Tristan da Cunha

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Tristan da Cunha
Zastava Tristan da Cunha Grb Tristan da Cunha
Geslo: Our faith is our strength (Naša vera je naša moč)
HimnaGod Save the Queen
Lega Tristan da Cunha
Glavno mestoEdinburgh of the Seven Seas
37°4′S, 12°19′W
Uradni jeziki angleščina
Demonim Tristanec/-ka
Upravljanje Britansko odvisno ozemlje
 -  Britansko kraljestvo Elizabeta II.
 -  Guverner Andrew Gurr
 -  Administrator Sean Burns
Del ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha
 -  Prva naselitev: 1810 
 -  Odvisnost: 14. avgust 1816 
 -  Odvisnost od Sv Helene: 12. januar 1938 
Površina
 -  skupaj: 207 km²  
Prebivalstvo
 -  ocena 2010: 264 
 -  gostota: 1,3/km² 
Valuta funt šterling (GBP)
Časovni pas GMT (UTC+0)
Vrhnja domena (TLD) nima
(uporabljajo lahko .sh ali .uk)
Klicna koda +290

Tristan da Cunha (izgovorjava: /ˈtrɪstən də ˈknjə/), pogovorno Tristan, je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem Oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha dolžine 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km2 ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Otoke je leta 1506 prvi opazil portugalski raziskovalec Tristao da Cunha, a mu je razburkano morje preprečilo pristanek. Glavni otok je poimenoval po sebi, Ilha de Tristao da Cunha. Angleži so ime spremenili in ga vrisali na pomorske karte kot Tristan da Cunha Island. Nekateri viri navajajo, da je na otok leta 1520, med iskanjem sveže vode, prva stopila posadka portugalske ladje Lás Rafael pod poveljstvom kapitana Ruya Vaz Pereire.[1] Do prvega nespornega pristanka na otoku je prišlo 7. februarja 1643, ko je nanj stopila posadka ladje Heemstede, ki je bila v lasti Nizozemske vzhodnoindijske družbe in ji je poveljeval kapitan Claes Gerritsz Bierenbroodspot. Nizozemci so se na otoku v naslednjih 25 letih ustavili še večkrat, leta 1656 so izdelali prve grobe karte otočja.[2]

Prvo celotno karto otočja je izdelala posadka francoske korvete Heure du Berger leta 1767. Prve znanstvene raziskave na otoku je opravil francoski naravoslovec Louis-Marie Aubert du Petit-Thouars, ki se je na njem ustavil za tri dni januarja 1793, med francosko trgovsko ekspedicije iz Bresta na Mavricij. Izdelal je botanično zbirko in poročal o zapuščenih ognjiščih ter zaraščenih vrtovih, verjetno od nizozemskih raziskovalcev iz 17. stoletja.[2]

Devetnajsto stoletje[uredi | uredi kodo]

Prvi stalni prebivalec otoka je bil Jonathan Lambert iz Salema, Massachusetts, ZDA, na otok je prišel decembra 1810 še z dvema drugima, kasneje se je skupini pridružil še četrti.[3] Lambert je otok razglasil za svojo last in ga poimenoval Islands of Refreshment (»Otoki osvežitve«). Trije izmed štirih mož so umrli leta 1812; preživel je le Thomas Currie (Tommaso Corri), ki se je na otoku preživljal s kmetijstvom.[4]

Leta 1816 si je Združeno kraljestvo priključilo otok in mu vladalo iz Kapske kolonije v Južni Afriki. S tem so želeli preprečiti Francozom, da bi otok uporabili za svojo bazo pri morebitnem reševanju Napoleona iz zapora na Sveti Heleni.[5] Zasedba otoka je preprečevala, da bi ZDA otok uporabljale za svojo pomorsko postojanko med vojno leta 1812.[3]

Na otoku je bila nastanjena garnizija britanskih marincev z družinami, s čimer je prebivalstvo otoka počasi raslo. Na otoku so svojo bazo postavili tudi kitolovci, ki so lovili kite v južnem Atlantiku. Z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869 in uvedbo ladij na parni pogon se je osamljenost že tako odročnega otoka samo še povečala, saj je izgubil vlogo vmesne postojanke za jadrnice, ki so potovale med Evropo in Vzhodno Azijo.[3]

Leta 1867 je otok obiskal Prince Alfred, Vojvoda Edinburški, drugi sin Kraljice Viktorije. Glavno naselje, Edinburgh sedmih morij, je bil imenovan v čast tega obiska.[6] 15. oktobra 1873 je otok obiskala znanstvenoraziskovalna odprava kraljeve mornarice na ladji HMS Challenger in na otokih Tristan, Inacceseible ter Nightingale opravila geološke in zoološke raziskave..[7] V svojem dnevniku je stotnik George Nares zabeležil 15 družin in 86 posameznikov, ki so živeli na otoku.[8]

Dvajseto stoletje[uredi | uredi kodo]

