Starogrška umetnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Grška umetnost)
Skoči na: navigacija, iskanje
Bronasta skulptura, verjetno Pozejdon ali Zevs, okoli 460 pr. n. št., Narodni arheološki muzej, Atene. To mojstrovino klasičnega kiparstva so našli ribiči v svojih mrežah v obalnih vodah ob rtu Artemizij leta 1928.Kip je več kot 2 m visok.[1]
Črno poslikan vrč za vino slikarja Amazisa, ki prikazuje Herakleja in Ateno, okoli 540 pr. n. št., Louvre

Pod pojmom starogrška umetnost razumemo umetnost antične Grčije oziroma grškega sveta kot celote: to pomeni umetnost grških mestnih državic (polis) na celini, na Peloponezu ter tudi na številnih grških otokih ter kolonijah po vsem Sredozemlju. Oblike umetnosti so se razvile v različnih obdobjih v različnih delih starogrškega sveta, umetniki so razvili veliko novosti, a pod močnim vplivom lokalne tradicije ob upoštevanju narave in zahtev lokalnih kultov. Vse to je omogočilo umetnostnim zgodovinarjem iskanje izvorov zelo razseljenih umetniških del.

Umetnost antične Grčije je zelo vplivala na kulturo mnogih držav po vsem svetu, še posebej v kiparstvu in arhitekturi. Umetnost rimskega imperija v glavnem izvira iz Grčije. Aleksander Veliki je z osvajanji na vzhodu sprožil več stoletij izmenjave med grško, srednjeazijsko in indijsko kulturo, ki je imela vplive do Japonske. Vse od renesanse dalje so v Evropi estetski in visoki tehnični standardi grške umetnosti navdihovali generacije evropskih umetnikov. V 19. stoletju je v umetnosti zahodnega sveta prevladovala klasična tradicija, ki je izvirala iz Grčije.

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Grška umetnost se je hitro razvijala in jo delimo v vsaj štiri pomembnejša obdobja:

  • doba geometričnega sloga ali prehodno obdobje (okoli 1000–700 pr. n. št.) je obdobje po veliki selitvi s severa na jug in je najbolj viden na poslikani keramiki (vse je strogo, skoraj abstraktno), podobni so kipci;
  • arhaična umetnost (700–480 pr. n. št.) je obdobje velikega prebujenja; razvoj mestne aristokracije je vplival na kiparstvo in slikarstvo, v arhitekturi so se pojavili templji in različni stebrni slogi (dorski, jonski in korintski), bila je zlata doba poslikane keramike;
  • klasična umetnost (480–323 pr. n. št.) je vrhunec grške umetnosti. V kiparstvu so nastale največje mojstrovine, slikarstvo je bilo razkošno s tabelnimi slikami in mozaiki;
  • helenistična umetnost (323–34 pr. n. št.) velja za pozno obdobje grške umetnosti, ki se je intenzivno razvila v času Aleksandra Velikega. To je bil nekakšen mednarodni slog, viden predvsem v arhitektonskih celovitih delih v kiparstvu.

Po tem se je grška umetnost stopila z rimsko in postala grško-rimska antika ter kot taka zgled za bizantinsko in srednjeveško umetnost. Ponovno se je pojavila v renesansi, izrazito v italijanski, po njej se je zgledoval klasicizem, in je živela vse do današnjih dni, posebej v arhitekturi.

Keramika[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Starogrška keramika.

Večina starogrške keramike je bila narejena za vsakodnevno uporabo. Izjeme so trofeje za zmage v igrah, kot so panatenajska amfora (vrč za vino). Večina ohranjenih lončarskih izdelkov so posode za tekočine in druge stvari, kot so amfore, kraterji (posoda za mešanje vina z vodo), hidrije (posoda za vodo), lekitos (posoda, ki so jo uporabljali pri pogrebnih ceremonijah), skifos (vrsta pivske čaše), kiliks (posoda zelo odprte narave), kantaros (vrsta pivske čaše) itd. Našli so tudi poslikane pogrebne žare, mnogo je bilo miniatur, predvsem za uporabo v templjih. V helenističnem obdobju je nastal širši izbor keramike, ki pa nima umetniške vrednosti.

