Pojdi na vsebino

Seznam krajev Unescove svetovne dediščine na Norveškem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) označuje območja svetovne dediščine izjemne univerzalne vrednosti za kulturno ali naravno dediščino, ki so jih predlagale države podpisnice Unescove konvencije o svetovni dediščini, ustanovljene leta 1972.[1][2] Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine zgradb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina.[3] Kraljevina Norveška je konvencijo sprejela 12. maja 1977, zaradi česar so njena zgodovinska mesta upravičena do vključitve na seznam. Od leta 2017 je na Norveškem osem območij svetovne dediščine, vključno s sedmimi kulturnimi in enim naravnim območjem. Obstaja eno transnacionalno območje, Struvejev geodetski lok, ki si ga deli z devetimi drugimi državami.[4]

Prvi dve norveški znamenitosti, Urneška lesena cerkev in Pristaniška četrt Bryggen, sta bili vpisani na seznam na 3. zasedanju Odbora za svetovno dediščino, ki je potekalo v Kairu in Luksorju v Egiptu leta 1979.[5] Zadnji vpis, Območje industrijske dediščine Rjukan–Notodden, je bil dodan na seznam leta 2015.[6] Norveška poleg svojih območij svetovne dediščine ohranja tudi pet objektov na svojem poskusnem seznamu, od katerih so tri transnacionalne nominacije.

Svetovna dediščina

[uredi | uredi kodo]

Unesco navaja območja po desetih merilih; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, od vii do x pa naravni.[[7]

  * Transnacionalna dediščina
World Heritage Sites
Ime Slika Lokacija (Norveško okrožje]]) Leto vpisa UNESCO kriterij Opis
Urneška lesena cerkev
Urnes Stave Church 		Urnes Church, a wooden building with a cemetery in front. Sogn og Fjordane 1979 58; i, ii, iii
(kulturno) 		Stolpna lesena cerkev v Urnesu je eden najstarejših in najvidnejših primerov te vrste lesenih cerkva. Zgrajena je bila v 12. in 13. stoletju in vključuje elemente vikinške tradicije iz prejšnje cerkve iz 11. stoletja. Cerkev združuje vplive keltske umetnosti, vikinške tradicije in romanske arhitekture. Leseno pohištvo, ki izvira iz prejšnje cerkve, prikazuje prepletene, borbene živali in tako povezuje predkrščansko nordijsko kulturo in krščanstvo srednjega veka.[8]
Pristaniška četrt Bryggen
Bryggen 		Bryggen houses, look from the street. Hordaland 1979 59; iii
(kulturno) 		Bryggen je zgodovinsko pristaniško okrožje Bergna, pomembnega mesta na zahodni obali Norveške. Leta 1350 je Hanseatska liga v Bergnu ustanovila tujo trgovsko postajo, kontor, ki je nadzorovala trgovino s ribami s severa. Hanzeatsko obdobje je trajalo do 16. stoletja. Bryggenove lesene hiše so prizadeli številni požari, zadnji v petdesetih letih 20. stoletja, vendar so bile vedno znova zgrajene v tradicionalnem slogu. Danes je ohranjenih približno 60 tradicionalnih stavb.[9]
Rudarsko mesto Røros z kolico
Røros Mining Town and the Circumference 		Røros town panorama in winter. Sør-Trøndelag 1980 55; iii, iv
