Andski plamenec
| Andski plamenec | |
|---|---|
 | |
| V WWT Slimbridge, Gloucestershire | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Aves (ptiči) |
| Red: | Phoenicopteriformes (plamenci) |
| Družina: | Phoenicopteridae (plamenci) |
| Rod: | Phoenicoparrus |
| Vrsta: | P. andinus |
| Dvočlensko ime | |
| Phoenicoparrus andinus (Philippi, 1854) | |
 | |
| Območje razširjenostu Ne-gnezdenje Celo leto Gnezdenje | |
| Sinonimi | |
| |
Andski plamenec (znanstveno ime Phoenicoparrus andinus) je med najredkejšimi plamenci na svetu. Živi v Andih v Južni Ameriki. Do leta 2014 je bil razvrščen v rod Phoenicopterus.[3] Je tesno soroden Jamesovemu plamencu, oba pa sestavljata rod Phoenicoparrus. Čilski plamenec, andski plamenec in Jamesov plamenec so vsi simpatrični, vsi živijo v kolonijah (vključno z deljenimi območji gnezdenja).[4]
Opis
[uredi | uredi kodo]Od drugih plamencev se razlikuje po globlji spodnji čeljusti in zelo dolgih filtrirnih resicah na zgornji čeljusti. Je največji plamenec v Andih in eden izmed dveh najtežjih še živečih plamencev, skupaj z višjimvelikim plamencem.[5] Po poročilih se telesna masa andskega plamenca giblje med 1,5 in 4,9 kg, njegova višina med 1 in 1,4 m, razpon kril pa med 1,4 in 1,6 m.[5][6]
Andski plamenec ima bledo rožnato telo z bolj živahno obarvanim zgornjim delom, temno vinsko rožnato spodnjo stran vratu, prsi in krovna peresa kril. Je edina vrsta plamenca z rumenimi nogami in tremi prsti na nogah.[7] Njegov kljun je svetlo rumen pri korenu, večji del pa je črn in ukrivljen navzdol. Spodnja čeljust je manj izrazita kot pri plamencih iz rodu Phoenicopterus.
Vedenje
[uredi | uredi kodo]Prehranjevanje
[uredi | uredi kodo]Ti plamenci se hranijo s filtriranjem vode, njihova prehrana pa zajema celoten spekter razpoložljivih virov hrane, od rib do nevretenčarjev, od vaskularnih rastlin do mikroskopskih alg.[8]
Plamenci se hranijo iz dna jezer, kjer pobirajo majhne delce, predvsem diatomeje.[9] Imajo globoko zakrivljen kljun; gornja čeljust je ožja od spodnje, kar ustvarja presledek na hrbtni strani kljuna - delci hrane, kot so diatomeje, so gostejši od vode in zataknejo v filtrirno površino v kljunu. To povzroči iztekanje vode iz ust in zadrževanje diatomej v kljunu plamenca. Plamenci iščejo hrano v plitvih, slanih vodah. Njihov način iskanja hrane je najbolj prilagodljiv v primerjavi s čilskim in jamesovim plamencem. [10]
Ko se andski plamenci združijo s čilskimi ali jamesovimi plamenci, prevzamejo njihove vzorce prehranjevanja.[10] Tako pri združitvi s čilskimi plamenci uporabljajo strategijo srednje do globoke globine iskanja hrane pogosteje ali vsaj v pričakovani meri. Če se združijo z Jamesovimi plamenci, prevzamejo strategijo iskanja hrane ob robu in v plitvinah. Kljub temu pa celotno prehranjevalno vedenje andskega plamenca ostaja slabo raziskano.[9]
Razširjenost, habitat in selitve
[uredi | uredi kodo]Andski plamenec je avtohton na mokriščih v visokogorju Andov, od južnega Peruja do severozahodne Argentine in severnega Čila. Andski plamenci so ptice selivke, ki lahko v enem dnevu prepotujejo do 1.100 km. Poleti živijo ob slanih jezerih, pozimi pa se selijo v nižje ležeča mokrišča.[11] Razlog za to sezonsko selitev in zimo je verjetno izjemna sušnost slanišč v zimskem obdobju. Pot migracij ni znana, vendar domnevajo, da poteka med čilskimi gnezdišči in mokrišči osrednje in zahodne Argentine.[12]
Status in zaščita
[uredi | uredi kodo]Andski plamenec velja za ranljivo vrsto zaradi rudarskih dejavnosti in človekovih motenj, ki povzročajo spremembe v njegovem naravnem okolju.[13]
Rudarstvo
[uredi | uredi kodo]Življenjski prostor andskega plamenca se zaradi človekove dejavnosti stalno spreminja. Glavna grožnja populaciji so rudarska izkopavanja, ki se potekajo ob koncu poletne deževne sezone.[14]
Habitat je bogat z borovimi spojinami, zlasti z boraksom.[14] Boraks je v večjih količinah zelo strupen za živali, kot je andski plamenec, medtem ko za človeka ni nevaren[15]. Raziskave o vplivu izpostavljenosti boraksu pri živalih so pokazale, da presežek bora povzroča okvare okostja, okvare srčno-žilnega sistema in degeneracijo testisov.[15] Boraks je derivat borove kisline, pri čemer so raziskave toksičnosti boratov pokazale, da soli borove kisline povzročajo podobne učinke.[15] Študije rudarskega okolja so pokazale, da že 5 g boraksa lahko povzroči škodljive učinke pri živalih, medtem ko rudarji pri teh količinah ne občutijo posledic.[15] Tako rudarji ostajajo nepoškodovani, živali pa trpijo zaradi razvojne in reproduktivne toksičnosti.