V zgodnejših obdobjih so majhna grška mesta izdelovala lončenino za lastno uporabo. Ta se močno razlikuje v slogu in standardih. Prepoznavna lončenina, ki se uvršča v umetnost, je bila izdelana na nekaterih egejskih otokih, Kreti in v bogatih grških kolonijah v južni Italiji in na Siciliji. V poznejši arhaični in zgodnji klasični dobi sta bili dve veliki središči Korint in Atene, ki sta prevladovali. Njihovi izdelki so bili izvoženi po vsem grškem svetu in zatrli lokalne proizvode. Izdelki iz Korinta in Aten so se znašli v Španiji in Ukrajini, pogosto v Italiji. Mnogo tega množično izdelanega je bilo slabe kakovosti. V 5. stoletju pr. n. št. je lončarstvo postalo industrija in lončarsko slikarstvo je prenehalo biti pomembna oblika umetnosti.

Zgodovina antične grške keramike je razdeljena slogovno na šest obdobij:

  • protogeometrično od okoli 1050 pr. n. št.;
  • geometrično od okoli 900 pr. n. št;
  • pozno geometrično ali arhaično od okoli 750 pr. n. št;
  • črne figure na rdečem ozadju od zgodnjega 7. st. pr. n. št;
  • rdeče figure na črnem ozadju od okoli 530 pr. n. št.

Paleta barv, ki se je lahko uporabljala na posodah, je bila omejena s tehnologijo žganja: črna, bela, rdeča, rumena so bile najpogostejše. V treh zgodnjih obdobjih so opustili svojo naravno svetlo barvo in so bili okrašeni z listki, ki so se spremenili v črno v peči.

Popolnoma zrela tehnika črne figure z dodanimi rdečimi in belimi detajli in vrezanimi obrisi in podrobnostmi izvira iz Korinta v zgodnjem 7. stoletju pr. n. št. in je bila uvedena v Atiki v generaciji kasneje. Cvetela je vse do konca 6. st. pr. n. št. Tehniko rdečih figur so izumili okrog leta 530 pr. n. št. Tradicijo so obrnili, pri čemer je bila posoda pobarvana črno in figure v rdeče. Včasih so bile večje posode gravirane in tudi naslikane.

Med protogeometričnim in geometričnim obdobjem je bila grška lončenina okrašena z abstraktnimi vzorci. Ob koncu geometričnega obdobja (orientalsko obdobje) so pri vaznem slikarstvu abstraktne geometrijske motive nadomestili z bolj zaobljenimi, realnimi oblikami vzhodnoevropskih motivov, kot so lotos, palmete, levi in sfinge. Okraski so postali bolj zamotani in večji.

V kasnejših obdobjih, ko se je spremenil estetski okus in je napredovala tehnika lončarjev, so začeli krasiti v obliki človeških figur. Običajno so bili zastopani bogovi ali junaki grške zgodovine in mitologije. Prav tako priljubljeni so bili lov in bitke, saj je bila upodobitev konja pri Grkih zelo cenjena. V kasnejših obdobjih so nastale erotične teme, običajni so bili heteroseksualni in homoseksualni moški.

Grški keramika je pogosto podpisana, včasih jo je podpisal lončar ali mojster lončarstva, redkeje slikar. Stotine slikarjev pa so prepoznavne po umetniških izdelkih: če njihovi podpisi niso ohranjeni, se imenujejo po izdelkih, kot je Ahilov slikar, v pozni arhaični dobi slikar Kleofrades ali celo po sodobnih krajih, kot je poznoarhaični Berlinski slikar.

Figurice[uredi | uredi kodo]

Figurine iz terakote[uredi | uredi kodo]

Zvonasti idol, 7. st. pr. n. št., Louvre

Glina se je pogosto uporabljala za izdelavo votivnih kipcev ali idolov tudi že pred minojsko civilizacijo do helenističnega obdobja in po njem. V 8. stoletju pr. n. št. so bili v Beociji pogosti ženski kipci. Te figurice so bile narejene s premičnimi nogami: glava, ki je majhna v primerjavi s preostalim telesom, je nataknjena na dolgem vratu, medtem ko je telo v celoti v obliki zvona. Na začetku 8. stoletja pr. n. št. so v grobnice dodali na stotine, celo tisoče majhnih figuric, z osnovno figuraliko, ki na splošno predstavljajo like z dvignjenimi rokami, tako imenovane "poveličane bogove".[2]

V kasnejših obdobjih so terakotne figurice izgubile svoj verski pomen in so jih nadomestili liki iz vsakdanjega življenja. V 4. in 3. st. pr. n. št. se pojavijo tanagrijske figurice, ki so pogosto ohranile obsežne sledi površinske barve. Hkrati so v mestih, kot so Aleksandrija, Smirna ali Tarz izdelovali groteskne figure, ki predstavljajo osebe z iznakaženimi členi, izbuljenimi očmi, ki se zvijajo. Take figurice so bile narejene tudi iz brona.

