifikacija javnega življenja. Leta 1995 je bil izveden referendum, s katerega ponarejenimi izidi je bila potrjena zamenjava zgodovinskih simbolov beloruske državnosti z novimi, ki so jih ustvarili na osnovi grba in zastave Beloruske socialistične sovjetske republike. Ruščina je postala drugi uradni jezik, nato pa se je začelo načrtno postopno iztiranje beloruščine iz medijev, šolstva in državnih ustanov. Proti ukinitvi grba Gonja, stare belo-rdeče-bele zastave in beloruščine kot edinega uradnega jezika so poslanci stranke Beloruska narodna fronta razglasili gladovno stavko v parlamentu. Posebne enote milicije, s katerimi je razpolagal predsednik, so jih preteple in izgnale iz stavbe.

Ruska pravoslavna cerkev je v Belorusiji dobila privilegiran status, medtem ko so drugim veroizpovedim začeli oteževati dejavnost. Mnogim katoliškim duhovnikom, ki niso imeli beloruskega državljanstva, so odvzeli pravico bivanja v državi. Vlada je odločno nasprotovala vzpostavitvi beloruske avtokefalne pravoslavne cerkve.

Zunanja kritika beloruskih oblasti[uredi | uredi kodo]

V dveh prvih letih predsedovanja Łukašenka je bil deležen ostre kritike tako domačih kot tudi tujih komentatorjev. Leta 1995 sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad prenehala kreditirati Belorusijo zaradi odsotnosti tržnih reform.

Łukašenka in Belorusija sta postala tema mnogih mednarodnih škandalov. Septembra leta 1995 nad Breško oblastjo na meji s Poljsko je protiletalska obramba beloruske vojske sestrelila civilen potniški balon, ki je zaradi vremenskih razmer kršil zračni prostor Belorusije. Ameriška balonarja sta umrla na kraju nesreče. Novembra istega leta je Łukašenka sprožil nov škandal, ko je v intervjuju zatrjeval, da je notranja politika Adolfa Hitlerja imela tudi več pozitivnih strani. Mnogi so to razumeli kot napoved poskusa gradnje v Belorusiji avtoritarnega režima.

Državni prevrat, ki ga je napravil Łukašenka leta 1996, je bil takoj ostro kritiziran s strani mednarodne skupnosti. Odnosi Belorusije z drugimi državami so se naglo poslabšale. Aprila leta 1998 so bili iz svojih rezidencij nasilno izseljeni veleposlaniki Francije, Grčije, Japonske, Nemčije, Velike Britanije in ZDA. V zvezi s tem je izbruhnil mogočen mednarodni škandal, saj so beloruske oblasti kršile načela Dunajske konvencije. Prizadete države in tudi Rusija so odpoklicale iz Minska svoje veleposlanike.

Čeprav so se pozneje vsi veleposlaniki vrnili v Belorusijo, je Łukašenka nadaljeval sovražne akcije proti zahodnjim državam in je obtožil domačo opozicijo, da naj bi jo financirale tuje obveščevalne službe. Oblasti drugih držav je obtožil protibeloruske zarote, zaradi katere naj bi med drugim beloruska reprezentanca na zimskih Olimpijskih igrah v Naganu na Japonskem zabeležila izjemno slab nastop.

Łukašenkov nezaupen odnos do Zahoda se ni izražal samo z besedami. V poznih 90. letih 20. stoletje je Belorusija nezakonito izvozila v Iran, Irak, Sudan in Jugoslavijo orožje vredno 400 milijonov ameriških dolarjev. V času vojne na Kosovu je bil Łukašenka zagovornik ideje »slovanskega bratstva« Rusije, Belorusije in Srbije in je javno izrazil podporo ukrepom srbske vlade.

Zahodni politiki so začeli vse močneje obsojati Łukašenkov režim, po padcu režima Slobodana Miloševića v Srbiji pa so ga označili za »zadnjo diktaturo v Evropi«[1] [2]. Kljub temu niti Evropska unija, niti ZDA niso sprejele odločnejših ukrepov proti beloruskemu režimu, kakršne so bile prej uvedle proti srbskemu, ker so se bale reakcije Rusije, za katero je nedemokratična in od nje odvisna Belorusija garant njenih gospodarskih in političnih interesov v vzhodni Evropi.