Po hudi zimi leta 1906 in težkemu obdobju, ki je trajalo že od osemdesetih let 19. stoletja, je britanska vlada otočanom ponudila preselitev. Tisti, ki so ostali na otoku, so imeli sestanek, na katerem so zavrnili ponudbo za preselitev. Njihova odločitev je samo še poglobila osamljenost otoka.[1] Poročali so, da med letoma 1909 in 1919 ni otoka obiskala niti ena ladja, to obdobje je prekinila šele ladja HMS Yarmouth, ki je prebivalce obvestila o razpletu prve svetovna vojne.[9]

Maja 1922 se je na otoku za nekaj dni ustavila ekspedicija Shackleton–Rowett, zbrala je nekaj botaničnih in geoloških vzorcev ter se nato odpravila v Cape Town.ref name="annals"/> V naslednjih letih so otok obiskale ladje RMS Asturias leta 1927, RMS Empress of France leta 1928, RMS Duchess of Atholl leta 1929 in RMS Empress of Australia leta 1935. Leta 1936 je The Daily Telegraph iz Londona poročal, da na otoku živi 167 ljudi, 185 glav živine in 42 konj.

Med decembrom 1937 in marcem 1938 je otok obiskala norveška znanstvena odprava. Sociolog Peter A. Munch je med odpravo podrobno dokumentiral otoško kulturo. Otok je ponovno obiskal v letih 1964-1965.[10] Otok je leta 1938 obiskal tudi W. Robert Foran, ki je poročal za National Geographic Society. O otoku je napisal članek »Tristan da Cunha, Isles of Contentment«, objavljen je bil novembra 1938.[11]

Dvanajstega januarja 1938 je Združeno kraljestvo otok priključilo Sveti Heleni in tako ustanovila britansko čezmorsko ozemlje Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha.[12]

Gough in Nedostopne otoke je UNESCO leta 1995 razglasil za svetovno dediščino

Med drugo svetovno vojno je Združeno kraljestvo uporabljalo otok kot skrivno pomorsko postojanko Kraljeve vojne mornarice s kodnim imenom HMS Atlantic Isle. Na otoku je delovala vremenska in radijska opazovalnica, preko katere so v južnem Atlantskem oceanu spremljali premike nemških podmornic ter ladijski promet. Opazovalnica je spodbudila tudi gradnjo druge infrastrukture, med drugim šole, bolnišnice in trgovine na drobno, po vojni pa se je razvoj nadaljeval z vzpostavitvijo tovarne za vlaganje in s tem večjo dostopnostjo plačanega dela.[13] Princ Philip, Vojvoda Edinburški in kraljica Elizabeta II. sta otok obiskala leta 1957 kot del svetovne turneje, na krovu kraljeve jahte HMY Britannia.[14]

Desetega oktobra 1961 je izbruhnil vulkan Queen Mary's Peak (Vrh Kraljice Mary), zaradi katerega so evakuirali 264 prebivalcev otoka.[15][16] Prebivalci so se pred vulkanom začasno umaknili na sosednji otok Nightingale, kjer jih je pobrala nizozemska potniška ladja ter jih nato pripeljala v Cape Town, od tam pa so jih prepeljali v Združeno kraljestvo. Otočani so ob prihodu doživeli velik novinarski sprejem, namestili so jih v oporišče Kraljevega vojnega letalstva v bližini Calshota, Hampshire.[16] Naslednje leto je Kraljeva družba na otok poslala ekspedicije, da oceni nastalo škodo in opravi geološke raziskave. Glavno naselje, Edinburg sedmih morij, skoraj ni bil poškodovan, zato se je večina otočanov leta 1963 vrnila na otok.[17]

Enaindvajseto stoletje[uredi | uredi kodo]

Triindvajsetega maja 2001 je otok zadel ciklon z vetrovi do 190 km/h}. Številna poslopja so bila poškodovana in ubito je bilo večje število govedi, zato je britanska vlada na otok poslala pomoč.[18] Da bi prebivalcem olajšali komunikacijo na daljavo in pri poslovanju preko spleta, je matična država leta 2005 otoku podelila poštno kodo (TDCU 1ZZ).

Tristan da Cunha leta 2012

Trinajstega februarja 2008 je požar uničil tovarno za predelavo rib in štiri generatorje, ki so zagotavljali elektriko na otoku. Štirinajstega marca 2008 so bili dostavljeni novi generatorji, s čimer je otok ponovno dobil elektriko. Požar je imel katastrofalne posledice za gospodarstvo otoka, saj je bila tovarna eden redkih virov dohodka za otočane. Med gradnjo nove tovarne se je pred otokom zasidrala ladja M/V Kelso, ki so jo uporabljali kot začasen obrat za predelavo rib. Nova tovarna je bila postavljena julija 2009.[19][20]

Šestnajstega marca 2011 je ob otoku Nightingale nasedla tovorna ladja MS Oliva, razlito gorivo pa je ogrozilo tam živeče pingvine. Ker otok nima sladke vode, so pingvine na čiščenje pripeljali na glavni otok Tristan de Cunha.[21]

Petega decembra 2048 bo na otoku možno videti popolni Sončev mrk. Po izračunih bo otok v središču mrka, ki naj bi trajal tri minute in pol.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Otok Gough, Tristan da Cunha
Tristan da Cunha, 6. februarja 2013, kot ga je bilo videti z Mednarodne vesoljske postaje.