Kovinske figurine[uredi | uredi kodo]

8. st. pr. n. št., votivni konj iz Olimpije (Louvre)

Figurice iz kovine, predvsem brona, so zelo pogosta najdba v zgodnjih grških svetiščih, kot je Olimpija, kjer so našli na tisoče takih predmetov. Večinoma upodabljajo živali. Običajno so narejene v voščeni tehniki in se štejejo za začetnico pri razvoju grškega bronastega kipa. Najpogostejši motivi v geometričnem obdobju so bili konji in jeleni, pa tudi psi, govedo in druge živali. Človeške figurice se pojavljajo občasno. Izdelovanje drobnih kovinskih votivnih figur se je nadaljevalo v celotni grški antiki. V klasičnem in helenističnem obdobju so bolj izdelovali bronaste kipce, ki so tesno povezani z monumentalno skulpturo, ki je postala pogostejša.

Monumentalne skulpture[uredi | uredi kodo]

Kip iz terakote, pozna arhaična doba, kip Zevs nosi Ganimeda, Arheološki muzej, Olimpija

Z vizualno umetnostjo, vključno s kiparstvom, se je v stari Grčiji ukvarjal nižji sloj in so jih imeli za fizične delavce. Plutarh (Življenje Perikla, II ) je dejal, "smo občudovali umetniško delo, vendar preziram njegovega izdelovalca". To je bilo splošno stališče v antičnem svetu. Starodavna grška umetnost se danes pogosto razvršča v tri obdobja: arhaično, klasično in helenistično.

Material, oblike[uredi | uredi kodo]

Starogrške skulpture so bile večinoma iz dveh vrst materiala. Kamna, še posebej marmorja, ali drugih vrst visokokakovostnega apnenca, ki so ga klesali s kovinskim orodjem. Kamnite skulpture so lahko prosto stoječe ali pa delno vklesane v relief, ki se še vedno drži s steno, na primer v arhitekturni friz ali stelo.

Bronasti kipi so imeli višji status, vendar je veliko manj ohranjenih zaradi propadanja kovine. Običajno so bili izdelani s tehniko izgubljenega voska. Krizelefantinska tehnika je kombinacija zlata in slonovine na lesenem ogrodju, z njo so izdelovali kipe, ki so pogosto krasili templje in so veljali za najvišjo obliko kiparstva, vendar ni praktično noben kip ohranjen.

Tudi iz terakote so občasno naredili velike skulpture, predvsem pa so na veliko izdelovali majhne figurice za dom, predvsem tanagrijske figurice. Nekaj je vsaj delno ohranjenih, bile so zelo krhke. Najbolj znan je kip Zevs nosi Ganimeda iz Olimpije, narejen okoli 470 pr. n. št. Kot je bilo običajno, je terakota poslikana.

Arhaična umetnost[uredi | uredi kodo]

Kleobis in Biton, kuros iz arhaične dobe, okoli 580 pr. n. št., Arheološki muzej v Delfih

Navdihnjeni z monumentalnimi skulpturami iz kamna iz Egipta in Mezopotamije so Grki v arhaičnem obdobju spet začeli klesati v kamen. Samostojne figure kažejo trdnost in frontalno naravnanost, značilno za vzhodnoevropske modele, vendar so njihove oblike bolj dinamične, na primer Dama iz Auxerra in torzo Here (okoli 660–580 pr. n. št., Louvre, Pariz). Po približno letu 575 pr. n. št. so imele moške in ženske figure tako imenovan arhaični nasmeh. Ta izraz nima nobenega posebnega namena, daje pa vtis, da imajo figure izrazito človeške lastnosti.

