Pojdi na vsebino

Seznam krajev Unescove svetovne dediščine v Ukrajini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Lokacija območij svetovne dediščine v Ukrajini. Sive pike označujejo najdišča lesenih cerkva, modre so najdišča Struvejevega geodetskega loka, zelene pa Starodavni in pragozdni bukovi gozdovi.

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) označuje območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih predlagale države podpisnice Unescove konvencije o svetovni dediščini, ustanovljene leta 1972.[1] Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine zgradb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravna dediščina je opredeljena kot naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote.[2] Ukrajina je uradno sprejela Unescovo konvencijo in postala neodvisna članica 12. oktobra 1988,[3] medtem ko je bila še vedno uradno Zvezna republika Sovjetske zveze (pred njenim razpadom leta 1991[4]).

Od leta 2023 je v Ukrajini osem območij svetovne dediščine, od katerih je sedem kulturnih območij, eno izmed njih, starodavni in pragozdovi bukovi gozdovi Karpatov in drugih regij Evrope, pa je naravno območje. Prvo uvrščeno mesto je bilo leta 1990 Kijev: cerkev svete Sofije in sorodne samostanske stavbe, Kijevsko-Pečerska lavra. Najnovejše uvrščeno mesto je bilo zgodovinsko središče Odese leta 2023. Mesto je bilo takoj uvrščeno na seznam ogroženih zaradi ruske invazije leta 2022 sta bili mesti Kijev in Lvov dodani na seznam ogroženih pozneje istega leta.[5] Tri območja so transnacionalna: Lesene Cerkve si deli s Poljsko, Struvejev geodetski lok si deli z devetimi državami, Starodavni in pragozdni bukovi gozdovi pa s 17 državami. Poleg tega ima Ukrajina na poskusnem seznamu 16 območij.

Svetovna dediščina

[uredi | uredi kodo]

Unesco navaja območja po desetih merilih; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, od vii do x pa naravni[6]

