Velika nagrada Monaka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Flag of Monaco.svg Velika nagrada Monaka
Circuit de Monaco
Circuit Monaco.svg
Podatki o dirki
Št. krogov 78
Dolžina kroga 3,340 km
Dolžina dirke 260,520 km
Št. dirk 71
Prva dirka 1929
Zadnja dirka 2013
Največ zmag
med dirkači
Zastava Brazilije Ayrton Senna (6)
Največ zmag
med moštvi
Zastava Združenega kraljestva McLaren (15)
Zadnja dirka (2013):
Pole Zastava Nemčije Nico Rosberg
Mercedes
1:13,876
Stopničke 1. Zastava Nemčije Nico Rosberg
Mercedes
2:17:52,056
2. Zastava Nemčije Sebastian Vettel
Red Bull-Renault
+ 3,889 s
3. Zastava Avstralije Mark Webber
Red Bull-Renault
+ 6,314 s
Najh. krog Zastava Nemčije Sebastian Vettel
Red Bull-Renault
1:16,577
Pogled na Monako iz zraka

Velika nagrada Monaka (francosko Grand Prix de Monaco) je dirka Formule 1, ki se odvija na javnih cestah v središču Monaka. Poteka vsako leto od 1929 in je ena najprestižnejših in najpomembnejših avtomobilskih dirk poleg dirk Indianapolis 500 in 24 ur Le Mansa.[1] Njena zgodovina, spektakularnost in z njo povezana glamuroznost jo naredita kot diamant na vrhu krone Formule 1.[2]

Velika nagrada Monaka je starejša od svetovnega prvenstva Formule 1. Prva dirka je tu potekala že leta 1929, organiziral jo je pa Antony Noghes s pomočjo takratnega princa Monaka, Louisa II in kluba Automobile Club de Monaco, dobil pa jo je William Grover-Williams z Bugattijem.[3] Dirka je bil del Evropskega avtomobilističnega prvenstva pred drugo svetovno vojno in del premierne sezona Formule 1 1950. Poteka po ozkih ulicah Monaka in je eno najzahtevnejših dirkališč v Formuli 1 zaradi mnogih vzponov in spustov ter ozkih zavojev. Za konec tedna, ko dirka poteka, zaposlijo potapljače, ki so pripravljeni v pristanišču na reševanje dirkačev iz morja.

Brazilec Ayrton Senna je v Monaku najuspešnejši dirkač s šestimi zmagami, petimi zaporednimi od Velike nagrade Monaka 1989 do Velike nagrade Monaka 1993, kar mu je prineslo naziv Master of Monaco. Toda kljub temu je Graham Hill, ki je zmagal petkrat, tisti ki ima naziv King of Monaco, dobil pa ga je že mnogo prej.[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetki[uredi | uredi kodo]

René Dreyfus na dirki leta 1930

Kot mnoge evropske dirke, je tudi Velika nagrada Monaka starejša od organiziranega Svetovnega dirkaškega prvenstva. Prvo dirko v kneževini je leta 1929 organiziral Antony Noghes pod pokroviteljstvom princa Louisa II, čeprav je bil njegov oče Alexandre Noghes predsednik Automobile Club de Monaco (A.C.M.), s prvotnim imenom Sport Vélocipédique Monégasque. A.C.M. je od leta 1911 organiziral Reli Monte Carla, in leta 1928 je klub zaprosil mednarodno krovno avtomobilistično organizacijo, Association Internationale des Automobiles Clubs Reconnus (AIACR), za povišanje kluba iz regionalnega v nacionalnega, toda prošnja je bila zavrnjena. Kot razlog je bilo podano, da v mejah kneževine ne poteka nobena velika avtomobilistična dirka. Reli tukaj ni štel, saj je večinoma potekal po cestah drugih evropskih držav.[3]

Da bi klub pridobil nacionalni status, je Noghes predlagal ustanovitev avtomobilistične Velike nagrade po ulicah Monte Carla. Noghes je pridobil uradno podporo princa Louisa II. Louis Chiron je tudi podprl idejo, ko mu je Noghes pokazal načrte. Chiron je vedel, da je topografija lokacije zelo primerna za postavitev dirkalne steze.[3]