Raziskava na jezeru Salinas v Peruju je pokazala, da so se rudarska podjetja naselila v neposredni bližini gnezdišč plamencev, pri čemer se del rudarskih dejavnosti izvaja tudi ob območjih gnezdenja in prehranjevanja.[14] Plamenci zapustijo svoja gnezdišča, če se rudarska dela začnejo po vzpostavitvi gnezditvenih kolonij v njihovi bližini. Povečano iskanje ogljikovodikov je povzročilo upad uspešnosti gnezdenja. Manj kot 1% opaženih plamencev so bili mladiči.[11] Zmanjšana uspešnost razmnoževanja je lahko posledica izpostavljenosti boraksu ali sprememb okolja, ki jih povzročajo buldožerji s prekopavanjem jezerskega dna.[14] Rudarjenje ustvarja blatnato okolje, v katerem se plamenci lahko ujamejo, kar povečuje njihovo smrtnost.[14] Prebivalci območij v bližini rudarskih dejavnosti so poročali o pogostih najdbah mrtvih plamencev, ki so jih izkopali buldožerji.[14]
Postopek pridobivanja boraksa vpliva tudi na razpoložljivost vode.[14] Andski plamenci filtrirajo površinsko vodo, da se prehranjujejo, toda rudarjenje boraksa to vodo onesnažuje.[9] Rudarjenje pospešujejo tudi izgubo vlage iz jezer.[14] Z zmanjševanjem količine vode v jezeru lahko rudarska podjetja povečajo vidnost ter s tem omogočajo učinkovitejše izkopavanje.[14] Študije, ki so preučevale povezavo med razpoložljivostjo vode in populacijo plamencev, so pokazale močno korelacijo med številom plamencev in deležem vode v jezeru.[9] Ob pomanjkanju hrane in porušenem okolju se neizogibno zmanjša število potomcev.
V Argentini je najredkejša vrsta plamenca prisotna predvsem v severnih provincah (Salta, Catamarca in Jujuy) v toplejših mesecih, pa tudi v nižinah osrednjih območij države, zlasti v provincah Córdoba in Santa Fe. Nacionalni rudarski sekretariat (National Mining Secretariat) poroča o 38 projektih pridobivanja litija po vsej državi, od tega jih je 17 v obsežnih solinah province Salta.[16]
Biologi in naravovarstveniki opozarjajo na negativne vplive pridobivanja litijeve slanice na območja, kjer se te ptice razmnožujejo in hranijo. To vrsto je Svetovna zveza za varstvo narave uvrstila med »ranljive« vrste.[16]
Vpliv človeka
[uredi | uredi kodo]Število mladičev plamencev se ne zmanjšuje zgolj zaradi rudarskih dejavnosti, temveč tudi zaradi nabiranja jajc. Ta nezakonit lov se je sčasoma povečal zaradi naraščajočega mednarodnega povpraševanja po jajcih plamencev.[12] Krivolov izvajajo organizirane skupine v Čilu, ki jih izvažajo v Evropo, Združene države in druge čezmorske države.[12] To se dogaja predvsem na območju Altiplana, ki ima globoke kulturne korenine v tradiciji nabiranja jajc.[12] Med obdobjem razmnoževanja tudi lokalni prebivalci pobirajo jajca iz gnezd.[14] Odstranjevanje jajc moti proces gnezdenja in lahko povzroči, da plamenec zapusti svoje gnezdo, tudi če v njem ostane nekaj jajc.[14] Odstranjevanje jajc bi bilo morda sprejemljivo, če je lokalno prebivalstvo podhranjeno, vendar raziskave prehrane domačinov ne kažejo na pomanjkanje beljakovin.[14] Na proučevanem območju domačini redijo lame in alpake, katerih meso vsebuje bistveno več beljakovin kot jajca plamencev.[14]
Poleg rudarjenja na življenjski prostor plamencev močno vpliva tudi nenadzorovani turizem. Sčasoma so se po vsej deželi razvila številna šotna barja.[14] Ta se postopno razraščajo in pričnejo prelivati v jezera. in preprečujejo, da bi plamenci vstopili v jezero, da bi se hranili. Ko šotišča vstopijo v jezersko območje, zmanjšajo površino vode in plamencem onemogočajo dostop do območij prehranjevanja.[14] Zaradi rudarjenja in turizma se v Andih gradi nova infrastruktura, kot so avtoceste.[14] Te zdaj potekajo vzdolž življenjskega prostora plamencev, kar spodbuja dodatno komercialno rudarjenje in turistične dejavnosti. Gradnja nove infrastrukture je povzročila močno razdrobljenost jezer, zmanjšanje biotske raznovrstnosti ter povečanje tveganja za izumrtje vseh vrst, ki tam prebivajo.[14]
