Tristan da Cunha

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tristan da Cunha
Zastava Tristan da Cunha Grb  Tristan da Cunha
Geslo: Our faith is our strength (Naša vera je naša moč)
HimnaGod Save the Queen
Lega Tristan da Cunha
Glavno mesto Edinburgh of the Seven Seas
37°4′S, 12°19′W
Uradni jeziki Angleščina
Demonim Tristanian
Upravljanje Britansko odvisno ozemlje
 -  Britansko kraljestvo Elizabeta II.
 -  Governer Andrew Gurr
 -  Administrator Sean Burns
Del Svete Helene, Ascension in Tristan da Cunha
 -  Prva naselitev: 1810 
 -  Odvisnost: 14. august 1816 
 -  Odvisnost od Sv Helene: 12. january 1938 
Površina
 -  skupaj: 207 km²  
Prebivalstvo
 -  štetje : 264 (ocene iz leta 2010) 
 -  gostota: 1,3/km² 
Valuta Funt (£) (GBP)
Časovni pas GMT (UTC+0)
Vrhnja domena (TLD) none
(.sh or .uk can be used)
Klicna koda +290

Tristan da Cunha (izgovorjava: /ˈtrɪstən də ˈknjə/), pogovorno Tristan, je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem Oceanu. Je najbolj oddaljen naseljeni arhipelag na svetu, oddaljen 2.400 km (1.500 mi) od najbližje naseljenega otoka Sveta Helena, 2.400 km (1.500 mi) od najbližje celine Afrike in 3.360 km (2.090 mi) do Južne Amerike. Otočje sestavljajo, glavni otok Tristan da Cunha, dolžine v smeri sever-jug 1.127 km (700 mi) in površine 98 km2 (38 sq mi) ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev drugi otoki so nenaseljeni izjema je osebje vremenske postaje na Otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še Otok Sv. Helena in Otok Ascension oddaljen 3.730 km (2.318 mi) severno od otoka Tristana.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Otoke je leta 1506 prvi opazil portugalski raziskovalec Tristão da Cunha, razburkano morje mu je preprečilo pristanek. Glavni otok je poimenoval po sebi, Ilha de Tristão da Cunha. Angleži so ime spremenili in ga vrisali na pomorske karte kot Otok Tristan da Cunha. Nekateri viri navajajo, da je na otoku, leta 1520 med iskanjem sveže vode, prva stopila posadka portugalske ladje Lás Rafael kateri je poveljeval kapitan Ruy Vaz Pereira. Do prvega nespornega pristanka na otoku je prišlo 7. februarja 1643 ko je nanj stopila posadka ladje Heemstede, ki je bila v lasti Nizozemske vzhodnoindijske družbe in ji je poveljeval kapitan Claes Gerritsz Bierenbroodspot. Nizozemci so se na otoku, v naslednjih 25 letih, ustavili še večkrat, leta 1656 so izdelali prve grobe karte arhipelaga.

Prvo celotno karto arhipelaga je naredila posadka francoske korvete Heure du Berger leta 1767. Prve znanstvene raziskave na otoku je opravil francoski naravoslovec Louis-Marie Aubert du Petit-Thouars, ki se je na otoku ustavil za tri dni januarja 1793, med francosko trgovsko ekspedicije iz Bresta, Franciji, na Mauritius. Izdelal je botanično zbirko in poročal o zapuščenih ognjičih in zaraščenih vrtovih verjetno od nizozemskih raziskovalcev iz 17. stoletju.

Devetnajsto stoletje[uredi | uredi kodo]

Prvi stalni prebivalec otoka je bil Jonathan Lambert iz Salema, Massachusetts, ZDA, na otok je prišel decembra 1810 še z dvema drugima kasneje se je pridružil še tretji. Lambert je otok razglasil za svojo last in ga poimenoval Islands of Refreshment (otoki osvežitve). Trije izmed štirih mož so umrli leta 1812; preživel je le, Thomas Currie ( Tommaso Corri), ki se je na otoku preživljal s kmetijstvom.