Premierno Veliko nagrado Monaka je dobil William Grover-Williams z Bugattijem Type 35B.[4] Pomembnost dirke se je hitro povečevala. Zaradi velikega števila dirk, ki so imele oznako Velika nagrada je AIACR najpomembnejšim dirkam podelila oznako Mednarodna Velika nagrada (Grandes Épreuves). Leta 1933 je to oznako dobil tudi Monako poleg Francije, Belgije, Italije in Španije.[5] V letih 1936 in 1937 je bila dirka del novega Evropskega avtomobilističnega prvenstva

Velika nagrada Monaka je bila ena od dirk premierne sezone Formule 1 v sezoni 1950, ko je zmagal Juan Manuel Fangio. To je bila Fangieva prva zmaga na prvenstveni dirki Formule 1. Toda leta 1951 dirke ni bilo, leta 1952 pa je potekala pod pravili športnih avtomobilov.[4] Od leta 1955 pa je bila Velika nagrada Monaka prav vsako leto del prvenstva Formule 1.[6]

Najznamenitejše Velike nagrade Monaka[uredi | uredi kodo]

  • 1929: Prva Velika nagrada Monaka je bila le za povabljene dirkače, toda vsi se niso odzvali. Vodilni dirkači Maseratija in Alfe Romeo se niso odločili za natop, Bugatti pa je bil dobro zastopan. Mercedes je poslal svojega najboljšega dirkača Rudolfa Caracciola, z dirkalnikom Mercedes SSK. Caracciola je po šele 15. štartnem mestu dobro dirkal in prišel do drugega mesta, zmagal pa je William Grover-Williams. Domačin Chiron ni smel tekmovati, ker se je že prijavil na dirko Indianapolis 500 istega dne.[3]
  • 1933: To je bila prva Velika nagrada, ko za štartna mesta niso uporabili neke vrste žrebanja, ampak prave kvalifikacije. Achille Varzi in Tazio Nuvolari sta se na dirki mnogokrat izmenjala v vodstvu, odločitev pa je padla v zadnjem krogu, ko je Nuvolarijev dirkalnik zagorel zaradi prevelikih vrtljajev motorja, tako je zmagal Varzi.[7]
  • 1965: Graham Hill je štartal z najboljšega štartnega položaja in vodil od štarta. V 25. krogu se je moral po stranski cesti umakniti trčenju z močno počasnejšim dirkačem. Le počasi se je lahko vrnil na stezo na peto mesto v uspešnem lovu za zmago postavil več najhitrejših krogov.[8] Dirka je bila zanimiva tudi zaradi debija Honde v prvenstvu Formule 1 in zaradi nesreče Paula Hawkinsa, ki je z Lotusom zgrmel v pristanišče.[9]
  • 1982: René Arnoux je vodil prvih 15 krogov nato pa odstopil. Alain Prost je prevzel vodstvo in ga držal do 4 kroge pred ciljem, ko se je zavrtel in zaradi trčenja z ograjo izgubil eno kolo. Vodstvo je tako prevzel Riccardo Patrese, ki se je le krog in pol pred koncem zavrtel in s tem spustil naprej Didiera Pironija in Andreo de Cesarisa. V zadnjem krogu je v tunelu Pironiju zmanjkalo goriva, vodstvo je prevzel de Cesaris, ki pa se mu je le malo kasneje zgodilo podobno. Patrese, ki je znova zagnal dirkalnik, je tako prišel do svoje prve zmage v karieri.[10]
Ogrevalni krog na Veliki nagradi Monaka 1996
  • 1984: Štart dirke je bil preložen za 45 minut zaradi močnega dežja. Alain Prost je vodil do 11. kroga, ko ga je uspel prehiteti Nigel Mansell. Toda pet krogov kasneje je Mansell raztreščil svoj dirkalnik in Prost je znova prevzel vodstvo. V 27. krogu je Prost vodil pred dirkačem Tolemana, Ayrtonom Senno, in dirkačem Tyrrella, Stefanom Bellofom. Senna je lovil Prosta, Bellof pa oba. Toda v 31. krogu je bila dirka kontroverzno ustavljena. Kasneje je FISA kaznovala direktorja dirke, Jackyja Ickxa, s 6,000 dolarji in mu vzela licenco, ker se ni posvetoval s komisarji pred odločitvijo.[11] Dirkači so prejeli polovične točke, ker je bil dirka prekinjena pred dvema tretjinama polne dolžine. Če bi Prost končal kot drugi in bi dirka trajala več kot dve tretjini, bi dobil 1.5 točke več v prvenstvu. Na konce sezone je Niki Lauda v borbi za naslov premagal Prosta z najmanjšo razliko v zgodovini, pol točke.
