Taras Ševčenko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Taras Ševčenko
Portret
Rojstvo Тарас Григорович Шевченко  *
25. februar (9. marec) 1814[1]
Morinci[d][2][3][4][5]
Smrt 26. februar (10. marec) 1861[1] (47 let)
Sankt Peterburg, Ruski imperij[2][6][7]
Narodnost Ukrajinec
Državljanstvo Flag of the Russian Empire (black-yellow-white).svg Ruski imperij[8][9][10]
Poklic slikar, pesnik, antropolog, umetnik, pisatelj, dramatik
Leta aktivnosti 1826-1861
Podpis Taras Shevchenko’s signature.gif
Spletna stran
museumshevchenko.org.ua

Taras Grigorovič Ševčenko (ukrajinsko Тара́с Григо́рович Шевче́нко),* 9. marec 1814, † 10. marec 1861, ukrajinski pesnik, pisatelj, umetnik, politik in tudi folklorist ter etnograf.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Otroštvo in mladost[uredi | uredi kodo]

Taras Grigorovič Ševčenko se je rodil 9. marca leta 1814 v vasi Morinci v Zvenigorodskem okraju Kijevske gubernije. Ko je bil star devet let, je umrla njegova mati, dve leti pozneje pa še oče, tako da je odraščal v revščini in bedi. Nekaj časa ga je učil vaški duhovnik in že v zgodnji mladosti je pokazal veselje in nagnjenje do slikanja. Slikarstvu se je posvečal vse življenje. Ko je bil star 14 let, je postal služabnik pri svojem zemljiškem gospodarju Engelhardtu, ki hotel, da Ševčenko postane njegov domači slikar. Jeseni leta 1822 se je začel učiti pisati pri lokalnemu dekanu Sovgirju in je bil večkrat pretepen za »zapravljanja časa« na risbo. Ševčenko je potoval z Engelhardtom v Vilno in Peterburg, kjer ga je gospodar leta 1832 izročil v slikarsko vzgojo V. Širjajevu.

Odkupnina[uredi | uredi kodo]

Pri Širjajevu se je mladi slikar seznanil z umetnikom I. M. Sošenkom in s pesnikoma Jevgenijem Grebinko in Vasilijem Žukovskim. To poznanstvo je bilo za nadaljnjo Ševčenkovo usodo zelo pomembno, saj mu je pripomoglo k odkupu (Ševčenko je bil Engelhardtova lastina), k pridobitvi osebne svobode. Preko njih se je Ševčenko seznani tudi s slavnim slikarjem in profesorjem Karlom Brjulovom. Spomladi leta 1838 sta se Brjulov in Žukovskij odločila odkupiti mladega pesnika. Engelhardt je zahteval veliko vsoto, in sicer 2.500 rubljev. Denar sta zbrala, ko je Brjulov naredil portret Žukovskega, ki je bil na dražbi prodan cesarski družini. Ševčenko pa odkupljen 22. aprila 1838, tedaj je imel 24. let.

Umetniška akademija v Peterburgu[uredi | uredi kodo]

Osvoboditev je Ševčenku omogočila vpis na umetniško akademijo, kjer se je kot učenec slikarja Brjulova seznanil s takratnimi tehnikami slikanja, trikrat je bil nagrajen s srebno medaljo, leta 1844 pa je šolanje na umetniški akademiji v Peterburgu končal. V času šolanja v Peterburgu, proti koncu tridesetih let, je začel pisati pesmi. S posredovanjem Jevgenija Grebinke je bilo leta 1840 objavljenih osem romantičnih pesmi v zbirki z znamenitim naslovom »Kobzar«, kar pomeni ljudski pevec, goslač.

Prva izdaja »Kobzarja«

Zbirka je vsebovala le osem pesmi: »Katarina« (1838), »Topol« (1839), »Dumka« (»Zakaj mi črne obrvi«), »Misel«, (1838), »Perebendja« (»Perebednia«, 1839), »Tarasova noč« (1838), »Na Osnovanenka« (1839), »Ivan Pidkova« (1839), »Dume moje, moje misli, v težavah sem z vami« (1840), ki je napisana posebej za to zbirko in je neke vrste epigraf ne le za to izdajo, temveč za vsa dela Tarasa Ševčenka.

Prva zbirka Tarasa Ševčenka je dobila v ukrajinski književnosti takšen pomen kot Prešernove Poezije v slovenski literaturi: sprožila in spodbudila je oblikovanje in razraščanje ukrajinske nacionalne literature, katere začetki segajo daleč nazaj v čase nastajanja ljudske poezije, ki jo je Ševčenko v umetni obliki nadaljeval.