Prevladujejo tri vrste osebnosti: upodobitev golega mladeniča (kuros), oblečene mladenke (kóre) in sedeče ženske. Vsi poudarjajo in posplošujejo bistvene značilnosti človeške figure in kažejo natančnejše razumevanje človeške anatomije. Mladeniči so bili nagrobni ali votivni kipi: Apolon (Metropolitanski muzej, New York), zgodnje delo, Apolon z Anafija (Britanski muzej, London), precej poznejše delo, in Kuros iz Krojzovega groba iz Anavisa (Narodni arheološki muzej v Atenah). Oblečene mladenke imajo širok spekter izražanja, kot na primer skulpture v muzeju Akropole v Atenah. Njihova draperija je izrezljana in pobarvana natančno v vseh podrobnostih kiparstva tega obdobja.

Grki so se že zelo zgodaj odločili, da je človeška figura najpomembnejša pri umetniškem ustvarjanju. Videti svoje bogove v človeški podobi pomeni, da ni bilo razlikovanja med svetim in posvetnim v umetnosti. Goli moški so prav lahko Apolon ali Heraklej kot tisto leto olimpijski prvak v boksanju. V arhaičnem obdobju je bila najpomembnejša kiparska oblika kuros, ki predstavlja stoječega golega moškega. Kora ali stoječa oblečena ženska figura je bila prav tako pogosta. Grški družbi ni uspelo javno prikazati ženske golote do 4. st. pr. n. št., zato se kore štejejo za manj pomembne pri razvoju kiparstva.

Kot pri lončarstvu Grki ne izdelujejo le umetniških skulptur. Kipe so naročili plemiški posamezniki ali država in so se uporabljali za javne spomenike, v templjih, preročiščih in svetiščih ali kot spomeniki na grobovih. Kipi v arhaičnem obdobju niso vedno predstavljali posamezne osebe. Bili so upodobitve idealnega – lepote, pobožnosti, časti in žrtvovanja. To so bile vedno upodobitve mladih moških od mladostne dobe do zgodnje zrelosti, pa tudi kot nagrobniki (verjetno) starejših državljanov. Kurosi so si bili vsi slogovno podobni. Socialni položaj osebe je bil nakazan z velikostjo namesto umetniško inovacijo.

Klasična umetnost[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Strogi klasični slog.

V klasičnem obdobju je v grškem kiparstvu nastala revolucija, običajno povezana z uvedbo demokracije in koncem aristokratske kulture, povezane s kurosi. Klasična doba je uvedla spremembe v slogu in vlogi kiparstva. Položaj telesa je postal bolj naturalističen (Voznik bojnih vozov v Delfih je kip, ki kaže prehod na bolj naturalistične skulpture). Povečala se je tehnična spretnost grških kiparjev pri upodabljanju človeške oblike v različnih položajih. Od okoli 500 pr. n. št. so kipi začeli prikazovati prave ljudi. Kip Harmodij in Aristogejton, narejen v Atenah, označuje strmoglavljenje tiranije, kar je prvi javni spomenik resničnih ljudi.

V istem času so bili kiparstvo in kipi širše uporabni. Veliki templji klasične dobe, kot sta Partenon v Atenah in Zevsov tempelj v Olimpiji, so dobili dekorativne frize in kipe naokoli za zapolnitev trikotnega območja timpanona oziroma trikotnega čela (pediment). Estetika in tehnični izziv sta spodbudila veliko kiparskih inovacij. Na žalost so ta dela ohranjena le v fragmentih, od katerih je najbolj znan Marmorni Partenon, del, ki je v Britanskem muzeju.

Mladi maratonec, 4. st. pr. n. št., bronasti kip, verjetno Praksitelov, Narodni arheološki muzej, Atene

Pogrebni kipi so se v tem obdobju razvijali od togih in brezosebnih kurosov iz arhaične dobe do visoko osebnih družinskih skupin klasičnega obdobja. Ti spomeniki se pogosto pojavljajo v predmestju Aten, saj so bila v davnih časih pokopališča na obrobju mesta. Čeprav so nekateri od njih upodobljeni kot "idealen" tip – žalujoča mati in zvesti sin –, so vse bolj upodobljeni resnični ljudje. Značilen prikaz je dostojanstven odhod sina, ki zapušča svojo družino. Ti so med najbolj intimnimi in spominjajo na ostanke antične Grčije.

V klasičnem obdobju prvič poznamo imena posameznih kiparjev. Fidija je nadziral projektiranje in gradnjo Partenona. Praksitel je prvi naredil ženski akt v pozni klasični dobi (sredi 4. st. pr. n. št.); za njegovo Afrodito iz Knida, ki je ohranjena kot kopija, je Plinij dejal, da je največji kip na svetu.