  • 1992: Nigel Mansell je štartal s prvega mesta in vodil s svojim Williams-Renaultom vse do sedem krogov pred ciljem, ko je moral zaradi težav s kolesom v bokse, vrnil se je tik za McLaren-Hondo Ayrtona Senne. Mansell je s svežimi pnevmatikami Senno takoj ujel, toda v zadnjih štirih krogih mu po hudi borbi ni uspelo prehiteti Brazilca, končal je kot drugi z le dvema desetinkama sekunde zaostanka za Senno.[12] To je bila Sennina peta zmaga v Monaku, s čimer je izenačil Hillov rekord.
  • 1993: Alain Prost je štartal z najboljšega štartnega položaja, a zaradi kazni za prezgoden štart se je uspel prebiti le na četrto mesto. Ayrton Senna je zmagal in izboljšal rekord za največ zmag v Monaku, Grahama Hilla. Damon Hill je končal kot drugi, Jean Alesi pa kot tretji. »Če bi bil moj oče še živ, bi prvi čestital Ayrtonu,« je povedal Hill po dirki.[13]
  • 1996: Michael Schumacher je osvojil najvoljši štartni položaj, toda raztreščil dirkalnik v prvem krogu dirke. Damon Hill je vodil do 40. kroga, ko mu je eksplodiral motor v tunelu. Jean Alesi je prevzel vodstvo, toda odstopil zaradi okvare vzmetenja 20 krogov pozneje. Olivier Panis, ki je štartal šele s 14. mesta, je prevzel vodstvo in ga držal do cilja kljub stalnim napadom Davida Coultharda. To je bila Panisova edina zmaga v karieri in zadnja za moštvo Ligier.
  • 2006: Kvalifikacije so so bližale koncu, v vodstvu je bil Michael Schumacher, ki je v ovinku Rascasse ustavil svoj dirkalnik in zablokiral progo. Kot rezultat rumenih zastav, drugi dirkači niso imeli možnosti prehiteti Schumacherjevega časa. Čeprav je Schumacher trdil, da je šlo le za dirkaško napako, ga je FIA poslala na začelje štartne vrste.[14] Dirka se je odločala med Fernandom Alonsom in Kimijem Räikkönenom dokler Räikkönenev McLaren ni zagorel. Juan Pablo Montoya je tako končal kot drugi, David Coulthard pa kot tretji, kar so bile prve stopničke za moštvo Red Bull Racing.

Dirkališče[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Circuit de Monaco.

Dirkališče Circuit de Monaco poteka po javnih cestah Monte Carla in La Condamina, okoli slavnega pristanišča Monaka. Dirka je edinstvena, saj že vseskozi poteka na tem dirkališču, le Velika nagrada Italije, ki poteka na dirkališču Monza (razen v letih 1921 in 1980), se lahko pohvali s tako dolgo dirko na istem dirkališču. Priprava steze traja šest tednov, odstranitev po dirki pa tri tedne.[15] Dirkališče ima veliko vzponov in spustov, ozkih ovinkov in ravnino, kar naredi to stezo morda najzahtevnejšo v Formuli 1.[16] Do sedaj sta dva dirkača po trčenju zletela v pristanišče, najbolj znan je bil Alberto Ascari leta 1955.[9][17] Kljub več manjšim spremembam na stezi skozi leta, še vedno predstavlja največji test dirkaških sposobnosti v Formuli 1, toda če dirka ne bi bila že na koledarju Formule 1, je nanj zaradi varnosti gotovo ne bi uvrstili.[18] Dirkališče je veljalo za nevarno že leta 1929 na prvi dirki.[19]

