Bitka pri Vittorio Venetu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bitka pri Vittorio Venetu
Del Italijanskega bojišča (Prva svetovna vojna)
Battle of Vittorio Veneto.jpg
Potek bitke
Datum 24. oktober – 3. november 1918
Prizorišče Vittorio, Italija
Rezultat Odločilna zmaga antante
Razpad Avstro-Ogrske[1][2]
Udeleženci
Zastava Italije Italija
Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo
Zastava Francije Francija
Zastava Bohemija Čehoslovaške legije
Flag of the United States ZDA
Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Poveljniki
Zastava Italije Armando Diaz Zastava Avstro-Ogrske Svetozar Borojević
Moč
57 divizij[3]
  • 51 italijanskih
  • 3 britanske
  • 2 francoski
  • 1 čehoslovaška
  • 1 ameriški regiment[4]

7,700 topv

61 divizij[5]
6,145 topov
Žrtve
37,461 ranjenih ali mrtvih 35,000 mrtvih
100,000 ranjenih
300,000 ujetih

Bitka pri Vittorio Veneto je bila zadnja bitka na italijanskem bojišču v prvi svetovni vojni. Potekala je med 24. oktobrom in 3. novembrom 1918. Italijanska zmaga je končala vojno na italijanskem bojišču, ter zagotovila razpad Avstro-Ogrske monarhije in pripomogla k končanju prve svetovne vojne dva tedna pozneje. [6][7][8]

Dogajanje pred bitko[uredi | uredi kodo]

V bitki pri Kobaridu, ki je potekala med 24. oktobrom in 9. november 1917 je italijanska vojska izgubila več kot 300.000 ljudi in bila prisiljena v umik na reko Piavo. Zaradi poraza je bil zamenjan vrhovni poveljnik italijanske vojske Luigi Cadorna. Na tem mestu ga je zamenjal Armando Diaz. Diaz je vojsko reorganiziral, zaustavil nadaljnje prodore in fronto ustalil na reki Piavi.

Junija 1918 je Avstro-Ogrska sprožila svojo zadnjo ofenzivo z namenom prebiti fronto na Piavi in dokončno izločiti Italijo iz vojne. Avstro-ogrska vojska je sprožila dva ofenzivna sunka. Z enim se je poskušala preko prelaza Tonale prebiti v Lombardijo, z drugim pa čez spodnjo Piavo v centralno Benečijo. Toda ofenziva je bila odbita in avstro-ogrska vojska se je morala vrniti na izhodiščne položaje. V zadnji ofenzivi avstro-ogrske vojske je padlo 100 000 vojakov. Neuspeh je imel hude posledice za moralo vojakov in vse več je bilo dezerterstva, tako da se je vojska od julija do septembra zmanjšala za polovico.

Bitka[uredi | uredi kodo]

Po bitki na Piavi je general Armando Diaz, italijanski vrhovni poveljnik, zavračal pozive zaveznikov naj Italija čim prej napade.[9] Njegovo mnenje, da mora Italija napasti, šele ko bo uspeh napada zagotovljen. [10] Diaz je načrtoval, da bi 3 od 5 armad napadle na odseku fronte od Monte Grappe do Jadranskega morja in reke Piave. Cilj je bil prečkanje Piave in napredovanje proti Vittorio Venetu. S tem bi presekali komunikacije med dvema avstrijskima armada, ki stali nasproti.

Pred začetkom ofenzive so sile antante so štele 57 pehotnih divizij od tega 51 italijanskih, 3 britanskih, 2 francoskih in 1 češkoslovaške divizije ter ameriškega polka. Na drugi strani so avstro-ogrske sile bile približno enake velikosti, ki so bile močno demoralizirane, primanjkovalo pa jim je tudi topovskih granat.[11] Ofenziva se je začela 24. oktobra na obletnico bitke pri Kobaridu. Toda prvi italijanski napad na pogorje Grappa je bil neuspešen. V štiridnevnih bojih so avstro-ogrske čete zaustavljale vse italijanske prodore, toda razpadanje dvojne monarhije se je kmalu preneslo tudi na fronto. Pričeli so se vrstiti upori vojakov, začel se je umik v notranjost monarhije. Med prvimi polki se je tik za bojno črto 24. oktobra uprl 2. gorski strelski polk v Codroipu.

