Slovensko vladno letalo

Državno letalo Dassault Falcon 2000EX, 2017 Glasgow

Slovensko vladno letalo je letalo (trenutno samo eno) Republike Slovenije, ki zagotavlja letalski transport najvišjih državnih organov v skladu z mednarodnimi protokolarnimi standardi in predstavlja vse državljane Republike Slovenije kot državo. Predstavniki RS, ki uporabljajo letalo, ne potujejo v svojem imenu, ampak v imenu države, in s tem ima Slovenija osnovno letalsko povezljivost za delovanje države v mednarodnem okolju. Trenutno je v upravljanju Slovenske vojske, ki poleg tega z njim delujejo v projektu Eurotransplant. Primarno slovensko vladno letalo je Dassault Falcon 2000EX, reg.: L1-01 (MSN: 15) letnik 2003, le-to je po korporativnih standardih že staro (meja 20 let) in ga bo potrebno zamenjati, logična menjava bi bila z sodobnim naslednikom Dassault Falcon 7X, ki ima fly by wire sistem upravljanja, poleg tega trenutni Falcon ne more direktno leteti recimor v Šanghaj ali Singapur, kar se je že večrat izkazalo ob krizah (Covid-19) kot katastrofalna pomankljivost.

Glede na potrebe se za VIP transport uporablja še vojaška letala:

• Turbolet L-410,
• Pilatus PC-6 (za travo po sloveniji) in
• Alenia C-27J Spartan

Slovenija nima VIP vladnega letala kot je Airbus A319 ali A330 s katerim bi lahko pripeljali večje število ljudi za potrebe državnih delegacij in predvsem ob krizah reševanja domačih državljanov iz kriznih območji, ko je redni letalski potniški promet prekinjen in vladna letala ostanejo edina možnost za državljane neke države, da se jih evakuira iz kriznih območji. Poleg reševanja ljudi, se takšna letala uporabljajo tudi za prevoz strateške medicinske opreme, zdravil ali katerekoli dobrine, ki ima strateški pomen za državo. Zakaj je velik doseg letala tako pomemben, če bi lahko cenejše letalo samo tankalo na vmesnem postanku, razlog je v temu, da ob krizah nobena država ne dovoli odlet letal s strateško opremo ali zdravili iz njihovega ozemlja, se pravi, če se letalo s cepivi kupljenimi v Tokio pristane vmes v tretji državi ta država za tankanje nebo dovolila vzleta s temi cepivi na krovu ampak jih bo moralo letalo izročiti državi pristanka. Po drugi strani, ko se letalo uporablja za gospodarsko politične goste je zelo nepriročno in kvari ogled Slovenije, da se mora letalo ustavljati in krade čas VIP osebam, ki ga uporabljajo, ker s tem je na slabšem na koncu država.

Smisleno je uporabljati klicni znak Air Force One, ki simbolizira predsednika na krovu (vrhovnega povelnika) in klicni znak Air Force Two, ki simbolizira drugi rang državnega vodstva (predsednik ni na krovu), s tem se da jasni korporativni pomen vrhovnemu povelniku obroženih sil in neglede na to, da z njegovim letalom letijo drugi organi države, nikoli ne letijo z Air Force One, ko predsednika ni na krovu.

Upravičenci do letala

Nemško vladno letalo 2x Airbus A340, 2014 Toronto

Turško vladno letalo Airbus A330, 2016, Zurich

Upravičenci do letala so:

• predsednik Republike Slovenije,
• predsednik Državnega zbora Republike Slovenije,
• predsednik Vlade Republike Slovenije,
• predsednik Državnega sveta Republike Slovenije,
• predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije,
• predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije,
• varuh človekovih pravic Republike Slovenije,
• člani Vlade Republike Slovenije (ministri, sekretarji in podporni uslužbenci),
• članice NATO bilateralni sporazumi,
• članice EU bilateralni sporazumi,
• prevoz organov v sklopu projekta Eurotransplant,
• protokolarni prevozi tujih državnikov (če jih povabi RS),
• evakuacijski državni leti za varni prevoz svojih državljanov iz nevarnih območij,
• humanintarni leti ob naravnih katastrofah in množičnih nesrečah,
• vsi, ki jim vrhovni poveljnik Slovenske vojske to odredi (poseben interes države)