Ponovna integracija z Rusijo[uredi | uredi kodo]

Osnovna in edina izrazita smer zunanje politike Lukašenko je postala ponovna integracija z Rusijo. Kot posledica njegovih prizadevanj je bila aprila leta 1998 ustvarjena t.i. »Zveza Rusije in Belorusije«, pozneje preimenovana za »Zvezno državo Rusije in Belorusije«. Kljub nastanku nekaj skupnih obema državama ustanov ni prišlo do njunega resničnega zedinjenja, predvsem zaradi nesporazumov med Moskvo in Minskom glede pogojev združitve in statusa Belorusije v skupni državi. Politične ambicije beloruskega predsednika se niso omejevale na njegovo domovino: združitev naj bi mu odprla pot tudi na rusko politično prizorišče. Popularnost Lukašenko v Rusiji je stalno rasla, saj je bil v primerjavi s takrat že starejšim in bolnim ruskim predsednikom Borisom Jelcinom izrazita osebnost in je uspešno izkoriščal imperijsko nostalgijo velikega dela ruske družbe. Prav zaradi tega so ruske elite odklonile nadaljnjo združitev. Na drugi strani je Rusija potrebovala Belorusijo kot lojalno prijazno državo in za tranzit plina preko njenega ozemlja v države zahodnje Evrope. Lukašenkova vlada, v veliki meri politična odvisna od Rusije, je bila garant, da se ne bo Belorusija preveč osamosvojila. Zato - kljub ustavitvi združitvenega procesa - Rusija ni prenehala podpirati vlade Lukašenko, ostro kritiziranej s strani drugih evropskih držav.

Drugi predsedniški mandat (20012006)[uredi | uredi kodo]

Prvotno naj bi Łukašenkov predsedniški mandat potekel junija leta 1999, ampak je bil na njegov predlog podaljšan za dve leti s pomočjo referenduma iz leta 1996. Ker mednarodna skupnost ni priznala legitimnosti referenduma, je od polovice leta 1999 prenehala priznavati tudi legitimnost predsedovanja Łukašenka.

Nove predsedniške volitve so bile septembra leta 2001. Protiłukašenkovska opozicija je predstavila skupnega kandidata, sindikalnega aktivista Uładzimiera Hančaryka. Zmaga Łukašenke je bila razglašena že po prvem krogu volitev. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ni priznala uradnih izidov zaradi pregona opozicije med volilno kampanjo, onemogočanja njenemu kandidatu nastopati v javnosti in v množičnih medijih in prevar med seštevanjem glasov. Rusija in nekaj avtoritarnih držav Skupnosti neodvisnih držav so bile edine, ki so priznale legitimnost volitev.

Človekove pravice v Belorusiji[uredi | uredi kodo]

V Belorusiji se je nadaljeval pregon politične opozicije in vse pogosteje je prihajalo do kršitev človekovih pravic. Oblasti so postopoma zapirale neodvisne časopise in razpuščale nevladne organizacije. Zapirali so šole z beloruskim jezikom pouka, ali pa so v njih vzpostavljali čedalje več ruskojezičnih razredov. Zaradi vztrajanja učencev, učiteljev in staršev pri beloruščini je bila zaprta najboljša srednja šola v državi, klasični licej Jakuba Kołasa v Minsku. Odslej nobena srednja šola v Belorusiji ne ponuja več pouka v beloruščini. Zaradi političnih razlogov je bila zaprta tudi edina zasebna višja šola - Evropska humanistična univerza. Več nepokornih novinarjev, družbenih aktivistov in celo znanstvenikov se je znašlo v zaporu. Leta 2003 je Komisija človekovih pravic Organizacije združenih narodov sprejela resolucijo glede stanja v Belorusiji, v kateri je kritizirala Łukašenkovo oblast zaradi kršitev človekovih pravic in je zahtevala osvoboditev političnih zapornikov ter prenehanje pregona političnih strank in nevladnih organizacij. Istega leta je mednarodni Komite za obrambo novinarjev (CPJ) uvrstil Belorusijo na seznam desetih držav, kjer je svoboda tiska najbolj omejena. V poročilih najbolj uglednih organizacij, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic, kot so Amnesty International, Human Rights Watch, Freedom House, je režim Łukašenke našel stalno mesto na seznamu najbolj strogih diktatur.

Izolacija v mednarodni politiki[uredi | uredi kodo]

Med drugim predsedniškim mandatom Lukašenke so se odnosi Belorusije z Zahodom še bolj poslabšali. Evropska unija je izdala seznam beloruskih državnikov in drugih visokih funkcionarjev, ki jim je prepovedala vstop na območje EU. Po vstopu v EU 1. maja 2004 treh sosed Belorusije: Litve, Latvije in Poljske, na območju katerih živijo številne avtohtone beloruske manjšine in mnogo političnih izseljencev, se je v EU znašel beloruski lobi, ki poskuša obrniti pozornost mednarodnih organizacij na problem Belorusije.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]