  * Transnacionalna dediščina
  † Ogrožena
World Heritage Sites
Naziv Slika Lokacija Leto vpisa Kriterij Opis
Kijev: cerkev sv. Sofije in z njo povezane samostanske stavbe, Kijevsko-Pečerska lavradagger Church with green and golden domes Kijev 1990 527ter; i, ii, iii, iv (kulturno) Cerkev svete Sofije je bila zgrajena v 11. stoletju, kmalu po pokristjanjevanju Kijevske Rusije. V notranjosti so ohranjeni mozaiki in freske iz tistega časa. Samostanske stavbe okoli cerkve so bile zgrajene v 17. in 18. stoletju v ukrajinskem baročnem slogu. Kijevsko-Pečerska lavra je samostanski kompleks, ki se je razvijal od 11. do 19. stoletja. Obsega cerkve, samostane in jame, kjer so bili pokopani svetniki. Bilo je pomembno središče vzhodne pravoslavne cerkve. Cerkev Odrešenika na Berestovem, ki meji na Lavro, je bila mestu dodana leta 2005. Leta 2023 je bilo mesto uvrščeno na seznam ogroženih zaradi ruske invazije leta 2022.[7]
Staro mestno jedro Lvovadagger Old colourful town houses and a fountain with a statue in front Lvovska oblast 1998 865bis; ii, v (kulturno) Mesto Lvov je bilo ustanovljeno v poznem srednjem veku in še vedno ohranja svojo srednjeveško topografijo. Mesto so oblikovali medsebojni vplivi različnih skupnosti, ki so tam živele skozi stoletja, vključno z različnimi krščanskimi skupinami, muslimani in Judi. Arhitektura mesta predstavlja fuzijo slogov iz vzhodne Evrope z vplivi, ki prihajajo iz Italije in Nemčije. Ohranjenih je več stavb iz obdobja renesanse in baroka. Leta 2023 je bilo območje uvrščeno na seznam ogroženih zaradi ruske invazije leta 2022.[8]
Struvejev geodetski lok* A marker on the top of a mound in the middle of a field Hmelnicka oblast, Odeška oblast 2005 1187; ii, iii, vi (kulturno) Struvejev geodetski lok je niz triangulacijskih točk, ki se raztezajo na razdalji 2820 kilometrov od Hammerfesta na Norveškem do Črnega morja. Točke je postavil v raziskavi astronom Friedrich Georg Wilhelm von Struve, ki je prvi izvedel natančno meritev dolgega odseka poldnevnika, kar je pomagalo ugotoviti velikost in obliko Zemlje. Prvotno je bilo 265 postajnih točk. Svetovna dediščina vključuje 34 točk v 10 državah (od severa proti jugu: Norveška, Švedska, Finska, Rusija, Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Moldavija, Ukrajina), od katerih so štiri v Ukrajini (na sliki oznaka mesta v Gvardijske, Hmelnicka oblast).[9]
Starodavni prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope* Hills covered in forest Ivano-Frankivska, Hmelnicka, Lvovska, Zakarpatska oblast 2007 1133ter; ix (naravna) To območje obsega nemotene primere zmernih gozdov, ki prikazujejo postglacialni proces širjenja evropske bukve iz nekaj izoliranih območij zatočišč v Alpah, Karpatih, Dinaridih, Sredozemlju in Pirenejih. Območje je bilo prvotno uvrščeno leta 2007 kot pragozdovi bukovih gozdov v Karpatih, ki si jih delita Slovaška in Ukrajina, leta 2011 razširjeno na starodavne bukove gozdove Nemčije, leta 2017 in 2021 pa nadalje razširjeno na gozdove v skupno 18 državah. V Ukrajini je navedenih 13 gozdnih rezervatov (Synevyr na sliki).[10]
Rezidenca metropolitov pravoslavne cerkve Bukovine in Dalmacije v Černivcih A building in red brick Črnoviška oblast 2011 1330; ii, iii, iv (kulturno) Rezidenca bukovinskega in dalmatinskega metropolita je bila zgrajena za vzhodnopravoslavnega metropolitanskega škofa v poznem 19. stoletju, ko je bila regija pod oblastjo Avstro-Ogrske. Zasnoval jo je češki arhitekt Josef Hlávka. Ansambel je zgrajen v historicističnem slogu in združuje značilnosti bizantinske, gotske in baročne arhitekture. Kompleks je služil kot škofova rezidenca do druge svetovne vojne. Leta 1955 je bila posest prenesena na Univerzo v Černivcih.[11]
Antično mesto Tavrični Hersones in njegova Hora v Sevastopolu Columns and ruins Sevastopol 2013 1411; ii, v (kulturno) Mesto Herson so ustanovili dorski Grki v 5. stoletju pred našim štetjem na obali Črnega morja. V naslednjih stoletjih je mesto videlo interakcije grških, rimskih in bizantinskih skupnosti v črnomorski regiji. Končno je bilo opuščeno v 15. stoletju. Okolica mesta je bila pomembna zaradi proizvodnje vina, ostanki starodavnih vinogradov pa so dobro ohranjeni.[12]
Lesene cerkve Karpatske regije na Poljskem in v Ukrajini* Wooden church with three domes Ivano-Frankivska, Lvovska, Zakarpatska oblast 2013 1424; iii, iv (kulturno) To posest obsega 16 lesenih cerkva v Karpatih, od tega jih je osem v Ukrajini. Cerkve so med 16. in 19. stoletjem zgradile skupnosti vzhodne pravoslavne in grkokatoliške vere. Oblike temeljijo na pravoslavnih cerkvenih tradicijah z lokalnimi vplivi. Imajo lesene zvonike, ikonostasne zaslone in notranjo barvno dekoracijo, pa tudi cerkvena pokopališča, vratarnice in pokopališča. Na sliki je cerkev Svete Trojice v Žovkvi.[13]
Zgodovinsko središče Odesedagger Opera building in Odesa Odeška oblast 2023 1703; i, ii, iii, iv, v (kulturno) Mesto Odesa se je v poznem 18. in 19. stoletju hitro razvilo kot pristaniško mesto. Večkulturno mesto je bilo dom Bolgarom, Grkom, Armencem, Judom, Italijanom, Moldavcem, Poljakom, Rusom, Romunom, Tatarom in Ukrajincem, katerih tradicije so se v enem stoletju zlile v eno samo družbeno-kulturno okolje. V Odesi so ohranjene številne stavbe in arhitekturni sklopi iz 19. stoletja, vključno s Primorskim bulvarjem, Potemkinovimi stopnicami ter opernim in baletnim gledališčem v Odesi (na sliki). Mesto je bilo zaradi ruske invazije leta 2022 takoj uvrščeno na seznam ogroženih.[14][15]