Nelson Piquet je rad primerjal dirkanje v Monaku z vožnjo kolesa po dnevni sobi toda dodal, da je zmaga tu vredna več od zmag drugod.[20]

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Veliko nagrado Monaka vsakoletno organizira Automobile Club de Monaco, ki vodi tudi Reli Monte Carla in Pokal Monaka v kartingu.[21]

Dirka je trenutno edina, ki poteka po mestnem središču, zato se v več pogledih razlikuje od ostalih dirk. Prosti trening je namesto v petek na sporedu že v četrtek. To omogoča, da so v petek ceste zopet odprte za promet. Do leta 1990 se je dirka začenjala ob 15. uri po lokalnem času, uro kasneje kot ostale evropske dirke. V zadnjih letih poteka dirka ob istem času kot ostale, zaradi televizijskega prenosa.

Po dirki ni običajnega mesta za podelitev pokalov po dirki. Del steze se po dirke zapre in uporabi kot parc fermé, mesto kjer komisarji po dirki pregledajo skladnost dirkalnikov s pravili. Prvi trije dirkači tam parkirajo dirkalnike in gredo proti kraljevi tribuni, kjer poteka podelitev pokala, mnogo bližnje gledalcem kot na ostalih dirkah.

Znameniti dirkači[uredi | uredi kodo]

Graham Hill je Britanec z največ zmagami v Monaku

Britanec Graham Hill je petkrat dobil prestižno dirko in potal znan kot King of Monaco in Mr. Monaco.[4] Hill, ki si je močno poškodoval noge po trčenju ob koncu sezone 1970, je nadaljeval z dirkanjem, toda ko se na dirki leta 1975 ni uspel kvalificirati, se je upokojil in posvetil svojemu moštvu.[8] Njegov sin, Damon Hill, svetovni prvak in zmagovalec 22-tih dirk ni uspel tu nikoli zmagati, dosegel pa je dve drugi mesti in en najboljši štartni položaj.

Brazilec Ayrton Senna drži rekord s šestimi zmagami v Monaku, petimi zapored med letoma 1989 in 1993, ter tudi osem uvrstitvami na stopničke v desetih štartih. Njegova zmaga tu leta 1987 je bila prva zmaga dirkalnika z aktivnim podvozjem. Njegova zmaga je bila zelo znana med Monačani, in ko so ga dan po dirki, v ponedeljek, aretirali zaradi vožnje motorja brez čelade, je bil takoj, ko so policisti ugotovili kdo je, izpuščen.[22]

Louis Chiron je edini domačin, ki je zmagal na Veliki nagradi Monaka. Zmagal je leta 1932 z Bugatijem. V Monaku je tudi dosegel svoj najboljši rezultat na prvenstveni dirki, leta 1950 je bil tretji.

Stirling Moss je prvo zmago v Monaku dosegel leta 1956. Leta 1959 je štartal s prvega mesta, toda odstopil zaradi okvare. Leo kasneje, 1960, pa je Moss zmagal v privatnem Lotusu v spremenljivih pogojih. Na dirki leta 1961 je Moss v enakem dirkalniku ponovno zmagal, po tem ko je prehitel tri Ferrarije.[23]

Alain Prost je Francoz z največ zmagami v Monaku. Poleg več zmag tu na dirki Formule 1, je zmagal tudi na spremljevalni dirki Formule 3 leta 1979. Še leto prej pa je bil v Monaku aretiran[24], toda izpuščen je bil pravočasno, da je lahko sodeloval na dirki Formule 3 in dosegel četrto mesto.