Tristan da Cunha je vulkanskega izvora arhipelag sestavljajo naslednji otoki:

  • Tristan da Cunha, glavni in največji otok, površina 98 km²
  • Otok Inaccessible, površina 14 km²
  • Otočje Nightingale, površina 3,4 km²
    • Otok Nightingale, površina 3,2 km²
    • Srednji otok (Middle Island), površina 0,1 km²
    • Otok Stoltenhoff, površina 0,1 km²
  • Otok Gough (Diego Alvarez), površina 91 km²

Otok Inaccessible in otočje Nightingale se nahajajo 35 km severozahodno od glavnega otoka, Otok Gough pa se nahaja jugovzhodno od glavnega otoka.

Površina otoka je hribovita. Ravna površina je le ob severozahodni obali, kjer stoji naselje Edinburgh sedmih morij. Najvišja točka je 2.062 m visok vulkan, ki se imenuje Vrh Kraljice Mary (2062 m n. m.). Njegov vrh je pozimi zasnežen. Drugi otoki skupine so nenaseljeni, razen posadke vremenske postaje na otoku Gough. Od leta 1956 postajo upravlja Južna Afrika. Od leta 1963 postaja stoji v zalivu Transvaal na jugovzhodni obali.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Otočje ima mokro oceansko podnebje po Köppnovem sistemu z blagimi temperaturami, stalnim zmernim in močnim deževjem in zelo malo sonca zaradi konstantnih jugozahodnih vetrov. Po Trewarthovem sistemu ima Tristan da Cunha vlažno subtropsko podnebje zaradi pomanjkanja hladnega vremena. Število deževnih dni je primerljivo z Aleutskimi otoki, ki se nahajajo veliko višje na zemljepisni širini severne poloble. Število sončnih dni je primerljivo z mestom Juneau na Aljaski. Pod nadmorsko višino 500 m ni zmrzali, poleti pa temperature nikoli ne presežejo 25 oC. Točka Sandy na vzhodni obali je zaradi tamkajšnjih vetrov najbolj topel in suh del otoka.


Podnebni podatki - Tristan da Cunha
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Rekordno visoka temperatura °C 23,7 24,4 24,4 22,4 20,3 18,7 17,8 17,3 17,1 18,4 22,4 21,8 nil
Povprečna visoka temperatura °C 20,4 21,2 20,5 18,9 16,9 15,3 14,4 14,2 14,3 15,4 17 18,9
Povprečna dnevna temperatura °C 17,9 18,8 17,9 15,4 14,6 13,1 12,2 11,9 12 13 14,6 16,5
Povprečna nizka temperatura °C 15,4 16,2 15,3 11,9 12,3 10,9 10 9,6 9,7 10,6 12,2 14,1
Rekordno nizka temperatura °C 10,9 11,8 10,3 9,5 7,4 6,3 4,8 4,6 5,1 6,4 8,3 9,7 nil
Padavine mm 93 113 121 129 155 160 160 175 169 151 128 127
Povp. deževnih dni 18 17 17 20 23 23 25 26 24 22 18 19
% vlažnosti 79 77 75 78 78 79 79 79 78 79 79 80
Povp. sončnih ur na mesec 139,5 144 145,7 129 108,5 99 105,4 105,4 120 133,3 138 130,2
% možne sončnosti 31 35 38 38 35 34 34 32 33 33 32 29
Vir #1: Worldwide Bioclimatic Classification System[22]
Vir #2: Climate and Temperature.[23][24]

Flora in favna[uredi | uredi kodo]

Subantarktični krzneni tjulenj na otoku Gough.

Flora in favna imata široko krožnopolarno porazdelitev v Južnem Atlantiku in južnem Tihem oceanu. Tako se mnoge vrste, ki se pojavljajo na otoku Tristan da Cunha, pojavljajo tudi na Novi Zelandiji. Tak primer je rastlina vrste Nertera depressa ki je bila prvič najdena na otoku Tristan da Cunha,[25] kasneje pa so jo našli tudi na Novi Zelandiji.[26]

Otok je znan predvsem po neokrnjeni naravi. Organizacija BirdLife International ga je opredelila kot mednarodno pomembno območje za ptice, saj na njem domujeta dve vrsti kopenskih ptic ter 13 vrst morskih.[27] Tristan in Goughovi otoki so edini znani kraji, kjer se razmnožuje atlantski viharnik (Pterodroma incerta, ogrožena vrsta po IUCN). Inaccessible Island je edino znane gnezdišče naočarskega viharnika (Procellaria conspicillata, ranljiva vrsta po IUCN). Znano je, da se skrajno ogroženi tristanski albatros razmnožuje le na Goughu in na otoku Inaccessible: vsi gnezdijo na otoku Gough, razen enega ali dveh parov, ki gnezdita na otoku Inaccessible.

