Zrenjaninska stolnica

Zrenjaninska stolnica Cerkev svetega Janeza Nepomuka
Zrenjaninska stolnica Cerkev svetega Janeza Nepomuka Geografski položaj v Srbiji
45°22′51″N 20°23′26″E
Kraj	Zrenjanin
Država	Srbija
Verska skupnost	Rimskokatoliška
Patrocinij	Sveti Janez Nepomuk
Stranski oltarji	3
Spletna stran	Zrenjaninska škofija
Zgodovina
Prejšnja imena	Cerkev svetega Janeza Nepomuka
Podelitev papeške bule	1758
Status	stolnica
Zgradil	Marija Terezija
Arhitektura
Funkcionalno stanje	aktivno
Arhitekt	Franz Xaver Brandeisz
Slog	neoklasicizem
Začetek gradnje	1864
Konec gradnje	1868
Lastnosti
Št. zvonikov	1
Višina zvonika	56
Materiali	opeka
Zvonovi	5
Uprava
Župnija	Zrenjanin
Dekanija	Srednji dekanat
Naddekanat	/
Nadškofija	Nadškofija Beograd
Metropolija	Beograd

Stolnica svetega Janeza Nepomuka v Zrenjaninu (madžarsko Nepomuki Szent Jánosszékesegyház; srbsko Кatedrala svetog Ivana Nepomuka; italijansko Cattedrale di San Giovanni Nepomuceno) oziroma Zrenjaninska stolnica je rimskokatoliška stolnica v Zrenjaninu (Vojvodina, Srbija). Tu je sedež Zrenjaninske škofije, ki obsega ozemlje srbskega dela Banata. Stolnica je postavljena na glavnem zrenjaninskem trgu in je posvečena Svetemu Janezu Nepomuku.

Zgodovina

Gimnazijska cerkev (1846) je delovala v sklopu pijaristovske gimnazije, ki so jo morali zapustiti, ko so jih nove oblasti nagnale.

Prostorna triladijska Bečkereška stolnica (1868) je bila za takratno število vernikov premajhna (1924) - a danes (2024) prevelika

Kapela Brezmadežne se nahaja v sklopu Samostana notredamk, ki je delil njihovo usodo. Po Drugi svetovni vojni so ga komunistične oblasti vzele in namestile v njem Medicinska šola; po vrnitvi manjšega dela stavbe so ga notredamke prodale Škofiji ter tako ostale brez bečkereškega stanovanja.

Ob svojem prihodu je 1923 prvi banatski apostolski upravitelj Rodič moral iz temelja postaviti upravo ter nato urejati cerkveno življenje. V Bečkereku je bila primerna cerkev, škofijske stavbe pa ni bilo. Gimnazijsko cerkev in gimnazijo so vodili pijaristi; poučevanje so morali v SHS prepustiti civilom; redovnice notredamke so vodile dekliško gimnazijo z internatom. Pripadale so jugoslovanski provinci s sedežem v Sloveniji

Veliki Bečkerek

Veliki Bečkerek je bil pomembno kulturno in gospodarsko, politično in versko središče tako za časa Avstro-Ogrske, kakor tudi v novi državi SHS, ko je še pridobil na pomenu, ker je bil z mejami ločen od naravnega banatskega središča – Temišvara. Spremljal je in včasih celo prehiteval svetovni razvoj. Tako je že 1891 uveden telefon, komaj pet let pozneje pa je dobilo mesto že električno razsvetljavo. Z železniško progo je bil medtem povezan s Kikindo, Vršcem, Temišvarom in Pančevim. V Bečkereku so izhajai časopisi v več jezikih: v nemščini, madžarščini, hrvaščini in srbščini; imel je svojo knjižnico, gledališče, kino in več tiskarn.

Katoličani so skozi dolgo obdobje v mestu in okolici tvorili večino. 1870 je imelo mesto 19.667 prebivalcev v 1.960 gospodinjstvih. Leta 1900 pa so našteli že 26.407 prebivalcev, od katerih so bili 9.279 Madžari, 8.091 Srbi, 8.055 Nemci, 423 Slovaki, 281 Romuni, 70 Hrvati in 199 ostali.