Leta 1816 si je Velika Britanija priključila otok in mu vladala iz Kapske kolonije v Južni Afriki. S tem so želeli preprečiti Francozom, da bi otok uporabili za svojo bazo pri morebitnem reševanju Napoleona Bonaparte iz zapora na Sveti Heleni. Zasedba otoka je preprečevala, da bi ZDA otok uporabljale za svojo pomorsko postojanko med vojno leta 1812.

Na otoku je bila nastanjena garnizija britanskih marincev in njihove družine s čimer je populacija otoka počasi rasla. Na otoku so svojo bazo postavili tudi kitolovci, ki so lovili kite v južnem Atlantiku. Z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869 in uvedbo ladij na parni pogon se je osamljenost že tako odročnega otoka samo še povečala saj ni bil več potreben kot vmesna postaja za jadrnice, ki so potovale med Evropo in Azijo.

Leta 1867 je drugi sin Kraljice Viktorije, Prince Alfred, Vojvoda Edinburški, obiskal otok. Glavno naselje, Edinburgh Sedmih Morij je bil imenovan v čast tega obiska.

15. oktobra 1873 je otok obiskala znanstveno raziskovalna odprava kraljeve mornarice na ladji HMS Challenger in na otokih Tristan, Inacceseible in Nightingale opravila geološke in zoološke raziskave V svojem dnevniku je stotnik George Nares zabeležili 15 družin in 86 posameznikov, ki so živeli na otoku.

Dvajseto stoletje[uredi | uredi kodo]

Po hudi zimi leta 1906 in težkemu obdobju ki je trajalo že od osemdesetih let 19. stoletja je britanska vlada otočanom ponudila preselitev. Tisti ki so ostali na otoku so imeli sestanek na katerem so zavrnili ponudbo za preselitev. Njihova odločitev je samo še poglobila osamelost otoka. Poročali so, da med letom 1909 in 1919 ni otok obiskala niti ena ladja, to obdobje je prekinila šele ladja HMS Yarmouth, ki je prebivalce obvestila o razpletu prve svetovna vojne.

Maja 1922 se je na otoku za nekaj dni vstavila ekspedicija Shackleton–Rowett, zbrala je nekaj botaničnih in geoloških vzorcev ter se nato odpravila v Cape Town. V naslednjih letij so otok obiskale ladje RMS Asturias leta 1927, RMS Empress of France leta 1928, RMS Duchess of Atholl leta 1929 in RMS Empress of Australia leta 1935. Leta 1936, je The Daily Telegraph iz Londona poročal, da na otoku živi 167 ljudi, 185 glav živine in 42 konj.

Med decembrom1937 in marcem 1938 je otok obiskala norveška znanstvena odprava. Sociolog Peter A. Munch je med odpravo podrobno dokumentiral otoško kulturo - otok je ponovno obiskal med letoma 1964-1965.Otok je leta 1938 obiskal tudi W. Robert Foran, ki je poročal za National Geographic Society. O otoku je napisal članek Tristan da Cunha, Isles of Contentment, objavljen je bil november 1938.

Dvanajstega januarja 1938 je Britanija otok priključila Sveti Heleni in tako ustanovila Britansko čezmorsko ozemlje,Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha.

Gough in Nedostopna Otokov so bila razglašena za Svetovno Dediščino , ki jih je UNESCO leta 1995.

Med drugo svetovno vojno je Velika Britanija uporablja otok kot skrivno pomorsko postojanko Kraljeve mornarice z kodnim imenom HMS Atlantic Isle, Na otoku je delovala vremenska postaja in radijska postaja preko katere so v južnem atlantskem oceanu spremljali premike nemških podmornic in ladijski promet.