Endemični tristanski drozg se pojavlja na vseh severnih otokih, vsak otok ima svojo podvrsto, pri čemer so ptice na Tristanu nekoliko manjše in podolgovate od tistih na otokih Nightingalu in Unreachable. Endemični žerjav z otoka Inaccessible je najmanjša neleteča ptica na svetu in živi le na otoku Inaccessible. Leta 1956 so na lokaciji Sandy Poin na otoku Tristan izpustili osem Goughovih tukalic, ki so nato kolonizirale otok.

Okoli otočja je mogoče opaziti različne vrste kitov in delfinov, njihovo število se počasi povečuje po končanju nezakonitega lova, ki ga je izvajala Sovjetska zveza.[28] Na otočju Tristan prebiva tudi subantarktični krzneni tjulenj (Arctocephalus tropicalis), ta večinoma prebiva na otoku Gough.[29]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Edinburg sedmih morij, Tristan da Cunha

Skozi leta se je na otoku razvila edinstvena družbena in gospodarska organiziranost, ki temelji na načelih Williama Glassa, ki je na otok prišel leta 1817. Ta temelji na enakosti. Vsi ljudje na otoku so kmetje, ki imajo lastno zemljo ali pa se ukvarjajo z ribolovom. Vsa zemlja je v skupni lasti. Vsa gospodinjstva imajo lastno zaplato zemlje, na kateri gojijo krompir. Število glav živine je strogo nadzorovano, da bi ohranili pašnike ter preprečili kopičenje bogastva. Če skupnost ne glasuje za spremembo svoje zakonodaje, nihče izven otoka ne sme kupovati zemljišč ali se preseliti na otok; teoretično bi moral biti prodan celoten otok.[30]

Vsi ljudje, vključno z otroki in upokojenci, so vključeni v kmetijstvo, nekateri odrasli pa opravljajo še plačana dela v vladnih ustanovah ali gospodarski dejavnosti na otoku. Mnogi moški so zaposleni v ribiški industriji, na morje odhajajo le v lepem vremenu. Nominalna ribolovna sezona traja 90 dni; vendar pa je v ribolovni sezoni 2013 – od 1. julija do 30. septembra – trajala le 10 dni, veliko premalo za komercialni ribolov.

Glavni zaslužek prebivalcev otoka izvira iz lova na rake ter lova tristanskega skalnega jastoga (Jasus). Drugi prihodki izhajajo iz prodaje poštnih znamk in kovancev, ki jih zbirajo številni zbiralci po svetu. Omejeni prihodki iz turizma vključujejo nastanitev, vodnike in prodajo domačih izdelkov, spominkov obiskovalcem in prodajo po pošti. Prihodki iz tujine omogočajo izvajanje vladnih storitev, zlasti zdravstva in izobraževanja.

Vulkanski izbruh leta 1961 je na otoku uničil tvarno za predelavo rib, ki pa je bil obnovljen v kratkem času. Ribiči in predelovalci delajo za južnoafriško podjetje Ovenstone, ki ima ekskluzivno pogodbo za prodajo rakov Združenim državam in Japonski. Čeprav je Tristan da Cunha čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva, nima neposrednega dostop do trgov Evropske unije. Svetovna gospodarska kriza je prizadela tudi otok, tako da je morala uprava poseči po rezervah. Finančne težave bi lahko povzročile težave pri posodabljanju komunikacijske opreme in izboljšanju izobraževanja na otoku. Požar 13. februarja 2008 je začasno povzročil velik gospodarski zastoj na otoku.

Čeprav je Tristan da Cunha del istega čezmorskega ozemlja kot Sv. Helena, ne uporablja lokalnega denarja funta Svete Helene. Namesto tega otok uporablja britanski funt. Banka Svete Helene je bila ustanovljena leta 2004 na otoku Sv. Helena in Ascension. Ta banka nima fizične prisotnosti na Tristan da Cunha, vendar so prebivalci Tristana upravičeni do njenih storitev.[31] Obstaja spominski kovanec otoka.[32]

Otok se nahaja v južnoatlantski anomaliji, površini Zemlje z nenormalno šibkim magnetnim poljem. Štirinajstega novembra 2008 je bil na otoku odprt geomagnetni observatorij kot del skupnega projekta med danskim meteorološkim inštitutom in danskim Nacionalnim vesoljskim inštitutom.[33]

Transport[uredi | uredi kodo]