V času po Prvi svetovni vojni so se zaradi ugodnih možnosti naseljevali številni uradniki, obrtniki, podjetniki (livarna Bobek) ali navadni delavci zlasti iz bivšega avstroogrskega dela nove države - med njimi tudi Slovenci, ki so iskali delo in zaslužek. V sklopu pijaristovske gimnazije je bila Gimnazijska cerkev svetega Štefana; svojo kapelico so imele sestre notredamke v svojem samostanu-šoli, kakor tudi usmiljeni bratje v od njih ustanovljeni bolnišnici, v kateri so požrtvovalno delali. Ta karitativni red je imel središče v Gradcu; znan je tudi v Sloveniji; saj ni ustanovil bolnišnice le v Velikem Bečkereku, vendar tudi drugod, tako na primer v Novem mestu na Kandiji 1894.

Večjezična apostolska uprava

Apostolska uprava jugoslovanskega dela Banata je bila poprej del velike Čanadske škofije, ki jo je v enajstem stoletju ustanovil ogrski kralj sveti Štefan; njen zavetnik je bil sveti Mirko - Štefanov sin. Njen prvi škof pa je bil sveti Gerard, ki je postal zavetnik nove škofije šele v Novi Jugoslaviji; medtem pa administratura v Stari Jugoslaviji sploh ni imela svojega lastnega zavetnika. Škofija je obsegala celotno področje med Tiso in Donavo vse do Karpatov in je bilo katoliško prebivalstvo - Nemci, Madžari in Hrvati, poleg njih še Romuni in Čehi - v večini. Po Prvi svetovni vojni pa je bila s Trianonsko pogodbo razdeljena na tri dele: največji del je prigrabila Romunija, manjši del Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Madžarski pa je ostal najmanjši, severni del okoli Segedina. 1927 je imela tako uprava 64 župnij z 80 duhovniki in 202.000 verniki, ki so bili po številu na prvem mestu Nemci (Donauschwaben), sledili so jim Madžari, pa Hrvati in drugi - in tukaj so postali katoličani sicer krepka, vendar manjšina.

V tej jezikovni babiloniji »s toliko narodnosti, ki so še kako občutljive, kadar gre za njihov lastni jezik in običaje«, je lahko na zadovoljstvo vseh deloval le človeško in humanistično razgledan ter krščansko in znanstveno izobražen človek, kar je Rodič, bil saj »je ohranil ugled nepristranskega nadpastirja«. V tem se strinjajo ohranjena pričevanja; navedimo le zahvalo nekega banatskega bogoslovca:

Bogoslov Lazar Rönel	Bogoslovec Lazar Rönel
”Vi ne stanujete više u Beogradu; Vi ne nosite više titulu beogradskog nego plovdivskog nadbiskupa; ali Vi ostajete naš natpastir, u srcima našeg puka ideal natpastira kojije Nijemcima i mađarima i Hrvatima, svima jednako bio duhovni otac, svima dao jednaka prava, a u srcima ideal duhovnog oca, koji u svojim suradnicima najviše cijeni svećenika, a ne pripadnost kojoj naciji.”	»Ne živite več v Beogradu; ne nosite več naziva beograjski, ampak plovdivski nadškof; a Vi ostajate naš nadpastir, v srcih našega ljudstva vzor nadpastirja, ki je bil Nemcem, Madžarom in Hrvatom duhovni oče, dajal vsem enake pravice; v njihovih srcih pa vzor duhovnega očeta, ki v svojih sodelavcih najbolj ceni duhovnika, a ne pripadnost kaki narodnosti.«

Apostolski upravitelj Rafael Rodič

Novi apostolski upravitelj Rafael Rodič je bil slovesno umeščen 15. aprila 1923 v župnijski Cerkvi svetega Janeza Nepomuka v Velikem Bečkereku, pri čemer so sodelovali: banjaluški škof Garič, opat Banjaluške trapistovske opatije Marije Zvezde Diamant, hrvaški frančiškanski provincial Troha, čez 30 banatskih duhovnikov ter verna množica. Takoj za naslednji dan je Rodič sklical posvetovanje z dekani in na njihove predloge imenoval vse upravno osebje glede na cerkvene predpise.