Poskusni seznam

[uredi | uredi kodo]

Poleg območij na seznamu svetovne dediščine lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam.[16] Od leta 2023 ima Ukrajina na poskusnem seznamu 16 lokacij

Tentative sites
Naziv Slika Lokacija Leto predloga UNESCO kriterij Opis
Zgodovinsko središče Černigova, 9.–13. stol A white church in orthodox style Černigovska oblast 1989 i, ii, iv (kulturno) Ta nominacija vključuje zgodovinsko središče Černigova ali Černihiva, ki sega v obdobje 9.–13. stoletje. V nominaciji sta omenjeni cerkev Preobraženja Gospodovega iz 11. stoletja in cerkev Borisa in Gliba iz 12. stoletja (na sliki).[17]
Kulturna krajina kanjona v Kamjanec-Podilsku Look at a castle with many towers from afar Hmeljniška oblast 1989 i, ii, iv (kulturno) Ta nominacija vključuje grad (na sliki) in zgodovinsko središče mesta Kamjanec-Podilski, ki izvira iz 11. do 18. stoletja.[18]
Grobnica Tarasa Ševčenka in državni zgodovinski in naravni muzej - rezervat Old house, surrounded by trees Čerkaška oblast 1989 (mešano) V nominacijski dokumentaciji ni opisa[19]
Državni stepski biosferni rezervat Askanija Nova A herd of Przewalski's horses running Hersonska oblast 1989 x (naravno) V nominacijski dokumentaciji ni opisa[20]
Dendrološki park "Sofijivka" A bridge over a stream in a park Čerkaška oblast 2000 (mešano) Angleški krajinski park je leta 1796 začel graditi Stanisław Szczęsny Potocki. Je reprezentativen primer krajinsko vrtnarske arhitekture na prelomu 18. stoletja in je dom več kot dva tisoč rastlinskih vrst. Od leta 1955 ga upravlja Nacionalna akademija znanosti Ukrajine.[21]
Palača krimskih kanov Bahčisaraj A view of the palace, with chimneys and minarets Avtonomna republika Krim 2003 i, iii, v, vi (kulturno) Palača je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja v lokalnem slogu. Približno 250 let je služil kot rezidenca krimskih kanov. Kompleks obsega dve mošeji, uradne stavbe, bivalne prostore kanov in njihovih družin, pa tudi pomožne zgradbe, notranja dvorišča in parke.[22]
Arheološko najdišče "Kamnita grobnica" A stone mound Zaporoška oblast 2006 iii, vi (kulturno) To arheološko najdišče obsega veliko gomilo, visoko do 12 metrov, sestavljeno iz posameznih blokov peščenjaka. Na kamnih je več petroglifov, nekateri iz obdobja neolitika, večina pa je nastala v bronasti dobi. Na tem območju so našli ostanke naselbin iz obdobja mezolitika in neolitika[23]
Mikolajivski astronomski observatorij Observatory main building Mikolajivska oblast 2007 ii, iv (kulturno) Observatorij v Mikolajivu je bil ustanovljen leta 1821 kot mornariški observatorij. Kompleks sestavljajo klasicistična glavna stavba, astronomski paviljoni iz začetka 20. stoletja in trije sodobni paviljoni, ki se uporabljajo za raziskave.[24]
Kompleks spomenikov trdnjave Sudak iz 6.–16. stoletje Fortress walls Avtonomna republika Krim 2007 ii, iv, v (kulturno) Utrdbe v Sudaku ali Sugdeji so zgradili Bizantinci v zgodnjem srednjem veku in nato Genovežani, ki so zgradili večino obstoječih struktur v 14. in 15. stoletju. V 17. stoletju je pomen Sudaka upadel in leta 1958 je trdnjava postala muzej.[25]
Astronomski observatoriji Ukrajine* Mikolajivska oblast, Kijev, Odeška oblast, Avtonomna republika Krim 2008 ii, iv, vi (kulturno) Ta transnacionalna nominacija združuje pomembne astronomske observatorije. V nominacijo so vključeni štirje observatoriji iz 19. in 20. stoletja v Ukrajini: Mikolajivski observatorij, Astronomski observatorij Kijevske nacionalne univerze, Astronomski observatorij Odeške nacionalne univerze in Krimski astrofizikalni observatorij (na sliki).[26]
Kijev: cerkev Svete Sofije s pripadajočimi samostanskimi stavbami, cerkvi sv. Cirila in sv. Andreja, Kijevsko-pečerska lavra (razširitev) St. Andrew's church, a Baroque building on the top of a hil Kijev 2009 i, ii, iii, iv (kulturno) Ta nominacija obravnava dodatek dveh cerkva k obstoječemu območju svetovne dediščine v Kijevu. Samostan sv. Cirila je pomemben primer arhitekture Kijevske Rusije. Ustanovljen je bil v 12. stoletju. Notranjost cerkve je v veliki meri ohranjena, zunanjost pa je bila baročno prenovljena v 17. in 18. stoletju. Cerkev sv. Andreja (na sliki) je bila zgrajena sredi 18. stoletja po načrtih Francesca Bartolomea Rastrellija. Je redek primer elizabetinskega baroka v Ukrajini.[27]