Zaradi odročne lege je transport do otoka otežen. Ker na otoku ni letališča, ga je možno doseči le po morju. Ribiške ladje iz Južne Afrike otok obiščejo osem- ali devetkrat letno. Ladja RMS Saint Helena ga povezuje z otokom Sv. Heleno in Južno Afriko enkrat letno med svojo januarsko vožnjo. V zadnjih letih je do tega prišlo le nekajkrat leta 2006 in 2011 ter nazadnje 2018.[34] Z najbližjih otokov, Sv. Helene in Ascensiona, ni nobene neposredne povezave na Tristan da Cunha. Pristanišče v Edinburgu sedmih morij se imenuje Calshot Harbour. Ime je do bilo po kraju iz Hampshira, kjer so začasno bivali prebivalci otoka med izbruhom vulkana leta 1961.[35]

Telekomunikacije[uredi | uredi kodo]

Čeprav Tristan da Cunha deli kodo +290 s Sv. Heleno, imajo prebivalci dostop do telekomunikacijskega omrežja Urada za zunanje zadeve Commonwealtha, ki ga zagotavlja Global Crossing. To uporablja območje številčenja Londona 020 kar pomeni, da se številke dostopne prek telefonskega imenika Velike Britanije. Otok je imel dostop do interneta od leta 1998, vendar je zaradi visokih stroškov postal skoraj neuporaben za lokalno prebivalstvo, ki ga je v glavnem uporabljalo le za pošiljanje elektronske pošte. Povezava s hitrostjo 64 kbit/s je bila zelo nestabilna, zagotavljal jo je Inmarsat preko satelitskega telefona. Od leta 2006 se na otoku uporablja manjši satelitski terminal s prenosom 3072 kbit/s za potrebe javne uporabe.

Na otoku ni mobilnega telefonskega omrežja.

Občasno otok obiščejo odprave radioamaterjev imenovane DXpeditions. Ena izmed teh je bila na toku med septembrom in oktobrom 2014 pod oznako ZD9ZS.

Vlada[uredi | uredi kodo]

Izvršni organ je britanska kraljica, ki jo na otoku zastopa guverner Svete Helene.[36] Ker je ta stalno nastanjen na Sv. Heleni, ga na Tristanu zastopa upravitelj otoka. Upravitelj je ponavadi karierni uslužbenec zunanjega ministrstva, ki ga imenuje London. Od leta 1998 se upravitelji menjajo na vsake tri leta. Upravitelj deluje kot predstavnik britanske vlade, svetuje pa mu svet otoka, sestavljen iz osmih izvoljenih in treh imenovanih domačinov. Mandat sveta otoka traja tri leta. Novembra 2016 je Sean Burns začel svoj drugi mandat kot upravitelj otoka.

Eden izmed osmih izvoljenih svetnikov, ki dobi največ glasov, je imenovan za poglavarja otoka. Ta nadomešča upravitelja, ko tega ni na otoku. Leta 2016 je bil že trikrat zapored za triletni mandat izvoljen Ian Lavarello. Administrator in otoški svet svoje delo opravljata v vladnem poslopju, ki je edina dvonadstropna zgradba na otoku. Zgradbo včasih imenujejo Whiehall ali H'admin building, v njej se nahaja pisarna upravitelja, oddelek za finance, otoška administracija in prostori za otoški svet, ker se izvajajo sestanki.[37].

Na otoku ni nobene stranke ali sindikatov. Varnostne zadeve ureja policijski inšpektor s tremi pomožnimi policisti. Tristan da Cunha ima svojo lastno zakonodajo, vendar se zakon z otoka Sv. Helene na splošno uporablja v obsegu, ki ni v neskladju z lokalno zakonodajo, je primeren lokalnim okoliščinam in je temu primerno spremenjen, če okoliščine to zahtevajo.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto, Edinburg sedmih morij

Na otoku je septembra 2018 živelo 251 ljudi.[38] Edino naselje je Edinburg sedmih morij (Edinburg of the Seven Seas). Edina religija je krščanstvo z anglikanskim in rimokatoliškim gibanjem. Trenutni prebivalci otoka so potomci petnajstih prednikov, osmih moških in sedmih žensk, ki so na otok prišli med letoma 1816 in 1908. Moški so bili Evropejci, ženske pa mešane rase in afriške. Zdaj je celotno prebivalstvo mešano in so vsi med seboj v sorodu. V začetku prejšnjega stoletja je na otok prišel moški ruskih korenin.[39] Ko so se družine leta 1963, po izbruhu vulkana leta 1961, vrnile na otok, so štiri otočanke na otok pripeljale moške iz Anglije.[40]

Genetske raziskave ženskih potomcev razkrile, da so bile prve ženske na otoku mešane rase (afriške, azijske in evropske) in so prihajale z otoka Sv. Helena. Po zgodovinskih zapisih naj bi bilo na otoku par dveh sester, preiskava MtDNK je pokazala, da je bil na otoku le en par sester.[41]

Prvi moški so prišli s Škotske, Anglije, Nizozemske, ZDA in Italije in spadajo v tri Y haploskupine. Imeli so devet priimkov: Collinos, Glass, Green, Hagan, Lavarello, Repetto, Rogers, Squibb in Swain. Odkrili so tudi novo haploskupino iz vzhodne Evrope in Rusije, ki se je pojavila v populaciji po letu 1900. Takrat so otok obiskale ruske ladje. Obstajajo dokazi o neznanem predniku, ki je na otoku pustil svoje gene, ne pa tudi svojega imena.[42] Med moškimi potomci so našli še štiri primere neujemanja, vendar so raziskovalci mnenja, da so bili njihovi očetje verjetno med otoško populacijo.

