Sezona Velikih nagrad 1937
| Sezona Velikih nagrad 1937 | |
| Predhodna: 1936 | Naslednja: 1938 |
Sezona Velikih nagrad 1937 je bila peta sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.
Poročilo[uredi | uredi kodo]
To je bilo zadnje leto pravil z maksimalno dovoljeno težo dirkalnikov 750 kg, zato sta Mercedes-Benz in Auto Union svojim vsem dirkačem omogočala bolj ali manj enakovredne pogoje. Tako Bernd Rosemeyer, kot tudi Rudolf Caracciola sta v sezoni osvojila po štiri zmage, toda Caracciola je tri od njih dosegel na prvenstvenih dirkah, Rosemeyer pa je na prvenstvenih dirkah osvojil le dve tretji mesti, tako da je naslov evropskega prvaka osvojil Caracciola.
Leta 1937 je razvoj Grand Prix dirkalnikov dosegel vrh. Novi Mercedesov dirkalnik Mercedes-Benz W125, ki je lahko razvil moč 575 KM, je bil najmočnejši Grand Prix dirkalnik vse do osemdesetih let in pričetka turbo ere v Formule 1.
Medtem ko je nemška nacistična vlada podpirala nemški moštvi s subvencijami in vojaškimi pogodbami, so francoski birokrati v posebej za to ustanovljenem komiteju odločali, kako bi porabili milijon in pol frankov, ki so se zbirali za podporo francoskemu dirkanju od leta 1934 z vse dražjimi dirkaškimi licencami in davki. Odločili so se, da bodo dali 1 milijon frankov francoskemu konstruktorju, ki bo izdelal dirkalnik po pravilih za sezono 1938, ki bo prevozil 200 km na dirkališču Autodrome de Linas-Montlhéry s povprečno hitrostjo čim večjo od 146,5 km/h do 1. septembra 1937.
Razred Grand Prix[uredi | uredi kodo]
Če je bila predhodna sezona 1936 za moštvo katastrofalna, pa je v sezoni 1937 moštvu šlo kot po maslu vse od začetka. Novi dirkalnik Mercedes-Benz W125 z novim 5,7 litrskim V8 motorjem s 575 KM, ki je vključeval rezultate obsežnih testiranj Uhlenhautovega novega dirkaškega oddelka, se je izkazal za zmagovalnega. Športni direktor Alfred Neubauer se je po več letih nesoglasij odpovedal Luigiju Fagioliju, ki je prestopil v Auto Union, Louis Chiron pa se je upokojil kot dirkač. Nova dirkaška naveza je tako bila: Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch in Hermann Lang kot glavni dirkači, Richard Seaman in Christian Kautz kot mlada dirkača ter Goffredo Zehender kot rezervni dirkač.
Moštvo je uporabljalo še vedno svoj lanski zmagovalni 6 litrski dirkalnik Auto Union Typ C z nekaj manjšimi izboljšavami. Odpustili do Achilla Varzija, v moštvo pa so želeli pripeljati Langa, ki je ostal pri Mercedesu. Zato so se odločili za Luigija Fagiolija, ki je zapustil Mercedes zaradi moštvenih ukazov, toda večji del težave ni mogel dirkati zaradi revme. Glavni dirkači so tako bili Bernd Rosemeyer, Hans Stuck ini Fagioli, mlada dirkača Ernst von Delius in Rudolf Hasse, rezervni dirkač pa Hermann Paul Müller. V drugem delu sezone se je Varzi za dve dirki vrnil v moštvo, le eno dirko pa je odpeljal Tazio Nuvolari.
Scuderia Ferrari je bilo še vedno tovarniško dirkaško moštvo Alfe. Pred začetkom sezone so se pojavljale govorice o italijanskem sanjskem dirkaškem moštvu z Nuvolarijem, Varzijem in Fagiolijem. Na konco pa je dirkaška zasedba ostala enaka lanski, glavni dirkači so ostali Tazio Nuvolari, Giuseppe Farina in Antonio Brivio, kot rezervni ali občasni dirkači pa so se menjavali Carlo Pintacuda, Clemente Biondetti, Mario Tadini, Francesco Severi, Eugenio Siena, Carlo Felice Trossi in Raymond Sommer. René Dreyfus je Ferrari zapustil in prestopil v Maserati, kjer se je udeleževal dirk razreda Voiturette.
Ferrari je še vedno dirkal s svojimi 4,1 litrskimi 12-cilindričnimi dirkalniki 12C-36, toda dirkalniki so bili popolnoma nekonkurenčni obema nemškima moštvoma, zato je Vittorio Jano izdelal novo nižjo šasijo za 4,5 litrski motor, 12C-37. S temi dirkalniki ni nastopal Ferrari, ampak lastno Alfino moštvo, Alfa Corse avgusta, toda dirkalniki niso bili uspešni, Jano pa je bil odpuščen, ker šasija ni bila dovolj trdna za dirkanje. Več dirkačev privatnikov je dirkalno z dirkalniki Alfa Romeo, tudi Sommer in Hans Rüesch.