Vladna letala

Slovaško vladno letalo Airbus A319

V večini držav imajo vlade za svoje potrebe svoja letala, ki jih za njih operirajo državne letalske družbe - nacionalni prevozniki, teh letal je lahko precej: Nemčija ima floto 25 vladnih letal, Francija 20 vladnih letal, Egipt 26 vladnih letal in Turčija 13 vladnih letal ter mnoge druge države. Zaradi razširjenosti je najbolj popularna družina Airbus A320 v izvedenki A319 oz. ACJ319 Airbus Corporate Jets z šestimi dodatnimi rezervoarji, ki ima velik doseg do 11.000 km z osmimi VIP potniki, lahko pa prepelje do 50 potnikov. Takšnih VIP letal je v uporabi preko sto. Veliko držav uporablja tudi širokotrupna VIP letala kot sta Airbus A330-200 Prestige z kapaciteto 60 potnikov in doletom okrog 15.400 km in šitirimotorec Airbus A340 VIP ACJ340-500 s kapaciteto 75 potnikov in doletom 18.500 km, ki mu omogoča let do skoraj vsake točke na zemeljski obli. Tipično se poslovna letala menjujejo, ko dopolnijo starost 10 let, letala, ki so starejša od 20 let pa veljajo že za stara letala. Včasih država tudi pošlje letalo po svoje državljane v primeru evakuacije iz kriznih območji, ker je to dostikrat edina možna tehnična rešitev. Prednost vladnih letal je tudi, da služijo državi v času kriz (kot je bila pandemija covida-19) in lahko pripeljejo strateško opremo (npr. maske, dihalne aparate, cepiva) direktno iz države proizvajalke (Kitajska, ZDA), kajti če v takšnih kriznih razmerah letalo kje pristane zaradi premalega doleta letala, država v kateri pristane lahko prepreči odhod te strateško pomembne opreme. Neodvisnost si tako država lahko zagotovi samo s svojimi lastniškimi letali z dovolj velikim dosegom.

Eisenhowerjev Super Constellation v uporabi 1953-61 prvi Air Force One, Ohio

Air Force One poimenovanje

Glavni članek: Air Force One

Zlasti eno od vladnih letal je postalo del popularne kulture: Air Force One, ki ga uporablja predsednik Združenih držav in ga upravljajo ameriške zračne sile. Ne gre samo za eno letalo ampak za celo floto letal. Klicni znak "Air Force One" je bil ustvarjen leta 1953, potem ko je Lockheed Constellation s predsednikom Dwightom D. Eisenhowerjem vstopil v isti zračni prostor kot let komercialne letalske družbe z isto številko leta in so vladnemu letalu dodelili klicni znak AF One. Air force one je postal sinonim za predsedniško letalo držav.

Podpredsednik ZDA JD Vance na letalu Air Force Two B757, Virginija

Air Force Two

Glavni članek: Air Force Two

Obstaja tudi letalo s katerim leti podpredsednik ZDA (ang. Vice President of the United States) to letalo (v praksi je to spet cela flota letal) uporablja klicno kodo Air Force Two. Richard Nixon je bil prvi podpredsenik predsednika Eisenhowerja leta 1959, ki je koristil ta pozivni znak.

Marine One

Marine One je klicni znak katerega koli zrakoplova ameriškega marinskega korpusa, ki prevaža predsednika Združenih držav. Od leta 2024 se najpogosteje uporablja za predsedniški transportni helikopter, ki ga upravlja prva eskadrilja marinskih helikopterjev "Nighthawks", najpogosteje kot VH-3D Sea King ali redkeje kot novejši VH-92A Patriot in manjši VH-60N "White Hawk". Vsako letalo marinskega korpusa, ki prevaža podpredsednika Združenih držav brez predsednika, ima klicni znak Marine Two.