Slava[uredi | uredi kodo]

Velika nagrada monaka velja za eno od dirk, ki tvorijo Trojno krono najznamenitejših avtomobilističnih dirk na svetu; ostali dirki sta Indianapolis 500 in 24 ur Le Mansa. Graham Hill je edini dirkač, ki je z zmago na vseh treh dirkah dosegel Trojno krono. Prosti trening Velike nagrade Monaka se pogosto prekriva s tistim za dirko Indianapolis 500, tudi sami dirki pa se včasih prekrivata. Ker potekata na nasprotnih straneh Atlantika, in sta del različnih prvenstev, je za dirkača zelo težko, da v svoji karieri dobro dirka na obeh dirkah.[25] Juan Pablo Montoya, ki je tu zmagal leta 2003, in na dirki Indianapolis 500 leta 2000, tako da je edini aktivni dirkač, ki je zmagal na dveh dirkah od treh potrebnih za Trojno krono.[26]

S podelitvijo zlate medalje za motošport princu Rainieruju III, je FIA označila, da je Velika nagrada Monaka mesto nepredstavljivega glamurja in prestiža za motošport.[27] Dirka je potekala pod tremi različnimi princi kraljeve družine, Louis II, Rainier III in Albert II, vse je dirka zelo zanimala. Velik del prihodkov kneževine pride od turistov, ki jih privabljata toplo podnebje in slavni kazino, znana pa je tudi kot Davčni raj, kjer živi mnogo bogatašev, tudi več dirkačev Formule 1.[28]

Monako je imel le tri dirkače Formule 1, Louis Chiron, André Testut in Olivier Beretta,[29] toda zaradi nizkih davkov so tu skozi leta živeli mnogi slavni dirkači, tudi Gilles Villeneuve in Ayrton Senna. Od aktivnih dirkačev, imata v Monaku stanovanje Jenson Button in David Coulthard, ki je tudi delni lastnik hotela.[30] Zaradi majhnosti mesta in lokacije dirkališča, lahko dirkači, ki odstopijo, pridejo do svojega stanovanja v nekaj minutah. Znano je, kako se je Ayrton Senna hitro umaknil v svoje stanovanje po tem, ko je po vodstvu na dirki leta 1988 trčil v ogrado.[31]

Zmagovalci Velike nagrade Monaka[uredi | uredi kodo]

Večkratni zmagovalci[uredi | uredi kodo]

Število zmag Dirkač Leta[6][32]
6 Zastava Brazilije Ayrton Senna 1987, 1989, 1990, 1991, 1992, 1993
5 Zastava Združenega kraljestva Graham Hill 1963, 1964, 1965, 1968, 1969
Zastava Nemčije Michael Schumacher 1994, 1995, 1997, 1999, 2001
4 Zastava Francije Alain Prost 1984, 1985, 1986, 1988
3 Zastava Združenega kraljestva Stirling Moss 1956, 1960, 1961
Zastava Združenega kraljestva Jackie Stewart 1966, 1971, 1973
2 Zastava Argentine Juan Manuel Fangio 1950, 1957
Zastava Francije Maurice Trintignant 1955, 1958
Zastava Avstrije Niki Lauda 1975, 1976
Flag of South Africa 1928-1994.svg Jody Scheckter 1977, 1979
Zastava Združenega kraljestva David Coulthard 2000, 2002
Zastava Španije Fernando Alonso 2006, 2007
Zastava Avstralije Mark Webber 2010, 2012

Večkratna zmagovalna moštva[uredi | uredi kodo]

Število zmag Moštvo Leta[6]
14 Zastava Združenega kraljestva McLaren 1984, 1985, 1986, 1988, 1989, 1990,
1991, 1992, 1993, 1998, 2000, 2002,
2005, 2007, 2008
9 Zastava Italije Ferrari 1952, 1955, 1975, 1976, 1979, 1981,
1997, 1999, 2001
7 Zastava Združenega kraljestva Lotus 1960, 1961, 1968, 1969, 1970, 1974,
1987
5 Zastava Združenega kraljestva British Racing Motors 1963, 1964, 1965, 1966, 1972
4 Zastava Francije Bugatti 1929, 1930, 1931, 1933
Zastava Nemčije Mercedes 1935, 1936, 1937, 2013
3 Zastava Italije Alfa Romeo 1932, 1934, 1950
Zastava Združenega kraljestva Cooper 1958, 1959, 1962
Zastava Italije Maserati 1948, 1956, 1957
Zastava Združenega kraljestva Tyrrell 1971, 1973, 1978
Zastava Združenega kraljestva Williams 1980, 1983, 2003
Zastava Avstrije Red Bull 2010, 2011, 2012
2 Zastava Združenega kraljestva Benetton 1994, 1995
Zastava Združenega kraljestva Brabham 1967, 1982
Zastava Francije Renault 2004, 2006