Princ Philip, Vojvoda Edinburški in Kraljica Elizabeta II. sta otok obiskala leta 1957 kot del svetovne turneje, na krovu kraljeve jahte HMY Britannia.

Desetega oktobra 1961 je izbruhnil vulkan Queen Mary ' s Peak zaradi katerega so evakuirali 264 prebivalcev otoka. Prebivalci so se pred vulkanom začasno umaknili na sosednji otok Nightingale, kjer jih je pobrala nizozemska potniška ladja ter jih nato pripeljala v Cape Town, od tam pa so jih pripeljali v Veliko Britanijo. Otočani so ob prihodu doživeli velik novinarski sprejem, namestili so jih v bazo Kraljevega vojnega letalstva v bližini Calshota, Hampshire. Naslednje leto je Kraljeva družba na otok poslala ekspedicije, da oceni nastalo škodo in opravi geološke raziskave. Glavno naselje, Edenburg sedmih morij skoraj ni bil poškodovan zato se je večina otočanov leta 1963 vrnila na otok.

Enaindvajseto stoletje[uredi | uredi kodo]

Triindvajsetega maja 2001 je otok zadel ciklon z vetrovi do 120 mph (190 km/h). Številna poslopja so bila poškodovana ubitih je bilo večje število govedi zato je britanska vlada na otok poslala pomoč. Da bi prebivalcem olajšali komunikacijo na daljavo in pri poslovanju preko spleta je Velika Britanija leta 2005 otoku podelila poštno kodo (TDCU 1ZZ).

Tristan da Cunha leta 2012

Trinajstega februarja 2008 je požar uničil tovarno za predelavo rib in štirih generatorje, ki so zagotavljali elektriko na otoku. Štirinajstega marca 2008 so bili dostavljeni novi generatorji s čimer je otok ponovno dobil elektriko. Požar je imel katastrofalne posledice za gospodarstvo otoka saj je bila tovarna eden redkih virov dohodka za otočane. Medtem ko se je gradila nova tovarna se je pred otokom zasidrala ladja M/V Kelso, ki so jo uporabljali namesto tovarne za predelave rib. Nova tovarna je bila postavljena julija 2009.

Šestnajstega marca 2011 je na Otok Nightingale nasedla tovorna ladja MS Oliva razlitje, razlito gorivo je ogrozilo tam živeče pingvine. Ker otok nima sladke vode so pingvine na čiščenje pripeljali na glavni otok Tristina de Cunha.

Petega decembra 2048 bo na otoku možno videti popolni sončev mrk. Po izračunih bo otok v centru mrka ta pa naj bi trajal tri minute in pol.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Otok Gough, Tristan da Cunha
Tristan da Cunha, 6. februarja 2013, kot ga je bil videti iz Mednarodne vesoljske postaje.

Tristan da Cunha je vulkanskega izvora arhipelag sestavljajo naslednji otoki:

  • Tristan da Cunha, glavni in največji otok, površina: 98km2
  • Otok Inaccessible, površina: 14km2
  • Otočje Nightingale, površina: 3.4km2
    • Otok Nightingale, površina: 3.2km2
    • Srednji otok (Middle Island), površina: 0.1km2
    • Otok Stoltenhoff, površina: 0.1km2
  • Otok Gough (Diego Alvarez), površine: 91km2

Otok Inaccessible in otočje Nightingale se nahajajo 35 km (22 mi) severozahodno od glavnega otoka, Otok Gough se nahaja "Gough Island". South African National Antarctic Programme. Pridobljeno dne 25 October 2012.  jugovzhodno od glavnega otoka.