Največje delo klasičnega obdobja, kip Zevsa v Olimpiji in kip Atene Partenos (oba krizelefantinska in Fidijeva ali narejena pod njegovim vodstvom), sta izgubljena, so pa manjše kopije (iz drugih vrst materiala) in dobri opisi. Njuna velikost in veličastnost sta premamili cesarje iz bizantinskega obdobja, da so ju odnesli v Konstantinopel, kjer sta bila kasneje uničena v požaru.

Helenistična umetnost[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Helenistična umetnost.

Prehod od klasičnega do helenističnega obdobja je obsegal 4. stoletje pr. n. št. Po osvajanju Aleksandra Velikega (336–323 pr. n. št.) je grška umetnost postala raznovrstnejša, nanjo so bolj vplivale kulture ljudi novega imperija, postala je mednarodna. Po mnenju nekaterih umetnostnih zgodovinarjev je prav to znižalo kakovost in izvirnost. Dejansko se je za mnoge kipe, ki so jih prej šteli za klasične mojstrovine, izkazalo, da so iz helenistične dobe. Tudi tehnična sposobnost helenističnih kiparjev je očiten dokaz v takih velikih delih, kot sta Nike Samotraška in Pergamonski oltar. Nova središča grške kulture, zlasti v kiparstvu, so se razvila v Aleksandriji, Antiohiji, Pergamonu in drugih mestih. Ko je v 2. stoletju pr. n. št. naraščala moč Rima, je Rim prevzel veliko grške tradicije.

Laokoontova skupina (pozno helenistično obdobje), Vatikanski muzeji

V tem obdobju je kiparstvo postajalo bolj in bolj naravno. Navadni ljudje, ženske, otroci, živali in domači prizori so postali običajni predmeti za kiparstvo, ki so jih naročile bogate družine za okras svojih domov in vrtov. Izdelani so bili realistični portreti moških in žensk vseh starosti in kiparji niso več čutili, da morajo upodabljati ljudi kot ideal lepote ali fizične popolnosti. Hkrati so nova helenistična mesta cvetela po vsem Egiptu, Siriji in Anatoliji ter potrebovala kipe bogov in junakov Grčije za svoje templje in javna mesta. Kiparstvo je tako kot lončarstvo postalo industrija s posledično standardizacijo in zniževanjem kakovosti. Tudi zato je ohranjenih veliko več helenističnih kot klasičnih kipov.

Nekateri najbolj znani helenistični kipi so: Nike Samotraška (2. ali 1. stoletje pr. n. št.), kip Afrodite z otoka Melos, znan kot Miloška Venera (sredi 2. stoletja pr. n. št.), Umirajoči gladiator (približno 230 pr. n. št.) in monumentalna Laokoontova skupina (pozno 1. stoletje pr. n. št.). Vsi ti kipi upodabljajo klasične teme, vendar je njihov prikaz veliko bolj čuten in čustven, kot bi ga dovolil neprijazen okus klasičnega obdobja ali bi ga znali narediti s takratno tehnično sposobnostjo.

Odkritje staroegipčanskega mesta Heraklejona konec 19. stoletja, ki je potopljeno, iz 4. stoletja pr. n. št., je prineslo nenavadno čutno, natančno in feministično upodobitev Izis, kombinacijo egipčanske in helenistične oblike, ki se je začela približno ob Aleksandrovem osvajanju Egipta. Grška kultura se je širila proti Indiji. Izkopavanja v Ai-Khanoumu v vzhodnem Afganistanu so pokazala grško-baktrijsko in indo-grško civilizacijo. Grško-budistično umetnost predstavlja sinkretizem med grško umetnostjo in vidnim izražanjem budizma.

Helenistična skulptura je zaznamovana tudi s povečanjem obsega. Kolos z Rodosa (konec 3. stoletja pr. n. št.) je bil enake velikosti, kot je Kip svobode, New York. Zaradi potresov in ropanja so bili ta in tudi drugi zelo veliki kipi iz tega obdobja uničeni.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Starogrška arhitektura.
Erehtejon na Akropoli v Atenah, pozno 5. st. pr. n. št.