Po letih[uredi | uredi kodo]

Roza ozadje označuje dirke, ki niso štele za prvenstvo Formule 1, rumeno pa so bile del Evropskega avtomobilističnega prvenstva.
Leto Dirkač[6] Moštvo Dirkališče Poročilo
2013 Zastava Nemčije Nico Rosberg Mercedes Monaco Poročilo
2012 Zastava Avstralije Mark Webber Red Bull-Renault Monaco Poročilo
2011 Zastava Nemčije Sebastian Vettel Red Bull-Renault Monaco Poročilo
2010 Zastava Avstralije Mark Webber Red Bull-Renault Monaco Poročilo
2009 Zastava Združenega kraljestva Jenson Button Brawn-Mercedes Monaco Poročilo
2008 Zastava Združenega kraljestva Lewis Hamilton McLaren-Mercedes Monaco Poročilo
2007 Zastava Španije Fernando Alonso McLaren-Mercedes Monaco Poročilo
2006 Zastava Španije Fernando Alonso Renault Monaco Poročilo
2005 Zastava Finske Kimi Räikkönen McLaren-Mercedes Monaco Poročilo
2004 Zastava Italije Jarno Trulli Renault Monaco Poročilo
2003 Zastava Kolumbije Juan Pablo Montoya Williams-BMW Monaco Poročilo
2002 Zastava Združenega kraljestva David Coulthard McLaren-Mercedes Monaco Poročilo
2001 Zastava Nemčije Michael Schumacher Ferrari Monaco Poročilo
2000 Zastava Združenega kraljestva David Coulthard McLaren-Mercedes Monaco Poročilo
1999 Zastava Nemčije Michael Schumacher Ferrari Monaco Poročilo
1998 Zastava Finske Mika Häkkinen McLaren-Mercedes Monaco Poročilo
1997 Zastava Nemčije Michael Schumacher Ferrari Monaco Poročilo
1996 Zastava Francije Olivier Panis Ligier-Mugen Honda Monaco Poročilo
1995 Zastava Nemčije Michael Schumacher Benetton-Renault Monaco Poročilo
1994 Zastava Nemčije Michael Schumacher Benetton-Ford Monaco Poročilo
1993 Zastava Brazilije Ayrton Senna McLaren-Ford Monaco Poročilo
1992 Zastava Brazilije Ayrton Senna McLaren-Honda Monaco Poročilo
1991 Zastava Brazilije Ayrton Senna McLaren-Honda Monaco Poročilo
1990 Zastava Brazilije Ayrton Senna McLaren-Honda Monaco Poročilo
1989 Zastava Brazilije Ayrton Senna McLaren-Honda Monaco Poročilo
1988 Zastava Francije Alain Prost McLaren-Honda Monaco Poročilo
1987 Zastava Brazilije Ayrton Senna Lotus-Honda Monaco Poročilo
1986 Zastava Francije Alain Prost McLaren-TAG Monaco Poročilo
1985 Zastava Francije Alain Prost McLaren-TAG Monaco Poročilo
1984 Zastava Francije Alain Prost McLaren-TAG Monaco Poročilo
1983 Zastava Finske Keke Rosberg Williams-Ford Monaco Poročilo
1982 Zastava Italije Riccardo Patrese Brabham-Ford Monaco Poročilo
1981 Zastava Kanade Gilles Villeneuve Ferrari Monaco Poročilo
1980 Zastava Argentine Carlos Reutemann Williams-Ford Monaco Poročilo