(kulturno) 		Røros je bil rudarsko mesto od leta 1644 do leta 1977, ko je rudarsko podjetje bankrotiralo. Mesto je v celoti zgrajeno iz lesa. Švedski vojaki so ga leta 1679 med skanijsko vojno popolnoma uničili, a so ga pozneje obnovili. Skupaj z okolico, Circumference (območje privilegijev, ki jih je dansko-norveški kralj leta 1646 podelil bakrenim tovarnam Røros), prikazuje življenje in delo v rudarskem mestu v surovem subarktičnem podnebju.[10]
Skalne rezbarije v Alti
Rock Art of Alta 		Alta petroglyphs depicting humans and animals Finnmark 1985 352; iii
(kulturno) 		Ta lokacija vsebuje 45 najdišč petroglifov na petih območjih okoli fjorda Alta, daleč severno od arktičnega kroga. Na tisoče slik in rezbarij, ki segajo od približno 4200 pr. n. št. do 500 pr. n. št., prikazujejo favno, kot so severni jeleni, losi, medvedi, ribe, kiti in morske ptice, pa tudi interakcijo lovcev-nabiralcev s pokrajino. Na slikah so prikazani lov, ribolov, potovanja s čolni ter simboli in obredi. Upodobljeni so tudi različni predmeti materialne kulture.[11]
Vegaøyan – otočje Vega
Vegaøyan|Vegaøyan – The Vega Archipelago 		Vega island panorama from the sea Nordland 2004 1143; v
(kulturno) 		Prebivalci otočja Vega so poleg ribičev in kmetov že vsaj od 9. stoletja nabirali gagji puh, perje gag. Za race, ki so sem prihajale vsako pomlad, so ljudje zgradili zatočišča in gnezda, ki so jih v času gnezdenja zaščitili, kar jim je omogočalo pobiranje puha, ko so race in piščanci zapustili gnezda. Ta tradicija se ohranja še v sodobnem času. Kulturna krajina vključuje ribiške vasi, pomole, skladišča, kmetijske pokrajine, svetilnike in svetilnike.[12]
Struvejev geodetski lok
Struve Geodetic Arc* 		Struve Geodetic Arc pillar in Hammerfest. There is a globe on the top of the pillar. Finnmark 2005 1187; ii, iii, vi
(kulturno) 		Struvejev geodetski lok je niz triangulacijskih točk, ki se raztezajo na razdalji 2820 kilometrov od Hammerfesta na Norveškem do Črnega morja. Točke je postavil v raziskavi astronom Friedrich Georg Wilhelm von Struve, ki je prvi izvedel natančno izmero dolgega odseka poldnevnika, kar je pomagalo ugotoviti velikost in obliko Zemlje. Prvotno je bilo 265 postajnih točk. Svetovna dediščina vključuje 34 točk v desetih državah (od severa proti jugu: Norveška, Švedska, Finska, Rusija, Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Moldavija, Ukrajina), od katerih so štiri na Norveškem.[13]
Zahodno norveški fjordi – Geirangerfjord in Nærøyfjord
West Norwegian Fjords – Geirangerfjord and Nærøyfjord 		Panorama of Geirangerfjord with some cruise ships in the fjord Møre og Romsdal in Sogn og Fjordane 2005 1195; vii, viii
(naravno) 		Fjorda sta med najdaljšimi in najglobljimi na svetu. Sta klasična primera fjordov, potopljenih ledeniških dolin. Doline se dvigajo do 1400 metrov nad morsko gladino in segajo do 500 metrov pod njo. Območje ima tudi veliko število slapov, ledenikov in ledeniških jezer.[14]
Območje industrijske dediščine Rjukan–Notodden
Rjukan–Notodden Industrial Heritage Site 		The building of the ammonia dioxide factory Telemark 2015 1486; ii, iv
(kulturno) 		Industrijski kompleks v mestih Rjukan in Notodden je v začetku 20. stoletja ustanovilo podjetje Norsk Hydro. Zgodnje hidroelektrarne so zagotavljale energijo za industrijsko proizvodnjo umetnih gnojil iz dušika v zraku, nove svetovne industrije.[15]

