Habeas corpus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Nemčija[uredi | uredi kodo]

Nemčija ima ustavna jamstva proti neupravičenemu pridržanju, ki so bila v zakonodaji uvedena na način, ki se lahko šteje za enakovrednega spisu habeas corpus.

104. člen v prvem odstavku Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije določa, da se lahko odvzem prostosti izreče le na podlagi posebnega statuta, ki pa mora vključevati tudi postopkovna pravila. Isti člen v drugem odstavku zahteva, da je vsak aretiran posameznik pred sodnikom izveden do konca dneva, ki sledi dnevu aretacije. Za tiste, ki so pridržani kot osumljenci kaznivih dejanj, tretji odstavek posebej zahteva, da mora sodnik zaslišati osumljenca, da odloči o upravičenosti pridržanja.

Omejitve pristojnosti oblasti za aretacijo in pridržanje posameznikov izhajajo tudi iz 2. člena v drugem odstavku temeljnega zakona, ki zagotavlja svobodo in zahteva zakonsko dovoljenje za vsak odvzem prostosti. To pa ni edini člen v Temeljnem zakonu ki je povezan s to tematiko. Najpomembnejši med njimi so 19. člen, ki na splošno zahteva zakonsko podlago za kakršne koli kršitve temeljnih pravic, ki jih zagotavlja temeljni zakon in hkrati zagotavlja sodni nadzor; 20. člen, tretji odstavek, ki zagotavlja pravno državo; in 3. člen, ki zagotavlja enakost.

19. člen Temeljnega zakona v četrtem odstavku specifično zahteva ustavno obveznost odobritve pravnih sredstev za nepravilno pridržanje in določa naslednje: "Če se katerikoli osebi krši pravica s strani javne oblasti, se lahko obrne na sodišče. Če ni bila določena nobena druga pristojnost, se lahko obrnejo na redna sodišča. " [1]

Habeas korpus po svetu[uredi | uredi kodo]

V 50 letih prejšnjega stoletja je ameriški odvetnik Luis Kutner začel zagovarjati haebus corpus kot mednarodni dokument za varovanje posameznikovih človekovih pravic. Leta 1952 je vložil peticijo za "Mednarodni dokument Habeus Corpus Združenih Narodov" v imenu William N. Oatis, ki je kot ameriški novinar bil leto prej zaprt s strani Češkoslovaške komunistične vlade. Češkoslovaška je kršila Oatisove pravice.

Mednarodni standardi človekovih pravic[uredi | uredi kodo]

3. Člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa, da »ima vsakdo pravico do življenja, svobode in osebne varnosti«. V četrtem odstavku 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah je določeno, da osebe ki so bile pridržane imajo pravico do izpodbijanja pridržanja:

Vsakdo, ki mu je bila z aretacijo ali pridržanjem odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, po katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti njegovega pridržanja in odredilo njegovo izpustitev, če njegovo pridržanje ni zakonito.

Poglej tudi[uredi | uredi kodo]

  • Samovoljna aretacija in pridržanje
  • corpus delicti - drugi latinski pravni izraz, ki uporablja corpus, pri tem pa pomeni dejstvo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne telo priprte osebe ali (kot je včasih napačno uporabljeno) telo žrtve
  • Peticije Habeas corpus pridržanih v zalivu Guantanamo
  • Zakon o obnovi korpusov Habeas iz leta 2007
  • Podatki Habeas
  • Edward Hyde, 1. grof Clarendon
  • Parlament Habeas Corpus
  • Seznam pravnih latinskih izrazov
  • Zakon o vojaških komisijah iz leta 2006
  • Obsodba za umor brez trupla
  • Neminem captivabimus
  • Domneva nedolžnosti
  • Primeri filipinskih <i id="mwAqQ">habeas corpus</i>
  • Zahteva
  • Osebna varnost
  • Recurso de amparo
  • Subpoena ad testificandum
  • Subpoena duces tecum

Opombe[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. "Habeas Corpus Rights: Germany". Loc.gov. Law Library of Congress. March 2009. Pridobljeno dne 2013-06-17.
  • Bandele, Asha (1996). "Habeas Corpus is a legal Entitlement". Absence in the Palms of My Hands & Other Poems. New York: Harlem River Press.
  • Carpenter, A.H. (October 1902). "Habeas Corpus in the Colonies". The American Historical Review. 8 (1): 18–27.
  • Fisher, Louis (2003). Nazi Saboteurs on Trial: A military tribunal and American law. University Press of Kansas. ISBN 0-7006-1238-6.
  • Dobbs, Michael (2004). Saboteurs: The Nazi raid on America. Vintage. ISBN 1-4000-3042-0.
  • Doyle, Charles. Federal Habeas Copus: A brief legal overview (Report). Congressional Research Service.
  • Irons, Peter (1999). A People's History of the Supreme Court. Viking. ISBN 0-670-87006-4. Political context for Ex Parte Milligan explained on pp. 186–189.
  • Nutting, Helen A. (April 1960). "The Most Wholesome Law—The Habeas Corpus Act of 1679". The American Historical Review. 65 (3): 527–543.
  • Stone, Geoffrey R. (2004). Perilous Times: Free speech in wartime, from the Sedition Act to the War on Terrorism. Norton. ISBN 0-393-05880-8.
  • Federman, Cary (2006). The Body and the State: Habeas Corpus and American Jurisprudence. SUNY. ISBN 0-7914-6703-1.
  • Freedman, Eric M. (2001). Habeas Corpus: Rethinking the great writ of liberty. NYU Press. ISBN 0-8147-2717-4.
  • Seghetti, Lisa M.; James, Nathan. Federal Habeas Corpus Relief: Background, legislation, and issues (Report). Congressional Research Service.
  • Wilkes, Donald E., Jr. (1995). "The Georgia Death Penalty Habeas Corpus Reform Act of 1995". digitalcommons.law.uga.edu.
"Habeas Corpus: The Great Writ Hit". 2006.
"Habeas Corpus Uncorpsed". 2008.
"Habeas Corpus and Baseball". 2006.
"The Writ of Habeas Corpus in Georgia". 2007.
"Writ of Habeas Corpus". The New Georgia Encyclopedia. 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-12-11.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]