Iz romantičnega izročila je Ševčenkova poezija prerasla v realizem, ki pa mu ne manjka poetičnosti in lirizma. Leto dni po objavi »Kobzarja« je Ševčenko objavil zgodovinsko epsko pesem »Gajdamaki« (1841) in v njej upodobil eno izmed poglavij ukrajinskega ljudstva v njeni razgibani in krvavi zgodovini, in sicer boj ukrajinskega naroda proti poljskemu iz leta 1768. Balado »Gamalija« pa je objavil leta 1844, v središču zgodbe je pomorska bitka Kozakov pod vodstvom otamana (hetmana) Gamalije v Istambulu, da bi osvobodil ujete Kozake. Hkrati z opevanjem poguma Kozakov in globokega občutka za dolžnost pesnik poudarja občutek velike ljubezni do rojstne dežele Kozakov v Ukrajini.

Poleti leta 1842 je Ševčenko s pomočjo pesmi »Katarina« naslikal oljno sliko istega imena, ki je postala najbolj znano delo ukrajinskega slikarstva.

»Katarina« (olje, 1842)

Skupaj je Taras Ševčenko napisal 237 pesmi, od tega 235 v ukrajinščini in 2 v ruščini.

Portret V. Žukovskega, ki je bil prodan. Denar, ki je bil zbran, je poslužil za odkupnino Ševčenka

Prvi izlet v Ukrajino[uredi | uredi kodo]

Med študijem in življenjem v Peterburgu je trikrat Ševčenko obiskoval Ukrajino (leta 1843, 1845 in 1846), kar je imelo nanj velik vpliv. Tam je obiskal brate in sestre ter druge sorodnike, se srečal z uglednimi ukrajinskimi pisatelji in intelektualci (npr. J. Grebinkom, P. Kulišem in M. Maksimovičem) in se spoprijateljil s kneževsko družino Repnin, še posebej z Varvaro Repnino. Med oktobrom in decembrom leta 1843 je bil v Jagotinu pri Repninu, kjer je po naročilu Alekseja Kapnista preslikal dve kopiji portreta Nikolaja Repnina švicarskega slikarja J. Horununga. En portret je shranjen v Narodnem muzeju Tarasa Ševčenka v Kijevu, drugi v Ermitažu.

Po vrnitvi v Ukrajino je Ševčenko veliko potoval po deželi, pisal in slikal in med drugim objavil zbornik risb »Slikovna Ukrajina« (1844) ter nekaj političnih satir, naperjenih proti takratni caristični samovolji. Leta 1844 je bil z dodatkom pesmi »Gajdamaki« objavljen ponatis prve izdaje »Kobzarja«. V istem letu je Ševčenko napisal satirično politično pesem »Sen« (»Vsak ima svojo usodo«), ki kritizira avtokratski sistem ruskega cesarstva.

Drugi izlet v Ukrajino[uredi | uredi kodo]

Prvi avtoportret v zaporu, 1847

31. marca leta 1845 je Ševčenko zapustil Peterburg in šel v Kijev. Kot uslužbenec Kijevske arheološke komisije je potoval po Ukrajini, zbiral folklorno in etnografsko gradivo.

V jeseni in pozimi 1845 je Ševčenko napisal naslednja dela: »Ivan Gus«, »Slep«, »Velika klet«, »Kavkaz«, »In mrtvim in živim...«, »Davidovi Psalmi«. Zelo bolan je leta 1845 napisal pesem »Oporoka«, ki je spodbujala revolucionarnemu boju za osvoboditev. Vsebine niso bile natisnjene, zato jih je Ševčenko v zvezku z naslovom »Tri poletja« natisnil sam (1843-1845).

Ujetje in izgnanstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 1846 se je pridružil Ciril Metodovemu bratstvu, skrivnemu političnemu združenju, ki ga je ustanovil ukrajinski patriot Nikolaj Kostomatov, profesor na kijevski univerzi. Gesla te politične organizacije so bila demokratična, temelječa na nacionalni osnovi in na povezavi med slovanskimi narodi. 27. novembra leta 1846 je Ševčenko postal učitelj risanja na Kijevski Univerzi svetega Vladimirja (zdaj Kijevska nacionalna univerza Tarasa Ševčenka).

Marca 1847 so se začele aretacije članov bratstva. Ševčenko je bil aretiran 5. aprila 1847, ko se je vrnil v Kijev. Zasegli so njegovo pesniško zbirko »Tri poletja« in ga v spremstvu poslali v Peterburg. Tam je bil zaprt v kazematu tretjega cesarskega oddelka. V dveh mesecih v zaporu je Ševčenko napisal pesmi, ki so jih kazneje združili v cikel »V kazimatu«, ki med drugim vsebuje pesmi »Večer« (opis spomladanskega večera in družinske večerje v ukrajinski vasi) in »Vseeno mi je« (pesnik razmišlja nad težko usodo svoje države, ima občutek poguma, duhovne moči in nepremagljivosti, torej predanost domovini in narodu).