Površina otoka je hribovita. Ravna površina je le na severo-zahodni obali kjer stoji naselje Edinburgh Sedmih Morij. Najvišja točka je 2.062 m visok vulkan, ki se imenuje Vrh Kraljice Mary 2.062 m (6.765 ft). Vrh vulkana je pozimi zasnežen. Drugi otoki skupine so nenaseljena, razen posadke vremenske postaje na Otoku Gough. Od leta 1956 postajo upravlja Južna Afrika. Od leta 1963 postaja stoji v zalivu Transvaal na jugo-vzhodni obali.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Otočje ima mokro oceansko podnebje po Köppnovem sistemu z blagimi temperaturami, stalnim zmernim in močnim deževjem in zelo malo sonca zaradi konstantnih jugozahodnih vetrov. Po Trewarthovim sistemu im Tristan da Cunha vlažno subtropsko podnebje zaradi pomanjkanja hladnega vremena. Število deževnih dni je primerljivo z Aleutskimi otoki, ki se nahajajo veliko višje na zemljepisni širini severne poloble. Število sončnih dni je primerljivo z mestom Juneau na Aljaski. Pod nadmorsko višino 500 m (1.600 ft) ni zmrzali poleti temperature nikoli ne presežejo 25 °C (77 °F). Točka Sandy na vzhodni obali je zaradi tamkajšnjih vetrov najbolj topel in suh del otoka.

Podnebni podatki - Tristan da Cunha
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Rekordno visoka temperatura °C 23,7 24,4 24,4 22,4 20,3 18,7 17,8 17,3 17,1 18,4 22,4 21,8 nil
Povprečna visoka temperatura °C 20,4 21,2 20,5 18,9 16,9 15,3 14,4 14,2 14,3 15,4 17 18,9
Povprečna dnevna temperatura °C 17,9 18,8 17,9 15,4 14,6 13,1 12,2 11,9 12 13 14,6 16,5
Povprečna nizka temperatura °C 15,4 16,2 15,3 11,9 12,3 10,9 10 9,6 9,7 10,6 12,2 14,1
Rekordno nizka temperatura °C 10,9 11,8 10,3 9,5 7,4 6,3 4,8 4,6 5,1 6,4 8,3 9,7 nil
Padavine mm 93 113 121 129 155 160 160 175 169 151 128 127
Povp. deževnih dni 18 17 17 20 23 23 25 26 24 22 18 19
% vlažnosti 79 77 75 78 78 79 79 79 78 79 79 80
Povp. sončnih ur na mesec 139,5 144 145,7 129 108,5 99 105,4 105,4 120 133,3 138 130,2
% možne sončnosti 31 35 38 38 35 34 34 32 33 33 32 29
Vir #1: Worldwide Bioclimatic Classification System[1]
Vir #2: Climate and Temperature.[2][3]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Na otoku živi približno 300 ljudi, ki imajo enega od sedmih različnih priimkov. Ti se v vsakdanjem življenju sicer ne uporabljajo. Govorijo angleško, po veroizpovedi pa so anglikanci. Imajo določene zdravstvene težave (zaradi endogamije) – poroke med sorodniki so v tako majhni skupnosti pač neizogibne. Skoraj vsi prebivalci delajo za otoško vlado. Otoki so večinoma samozadostni. Gojijo krompir, ki je pomemben v prehrani otočanov. Vsake tri ali štiri mesece pripluje ladja, ki pripelje potrebne zaloge in prebivalstvu sporoči novice.

Nikjer na otoku ni letališča. Imajo samo majhno ribiško luko. Ni časopisov in televizije, vendar prebivalci gledajo videokasete (a nimajo izposojevalnice). Večino prihodkov dobijo od prodaje znamk zbiralcem. Ulovljene jastoge izvažajo na Japonsko in v ZDA.

Na otoku je šola, bolnišnica, pošta, muzej, kavarna, pivnica in plavalni bazen. Ko mladi dosežejo 16 let, lahko nadaljujejo šolanje v Veliki Britaniji. Do danes otočani ostajajo člani Skupnosti narodov. Tujcem dovoljenj za naselitev ne dajejo (podatek za leto 2003).

Omembe[uredi | uredi kodo]

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]