V Grčiji je arhitektura izumrla od konca mikenskega obdobja (okoli 1200 pr. n. št.) do 7. stoletja pr. n. št., ko sta se mestno življenje in blaginja vrnila na točko, ko bi lahko gradili javne zgradbe. Večina grških stavb v arhaični in zgodnji klasični dobi je bila iz lesa ali blatne opeke, od njih ni ostalo nič, razen nekaj osnovnih tlorisov. Tudi pisnih virov o zgodnji arhitekturi ali opisov stavb skoraj ni. V geometričnem obdobju so začeli uporabljati na soncu sušeno opeko, zato so hiše postale pravokotne, podaljšan del pa so uporabljali za čaščenje bogov. Ko so leta 675 pr. n. št. uvedli žgano glino, so začeli graditi tudi vodotesne strehe, za kar je bilo treba izumiti ustrezne podpore in nosilce, saj so bile strehe nenadoma težke. V tem času se je uveljavil arhitekton (vodja tesarjev) oziroma oseba, odgovorna za izvedbo načrtov in gradnje.

Ko so v gradbeništvo uvedli kamen, so se razvili razni slogi. Obstajala sta dva glavna sloga grške arhitekture, dorski in jonski. Grki menijo, da sta sloga potomec dorskih in jonskih Grkov v srednjem veku, vendar je to malo verjetno. Dorski slog je bil uporabljen v celinski Grčiji in se od tam razširil do grških kolonij v Italiji. Vseboval je težke, žlebičaste stebre, ploske kapitele, močan in enostaven napušč, arhitrav in friz. Jonski slog je bil uporabljen v mestih Jonije (zdaj zahodna obala Turčije) in na nekaterih egejskih otokih. Dorski slog je bil bolj formalen in strožji, jonski bolj sproščen in okrasen. Bogateje okrašen korintski slog se je kasneje razvil iz jonskega. Za protipotresno varnost so uporabili prožne lesene palice ali kline, ki so povezovali kamnite bloke, iz katerih so bili sestavljeni stebri.

Večina našega znanja o grški arhitekturi izvira iz redkih ohranjenih zgradb iz klasičnega, helenističnega in rimskega obdobja in pisnih virov, kot je Vitruvij (1. stoletje). To pomeni pristranskost do templjev, edinih stavb, ki se jih je ohranilo veliko.

Standardna velikost grških javnih stavb je dobro znana zaradi ohranjenih stavb, kot je Partenon. Stavba je bila po navadi kockasta ali pravokotna, narejena iz apnenca, ki ga je v Grčiji na pretek, in je bil narezan na večje bloke in obdelan. Marmor je bil v Grčiji drag gradbeni material. Visoko kakovosten marmor je bil s Pentelika, gore na Atiki, in nekaj otokov, kot sta Paros in Naksos. Prevoz teh velikih blokov je bil težaven. Zato je bil uporabljen predvsem za kiparski okras in ne za gradnjo, razen za najlepše stavbe klasičnega obdobja, kot je Partenon.

Večina najbolj znanih ohranjenih grških stavb, kot sta Partenon in Hefajstov tempelj v Atenah, je v dorskem slogu. Erehtejon poleg Partenona pa je v jonskem. Da je postal jonski slog prevladujoč v helenističnem obdobju, je kriv njegov bolj okrasni slog, primeren estetskemu obdobju. Nekatere najboljše ohranjene helenističnih stavbe, kot je Celzova knjižnica, je mogoče videti v Turčiji, v mestih Efez in Pergamon. V največjem helenističnem mestu, Aleksandriji v Egiptu, ni skoraj nič ohranjeno.

Oblikovanje kovancev[uredi | uredi kodo]

Kovance so izumili v Lidiji v 7. stoletju pred našim štetjem, Grki pa so bili prvi veliki uporabniki. Grki so tudi nadaljevali oblikovanje motiva kovanca. Motiv kovanca je še danes prepoznaven kot naslednik vzorcev iz antične Grčije. Grki niso videli v motivu kovanca oblike umetnosti, ampak sta bili vzdržljivost in številčnost najpomembnejši vir znanja o grški estetiki. Grški kovanci kot oblika umetnosti so samo iz starogrškega sveta in se še vedno lahko kupijo ter so v lasti zasebnih zbiralcev.

