Rdečefiguralni dekorativni slog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Procesija moških, kiliks slikarja Triptolema, okoli 480 pr. n. št., Pariz, Louvre
Poroka Tetide, piksida, slikar porok, okoli 470/460 pr. n. št., Pariz, Louvre

Rdečefiguralni dekorativni slog je eden najpomembnejših slogov figuralnega grškega vaznega slikarstva. Razvil se je v Atenah okoli 520 pred našim štetjem in je ostal v uporabi do poznega 3. stoletja pr. n. št. V nekaj desetletjih je zamenjal prej prevladujoči črnofiguralni slog. Njegovo današnje ime temelji na figuralni upodobitvi v rdeči barvi na črni podlagi v primerjavi s prejšnjim slogom s črnimi figurami na rdečem ozadju. Najpomembnejša območja razen Atike so bila v južni Italiji. Slog je bil sprejet tudi v drugih delih Grčije. Etrurija je postala pomembno središče zunaj grškega sveta.

Atiške rdečefiguralne vaze so izvažali po vsej Grčiji in zunaj nje. Dolgo časa je prevladovala na trgu fine keramike. Samo nekaj središč je lahko tekmovalo z Atenami na področju inovacij, kakovosti in proizvodnih zmogljivosti. Rdečefiguralnih vaz in njihovih delov, narejenih samo v Atenah, je do danes ohranjenih več kot 40.000. Iz drugih najpomembnejših središč v južni Italiji se je ohranilo več kot 20.000 vaz in njihovih delov. Začetnika proučevanja sta bila John D. Beazley in Arthur Dale Trendall, študij tega sloga umetnosti je zelo napredoval. Nekatere vaze lahko pripišemo posameznim umetnikom ali šolam. Podobe so dokaz za raziskovanje grške kulturne zgodovine, vsakdanjega življenja, ikonografije in mitologije.

Tehnika[uredi | uredi kodo]

Črnofiguralna scena na amfori, slikar Andokid; München, Staatliche Antikensammlungen

Izdelava vaz v redečefiguralnem slogu na črni podlagi je zahtevala tesno sodelovanje med lončarjem in slikarjem. Lončar je oblikoval vazo in jo predal slikarju, ko je bila glina še vlažna. Ker je vaza dobila barvo šele po žganju, je slikar slikal po spominu in ni mogel videti, kakšna bo slika. Barve so se lahko nanašale, samo dokler je bila glina vlažna, zato je moral slikar delati zelo hitro. To je pomenilo, da je nanesel tisoče natančnih nevidnih linij v zelo kratkem času.

Kljub tem omejitvam so slikarji razvili prefinjen in natančen slog. Slikarji prejšnjega obdobja, ki so uporabljali črnofiguralni slog, so bili prisiljeni strogo ločevati figure, ker so bili vsi elementi v isti ravnini in barvani z isto barvo. Nasprotno pa so lahko rdeče figure svobodno izrisovali in so se razlikovale od črnega ozadja, kot da so osvetljene na sceni. Obrisi predvidenih figur so bili pripravljeni s topim strgalom kot rahel utor ali z ogljem, ki bi med žganjem popolnoma izginilo. Bolj naraven odnos rdeče na črni in večji razpon barv, ki so se lahko uporabljale, je omogočil slikarjem, da so vnašali anatomske detajle v večjem obsegu in natančneje. Zdaj je bilo mogoče prikazovati ljudi ne samo v profilu, ampak tudi od spredaj, zadaj ali v tričetrt perspektivi. Tehnika je dovoljevala tudi prikaz tretje dimenzije. Dosežen je bil naturalizem, ki prej ni bil viden.

Rdečefiguralna scena na amfori, slikar Andokid, München, Staatliche Antikensammlungen

Raziskave[uredi | uredi kodo]

Gnatijska posoda, Magna Graecia, apulijska slika svetlolase ženske, 310–260 pr. n. št., palača Kinský, Praga

Študij antične lončenine in grškega vaznega slikarstva se je začel že v srednjem veku. Restoro d'Arezzo je posvetil poglavje (Capitolo de le vasa antiche) opisu sveta na starih vazah. Menil je, da je še posebej glinena posoda popolna v smislu oblike, barve in umetniškega sloga. [1] Kljub temu je bila sprva pozornost usmerjena na vaze na splošno in morda predvsem na kamnite vaze. Prve zbirke starih vaz, vključno z nekaterimi poslikanimi, so nastale v renesansi. Vemo, da so takrat uvažali iz Grčije v Italijo. Vse do konca baroka je vazno slikarstvo zasenčilo druge zvrsti, predvsem kiparstvo. Redka predklasicistična izjema je knjiga akvarelov, ki prikazuje figuralne vaze in jo je pripravil Nicolas-Claude Fabri de Peiresc. Imel je več glinenih vaz. [2]

V klasicizmu so se keramične posode pogosteje zbirale. Vaze so bile priljubljen spominek za mlade Evropejce, ki so jih prinesli s potovanj. Goethe v dnevniku opisuje skušnjavo nakupa stare vaze.