Kakšna pa je bila verska slika ob njegovem prihodu? Čeprav so podatki malo poznejši, kažejo približno isto sorazmerje med takratnimi veroizpovedmi, saj je prebivalstvo v mirnodobskem okolju približno enakomerno naraščalo v vseh veroizpovedih in ni poznalo (vsaj v toliki meri ne) poznejšega uravnavanja oziroma omejevanja rojstev. V celotni Banatski upravi so imeli pravoslavni večino: bilo jih je čez tri petine; sledili so jim katoličani s slabima dvema petinama; drugih veroizpovedi je bilo - razen protestantov - komaj za omembo. Če pogledamo natančneje, je bilo katoličanov 206.579, pravoslavcev 332.471, evangeličanov 40.322, judov 4011 in muslimanov 489..

Stolnica

Za časa apostolske uprave

Ko je 1923 postal apostolski upravitelj v Velikem Bečkereku frančiškan Rafael Rodić, ga je ob imenovanju "potolažil" prvi nuncij v Kraljevini Jugoslaviji, da nima niti stolnice niti stanovanja niti urejene uprave, ker je treba vse začeti na novo. V spremnem pismu k imenovanju ga je Pellegrinetti pohvalil, češ da ga osebno sicer še ne pozna, vendar da je o njem slišal veliko lepega; obenem mu ni prikrival težav in vsakovrstnega pomanjkanja, ki ga čaka v novi službi. Opozarja ga, da nima škofijske palače niti sodelavcev niti stolnice.

Glede stolnice si Rodič ni belil glave, saj je lahko uporabljal kot stolnico edino katoliško cerkev v takratnem največjem banatskem mestu - Velikem Bečkereku; upravno osebje pa je na posvetu z dekani določil kmalu po svojem prihodu s Trsata, kjer ga je v vlogi gvardijana zamenjal Slovenec Vendelin Vošnjak.

Stanovanje si je novi upravitelj začasno uredil v župnišču, pozneje pa v samostanu pijaristov; za stolnico je lahko imel na razpolago prostorno Župnijsko cekev Svetega Janeza Nepomuka - čeprav je stalno naraščanje števila katoličanov priporočalo graditev vsaj še kake cerkve. Glede na takratno stanje mesta se je njenih pet zvonov razlegalo naokoli ravno do roba mesta in menili so, da zadostuje potrebam.

Skozi zgodovino na istem mestu cerkev in mošeja

Na tem mestu je že v srednjem veku stala katoliška cerkev, ki so jo pa po zavzetju Temišvara in celega Banata Turki spremenili v mošejo. Pod Osmani je prav tam nastala Bečkereška trdnjava z mošejo - katero so spremenili po osvoboditvi zopet v katoliško cerkev in sicer po zmagi Evgena Savojskega. 1716 je bila osmanska vlada pregnana iz Temišvarja in sicer že na samem začetku avstrijsko-turške vojne (1716-1718). Na območju tega pašaluka (uradno se je imenoval Temišvarski sandžak) je živelo več narodnosti: Madžari, Srbi in Romuni pa tudi Turki. Krščansko prebivalstvo je bilo pretežno rimskokatoliško in pravoslavno, v manjši meri pa protestantsko. Precejšnje število muslimanov pa je živelo zlasti v večjih mestih. Zaradi posebnega - ekstenzivnega načina obdelovanja zemlje - so bila cela področja zamočvirjena ali celo zajezerena. Od nekdanjega prebivalstva v predturški dobi jih je ostalo v Banatu le okoli 5 odstotkov.

Čeprav je bilo področje osvobojeno že prej, so v Bečkereku in okolici najprej začeli urejati svoje domove in uporabljali za bogoslužje nekdano mošejo. Novo cerkev so začeli graditi med 1758-1763 pod pokroviteljstvom Čanadske škofije s sedežem v Temišvarju, a po ukazu avstrijske cesarice Marije Terezije iz leta 1758.

V baročnem slogu zgrajena stavba je sčasoma postajala premajhna za vse večje število katoličanov, katerih naseljevanje je spodbujala zlasti cesarica. Poleg tega so kraj in tudi cerkev prizadele razne nezgode: požar, hudo pa jo je poškodoval tudi udar strele in je obstajala nevarnost, da se bo podrla in pod seboj pokopala tudi vernike.

Sedanja cerkev

Zaradi skokovito naraščajočega števila katoličanov in zaradi nestabinosti so jo mestne oblasti 1863 same podrle in začele graditi 1864 na mestu podrte veliko večjo stavbo - to je današnjo cerkev, ki je bila dokončana 1868.