Maserati ni sodeloval na dirkah v sezoni 1937, saj so čakali na nova pravila s 3 litrskimi motorji v sezoni 1938. Je pa z Maseratiji dirkalo več privatnikov, tudi László Hartmann, Paul Pietsch in Luigi Soffietti, ki so nastopali z dirkalnikoma V8RI in starejšim 6C-34.
Razred Voiturette[uredi | uredi kodo]
Maserati se je dirk ponovno udeleževal s svojim tovarniškim moštvom, za katerega so dirkali tudi Omobono Tenni, Ettore Bianco, Carlo Felice Trossi in René Dreyfus. Drugo Maseratijevo moštvo je bilo Scuderia Ambrosiana, za katero so dirkali Giovanni Lurani, Luigi Villoresi in Eugenio Mimotti. Maserati je še vedno nastopal s popularnimi dirkalniki 6CM, izdelali pa so tudi štiri dirkalnike 4CM, ki so omogočali hitrejši pospešek pri pospeševanju iz počasnih ovinkov.
Da bi se lahko kosali z Maseratijevimi dirkači, so najeli Porsche za izdelavo novega neodvisnega prednjega vzmetenja. Dirkalniki ERA C so bili opremljeni s hidravličnimi zavorami, zanesljivejšim motorjem in več ostalimi izboljšavami. Dirkači tovarniškega moštva so bili Raymond Mays, Pat Fairfield in kasneje v sezoni Arthur Dobson, več dirkačev privatnikovm pa je dirkalo s starejšim dirkalnikom ERA B.
Birino privatno moštvo White Mouse je odkupilo zmagoviti dirkalnik predhodne sezone Delage 155B od Richarda Seamana. Nadgradili so ga z novo šasijo in neodvisnim vzmetenjem, toda dirkalnik ni upravičil visokih pričakovanj moštva, saj se je izkazal za popolnoma nekonkurenčnega,
Dirkači in moštva[uredi | uredi kodo]
| Konstruktor | Moštvo | Šasija | Motor | Glavni dirkači | Mladi dirkači | Nadomestni dirkači |
|---|---|---|---|---|---|---|
| Mercedes-Benz | Mercedes-Benz | W125 | 5660 cm³ V8 superkompresorski |  Rudolf Caracciola
|
 Richard Seaman  Christian Kautz
|
 Goffredo Zehender
|
| Manfred von Brauchitsch
| ||||||
| Hermann Lang
| ||||||
| Auto Union | Auto Union | Typ C | 6006 cm³ V16 superkompresorski | Bernd Rosemeyer
|
Ernst von Delius Rudolf Hasse
|
Hermann Paul Müller
|
| Hans Stuck
| ||||||
| Luigi Fagioli
| ||||||
| Alfa Romeo | Scuderia Ferrari | 8C-35 12C-37 |
4064 cm³ V12 superkompresorski | Tazio Nuvolari
|
Carlo Maria Pintacuda Clemente Biondetti
|
Mario Tadini Luigi Francesco Severi
|
| Giuseppe Farina
| ||||||
| Antonio Brivio
|
Velike nagrade[uredi | uredi kodo]
Prvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]
| Št | Velika nagrada | Dirkališče | Datum | Zmag. dirkač | Zmag. moštvo | Poročilo |
|---|---|---|---|---|---|---|
| 1 |  Velika nagrada Belgije
|
Spa-Francorchamps | 11. julij | Rudolf Hasse
|
Auto Union | Poročilo |
| 2 | Velika nagrada Nemčije
|
Nürburgring | 25. julij | Rudolf Caracciola
|
Mercedes-Benz | Poročilo |
| 3 |  Velika nagrada Monaka
|
Monaco | 8. avgust | Manfred von Brauchitsch
|
Mercedes-Benz | Poročilo |
| 4 | Velika nagrada Švice
|
Bremgarten | 22. avgust | Rudolf Caracciola
|
Mercedes-Benz | Poročilo |
| 5 | Velika nagrada Italije
|
Monza | 12. september | Rudolf Caracciola
|
Mercedes-Benz | Poročilo |
Pomembnejše neprvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]
Dirkaško prvenstvo[uredi | uredi kodo]
|
Reference[uredi | uredi kodo]
- Etzrodt, Hans. »Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 3 (1934-1949)«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
- Leif Snellman and Hans Etzrodt. »1937«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
- Galpin, Darren. »1937 Grands Prix«. The GEL Motorsport Information Page (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 5. avgusta 2007.
| Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo) |
|---|
| 1906 • 1907 • 1908 • 1909 • 1910 • 1911 • 1912 • 1913 • 1914 • 1915 • 1916 • 1919 • 1920 • 1921 • 1922 • 1923 • 1924 • 1925 • 1926 1927 • 1928 • 1929 • 1930 • 1931 • 1932 • 1933 • 1934 • 1935 • 1936 • 1937 • 1938 • 1939 • 1940-1945 • 1946 • 1947 • 1948 • 1949 |