Trgovske postojanke in utrdbe na genovskih trgovskih poteh. Od Sredozemlja do Črnega morja* Sudak fortress on the top of a hill Avtonomna republika Krim 2010 ii, iv (kulturno) Ta transnacionalna nominacija združuje nekaj najpomembnejših območij pomorskih in trgovskih naselij, razporejenih po Sredozemlju in Črnem morju, ki so bila del trgovskega omrežja Genovske republike med 11. in 15. stoletjem. V Ukrajini je nominirana trdnjava Sudak.[28]
Kulturna krajina "jamskih mest" krimske Gotije Ruins of Mangup Avtonomna republika Krim 2012 iii, v, vi, vii (mešano) Ta nominacija zajema dve srednjeveški naselji Krimskih Gotov, Mangup in Eski Kermen, ter okolico z apnenčastimi formacijami in umetnimi jamami. Goti so območje naselili v 3. do 4. stoletju in se v 6. stoletju povezali z Bizantinskim cesarstvom. Mangup je bil njihova prestolnica. Kneževina Teodoro se je na tem območju oblikovala v 14. stoletju in so jo leta 1475 dokončno uničili Osmani.[29]
Zgodovinsko okolje prestolnice krimskih kanov v Bahčisaraju Cave in the ruins of the old city of Çufut Qale Avtonomna republika Krim 2012 ii, iii, v, vi (kulturno) Ta nominacija vključuje kanovo palačo in trdnjavo Chufut-Kale (na sliki ruševine) ter njuno okolico. Palača je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja in je približno naslednjih 250 let služila kot rezidenca krimskih kanov. Območje okoli Čufut-Kale je bilo dom Alanom od 6. do 15. stoletja. V 14. stoletju je bil prva prestolnica Krimskih Tatarov. Med 17. in 19. stoletjem so krimski Karaiti postali največja etnična skupina v mestu. Iz tega obdobja je večina arheoloških ostankov.[30]
Deržprom, stavba državne industrije Derzhprom complex from above Harkovska oblast 2017 iv (kulturno) Deržprom ali stavba državne industrije ob Trgu svobode v Harkovu. Zgrajena v dvajsetih letih 20. stoletja je največja stavba na svetu v konstruktivističnem slogu. Zasnovali so ga arhitekti S.S. Serafnnov, M.D. Feldher in S.M. Kravec. Deržprom je modernizem nekaj let postavil za glavni arhitekturni slog Sovjetske zveze.[31]
Tyras - (Bilgorod-Dnistrovski) (Akkerman), na poti iz Črnega morja v Baltsko morje Fortress at the waterfront Odeška oblast 2019 ii, iv, vi (kulturno) Grška kolonija Tyras je bila ustanovljena v 6. stoletju pred našim štetjem na bregovih Dnestrskega estuarija. Skozi stoletja je služil kot pomembno trgovsko pristanišče s potmi, ki so se povezovale s svilno potjo, Baltikom in Sredozemljem. Mesto, zdaj znano kot Bilgorod-Dnistrovski, so oblikovale številne skupnosti, ki so tam živele skozi stoletja.[32]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »The World Heritage Convention«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 27. avgusta 2016. Pridobljeno 21. septembra 2010.
  2. ↑ »Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2021.
  3. ↑ »Ukraine«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 12. maja 2021. Pridobljeno 17. maja 2021.
  4. ↑ Clarity, James F. (26. december 1991). »End of the Soviet Union; On Moscow's Streets, Worry and Regret«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 2. marca 2022. Pridobljeno 2. junija 2021.
  5. ↑ »Ukraine: UNESCO sites of Kyiv and L'viv are inscribed on the List of World Heritage in Danger«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 17. septembra 2023. Pridobljeno 17. septembra 2023.
  6. ↑ »UNESCO World Heritage Centre – The Criteria for Selection«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2016. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  7. ↑ »Kyiv: Saint-Sophia Cathedral and Related Monastic Buildings, Kiev-Pechersk Lavra«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 12. maja 2021. Pridobljeno 17. maja 2021.
  8. ↑ »L'viv – the Ensemble of the Historic Centre«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2021. Pridobljeno 17. maja 2021.