Grški oblikovalci so začetniki dajanja profila portreta na sprednji strani kovancev. To je bil sprva simbolni portret zaščitnika boga ali boginje mesta, ki je izdalo kovanec: Atena v Atenah, Apolon v Korintu, Demeter v Tebah in tako naprej. Kasneje so bili uporabljeni junaki grške mitologije, npr. Heraklej na kovancih Aleksandra Velikega. Prvi človeški portreti na kovancih so bili iz perzijske satrapije v Mali Aziji. Grška mesta v Italiji, kot so Sirakuze, so začeli objavljati voditelji pravih ljudi na kovancih v 4. stoletju pr. n. št., kot so to storili helenistični nasledniki Aleksandra Velikega v Egiptu, Siriji in drugod. Na hrbtni strani kovancev grških mest je bil pogosto simbol mesta: sova za Atene, delfin za Sirakuze in tako naprej. Začeli so dodajati tudi napise. Vse to so kasneje nadaljevali Rimljani.

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

V antični Grčiji je bilo več medsebojno povezanih tradicij slikarstva. Zaradi tehničnih razlik je doživelo nekoliko različen razvoj. Niso pa vse slikarske tehnike enako dobro zastopane v arheoloških ostankih.

Tabelno slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Tabla iz Pitse pri Korintu, edina ohranjena tabla iz stare Grčije

Najbolj spoštovana oblika umetnosti po mnenju piscev, kot sta Plinij starejši in Pavzanias, so prenosne slike na lesenih tablah, tabelne slike. Uporabljeni tehniki sta bili enkavstika (uporaba voska) in tempera. Take slike se običajno prikazovale figuralne prizore, tudi portrete in tihožitja. Je veliko opisov slik. Iluzionistični realizem je bil zelo cenjen in očitno dobro razvit, kot je razvidno iz slavne legendarne zgodbe o tekmovanju Zevksisa in Parazija v poglavju o slikarstvu, ki ga je opisal Plinij starejši v svojem Naravoslovju, ki se konča približno leta 78 in je eno redkih razširjenih delov antične zgodovine umetnosti. Medtem ko je bila večina slikarjev usposobljena za junaške "visoke" predmete, ki sestavljajo glavnino grškega kiparstva, je Pejrajkos, tako omenja Plinij, slikar "skromnih" tem, ki so se ohranile v obliki mozaikov in pokrajinske stenske poslikave v Pompejih: "brivnice, čevljarji, stojnice, osli, hrana in podobni predmeti". [3] Tabelne slike so bile zbrane in pogosto prikazane na javnih krajih. Pavzanias opisuje tovrstne razstave v Atenah in Delfih. Iz literature poznamo imena mnogih znanih slikarjev, večinoma klasične in helenistične dobe. Najbolj znan med vsemi antičnimi grškimi slikarji je bil Apel s Kosa, ki ga je Plinij starejši pohvalil, saj je "presegel vse druge slikarje, ki so bili pred ali za njim".

Na žalost zaradi pokvarljivosti uporabljenih vrst materiala in velikih preobratov na koncu antike nobeno znano delo grškega tabelnega slikarstva ni ohranjeno, tudi kopije ne. Najpomembnejši ohranjeni primeri so slabe kakovosti. To so table iz Pitse pri Korintu iz okoli 530 pr. n. št. in velika skupina mnogo kasnejših grško-rimskih arheoloških ostankov iz suhih razmer v Egiptu, Fajumski portreti skupaj s podobno okroglo ploščo, ki prikazuje družino Septimija Severa. Bizantinske ikone tudi izvirajo iz slikarske tradicije enkavstičnih plošč.

Stensko slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Prizor simpozija z Groba skakalca v vodo v Paestumu, okoli 480 pr. n. št.

Tradicija stenskega slikarstva v Grčiji sega vsaj do minojske in mikenske bronaste dobe z razkošnimi freskami v mestih, kot so Knosos, Tirint in Mikene. Ni jasno, ali so predhodne in kasnejše grške stenske poslikave kako povezane.

Stenske slike je pogosto opisoval Pavzanias in mnogim se zdi, da so bile narejene v klasični in helenistični dobi. Zaradi pomanjkanja ohranjene arhitekture ni veliko ohranjenega slikarstva. Najbolj znani so monumentalni prizori iz 7. st. pr. n. št., prizorišče boja hoplitov iz notranjosti templja v vasi Kalapodi (blizu Teb) in freske iz 4. stoletja Filipov grob in Perzefonin grob v Vergini v Makedoniji.