Na otoku je 80 družin. Zaradi izoliranosti se je na njem razvilo nenavadno narečje angleščine, kot ga je opisal pisatelj Simon Winchester, mešanica podeželske angleščine in angleščine iz 19. stoletja, italijanščine ter afrikanarskega slenga.[43]

Šolanje[uredi | uredi kodo]

Izobraževanje je osnovno. Otroci končajo šolo pri šestnajstih letih in čeprav lahko pri sedemnajstih letih opravljajo maturo, se za to možnost odloči le malokdo.[44][45] Na otoku je le ena šola, imenovana St. Mary's School, ki izobražuje otroke med osmim in šestnajstim letom. Odprta je bila leta 1975 in ima pet razredov, kuhinjo, oder, računalniško učilnico, šolski laboratorij in delavnico.[46]

Leta 2010 je pod vodstvom učitelja za glasbo Nonya Triggsa zaživel glasbeni projekt med St. Mary's School in amaterskimi glasbeniki v Britaniji. V projektu so učenci pisali pesmi, učitelj Tony Triggs pa je poskrbel za glasbeno spremljavo.[47] Pesmi so bile tistega leta objavljene na spletu pod naslovom Rockhopper Penguins and Other Songs (2010). Februarja 2013 je otoška pošta Tristan Post Office izdala set štirih znamk, posvečenih glasbenemu projektu. Na znamkah so bile upodobljena otoška glasbila in pesmi iz projekta. V letu 2014 se je dejavnost razširila in se danes nadaljuje kot mednarodni glasbeni projekt.

Zdravstvo[uredi | uredi kodo]

Zaradi majhnega števila ljudi in poročanja v sorodstvu so se med ljudmi pojavile določene zdravstvena težave, med katerimi je tudi glavkom. Poleg tega je med prebivalci v zelo visokem odstotku (42 %) prisotna astma. Raziskovalec Noe Zamel iz Univerze v Torontu je prišel do zaključka, da je bolezen genetsko povezana.[48] Trije od prvotnih naseljencev so bili astmatiki.[49]

Leta 2012 je bil Gerard Bulger edini zdravnik na otoku in je skrbel za zdravstvene storitve 270 otočanov. Manjša bolnišnica, Camogli Hospital, je opremljena z ultrazvokom, rentgenom in gastroskopom. Na otoku ni nobene medicinske sestre, samo negovalka. Medicinske zaloge prihajajo iz Južne Afrike, zaradi velike oddaljenosti je težko vzdrževati rok uporabe zdravil in sanitetnega materiala. Ena izmed zadolžitev zdravnika je bila tudi preverjanje oskrbe z vodo.[50]

Zdravstveno oskrbo financira vlada, opravlja jo zdravnik iz Južne Afrike in pet medicinskih sester. Zaradi le osnovnih storitev, ki jih nudi bolnica, ni mogoče opravljati zahtevnih operacij in zapletenih porodov. V nujnih primerih so prebivalci primorani poklicati ribiške ladje, ki pogosto ribarijo okoli otoka, da jih odpeljejo na zdravljenje v Cape Town. Leta 2007 so donatorji v sodelovanju z otoško vlado vzpostavili telekomunikacijsko zdravstveno pomoč, ki mogoča pošiljanje elektrokardiogramov in rentgenskih slik za potrebe posvetovanja z zdravniki v drugih državah. Delovanje sistema je omejeno zaradi slabih satelitskih povezav ter žičnih povezav med bolnico in upravno stavbo, kjer se nahaja telekomunikacijski center.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Mediji[uredi | uredi kodo]

Lokalna televizija je na otoku začela delovati leta 1984, program je bil posnet in se je predvajal ob torkih, četrtkih in sobotah<.[43] Televizija z oddajanjem v živo je na otok prišla šele leta 2001, zagotavlja jo BFBS (British Forces Broadcasting Service – radijski in televizijski program britanskih oboroženih sil). Prebivalci otoka vidijo programe BBC1, BBC2, ITV in BFBS Extra preko lokalnega analognega relejnega oddajnika. Na otoku je mogoče poslušati radijski program BFBS Radio 2.

Otoška vlada in združenje Tristan da Cunha vzdržujeta spletno stran www.tristandc.com. Spletna stran gostuje na strežniku v Veliki Britaniji, na njej pa se objavljajo tedenske novice z otoka.