  9. ↑ »Struve Geodetic Arc«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 30. oktobra 2005. Pridobljeno 16. avgusta 2020.
  10. ↑ »Ancient and Primeval Beech Forests of the Carpathians and Other Regions of Europe«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 2. marca 2012. Pridobljeno 1. februarja 2021.
  11. ↑ »Residence of Bukovinian and Dalmatian Metropolitans«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 19. maja 2021. Pridobljeno 17. maja 2021.
  12. ↑ »Ancient City of Tauric Chersonese and its Chora«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2021. Pridobljeno 17. maja 2021.
  13. ↑ »Wooden Tserkvas of Carpathian Region in Poland and Ukraine«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 27. oktobra 2020. Pridobljeno 29. oktobra 2020.
  14. ↑ »The Historic Centre of Odesa«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2023. Pridobljeno 25. januarja 2023.
  15. ↑ »Odesa inscribed on UNESCO's World Heritage List in the face of threats of destruction«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2023. Pridobljeno 25. januarja 2023.
  16. ↑ »Tentative Lists«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 29. junija 2020. Pridobljeno 17. avgusta 2021.
  17. ↑ »Historic Centre of Tchernigov, 9th -13th centuries«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 22. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  18. ↑ »Cultural Landscape of Canyon in Kamenets-Podilsk«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 23. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  19. ↑ »Tarass Shevtchenko Tomb and State Historical and Natural Museum - Reserve«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 23. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  20. ↑ »National Steppe Biosphere Reserve Askaniya Nowa«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 24. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  21. ↑ »Dendrological Park Sofijivka«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 24. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  22. ↑ »Bagçesaray Palace of the Crimean Khans«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  23. ↑ »Archaeological Site Stone Tomb«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. septembra 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  24. ↑ »Mykolayiv Astronomical Observatory«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  25. ↑ »Complex of the Sudak Fortress Monuments of the 6th – 16th c.«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 28. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  26. ↑ »Astronomical Observatories of Ukraine«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. avgusta 2021. Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  27. ↑ »Kyiv: Saint Sophia Cathedral with Related Monastic Buildings, St. Cyril's and St. Andrew's Churches, Kyiv-Pechersk Lavra (extension of Kyiv: Saint-Sophia Cathedral and Related Monastic Buildings, Kyiv-Pechersk Lavra)«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 26. septembra 2021. Pridobljeno 26. septembra 2021.
  28. ↑ »Trading Posts and Fortifications on Genoese Trade Routes. From the Mediterranean to the Black Sea«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 26. septembra 2021. Pridobljeno 26. septembra 2021.
  29. ↑ »Cultural Landscape of "Cave Towns" of the Crimean Gothia«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 27. septembra 2021. Pridobljeno 26. septembra 2021.
  30. ↑ »The historical surroundings of Crimean Khans' capital in Bakhchysarai«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 28. septembra 2021. Pridobljeno 28. septembra 2021.
  31. ↑ »Derzhprom (the State Industry Building)«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. septembra 2021. Pridobljeno 28. septembra 2021.
  32. ↑ »Tyras - Bilhorod (Akkerman), on the way from the Black Sea to the Baltic Sea«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. septembra 2021. Pridobljeno 28. septembra 2021.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Seznam_krajev_Unescove_svetovne_dediščine_v_Ukrajini&oldid=6267199«