Atacama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Puščava Atacama

Atacama je puščava v severnem delu Čila ter južnem delu Peruja in poleg doline McMurdo na Antarktiki velja za najbolj suho območje na Zemlji. Nastala je pred približno 15 milijoni leti.

Lega[uredi | uredi kodo]

Lunina dolina v bližini San Pedra de Atacama

Atacama se razteza od Peruja okoli 1000 km proti jugu do bolivijskega Altiplana, povprečna širina med Tihim oceanom in Andi je okoli 160 km. Ob Pacifiku leži okoli 800 m visoka obalna gorska veriga, nekoliko vzhodneje leži Cordillera Domeyko, ki je predveriga Andov.

Puščava[uredi | uredi kodo]

V puščavi pade zelo malo dežja, v Antofagasti npr. komaj 1 mm na leto, na nekaterih mestih niso zabeležili padavin tudi več kot 40 let, za najbolj suho območje pa velja okolica Iquiqueja. Zaradi suše tudi več kot 6000 m visoki vrhovi na vzhodu nimajo ledenikov že od pleistocena dalje, čeprav se na nadmorskih višinah nad 4400 m že pojavlja permafrost.

Poglavitna razloga za tako suho podnebje sta dva. Na vzhodu Andi predstavljajo padavinsko senco in so tako vsi vzhodni vetrovi izredno suhi. Obalo obliva hladen Humboldtov tok, zaradi katerega je zelo malo izhlapevanja in kljub obalni gorski verigi ni orografskih padavin.

Naravna bogastva[uredi | uredi kodo]

Atacama je gospodarsko pomembna zaradi bogatih nahajališč bakra, srebra, natrijevih nitratov, kalijev nitrat (soliter), ostalih mineralov in danes že izčrpanih zalog guana. Ker zaradi pomanjkanja padavin ni bilo izpiranja, so se še ohranile obširne slane puščave (salarji). Ocenjuje se, da je v njih približno 40 % vseh svetovnih zalog litija.

Leta 1801 so tu odkrili nov mineral in ga poimenovali atakamit.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kljub negostoljubnim življenjskim razmeram nam arheološke najdbe dokazujejo, da so bile redke oaze naseljene že v prazgodovini z Atakamci, Ajmari, Činčori in Diaguiti. V hribih okoli San Pedra de Atacama so bili odkriti ostanki paleolitske utrdbe, Činčori pa so mumificirali že pred več kot 7.000 leti in mumije iz okolice Arice veljajo za najstarejše znane ohranjene mumije na svetu.

Zatem so Atacamo osvojili Inki, po uničenju njihovega imperija pa Španci, izmed katerih jo je leta 1536 prvi prečkal Diego de Almagro. Alonso de Ercilla jo je leta 1569 v svojem epu La Araucana opisal kot »Proti Atacami, ob zapuščeni obali, vidiš deželo brez ljudi, kjer ni niti ptic, niti zveri, niti dreves, niti rastlin«.

Ob osamosvojitvi južnoameriških držav si je večino Atacame priključila Bolivija, dejansko pa so z njo upravljale čilenske rudarske družbe. Leta 1879 je zaradi sporov glede koncesnin in davkov izbruhnila solitrna vojna, po kateri si je Čile priključil dele Bolivije in Peruja in so bile začrtane še danes veljavne meje med temi državami.

Znanstvene raziskave[uredi | uredi kodo]

Zaradi suhega podnebja je ozračje večino dni v letu izjemno jasno in ker zaradi redke poseljenosti skorajda ni svetlobnega onesnaženja, je Atacama priljubljena med astronomi in tako je tam zraslo več velikih observatorijev, ki so največji na svetu. European Southern Observatory tako upravlja observatorija La silla in Paranal (vključno z Very Large Telescope), v gradnji je radijski observatorij Llano de Chajnarto, v načrtu pa še orjaški optični Overwhelmingly Large Telescope.

Najbolj suha področja, kamor ne sežejo niti morske meglice, veljajo za zelo podobna razmeram na Marsu. NASA tako na teh področjih preizkuša instrumente, ki jih nato pošlje na Mars. Med drugim so ponovili teste, s katerimi sta Viking 1 in Viking 2 iskala življenje na Marsu. Tudi na teh najbolj suhih predelih niso zaznali nobenih znakov življenja, zaradi česar je ta del edinstven na Zemlji.

Ob obali poteka nekaj pilotskih projektov z mrežami, s katerimi bi bilo mogoče kondenzirati vlago v megli in tako pridobivati vodo.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]