Jugoslovanski Air Force One in vojaška VIP letala

Iljušin Il-14S

Leta 1952 je na morju prenovljena jahta Galeb z 5377 BRT začela svojo državno poslanstvo, po zraku pa je leta 1957 sovjetska zveza z Hruščevo administracijo poslala ruski regionalni 18 tonski Iljušin Il-14P VIP model z dosegom 1.600 km (S/N: 146001121) za predsednika, ki ga niso marali iz uporabe je bil hitro umakjen leta 1963, a so ga vzdrževali do leta 1973, potem so ga upokojili, ker ni bil zanimiv za prodajo, skupaj je imel nalet ob upokojitvi zgolj 113 ur in 166 pristankov. Letalo Il-14S je danes v letalskem muzeju na letališču v Beogradu.

Douglas DC-6B

Jugoslovanski Air Force One YU-AFA DC-6B VIP, msn:45563, v redni uporabi 1959-1969

Leta 1958 je takratni premier maršal Josip Broz Tito zase in za svoje slavne goste naročil poseben VIP luksuzni model 49 ton težkega ameriškega dolgoprogaša Douglas DC-6B (S/N: 45563) z dosegom 8.340 km, 35 sedeži in avtonomijo 23 ur, letalo je iz tovarne v ZDA poletelo za Jugoslavijo 26. oktobra 1958 z registracijo YU-AFA (S/N 45563), kasneje predstavljen v JRV i PVO kot 7451, 73101, 7511. Letalo je upravljal jugoslovanski nacionalni letalski prevoznik JAT Jugoslovenski Aerotransport, to je bilo eno izmed zadnjih dveh izdelanih letal DC-6 na svetu obe dve letali, je kupila Jugoslavija. To letalo je bilo prvo potniško letalo v Jugoslaviji sposobno medcelinskih letov in je bilo zelo pomebno za usposabljanje letalskega kadra predvsem pilotov, ki so jih na tip letala prešolali inštruktorji družbe KLM Royal Dutch Airlines. Drugo rezervno letalo YU-AFB (S/N 45564) je prišlo naslednji mesec, to letalo je uporabljal JAT tudi celo v rednem potniškem prometu. Posebnost predsedniškega letala, da je bil to DC-6B z najboljšo zvočno izolacijo na svetu in v potniški kabini je vladala tišina, ne glede nato, da so ga poganjali 4 zvezdasti motorji z 72 valji skupaj, veliko letalskih strokovnjakov, ki so izkusili letenje z njim je bilo šokiranih, da je lahko DC-6B tako tih avion.

DC-6B YU-AFB msn:45564 Namibia Commercial Aviation leta 2001

Z letalom se je za otvoritev njegove uporabe januarja 1959 Tito odpravil v: Indijo, Etiopijo, Sirijo in Sudan vrnil se je februarja 1959. Letalo se je pokazalo kot politično izjemno močno transportno sredstvo ter se je povrnilo v mesecu dni, ker je Jugoslavija dobila toliko poslovnih priložnosti, da je bila cena letala že odplačana. Letalo je bilo pomembno tudi za vodenje gibanja neuvrščenih. DC-6B je opravil 55 odprav, simboliziral je neodvisnost države in enakopravnost ter ustvarjanje zavezništva in širjenje državnega vpliva, odlikoval ga je veliki doseg in zanesljivost.

Leta 1975 je predsednik prodal obe letali prijatelju zambijskemu državnemu voditelju Kennethu Kaundi, uradno je so z njim opravljale zračne sile. Letali so opustili, ko je v Afriki nastopila doba reaktivnih letal. Leta 1992 letalo kupi poslovnež Cris Schutte, saj je imel samo 4600 ur naleta, DC-6B je nato letel v letalski družbi Namibia Commercial Aviation do leta 1999 z registracijo V5-NCF. Drugo letalo V5-NCG je letelo še leta 2007.