1979 Zastava Južne Afrike Jody Scheckter Ferrari Monaco Poročilo
1978 Zastava Francije Patrick Depailler Tyrrell-Ford Monaco Poročilo
1977 Zastava Južne Afrike Jody Scheckter Wolf-Ford Monaco Poročilo
1976 Zastava Avstrije Niki Lauda Ferrari Monaco Poročilo
1975 Zastava Avstrije Niki Lauda Ferrari Monaco Poročilo
1974 Zastava Švedske Ronnie Peterson Lotus-Ford Monaco Poročilo
1973 Zastava Združenega kraljestva Jackie Stewart Tyrrell-Ford Monaco Poročilo
1972 Zastava Francije Jean-Pierre Beltoise BRM Monaco Poročilo
1971 Zastava Združenega kraljestva Jackie Stewart Tyrrell-Ford Monaco Poročilo
1970 Zastava Avstrije Jochen Rindt Lotus-Ford Monaco Poročilo
1969 Zastava Združenega kraljestva Graham Hill Lotus-Ford Monaco Poročilo
1968 Zastava Združenega kraljestva Graham Hill Lotus-Ford Monaco Poročilo
1967 Zastava Nove Zelandije Denny Hulme Brabham-Repco Monaco Poročilo
1966 Zastava Združenega kraljestva Jackie Stewart BRM Monaco Poročilo
1965 Zastava Združenega kraljestva Graham Hill BRM Monaco Poročilo
1964 Zastava Združenega kraljestva Graham Hill BRM Monaco Poročilo
1963 Zastava Združenega kraljestva Graham Hill BRM Monaco Poročilo
1962 Zastava Nove Zelandije Bruce McLaren Cooper-Climax Monaco Poročilo
1961 Zastava Združenega kraljestva Stirling Moss Lotus-Climax Monaco Poročilo
1960 Zastava Združenega kraljestva Stirling Moss Lotus-Climax Monaco Poročilo
1959 Zastava Avstralije Jack Brabham Cooper-Climax Monaco Poročilo
1958 Zastava Francije Maurice Trintignant Cooper-Climax Monaco Poročilo
1957 Zastava Argentine Juan Manuel Fangio Maserati Monaco Poročilo
1956 Zastava Združenega kraljestva Stirling Moss Maserati Monaco Poročilo
1955 Zastava Francije Maurice Trintignant Ferrari Monaco Poročilo
1952 Zastava Italije Vittorio Marzotto Ferrari Monaco Poročilo
1950 Zastava Argentine Juan Manuel Fangio Alfa Romeo Monaco Poročilo
1948 Zastava Italije Giuseppe Farina Maserati Monaco Poročilo
1937 Zastava Tretjega rajha Manfred von Brauchitsch Mercedes-Benz Monaco Poročilo
1936 Zastava Tretjega rajha Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Monaco Poročilo
1935 Zastava Italije Luigi Fagioli Mercedes-Benz Monaco Poročilo
1934 Zastava Francije Guy Moll Alfa Romeo Monaco Poročilo
1933 Zastava Italije Achille Varzi Bugatti Monaco Poročilo
1932 Zastava Italije Tazio Nuvolari Alfa Romeo Monaco Poročilo
1931 Zastava Monaka Louis Chiron Bugatti Monaco Poročilo
1930 Zastava Francije René Dreyfus Bugatti Monaco Poročilo
1929 Zastava Združenega kraljestva William Grover-Williams Bugatti Monaco Poročilo