Počitnice[uredi | uredi kodo]

Poletna sezona se na otoku začne z dnevom striženja ovac, ki se začne v soboto sredi decembra. Skoraj celotno prebivalstvo otoka se zbere na skrajnem koncu otoka Patches Plain, kjer se nahajajo ograde za ovce. Pri striženju ovac uporabljajo ročne škarje. Volno nato ročno predelajo in uporabijo za izdelavo oblačil, ki se prodajajo pod blagovno znamko 37 Degrees South Knitwear Range.

Dela prosti dnevi za vladne uslužbence in tovarno se začnejo pred božičem in trajajo tri tedne. Ostale delavne skupnosti na otoku imajo lastne dela proste dneve. Ob določenih dnevih ostaja zaprta tudi trgovina, zato si morajo otočani pred zaprtjem napraviti zaloge. Tak primer se je zgodil leta 2013, ko je bila trgovina zaprta kar ene mesec.[51]

Ker otok ni imel nobenega svojega praznika, se je otoški svet januarja 2014 odločil, da uvede Longboat Day (dan čolna) s tradicionalno dirko čolnov. Otoški svet ni navedel, kateri dan se bo praznik praznoval.[52]

Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]

  • Edwin Heron Dogson (1946–1918), duhovnik Anglikanske cerkve, najmlajši brat Charlesa Dogsona (Lewis Carrol), avtor knjige Alica v čudežni deželi. Na otoku je deloval kot misionar med letoma 1880 in 1884.
  • Conrad Connie Glass MBE (rojen leta 1961), otoški policist in nekdanji otoški vodja [53]. Živi na otoku in je prvi otočan, ki je napisal knjigo o otoku, Rockhopper Copper (2005).