Kot triladijsko stavbo jo je zasnoval v romantičnem neoklasicističnem slogu stavbenik Brandeisz. Štiri leta pozneje jo je poslikal s podobami po zgledu na Dorejeve jedkanice domači slikar Gojgner (ali Josef Geugner), ki je bil rodom s Tirolskega. Nekaj let prej se je izkazal tudi v bližnji Ečki, kjer je naslikal Križev pot na stene velikanske cerkve, katero je gradil grof in general Sigismund Lazar 1862-1864 - okoli že obstoječe manjše cerkve - le-to pa v izrazito neoromanskem slogu, a po načrtih znamenitega Ybla. Poslikave so vzete po motivih iz Svetega pisma; za podobo Jezus pred Pilatom mu je bil vzor Munkácsy, za Zadnjo večerjo Da Vinci. Obstajajo tudi podobe olje na platno, in sicer v glavnem oltarju podoba sv. Janeza Nepomuka, zadaj pa Marija z Jezuščkom, ki jo je naslikal Székely.

1907 je cerkev pridobila baročno bučne Wegensteinove orgle iz Temišvarja.

Nadaljnje branje

(madžarsko)

• László Huzsvár, székespüspök: A Nagybecskereki püspökség Évkönyve. – Godišnjak Zrenjaninske biskupije. Püspöki Hatóság. Nagybecskerek, 8. oktober 2000.
• Csaba Csipak, Szöszill Kovács: A Nagybecskereki egyházmegye névtára és évkönyve 2011. - Shematismus statusque Dioecesis Zrenianinensis anno Domini MMXI. A Nagybecskereki Egyházmegyei Hivatal. Nagybecskerek (Veliki Bečkerek – Zrenjanin), 16. december 2011.

(latinsko)

• Schematismus cleri Dioecesis Chanádensis pro anno Domini 1919, Temesvár.
• Schematismus cleri Dioecesis Chanádensis pro anno Domini 1922, Temesvár.
• Schematismus cleri Administraturae Banatus 1927. Super partem Dioecesis Chanadensis in S.H.S. existensis pro anno Domini 1927. Veliki Bečkerek 1927.
• Schematismus cleri Administraturae Banatus in Jugoslavia. Veliki Bečkerek, anno Domini 1935.

(hrvaško)

• Opći šematizam Katoličke Crkve u Jugoslaviji. Prema mandatu preč. Episkopata Jugoslavije izradio Dr. Krunoslav Draganović. Akademija „Regina apostolorum“, Sarajevo 1939.
• Uredništvo (R. Lešnik, Z. Reven…): Cerkev v Jugoslaviji/Opći šematizam katoličke Crkve u Jugoslaviji. Jugoslovanska škofovska konferenca, Zagreb 1974. (Slovensko področje je obdelano v slovenščini)
• Gabrijel Štokalo OFM: Adresar Katoličke Crkve u SFRJ. Kršćanska sadašnjost, Zagreb 1981.

Zunanje povezave

(angleško)

• Zrenjanin Catholic Cathedral. Date of experience: September 2015. Ask Igor Marković

(srbsko)

• Rimokatolička crkva svetog Ivana Nepomuka (katedrala) | Zavod za zaštitu spomenika kulture Zrenjanin
• Zaštitnik zrenjaninske biskupije i katedrala. Zrenjaninska biskupija
• Rimokatolička katedrala u Zrenjaninu obeležila 150 godina postojanja - zr klik
• Zrenjaninska Katedrala - biskupija nazvana po svešteniku koji je odbio da oda tajnu ispovesti | Radio 105: Najlepše crkve Vojvodine
• Verski objekti u Zrenjaninu - Visit Zrenjanin
• Obnavlja se toranj Rimokatoličke katedrale I love Zrenjanin
• Da li ste znali da je Zrenjanin imao džamiju? Danas je na njenom mestu prelepa katedrala koja slavi 150. rođendan - Telegraf.rs
• Toranj Rimokatoličke katedrale zasijaće 24. novembra 12.09.2018. Piše: Tivadar Borbelj
• Srbi neimari u Velikom Bečkereku (Petrovgradu) Izvor: Zavod za zaštitu spomenika kulture Zrenjanin Autor: Bojan Kojičić, istoričar umetnosti