Poplava reke Piave je preprečila dvema od treh armad, da napredujejo skupaj z tretjo, slednja je pod poveljstvom Lorda Cavana 27. oktobra osvojila otok Papadopoli, ter s tem pridobila mostišče za prodor na levi breg Piave. Avstro-ogrski poveljnik Svetozar Borojević je še isti ukazal protinapad na italijanske izhodišča, vendar so čete zavrnile izpolnjevanje njegovih ukazov. Neposlušnost je postala eden od problemov, s katerim se je morala soočati avstro-ogrska vojska in protinapad je propadel.[12]

Po prečkanju Piave je 8. italijanska armada, na čelu s generalom Enricom Caviglom, zavzela Vittorio (Ime "Veneto" je bilo dodano leta 1923) in napredovala v smeri Trenta, z namenom, da blokira umik avstrijskih sil.

28. oktobra je Češkoslovaška razglasila neodvisnost od Avstro-Ogrske. Naslednji dan je bila ustanovljena Država Srbov, Hrvatov in Slovencev. 31. oktobra pa Ogrska razglasila konec unije z Avstrijo in s tem zapečatila usodo Avstro-Ogrske. Naslednji dan je 8. italijanska armada zavzela Vittorio Veneto in obenem potiskala sovražnika proti Tilmentu. 3. novembra se je italijanska vojska izkrcala v Trstu.

11. italijanska armada, ki ji je poveljeval francoski general Jean Graziani je nadaljevala z prodorom. Z desne strani jo je podpirala 9. armada. Med bitko je avstro-ogrske sile utrpela 30 000 izgub in 300 000-500 vojnih ujetnikov. Italijanske sile so utrpela 37 461 izgub (mrtvi in ranjeni), vključno z 145 Francozi in 374 Britanci. [13]

29. oktobra je Avstro-Ogrska zaprosila za premirje in so 30. oktobra 1918 je avstro-ogrske vojske sile razbite na dva dela. Premirje je bilo podpisano 3. novembra ob 15:20 in je začelo veljati 24 ur pozneje ob 15:00 4. novembra. Avstrijsko poveljstvo je 3. novembra svojim vojakom ukazalo prenehanje sovražnosti. Po podpisovanju premija je general Weber zahteval prenehanje bojev in zaustavitev nadaljnjih italijanskih napadov. Italijanski general Badoglio je predlog ostro zavrnil, Weber je ponovil zahtevo.[14] Že pred podpisom premirja je začela avstro-ogrska vojska razpadati, ter se kaotično umikati proti notranjosti.[15] Italijanske sile so napredovale vse 15.00 4. novembra. V naslednjih dneh so okupirale Tirolsko vključno s Innsbruckom.[16]

V skladu z določbami avstrijsko-italijanski premirja iz vile Giusti, je morala Avstro-Ogrska sile umakniti svoje čete, ne samo iz zasedenega ozemlja do avgusta 1914, ampak tudi iz Južne Tirolske, Trbiža, soški doline, Gorice, Trsta, Istre, zahodne Kranjske in Dalmacije. Prav tako morajo biti v roku 15 dni vse nemške enote umaknjene iz avstro-ogrske ozemlja ali internirane. Silam antante se mora omogočiti brezplačno uporabo notranjih komunikacij in tranzit njenih čet do Nemčije. [17]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Bitka je končala prvo svetovno vojno na italijanske bojišču in zapečatila konec avstro-ogrske monarhije.[2] Že 24. oktobra je ogrska vlada pozvala vojake domov, saj da je vojna izgubljena.[12] Kot je že bilo omenjeno je 31. oktobra Ogrska prekinila unijo z Avstrijo. Nekateri narodi pa so se odcepili že prej (Država SHS, Čehoslovaška). Predaja glavnega nemška zaveznika je bil še eden pomemben dejavnik pri odločitvi Nemškega cesarstva, da preneha z vojno.[1][18] 30. oktobra so se uprli mornarji v luki Wilhemshaven. Od tam se je upor razširil po vsej državi in izbruhnila je revolucija. Premirje je bilo podpisano 11. novembra.