Povpraševanje po površinski in podtalni vodi, proizvodnji energije ter prevozu, skupaj z nenadzorovanim turizmom, se je v zadnjih dveh desetletjih znantno povečalo. Ti vplivi so bili najbolj izraziti v Čilu, ki je glavno območje gnezdenja andskih plamencev.[11] Posledično so ta območja vse bolj onesnažena s toksičnimi spojinami, ki izvirajo iz raziskovanja mineralov in ogljikovodik.ov Od 1980-ih se je število uspešnih gnezditvenih kolonij in skupna proizvodnja mladičev andskih plamencev zmanjšala.[11] Posledično je andski plamenec postal ogrožena vrsta.
Načrti zaščite
[uredi | uredi kodo]Po podatkih Svetovne zveze za varstvo narave in naravnih virov (International Union for Conservation of Nature and Natural Resources) je andski plamenec dolgo veljal za »nezadostno raziskano vrsto«.[14] Kljub temu, da je bil vsaj dve desetletji izpostavljen številnim negativnim vplivom, je bil septembra 2010 uradno razglašen za ogroženo vrsto.[14] V tej razglasitvi je bilo navedeno, da bo plamenec zaščiten v skladu z Zakonom o ogroženih vrstah iz leta 1973 (Endangered Species Act of 1973).[14] Večina območij, kjer plamenci prebivajo, tako poleti kot pozimi, je vključena v nacionalne parke. Vendar pa ti parki niso prisotni v habitatih, ki se spreminjajo. zato so glavna gnezdišča še vedno izpostavljena zunanjim vplivom, ki zmanjšujejo število osebkov. Ker je bil andski plamenec šele pred kratkim vključen na seznam ogroženih vrst, je bilo doslej izvedenih le nekaj načrtov za njegovo zaščito. Nacionalni inštitut za naravne vire (National Institution of Natural Resources, http://www.nri.org/) pripravlja načrt v sodelovanju z naravovarstveniki, da bi rešili težave, povezane s pridobivanjem boratov ter z nabiranjem jajc. Načrt vsebuje strategijo okoljskega izobraževanja, namenjeno obveščanju podjetnikov, delavcev, domačinov in vseh drugih, ki bi lahko ogrozili plamence. Krajevne oblasti v okrožju jezera Salinas so ustanovile nadzorni center, da bi preprečile nezakonite dejavnosti in poiskale rešitve za obstoječe težave.[14] Ustanovitev nacionalnih parkov je zmanjšala nabiranje jajc, vendar bo za popolno odpravo te dejavnosti potrebno dodatno okoljsko izobraževanje.[14]
Skupina za preučevanje plamencev (Flamingo Specialist Group), ustanovljena leta 1971, si dejavno prizadeva obveščati javnost o ranljivosti plamencev. Izdajajo letno glasilo v katerem poročajo o stanju različnih vrst.[9] Leta 2000 je skupina izvedla popis, ki je pokazal, da skupna populacija andskih plamencev šteje manj kot 34.000 osebkov, zaradi česar veljajo za najredkejšo vrsto plamencev. Nedavno se je skupina povezala z Mednarodno zvezo za varstvo narave, da bi oblikovala akcijski načrt za zaščito plamencev. Nedavno se je skupina povezala z Svetovno zvezo za varstvo narave, da bi oblikovala akcijski načrt za zaščito plamencev.[9]
V okviru Konvencije o selitvenih vrstah prostoživečih živali (Bonska konvencija), je bil 4. decembra 2008 sprejet in uveljavljen Memorandum o soglasju o ohranjanju visokogorskih andskih plamencev in njihovih habitatov (MoU ). Memorandum zajema Argentino, Bolivijo, Čile in Peru. Do avgusta 2012 so memorandum podpisale Bolivija, Čile in Peru. Namen memoranduma je izboljšati stanje ohranjenosti vrste in njenega življenjskega prostora z usklajenimi in skupnimi ukrepi po celotnem območju razširjenosti.