Ševčenko je bil obtožen zaradi pisanja pesmi v ukrajinščini in za celo desetletje izgnan v Orenburg. Sam car Nikolaj I. je k nalogu za izgnanstvo pripisal: »Pod najstrožjim nadzorstvom, s prepovedjo, da bi risal in pisal«.

Grob na Smolenskem pokopališču v Peterburgu

Nekaj olajšanja je v to mučno izgnanstvo vnesla udeležba v ekspediciji, ki je leta 1848 raziskovala Aralsko morje. Ševčenka je poveljnik v odpravo vključil kot slikarja in v tem času napravil več kot 350 krajin in portretov v akvarelu. Bivanje na otoku Kos-Aral je bilo za umetnika zelo produktivno. Poleg številnih risb, akvarelov in sepia je napisal pesmi »Kralji«, »Tatarivna«, »Marija« in več kot 70 pesmi, ki izražajo njegovo čustveno stanje.

Aprila 1850 je bil Ševčenko zaradi spleta okoliščin in ovadbe nekega oficirja ponovno aretiran in za sedem let zaprt v Novopetrovski trdnjavi, vendar je z dovoljenjem poveljnika trdnjave lahko pisal. Prijatelji Ševčenka so se pritožili na njegovo aretacijo, vendar je bila peticija šele leta 1857, dve leti po smrti cesarja Nikolaja I, uspešno priznana, pesnik pa je bil izpuščen iz izgnanstva.

Tretji izlet v Ukrajino[uredi | uredi kodo]

Ko je dobil dovoljenje, se je Ševčenko poleti leta 1859 vrnil v Ukrajino. Tam si je želel kupiti kos zemlje in si ustvariti družino, kar pa se mu ni izpolnilo. Zaradi njegove v ukrajinščini napisane politične literature so ga ponovno zaprli, tokrat že tretjič.

Zadnja leta življenja in smrt[uredi | uredi kodo]

Do zadnjega dne življenja je bil pesnik pod tajnim nadzorom policije, vendar je kljub temu ustvaril veliko novih del. Ševčenkove pesmi so bile objavljene v Leipzigu leta 1859. Januarja leta 1861 je izdal knjigo »Bukvar«, priročnik za poučevanje v nedeljskih šolah Ukrajine. 2. septembra 1860 je bil skupaj z drugimi umetniki priznan kot akademik graviranja.

V času, ko je bil bolan, je Ševčenko sodeloval pri pripravi prve izdaje revije »Osnova«, ki je bila izdana še v času njegovega življenjem. Pred smrtjo je na samoportret iz leta 1860 s svinčnikom napisal svojo zadnjo pesem »Ne pusti nas, slabega«.

V zadnjih letih se je Ševčenko boril z revmo, srčne okvaro in cirozo jeter in 10. marca leta 1861 je umrl. 13. marca je bil pokopan na Smolenskem pravoslavnem pokopališču v Peterburgu. Po 58 dneh so pepel Ševčenka prenesli iz Peterburga v Ukrajino. 20. maja leta 1861 so z ladjo »Kremenčuk« žaro peljaji iz Kijeva v Kaniv in 22. maja je bil pogreb na Černeči gori.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ševčenko // Lirika // Urednik Lojze Krabar – Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976.
  • Тарас Григорович Шевченко // Біографія // за ред. Вязовського Г. А. – Видавництво київського університету, 1960.
  • Тарас Шевченко. Документи і матеріали. — К. : Держполітвидав УРСР, 1963. — С. 6.
  • Основа. — 1862. — кн. V. — С. 54; Пискунов Ф. Шевченко, его жизнь и сочинения… — С. 62; Твори у десяти томах… — т. V. — С. 188; т. VII, кн. II, № 356; Жур П. Шевченковский Петербург… — С. 81.
  • Тарас Шевченко. Повне зібрання творів у десяти томах. — К. : Вид-во АН УРСР: т. I — 1951, т. II — 1953, т. III — 1949, т. IV — 1949, т. V — 1951, т. VI — 1957, т. VII — кн. перша і кн. друга — 1961, т. VIII — 1963, т. IX — 1963, т. X — 1964, т. III. — С. 169—170; «Одесский вестник», 1892. — № 226.
  • Запис № 10 у метричній книзі Моринців за 1814 рік (зберігається в Національному музеї Тараса Шевченка в Києві; Тарас Шевченко. Документи і матеріали. — К. : Держполітвидав УРСР, 1963. — С. 3. «Тысяча восемьсот четырнадцатого года февраля двадцать пятого числа у жителя села Моринец Григория Шевченко и его жены Екатерины родился сын Тарас…»