Kulturne reference[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Faustini, Arnaldo. "The Annals of Tristan da Cunha" (PDF). Arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 10 May 2015. Pridobljeno dne 18 December 2018. 
  2. 2,0 2,1 Headland, J.K. (1989). Chronological List of Antarctic Expeditions and Related Historical Events. Cambridge: Cambridge University Press. str. 63. ISBN 0521309034. 
  3. 3,0 3,1 3,2 Mackay, Margaret (1963). Angry Island: The Story of Tristan da Cunha, 1506–1963. London: Arthur Barker. str. 30. 
  4. "Tristan d'Acunha, etc.: Jonathan Lambert, late Sovereign thereof". Blackwood's Edinburgh Magazine 4 (21): 280–285. December 1818. 
  5. Roberts, Edmund (1837). Embassy to the Eastern Courts of Cochin-China, Siam, and Muscat. New York: Harper & Brothers. str. 33. 
  6. Courtney, Nicholas (2004). The Queen's Stamps. Methuen Publishing. str. 28. ISBN 0-413-77228-4. 
  7. Thomson, C. Wyville (1885). Report on the Scientific Results of the Voyage of H.M.S. Challenger During the Years 1873–76. London: Her Majesty's Stationery Office. str. 240–52. 
  8. "H.M.S. Challenger Station 135, Tristan da Cunha". Pridobljeno dne 2016-08-29. 
  9. "Tristan da Cunha Isolation & Hardship 1853–1942". Tristan da Cunha Government & Tristan da Cunha Association. Pridobljeno dne 1 January 2019. 
  10. "Results of the Norwegian Scientific Expedition to Tristan da Cunha, 1937–1938". OUR Heritage. Univerza v Otagu. 1945. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 September 2015. Pridobljeno dne 3 June 2015. 
  11. Foran, W. Robert (1938). »Tristan da Cunha, Isles of Contentment«. National Geographic, November 1938, str. 671–94.
  12. "Royal Gifts Gladden 172 on Lonely Atlantic Island". The New York Times (New York). 24 March 1935. str. N4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 January 2012. Pridobljeno dne 15 October 2008. 
  13. "Tristan da Cunha Joining the Modern World 1942–1961". Tristan da Cunha. Pridobljeno dne 2018-12-18. 
  14. "hrh the duke of edinburgh's antarctic tour. january 1957". Imperial War Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 July 2018. Pridobljeno dne 2 July 2018. 
  15. "Tristan da Cunha". Global Volcanism Program. Smithsonian Institution. Pridobljeno dne 2018-12-18. 
  16. 16,0 16,1 "Travel Tristan da Cunha". OX. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 September 2016. Pridobljeno dne 29 August 2016. 
  17. Gila, Oscar A. "Refugees for the media, evacuees for the government: The 1961 Tristan da Cunha volcano eruption and its displaced inhabitants". Global Change and Resilience. From Impacts to Responses, Brno, Czech Globe. 
  18. Barwick, Sandra ( 7 June 2001). "120 mph storm devastates Tristan da Cunha". The Daily Telegraph (London). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 May 2018. Pridobljeno dne 4 April 2018. 
  19. "Factory Fire on 13th February 2008". The Tristan da Cunha Website. Pridobljeno dne 2019-01-05. 
  20. "Building a 21st Century Tristan Fishing Factory". The Tristan da Cunha Website. Pridobljeno dne 2019-01-05. 
  21. "Oil-soaked rockhopper penguins in rehabilitation". BBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 September 2013. Pridobljeno dne 28 March 2011. 
  22. "South Africa: Tristan Da Cunha". Marec 2012. 
  23. "Tristan Da Cunha Climate Guide to the Average Weather & Temperatures with Graphs Elucidating Sunshine and Rainfall Data & Information about Wind Speeds & Humidity". Marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-11-17. 
  24. "Tristan da Cunha's Climate". The Tristan da Cunha Website. Pridobljeno dne 2019-03-23. 
  25. Brown, R. N. Rudmose (1905). "The Botany of Gough Island". The Journal of the Linnean Society of London (Academic Press for the Linnean Society of London) 37 (259): 238–250, page 242. doi:10.1111/j.1095-8339.1905.tb00834.x. 
  26. Hogan, C. Michael (2009). Stromberg, N., ur. "Crown Fern: Blechnum discolor". Globaltwitcher.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-02-13. 
  27. "Tristan da Cunha". Important Bird Areas. BirdLife International. 2012. Pridobljeno dne 4 November 2012. 
  28. "Cetacea: Whales and Dolphins around the Tristan da Cunha Islands". The Tristan da Cunha Website. Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-04-13. 
  29. Tyler, P.; Rothwell, A. "The Natural History of Tristan da Cunha" (PDF). UK Overseas Territories Conservation Forum. UK Overseas Territories Conservation Forum. Pridobljeno dne 2016-06-30. 
  30. Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association (Junij 2005). "Economy of Tristan da Cunha". Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. 
  31. "The Bank of Saint Helena". Sainthelenabank.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-07-15. Pridobljeno dne 2010-04-18. 
  32. Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. "Coins". Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. 
  33. Matzka, Jürgen (2008-11-20). "Danish researchers build magnetic observatory in the middle of the Atlantic Ocean". Technical University of Denmark. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2014-05-08. 
  34. "Last Voyage to Tristan by the RMS St. Helena". 
  35. "Tristan da Cunha's Calshot Harbour". Pridobljeno dne 2015-08-14. 
  36. "Saint Helena Dependencies". Statoids.com. Pridobljeno dne 2010-04-18. 
  37. "Thank you one and all: the people who helped make the Jubilee happen". Daily Telegraph. 10 June 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 November 2018. Pridobljeno dne 4 April 2018. 
  38. "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 August 2018. Pridobljeno dne 24 September 2018. 
  39. Munch, Peter (1970). Crisis in Utopia. New York: Longmans. str. 55. ISBN 0582105110. 
  40. Cavendish, Richard (oktober 2011). "The evacuation of Tristan da Cunha". History Today 61 (10). 
  41. Soodyall, H.; Jenkins, T.; Mukherjee, A.; Du Toit, E.; Roberts, D. F.; Stoneking,, M. (1997). "The founding mitochondrial DNA lineages of Tristan da Cunha Islanders". Am. J. Phys. Anthropol. 104: 157–166. doi:10.1002/(SICI)1096-8644(199710)104:2<157::AID-AJPA2>3.0.CO;2-W. 
  42. Soodyall, Himla; Nebel, Almut; Morar, Bharti; Jenkins, Trefor (2003). "Genealogy and genes: tracing the founding fathers of Tristan da Cunha". European Journal of Human Genetics 11: 705–709. doi:10.1038/sj.ejhg.5201022. 
  43. 43,0 43,1 Winchester, Simon (2003) [1985]. Outposts: Journeys to the Surviving Relics of the British Empire. str. 87. 
  44. Crossan, Rob (2002-11-11). "Return to the Last Outpost". Telegraph Magazine. 
  45. "CNN Traveler: A long way from anywhere". Cnntraveller.com. 2007-01-01. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-05-29. Pridobljeno dne 2010-04-18. 
  46. "Tristan School". Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 March 2009. Pridobljeno dne 21 June 2009. 
  47. Triggs, Tony (July–August 2012), "The Rockhopper songbook", Aquila, str. 4–5 
  48. "Worldwide search for asthma clue". BBC News. 9 December 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 November 2011. Pridobljeno dne 15 March 2012. 
  49. "Asthma amongst Tristan da Cunha islanders". Clinical & Experimental Allergy 4: 161–170. doi:10.1111/j.1365-2222.1974.tb01373.x. 
  50. Bulger, Gerald (11 January 2012). "The most isolated UK GP in the world". GP Online. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 December 2016. Pridobljeno dne 23 December 2016. 
  51. "2013/14 Tristan da Cunha Summer Holiday Christmas and New Years News". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 December 2013. Pridobljeno dne 29 January 2014. 
  52. "2014 New Year Message from Administrator Alex Mitham". Pridobljeno dne 2014-01-29. 
  53. Profile of Conrad Glass Chief Islander 2007 – 2010 retrieved 11 October 2017
  54. Zinnie Harris, Dlje od najdlje (Mestno gledališče ljubljansko)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Video posnetki otoka[uredi | uredi kodo]