Leta 2000 je letalo (S/N 45563) kupil RedBull, saj je našel pilot Sigi Angerer in je preletelo v Salzburg ter šlo na kompleten tri leten remont, ki je bil zaključen leta 2004 letalo je dobilo registracijo N996DM, od takrat naprej kot dragulj njihove flote redno leti v skupini The Flying Bulls in ga lahko vidimo na letalskih miting, večkrat je bil tudi v Sloveniji. Leta 2013 je letalo dobilo novo avstrisko registracijo OE-LDM. Letalo ni samo unikatni Titov DC-6, ampak je enotno mnenje strokovnjakov, da je ta leteči primerek letala v Salzburgu danes boljši, kot je bil kadarkoli DC-6, tudi ko je bil nov.

Jugoslovanska Sud Aviation Caravelle v uporabi 1969-1979

Ilyushin Il-18D

Leta 1967 jugoslavija kupi sovjetski 64 tonski štirimotorni turbopropelerski avion Ilyushin Il-18D (S/N: 187009803) , ki je bil v VIP predsedniški uporabi samo dve leti do 1969, ko je prišla Caravella. Med leti 1969 in 1978 je letalo uporabljal Zvezni izvršni svet in vojno letalstvo. Leta 1978 je Il-18 prodan letalski družbi Air Guinee. 3. septembra 1978 je letalo strmoglavilo pri pristanku v Gvineji in bilo odpisano, umrlo je 15 ljudi. V uporabi je bilo še eno letalo IL-18D (S/N: 187009805).

Caravelle

Leta 1969 je Tito kupil sodobno francosko 46 tonsko reaktivno letalo Sud Aviation Caravelle (S/N: 241) za regionalne lete po Evropi, ravno tega leta je Caravella postalo prvo letalo z zmogljivostmi CAT III A pristanka in autolanda na svetu, leta 1979 je bilo letalo prodano francoski letalski družbi Europe Aero Service.

Boeing 727

Dva tromotorna Boeing 727 VIP sta bila uvedena v uporabo leta 1975

Leta 1975 je Tito kupil dva močna 78 tonska ameriška trimotorna reaktivca Boeing 727-2L8A VIP (S/N: 21080 in 21040), šele takrat je imel zaupanje za odprodajo štirimotornega batnega Douglasa DC-6B, iz česar se jasno vidi zaupanje v ameriški tehniko na pram vzhodni in evropski. Boeing 727 je bil eden izmed najhitrejših civilnih potniških letal tistega časa in je lahko letel z hitrostjo 0,9 Macha oz. 961 km/h. B727 je lahko vzletal s kratkih vzletnih stez in gorskih letališč, ki niso bila opremljena za velika letala in kljub temu letel na interkontinentalnih razdaljah. Zaradi treh motorjev B727 ni bil omejen pri dolgih progah kot so bila dvomotorna letala na eno uro leta do najbližjega letališča (za primer odpovedi motorja) in je lahko letel čez morje in ostala področja brez primernih letališč s tem je bil tudi uporabnejši kot dvomotorna letala z ETOPS odobritvijo. V repu letala je imel Airstair (t.i. zračne stopnice) in ni rabil zunanjih stopnic, če niso bile na voljo. B727 je veljal za najbolj proizvajano ozkotrupno letalo do konca 1980ih. Leta 1983 so obe letali B727 bili prodani jugoslovanski čarterski družbi Aviogenex, obe letali sta bili preprodani leta 2006 ameriški družbi Pennant Aviation.