Poskusni seznam

[uredi | uredi kodo]

Poleg območij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam.[16] Od leta 2019 je Norveška na svojem poskusnem seznamu navedla pet nepremičnin.[17] As of 2019, Norway lists five properties on its tentative list.[4]

Poskusni seznam
Ime Slika Lokacija leto vpisa UNESCO kriterij Opis
Laponsko območje – Tysfjord, fjord Hellemobotn in narodni park Rago (razširitev)* Sea, surrounded by mountains Nordland 2002 iii, v, vii, viii, ix (mešano) To poskusno mesto je razširitev, ki je že navedeno na Švedskem. Laponsko naseljujejo Samiji, ki ohranjajo tradicionalni način življenja, ki temelji na reji severnih jelenov. V Tysfjordu je velika skupnost Lule Sami. Narodni park Rago je divje gorsko območje.[18][19]
Lofoti Lofoten islands from above. Settlements and mountains. Nordland 2002 iii, viii, ix, x (mešano) Lofoti so skupina otokov severno od arktičnega kroga, ki obsega 250 kilometrov. Sestavljeni so predvsem iz predkambrijskih kamnin. Ribolov trske je bil pomemben vir dohodka že od časov pred Vikingi. Območje je tudi pomemben življenjski prostor za živali, še posebej znani pa so ptičji klifi na Røstu in Værøyu.[20]
Arhipelag Svalbard Houses in Longyearbyen, a snow-covered mountain in the background Svalbard 2007 v, vi, vii, viii, ix, x (mešano) Približno 60 % otočja Svalbard je prekrita s snegom in ledom. Otoke so stoletja uporabljali kot kitolovske postaje in rudarji, zdaj pa so tam stalna norveška in ruska naselja. Ker je narava večinoma nedotaknjena, je pomemben življenjski prostor za arktične živali, kot so polarne lisice, severni jeleni, kiti, tjulnji, vključno z mroži, pa tudi jezerska zlatovčica, ki živi v jezerih in rekah. Na Svalbardu gnezdi veliko ptic, vključno z gagami in gosmi. Podlaga na Svalbardu je bogata s fosili.[21]
Otoki Jan Mayen in Bouvetov otok kot del serijske transnacionalne nominacije sistema Srednjeatlantskega hrbta Egg-oeja, a peninsula on the coast of Jan Mayen. Sandy beach with a cliff in the background. Jan Mayen and Bouvet 2007 viii, ix, x (naravna) To je del nadnacionalne nominacije, ki zajema nadmorske točke Srednjeatlantskega hrbta. Dva otoka, oba vulkanska, sta norveška, druga mesta pripadajo Braziliji, Veliki Britaniji, Portugalski in Islandiji. Jan Mayen (sestavni del Kraljevine Norveške) na Arktiki je gnezditveno mesto za veliko število grenlandskih tjulnjev in kapučastih tjulnjev ter morskih ptic. Bouvetov otok, ki je odvisno ozemlje Norveške, leži 2400 kilometrov južno od Rta dobrega upanja in podpira populacije čopastega (Eudyptes chrysolophus) in Pygoscelis antarcticus pingvina, zabeleženo pa je tudi razmnoževanje adelijskih pingvinov. Je kraj za razmnoževanje antarktičnih tjulnjev (Arctocephalus gazella) in južnomorskih slonov.[22]
Vikinški spomeniki in kraji / Pokopi ladij Vestfold in kamnolomi Hyllestad Quernstone Viking ship inside the museum Vestfold, Sogn og Fjordane 2011 iii (kulturno) Ta transnacionalna nominacija navaja devet krajev v šestih državah, povezanih z dediščino vikinške kulture med 8. in 12. stoletjem. Dve lokaciji sta na Norveškem. Najdišče Vestfold pokriva tri ladijske grobove in več grobišč. Kamnolomi Hyllestad so proizvajali mlinske kamne, najprej za uporabo domačinov in kasneje za izvoz.[23][24]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »The World Heritage Convention«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 27. avgusta 2016. Pridobljeno 21. septembra 2010.
  2. ↑ »Explore UNESCO World Heritage«. Google Arts & Culture (v angleščini). Pridobljeno 18. januarja 2023.
  3. ↑ »Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2021.
  4. ↑ 4,0 4,1 »Norway«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2017. Pridobljeno 14. julija 2017.
  5. ↑ »Report of the 3rd Session of the Committee«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 23. avgusta 2017. Pridobljeno 14. julija 2017.
  6. ↑ »Decision : 39 COM 8B.29«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 18. junija 2017. Pridobljeno 14. julija 2017.
  7. ↑ »UNESCO World Heritage Centre – The Criteria for Selection«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2016. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  8. ↑ »Urnes Stave Church«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 5. julija 2020. Pridobljeno 14. julija 2017.
  9. ↑ »Bryggen«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 16. novembra 2019. Pridobljeno 14. julija 2017.
  10. ↑ »Røros Mining Town and the Circumference«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. julija 2020. Pridobljeno 14. julija 2017.
  11. ↑ »Rock Art of Alta«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. julija 2020. Pridobljeno 14. julija 2017.
  12. ↑ »Vegaøyan – The Vega Archipelago«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. julija 2020. Pridobljeno 14. julija 2017.
  13. ↑ »Struve Geodetic Arc«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 30. oktobra 2005. Pridobljeno 14. julija 2017.
  14. ↑ »West Norwegian Fjords – Geirangerfjord and Nærøyfjord«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 15. julija 2020. Pridobljeno 14. julija 2017.
  15. ↑ »Rjukan–Notodden Industrial Heritage Site«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 3. julija 2020. Pridobljeno 14. julija 2017.
  16. ↑ »Tentative Lists«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2016. Pridobljeno 7. oktobra 2010.
  17. ↑ »Tentative Lists«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2016. Pridobljeno 7. oktobra 2010.
  18. ↑ »The Laponian Area – Tysfjord, the fjord of Hellemobotn and Rago (extension)«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 13. septembra 2019. Pridobljeno 23. novembra 2019.
  19. ↑ »Laponian Area«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 25. novembra 2019. Pridobljeno 23. novembra 2019.
  20. ↑ »The Lofoten islands«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 31. oktobra 2019. Pridobljeno 23. novembra 2019.
  21. ↑ »Svalbard Archipelago«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 30. januarja 2012. Pridobljeno 23. novembra 2019.
  22. ↑ »Islands of Jan Mayen and Bouvet as parts of a serial transnational nomination of the Mid-Atlantic Ridge system«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 7. oktobra 2019. Pridobljeno 23. novembra 2019.
  23. ↑ »VIKING MONUMENTS AND SITES / Vestfold Ship Burials and Hyllestad Quernstone Quarries«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 31. oktobra 2019. Pridobljeno 23. novembra 2019.
  24. ↑ »International conference on millstone in Bergen – and the Hyllestad quarry landscape«. Per Storemyr Archaeology & Conservation. Arhivirano iz spletišča dne 7. aprila 2020. Pridobljeno 11. januarja 2020.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Seznam_krajev_Unescove_svetovne_dediščine_na_Norveškem&oldid=6265428«