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Why not a Grand Prix in Monte Carlo?". Gale Force of Monaco. Pridobljeno dne 28. januarja 2007. 
  2. ^ Donaldson, Gerald. "Super Aguri Inside Race Report:Monaco". Super Aguri F1 Team. Pridobljeno dne 28. januarja 2007. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Hughes, M. 2007. Street theatre 1929. Motor Sport, LXXXIII/3, str. 62
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 "Monaco". Pridobljeno dne 15. februarja 2007. 
  5. ^ "The Golden Era 1933". 14 January 2007. Pridobljeno dne 17 February 2007. 
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 Official Formula One website. "1950-Present race results archives". Pridobljeno dne 23. avgusta 2006. 
  7. ^ Tibballs, Geoff (2001). Motor-Racing's Strangest Races. Robson Books. str. 95–97. ISBN 1-86105-411-4. 
  8. ^ 8,0 8,1 Richard Armstrong. "Graham Hill – All rounder extraordinary". 8W. Pridobljeno dne 23. avgusta 2006. 
  9. ^ 9,0 9,1 "Drivers: Paul Hawkins". GrandPrix.com. Pridobljeno dne 28. januarja 2007. 
  10. ^ Henry, Alan (1985) Brabham, the Grand Prix Cars, str. 237 Osprey ISBN 0-905138-36-8 Henryjevi podatki navajajo, da je Pironi odstopil zaradi težav z elektriko, uradno pa je Ferrarijevemu dirkaču zmanjkalo goriva
  11. ^ The Chequered Flag str. 320, Vrstica 55-56 Weidenfeld & Nicolson ISBN 0-297-83550-5
  12. ^ "Grand Prix results: Monaco GP, 1992". GrandPrix.com. Pridobljeno dne 23. februarja 2007. 
  13. ^ Allsop, Derek. Designs on Victory: On The Grand Prix Trail With Benetton. Hutchinson, str. 109, Vrstica 34-35 . ISBN 0-09-178311-9
  14. ^ "Schumacher is stripped of pole". The Official Formula 1 Website. 27. maj 2006. Pridobljeno dne 13. februarja 2007. 
  15. ^ Allsop, Derek. Designs on Victory: On The Grand Prix Trail With Benetton. Hutchinson, str. 96, Vrstica 4-6. ISBN 0-09-178311-9
  16. ^ "2006 MONACO GRAND PRIX - PREVIEW". Super Aguri F1 Team. 25. maj 2006. Pridobljeno dne 10. februarja 2007. 
  17. ^ "Drivers: Alberto Ascari". GrandPrix.com. Pridobljeno dne 28. januarja 2007. 
  18. ^ In the Driving Seat str. 32, Vrstica 8-10 Stanley Paul & Co. Ltd. ISBN 0-09-173818-0
  19. ^ revija La Vie Automobile, 25. april 1929
  20. ^ Jean-Michel Desnoues; Patrick Camus & Jean-Marc Loubat Formula 1 99 str. 121, Vrstica 6-8. Queen Anne Press. ISBN 1-85291-606-0
  21. ^ "The Automobile Club of Monaco". Pridobljeno dne 30. januarja 2007. 
  22. ^ Grand Prix 1987, str. 60. ISBN 0-908081-27-8
  23. ^ The Complete Encyclopedia of Formula One, str. 262 Vrstica 8-9 Carlton Books Ltd. ISBN 1-85868-515-X
  24. ^ Alain Prost - Life in the Fast Lane, str. 36 Vrstica 1-5, Stanley Paul & Co. Ltd. ISBN 0-09-174471-7
  25. ^ Dan Knutson. "2003 Monaco Grand Prix diary". Pridobljeno dne 28. avgusta 2006. 
  26. ^ Dan Knutson (3. junij 2003). "2003 Monaco Grand Prix postscript". Pridobljeno dne 23. avgusta 2006. 
  27. ^ "His Serene Highness Prince Rainier of Monte Carlo awarded the first FIA Gold Medal for Motor Sport.". www.fia.com. 14. oktober 2004. Pridobljeno dne 31. avgusta 2006. 
  28. ^ "Yearly Roar". Atlas F1. Pridobljeno dne 27. februarja 2007. 
  29. ^ "List drivers by country - Monaco". Pridobljeno dne 31. avgusta 2006.  www.f1db.com priznava Testuta kot Monačana, čeprav je bil rojen v Franciji.
  30. ^ Scotch beef No.1 formula for Riviera restrauteurs www.scotland.gov.uk
  31. ^ www.motorsport.com "Ayrton Senna: The McLaren and Williams years". Pridobljeno dne 31. avgusta 2006. 
  32. ^ acm.mc. "Automobile Club de Monaco: Grand Prix de Monaco: List of Winners". Pridobljeno dne 24. avgusta 2006. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]