Državna jugoslovanska predsedniška letala

Št. letal	Letalo	Obdobje	reg. št. in MSN	Št. potn. sedežev/ št. posadke	Hitrost (km/h)	Doseg (km)	Višina leta (m)	Izvor
1x	Iljušin Il-14 VIP	1957-1963	71301 msn 146001121	10/ 5	417	1600	7400	Sovjetska zveza
2x	Douglas DC-6B VIP	1958-1975	YU-AFA msn 45563, YU-AFB msn 45564	35/ 5	507	8340	7600	ZDA
2x	Iljušin Il-18	1967-1978	YU-AIB msn 187009803 73201 msn 187009805	65/9	625	6500	11800	Sovjetska zveza
1x	Sud Aviation Caravelle	1969-1979	74101 msn 241	?/ 4	805	1700	12000	Francija
2x	Boeing 727 VIP	1975-1983	14301 msn 21080 YU-AKH, 14302 msn 21040 YU-AKD	30/ 5	961	4700	13000	ZDA

Vojaški Dassault Falcon 50, 1984, Basel

Vladna letala so v času Tita imela predvsem gospodarski namen, saj je bilo sklenjenih veliko poslov po svetu za domača družbe (Litostroj, SCT, Gradis, Hidromontaža, Metalna, Đuro Đaković, SOKO), ki so jih potem izvajale na eni strani na drugi strani pa so letala služila političnemu vplivu na voditelje in urejanje cele vrste političnih vprašanj za potrebe gibanja neuvrščenih, združenih narodov in demokratizacije. Letala so segla velikokrat dlje kot je segel vpliv države po sistemu, ko so z formalnimi pristopi zavozili jim ni preostalo druga, da so poslali delegacijo z letalom, ki je potem rešila ali vsaj omilila problematiko, ki je bila takrat pereča. Letala so omogočala tudi posle izven dosega države na zahodnih trgih, kjer ni bilo uradnih sporazumov a so na takšen način lahko vodilni dostopali do praktično vsega, kar ostale države vzhodnega bloka niso imele. Takšen način delovanja se je potem razpadel z smrtjo Tita, saj naslednika s temi metodami ni bilo.

Vojaški Learjet 25B, 1990, Haag

Vsaka jugoslovanska republika (Slovenija: LS LRS, Hrvaška: LS LRH itd) je imela še svoja letala za potrebe republiških vlad. Jugoslavija je imela tudi 18 VIP vojaških reaktivnih letal, ki jih je uporabljal VIP vojaški vrh države.

Vojaški Jakovljev Jak-40, Beograd

Vojaška državna jugoslovanska VIP letala namenjena generalom in admiralom

Št. letal	Letalo	Št. potn. sedežev/ št. posadke	Hitrost (km/h)	Doseg (km)	Višina leta (m)	Izvor
6x	Learjet 25B	8/ 3	859	2844	14000	ZDA
6x	Dassault Falcon 50	8/ 3	915	6480	14935	Francija
6x	Jakovljev Jak-40	14/4	550	1800	8000	Sovjetska zveza

Tako so v Jugoslaviji operirali tri (oz. vsaka republika je imela še svojo) različne flote državnih VIP poslovnih letal:

• predsedniško VIP floto
• vojaško VIP floto
• republiško VIP floto (Hrvaški North American Sabreliner 75A YU-BLY itd)

Poleg teh treh flot letal so imela še vsa pomembnejša velika podjetja svoja zasebna VIP letala za posel:

• gorenje tovarna bele tehnike iz Velenja (Cessna Citation I, Cessna Citation II),
• Iskra konglomerat elektro opreme iz Kranja (Cessna 441 Conquest II),
• Hidromontaža iz Maribora (Antonov An-14)
• INA naftna industrija iz Zagreba (Hawker-Siddeley HS.125-600B),
• Montmontaza Zagreb (Cessna 402C Businessliner)
• Energoinvest inženirsko podjetje iz Sarajeva (Cessna S550 Citation II, Cessna 441 Conquest II, Cessna 421C Golden Eagle III) itd.