Galerija
[uredi | uredi kodo]
Skupina andskih plamencev v Salar de Pedernales v regiji Atacama v Čilu
Adnski plamenec pri Slimbridge WWT, Anglija
Reserva Nacional de Fauna Andina Eduardo Avaroa, Čile
.jpg)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ BirdLife International (2020). »Phoenicoparrus andinus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2020 e.T22697387A182422217. doi:10.2305/IUCN.UK.2020-3.RLTS.T22697387A182422217.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
- ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
- ↑ Torres, Chris R.; Ogawa, Lisa M.; Gillingham, Mark A.F.; Ferrari, Brittney; van Tuinen, Marcel (2014). »A multi-locus inference of the evolutionary diversification of extant flamingos (Phoenicopteridae)«. BMC Evolutionary Biology. Zv. 14. str. 36. doi:10.1186/1471-2148-14-36.
- ↑ Mascitti, V.; Kravetz, F.O. »Bill Morphology of South American Flamingos«. The Condor. Zv. 104, št. 1. str. 73.
- 1 2 Dunning, John B. Jr., ur. (2008). CRC Handbook of Avian Body Masses (2nd izd.). CRC Press. ISBN 978-1-4200-6444-5.
- ↑ del Hoyo, J. (1992). Phoenicopteriformes. Pp. 508-526 in J del Hoyo, A Elliott, J Sargatal, eds. Handbook of the Birds of the World, Vol. 1. Barcelona: Lynx Edicions.
- ↑ Bornschein, M. R. and B. L. Reinert (1996). "The Andean Flamingo in Brazil." Wilson Bulletin 108(4): 807-808.
- ↑ Hurlbert, S. H. and C. C. Y. Chang (1983). "ORNITHOLIMNOLOGY - Effects of Grazing by the Andean Flamingo." Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America-Biological Sciences 80(15): 4766-4769.
- 1 2 3 4 5 6 Hurlbert, S. H. 1982. "Limnological studies of flamingo diets and distribution." National Geographic Society Research Reports 14:351–356.
- 1 2 Mascitti, V. and M. B. Castañera (2006). "Foraging Depth of flamingos in Single-Species and Mixed Species Flocks at Laguna de Pozuelos, Argentina." Waterbirds: The International Journal of Waterbird Biology 29(3): 328-334.
- 1 2 3 4 Caziani, S. M., O. R. Olivio, et al. (2007). "Seasonal distribution, abundance, and nesting of Puna, Andean, and Chilean flamingos." Condor109(2): 276-287.
- 1 2 3 4 Bucher, E. 1992. "Population and Conservation Status of flamingos in Mar Chiquita, Cordoba, Argentina." Colonial Waterbirds 15(2):179-184.
- ↑ Norambuena, M. C. and M. Parada (2005). "Serum biochemistry in Andean Flamingos (Phoenicoparrus andinus): Natural versus artificial diet." Journal of Zoo and Wildlife Medicine 36(3): 434-439.
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 Ugarte-Nunez, J and Mosaurieta, L. 2000. "Assessment of threats to flamingos at the Salinas and Aguada Blanca National Nature Reserve (Arequipa, Peru)" Waterbirds 23(Special Issue 1):134-140.
- 1 2 3 4 Korkmazm Mehmet. 2007. "Estimation of Human Daily Boron Exposure in a Boron-Rich Environment." British Journal of Nutrition. 98(3):571-575.
- 1 2 Jemio, Diego (27. januar 2024). »El avance de la minería de litio amenaza al flamenco andino en Argentina«. El País América (v španščini). Pridobljeno 12. februarja 2024.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]