V 1760-ih so se začele arheološke raziskave, ki so se osredotočile na vazno slikarstvo. Vaze so postale vir za vse vidike antičnega življenja, še posebej za ikonografske in mitološke raziskave. Bile so nadomestilo za skoraj v celoti izgubljen opus grškega monumentalnega slikarstva. Vazno slikarstvo je vplivalo tudi na razvoj modernega slikarstva. Linearni slog je vplival na umetnike, kot so Edward Burne-Jones, Gustave Moreau ali Gustav Klimt. Okoli leta 1840 je Ferdinand Georg Waldmüller naslikal Tihožitje s srebrno posodo in rdečefiguralni krater. Henri Matisse je naslikal podobno sliko (Intérieur au vae étrusque). Njihov estetski vpliv sega v sedanjost. Dobro znano obliko steklenice za kokakolo je navdihnila grška vaza. [3]

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. Sabine Naumer: Vasen/Vasenmalerei, in DNP 15/3, col. 946
  2. Sabine Naumer: Vasen/Vasenmalerei, in DNP 15/3, col. 947-949
  3. Sabine Naumer: Vasen/Vasenmalerei, in DNP 15/3, col. 954
  • John Beazley: Attic red-figure vase-painters. 2nd ed. Oxford 1963.
  • John Boardman: Rotfigurige Vasen aus Athen. Die archaische Zeit. Ein Handbuch, von Zabern, Mainz 1981 (= 4. ed. 1994) (Kulturgeschichte der Antiken Welt, Vol 4), ISBN 3-8053-0234-7
  • John Boardman: Rotfigurige Vasen aus Athen. Die klassische Zeit. Ein Handbuch. Mainz, Zabern 1991 (Kulturgeschichte der Antiken Welt, Vol 48), ISBN 3-8053-1262-8.
  • Friederike Fless: Rotfigurige Keramik als Handelsware. Erwerb und Gebrauch attischer Vasen im mediterranen und pontischen Raum während des 4. Jhs. v. Chr., Leidorf, Rahden 2002 (Internationale Archäologie, Bd. 71) ISBN 3-89646-343-8
  • Luca Giuliani: Tragik, Trauer und Trost. Bildervasen für eine apulische Totenfeier. Berlin, Staatliche Museen zu Berlin – Preußischer Kulturbesitz 1995.
  • Rolf Hurschmann: Apulische Vasen, in: DNP 1 (1996), col. 922 f.; Kampanische Vasenmalerei, in: DNP 6 (1998), col. 227 f.; Lukanische Vasen, in: DNP 7 (1999), col. 491; Paestanische Vasen, in: DNP 9 (2000), col. 142/43; Sizilische Vasen, in: DNP 11 (2001), col. 606; Unteritalische Vasenmalerei, in: DNP 12/1 (2002), col. 1009-1011
  • Thomas Mannack: Griechische Vasenmalerei. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2002. (also Theiss, Stuttgart 2002 ISBN 3-8062-1743-2)
  • Sabine Naumer: Vasen/Vasenmalerei, in DNP 15/3, col. 946-958
  • John H. Oakley: Rotfigurige Vasenmalerei, in: DNP 10 (2001), col. 1141-43
  • Christoph Reusser: Vasen für Etrurien: Verbreitung und Funktionen attischer Keramik im Etrurien des 6. und 5. Jahrhunderts vor Christus. Zürich 2002. ISBN 3-905083-17-5
  • Ingeborg Scheibler: Griechische Töpferkunst. Herstellung, Handel und Gebrauch der antiken Tongefäße. 2nd ed., München 1995. ISBN 978-3-406-39307-5
  • Ingeborg Scheibler: Vasenmaler, in: DNP 12/I (2002), col. 1147f.
  • Erika Simon, Max Hirmer: Die griechischen Vasen. 2nd updated ed. Hirmer, München 1981, ISBN 3-7774-3310-1.
  • Arthur Dale Trendall: Rotfigurige Vasen aus Unteritalien und Sizilien. Ein Handbuch. von Zabern, Mainz 1991 (Kulturgeschichte der Antiken Welt, Vol. 47), ISBN 3-8053-1111-7

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]