Zgodovina slovenske republiške flote

Letala LS LRS in RS

Letalo	Obdobje	Reg. št. MSN	Št. potn. sedežev/ št. posadke	Hitrost (km/h)	Doseg (km)	Višina leta (m)	Napredek	Izvor
Beechcraft Bonanza C35	1953	YU-CER msn: D-3142	2/ 1–2	280	1200	2500	prvo vladno letalo	ZDA
Cessna 310F	1961	YU-BAJ msn: 310-0149 Druge reg.: SL-CAF	2/ 1–2	330	1600	2500	dvomotorno letalo	ZDA
Cessna 421 Golden Eagle	1973	YU-BIH	6/ 1–2	440	2750	7600	prisilno ponjeni motorji, kabina pod tlakom, krilni de-ice (boots)	ZDA
Learjet 24D	1975- 1999	S5-BABmsn: 24D-320	6/ 2	770	2700	14000	prvo reaktivno letalo, letenje nad vremenom, vremenski radar	ZDA
Learjet 35A	1986- 2004	S5-BAA msn:35-618	6/ 2	770	5300	14000	izboljšan anti-ice sistem	ZDA
Dassault Falcon 2000 EX	2005	L1-01 msn:15	10/ 3	1040	7000	14000	glass cockpit, stojna višina, TCAS II	Francija

Poslovno letalstvo Gorenje - Cessna Citation I 1988 Hannover

Beechcraft Bonanza 35

V 1950-ih prvo kupljeno letalo izvršnega sveta LS LRS – Ljudske skupščina Ljudske republike Slovenije je bilo enomotorno štirisedežno letalo Beechcraft Bonanza 35 registracije YU-CER, letalo je bilo proizvedeno leta 1953, med drugim ga je pilotiral tudi Branko Ivanuš, ki je bil predsednik aerokluba pred vojno. Letalo je uporabljal Letalski center Maribor do leta 1971.

Cessna 310F

Leta 1961 je LS LRS (Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije) kupila štirisedežno Cessna 310F registracije YU-BAJ. To je bilo prvo dvomotorno letalo slovenske vlade.

Slovensko vladno letalo Learjet 24D 1992 Stuttgart

Cessna 421 Golden Eagle

Leta 1973 je LS LRS kupila osem sedežno Cessna 421 Golden Eagle. To je postalo drugo dvomotorno letalo in prvo letalo kabinskega razreda s kabino pod tlakom. Letelo je lahko nad vremenom do višine 9200 metrov.

Learjet 24D in Cessna 500

Leta 1975 je LS LRS kupila Learjet 24D registracije YU-BIH kot prvo reaktivno slovensko vladno letalo.

Slovensko vladno letalo Learjet 35A 2004 Zurich

Leta 1978 je podjetje Gorenje iz Velenja kupilo poslovno reaktivno letalo Cessna 500 Citation I registracije YU-BIA za prodor na nove trge, s katerim so večkrat leteli tudi predstavniki politike. Gorenje je bilo eno redkih družb v 1970-ih s tako visokim korporativnim poslovnim nivojem, in ravno zaradi tega je lahko prodrlo na zahodne trge, kjer drugi niso bili uspešni. Poslovna letala in s tem osebni stiki so posredno Gorenju odprla marsikatero poslovno priložnost ter držali močne političnogospodarske vezi tako doma kot v tujini.

Learjet 35A in Cessna 550

Leta 1986 je LS LRS kupila drugo reaktivno vladno letalo Learjet 35A registracije S5-BAA, ki je bilo v operativni rabi Slovenije do leta 2005.

Leta 1989 je podjetje Gorenje kupilo drugo poslovno reaktivno letalo Cessna 550 Citation II registracije S5-BAC, ki so ga prav tako uporabljali predstavniki politike, ko ni bilo plovno vladno letalo.

Falcon 2000EX

Leta 2005 je slovenska vlada kupila Falcon 2000EX registracije L1-01 kot tretje reaktivno vladno letalo.

Slovensko vladno letalo Falcon 2000EX 2016 Berlin Tegel

Glej tudi

• Air Force One, dve letali ameriškega predsednika

Zunanje povezave

• Predstavnosti o temi L1-01 (aircraft) v Wikimedijini zbirki
• Seznam letov letala Falcon v obdobju 2018–2024, Gov.si
• Janko Kene, pilot vladnega Falcona, Instagram.com