Slovenski polki avstro-ogrske armade so bili ob koncu vojne daleč od slovenskih dežel. 17. pehotni polk je bil na tirolskem bojišču, kjer je v začetku novembra 1918 padel v italijansko ujetništvo. 97. pehotni polk je konec vojne dočakal v Ukrajini, 87. pehotni in 2. gorski strelski polk sta bila na Piavi. Glavnina avstro-ogrskih vojakov se je po razsulu ob Piavi vračala domov v prvih dveh tednih novembra. Ceste so bile polne vojaških kolon, ob njih so ostajali kupi odvržene in zapuščene vojaške opreme, orožje, vozovi, avtomobili in konji. Precejšen del avstro-ogrske armade se je vračal preko slovenskega ozemlja. Glavna smer vojaškega umika je bila mimo Gorice, Ajdovščine, Idrije, Škofje Loke, Kamnika, Vranskega, Celja in Pragerskega.[19]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 "... " Pasoletti, Ciro: A Military History of Italy. Greenwood Publishing Group, 2008, page 150. ISBN 0-275-98505-9
  2. ^ 2,0 2,1 "The Battle of Vittorio Veneto during October and November saw the Austro-Hungarian forces collapse in disarray. Thereafter the empire fell apart rapidly." Marshall Cavendish Corporation: History of World War I. Marshall Cavendish, 2002, pp. 715–716. ISBN 0-7614-7234-7
  3. ^ Stavenson, David, With our backs to the wall. Victory and defeat in 1918, ISBN 978-0-7139-9840-5, Harvard University Press, 2011, p. 157: "According to the Comando supremo the Allies had 57 divisions and 7,700 guns."Google Book
  4. ^ Duffy, Michael (1 February 2002). "The Battle of Vittorio Veneto, 1918". FirstWorldWar.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 May 2008. Pridobljeno dne 10 June 2008. 
  5. ^ Stavenson, David, With our backs to the wall. Victory and defeat in 1918, ISBN 978-0-7139-9840-5, Harvard University Press, 2011, p. 157: "According to Austrian sources, on the eve of the battle the Austro-Hungarian forces comprised 55 infantry and 6 cavalry divisions"Google Book
  6. ^ Burgwyn, H. James: Italian foreign policy in the interwar period, 1918–1940. Greenwood Publishing Group, 1997. Page 4. ISBN 0-275-94877-3
  7. ^ Schindler, John R.: Isonzo: The Forgotten Sacrifice of the Great War. Greenwood Publishing Group, 2001. Page 303. ISBN 0-275-97204-6
  8. ^ Mack Smith, Denis: Mussolini. Knopf, 1982. Page 31. ISBN 0-394-50694-4
  9. ^ http://www.firstworldwar.com/battles/vittorioveneto.htm
  10. ^ " Seton-Watson, Christopher:Italy from Liberalism to Fascism, 1870–1925. Taylor & Francis, 1967. Page 500. ISBN 0-416-18940-7
  11. ^ http://www.firstworldwar.com/battles/vittorioveneto.htm
  12. ^ 12,0 12,1 David Stevenson, loc. cit. p. 160 Google-books
  13. ^ Pier Paolo Cervone, Vittorio Veneto, l'ultima battaglia, Mursia (Gruppo Editoriale), 1994, ISBN 88-425-1775-5
  14. ^ Stato Maggiore dell'Esercito, "L'esercito italiano nella Grande Guerra", Ufficio Storico, vol. 5, Tomo 1,2, 2bis, Roma, 1988
  15. ^ Fritz Weber, "Das Ende der alten Armee. Österreich-Ungarns Zusammenbruch, ISBN 3-901185-09-7
  16. ^ Low, Alfred D.The Anschluss Movement, 1918–1919, and the Paris Peace Conference. American Philosophical Society, 1974. Page 296. ISBN 0-87169-103-5
  17. ^ Pier Paolo Cervone; "Vittorio Veneto l'ultima battaglia"; Mursia; 1994
  18. ^ Robbins, Keith: The First World War. Oxford University Press, 2002, page 79. ISBN 0-19-280318-2
  19. ^ http://www.kamra.si/Default.aspx?id=2035&module=5&region=2

Glej tudi[uredi | uredi kodo]