Grška tradicija stenskih poslikav se kaže tudi v sodobnih grobnih dekoracijah v grških kolonijah v Italiji, na primer znana je Grob skakalca v vodo v Paestumu. Nekateri strokovnjaki menijo, da so znamenite rimske freske v mestih, kot so Pompeji, neposredni potomci grške tradicije in da so nekatere od njih kopije znanih tabelnih slik (na primer Tabla iz Pitse pri Korintu).

Rekonstrukcija barvne sheme ogredja na dorskem templju

Večbarvno slikanje kipov in v arhitekturi[uredi | uredi kodo]

Velik del kipov ali arhitekturne antične Grčije je bil slikovito poslikano. Ta vidik grškega oblikovanja je opisan kot večbarven (iz grške πολυχρωμία, πολύ = veliko in χρώμα = barva). Zaradi močnega preperevanja je obarvanost kiparskih in arhitekturnih del v večini primerov bistveno ali povsem zbledela.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Slikarstvo je bilo uporabljeno tudi za izboljšanje vidne podobe arhitekture. Nekateri deli nadgradnje grških templjev so bili pobarvani že od arhaične dobe dalje. Taka mnogobarvna arhitektura je bila lahko sestavljena v obliki svetlih barv z neposredno uporabo kamna (Partenon) ali izdelana iz vzorcev iz terakote (Olimpija in Delfi). Včasih so s terakoto upodobljeni tudi figuralni prizori, kot je terakotna metopa (del friza) iz Termona iz 7. st. pr. n. št.

Sledovi barve prikazujejo vezen vzorec na oblačilu kipa kore, Muzej Akropole
Rekonstrukcija barvne sheme na trojanskem vojaku iz templja Afeja, Ajgina

Kipi[uredi | uredi kodo]

Večina grških skulptur je bila pobarvana z močnimi in svetlimi barvami. Barva je bila pogosto omejena na dele oblačil, las in še kaj, koža je ostala v naravni barvi kamna, lahko pa je zajemala skulpturo v celoti. Podob grškega kiparstva ne bi smeli gledati kot na povečanje njihove reliefne oblike, ampak ima značilnosti samostojnega umetniškega sloga. Za skulpturo iz templja Afeja v Ajgini so na primer nedavno dokazali, da je bila pobarvana z drznimi in pisanimi vzorci, ki kažejo, med drugimi podrobnostmi, vzorčasta oblačila. Za obarvanost kamnitih kipov so vzporedno uporabljali različne vrste materiala za razlikovanje kože, oblačil in drugih podrobnosti v krizelefantinski tehniki in z uporabo različnih kovin za prikazovanje ustnic, nohtov itd. v visoki kakovosti brona, kot sta Bronasta bojevnika iz kraja Riace.

Poslikane vaze[uredi | uredi kodo]

Največ dokazov o starogrškem slikarstvu je ohranjenih v obliki poslikanih vaz. Tehnike, ki so bile uporabljene, pa so zelo drugačne od tistih, ki so se uporabljale za velika dela,kar verjetno velja tudi za vsebine podob. Strogo gledano je bila za poslikane vaze potrebna drugačna spretnost ali umetnost kot za slikarstvo. Treba je tudi upoštevati, da vazno slikarstvo, čeprav je daleč najbolj ohranjen vir starogrškega slikarstva, v antiki ni bilo najbolj cenjeno in se ni nikoli omenjalo v klasični literaturi.


Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Woodford, Susan (1982). The Art of Greece and Rome. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0521298733. 
  2. ^ SSKJ[1]
  3. ^ Book XXXV.112 of Natural History
  • Greece: From Mycenae to the Parthenon, Henri Stierlin, TASCHEN, 2004.
  • Von Bothmer, Dietrich (1987). Greek vase painting. New York: The Metropolitan Museum of Art. ISBN 0-87099-084-5
  • Golob, Nataša (2010). Umetnostna zgodovina. Ljubljana : DZS. COBISS 252530688. ISBN 978-961-02-0178-6. 
  • Jacek Debicki et al.: Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti. Ljubljana: Modrijan, 2004. 2. izdaja. ISBN 961-6183-53-2 (COBISS)
  • Annoscia, Enrico; et al. (2010). Umetnost : svetovna zgodovina. Ljubljana : Mladinska knjiga. COBISS 249359104. ISBN 978-86-11-15622-4. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]