Albin Koroški

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Sveti Albuin)
Jump to navigation Jump to search
Sveti Albin Koroški
Ingenuin Albuin Brixen.jpg
Sveta škofa Ingenin in Albin – sozavetnika briksenške škofije
prvi briksenški škof
Rojstvookrog 945
Smrt5. februar 1006
Bressanone[d]
ČaščenjeKatoliška Cerkev
Kanonizacijapredtridentinsko obdobje
preden si je 1171 Aleksander III. pridržal kanonizacijo
Romarsko središčeStolnica v Briksnu, Južna Tirolska
tu je pokopan in češčen skupaj s sv. Ingeninom
God5. februar
Atributimitra, palica, škofovska oblačila, v rokah drži cerkev, jabolko
Zavetnikškofija Briksen, Bled, Koroška Bela. Veliko krajev okrog Briksna ga ima za sozavetnika skupaj s sv. Ingeninom. Priprošnjik zoper sušo.

Albin Koroški (latinsko Albuinus ali Albinus; nemško Albin ali Albuin),[1] tudi Albuin oziroma Albuin Briksenškikoroški palatinski plemič iz rodu Aribonov, škof in svetnik, * okrog 945 Koroško, † 5. februar 1006, Briksen (Južna Tirolska, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ime, poreklo in delovanje[uredi | uredi kodo]

Ime Albin pomeni v latinščini (latinsko Albinus) bel; v starovisokinemščini (nemško Albuin) pa plemenit prijatelj.[2]

Albin se je rodil kot sin karantanskega mejnega grofa palatina Albuina in njegove žene svete Liharde okrog 945 na Koroškem.[3]

Njegova sorodnika in sodobnika sta bila vplivna škofa: blaženi Pilgrim v Passavu[4] [5] ter blaženi Hartvik v Solnogradu. [6] V sorodstvu si je bil tudi s cesarjem svetim Henrikom II.[7]

Gospodarjenje med sorodniki[uredi | uredi kodo]

Za poravnavo stroškov med študijem v stolni šoli v Briksnu - ko je bil še diakon - mu je podarila njegova mati veleposestvo Kamen pri Mohličah.[8] Briksenška stolna šola je v zvezi z njegovim šolanjem prvič omenjena. Kot priča te podaritve je bil njegov brat Aribo.[9]

Pogodba z bratom in sestro[uredi | uredi kodo]

Njegov brat Aribo (ali Aripo) je omenjen večkrat - tudi v tej pogodbi:

Nemško besedilo[10] Slovenski prevod

993/c.1000. Bischof Albuin vergleicht sich mit seinem Bruder Aripo um ein Gut zu Lippendorf (westlich Völkermarkt, Kärnten), das Schloß Stein im Jauntal (Kärnten) und ein Gut zu Aschau (südwestlich Mühldorf).

Med 993 in 1000 se škof Albin pogodi s svojim bratom Aripom za posestvo pri Lipovem (ali Lipjem, zahodno od Velikovca na Koroškem), [11] za grad Kamen v Podjuni (Koroško) in neko posestvo pri Aschavu (jugozahodno od Mühldorfa na Innu na Bavarskem).

V eni izmed pogodb je omenjena tudi njegova sestra Gepa:

Nemško besedilo[12] Slovenski prevod

C. 995/1005. Albuin schenkt seiner Schwester Gepa und ihrem Gemahl Pezili ein Gut zu Gösseldorf.
C. 995/1005. Derselbe vergleicht sich mit seinem Bruder Aribo um einen zum Gute Stein gehörigen Wald.
1006 (?) Mai 29. Erwähnt, dass Truta, Tochter Aribos (C. 13.) "nepta" Bischof Albuins war.

Med 995 in 1005 podari Albin svoji sestri Gepi in njenemu možu Peziliju posest v Goselni vasi pri Klopinjskem jezeru.
V istem obdobju se sporazume z bratom Aribom glede nekega gozda na posestvu Kamen.
29. maja 1006 (?) je omenjena Truta, Aribova hčerka, bratranka škofa Albina.

Albinova družina[uredi | uredi kodo]

Albin je imel torej dva brata in dve sestri. Zgodovina poroča, da sta njegova starša - Albuin in Liharda - imela pet otrok. Najstarejši je bil Hartvik (Hartwich), ki je bil rojen okoli 930, in je bil – kot njegov oče – palatin v Karantaniji. Drugi brat je bil Aribo (ali Aripo), ki se je rodil okoli 935 in je bil mejni grof v Podjuni in ob Dravi. Tretji sin – sveti Albin – je bil rojen okrog 945 in je bil zadnji škof v Sebnu ter prvi škof v Briksnu. Starejša sestra Gepa (oziroma Geupa) je bila poročena s plemičem Pezilijem (oziroma Pezzilinom), mlajša sestra pa je bila Vezela (ali Wezala).[13] [14]

Škof[uredi | uredi kodo]

Škofijski sedež v Sebnu[uredi | uredi kodo]

Klausen/Chiusa in Seben/Sabiona (danes: Säbener Berg), nekdanji sedež škofije; okrog 1900

975 ga je posvetil za škofa v Sebnu solnograjski nadškof Friderik.[15]

Prvič ga omenja listina z dne 8. septembra 977 kot „škofa v Säbnu in Briksnu“.[16] [17] [18]

Bogato arheološko najdišče; nekdanji benediktinski, pozneje kapucinski samostan in grad Seben/Sabiona se nahaja na višini 673 m, a spada v občino z okrog 5000 prebivalci in z bližnjim – za lučaj kamna oddaljenim istoimenskim središčem Klausen/Chiusa, ki pa leži že precej nižje, na višini 523 m. Pod gradom teče reka Eisack/Isarco: srednjeveško naselbino krasijo čudovite fasade, ozke ulice in živobarvne stisnjene hiše v okrilju gotskih cerkva. Starodavna gostišča so gostila slavne goste; v srednjem veku je prav skozi sredo mesteca vodila edina cesta od prelaza Brennerja kot najbolj prometna pot proti jugu.

Najprej je imel torej Albin svoj sedež v tem odročnem in hribovitem samostanu Seben, kot kraj imenujejo starejše listine.[19] [20]

Prenos škofijskega sedeža[uredi | uredi kodo]

Albin je prenesel sedež škofije v Briksen kot pomembno gospodarsko središče na Južnem Tirolskem

Škof Albin je želel, da bi bil njegov škofovski sedež bolj dostopen ljudem, njemu samemu pa bolj pristopna njegova posest, ki bi bila bliže škofijskemu središču. Zato je prestavil svoj škofijski sedež leta 990 iz skalnatega in revnega Sebna v ravninski, rodovitni in bogati Briksen, ki se je medtem razvil v lepo mesto in kulturno središče dežele, in danes šteje okrog 23.000 prebivalcev. [21]

Ti ukrepi so vplivali tudi na zavetnika briksenške stolnice. Namesto svetega Štefana je postal zavetnik sveti Kasijan, da bi tako trdneje povezal staro in novo središče tudi v verskem smislu.

Škof Albin je prenesel škofijski sedež v Briksen in ga omenjajo kot graditelja tamkajšnje stolnice – na podobah drži v rokah njeno maketo. Dal je tudi prenesti v slovesni procesiji relikvije svojega predhodnika Ingenina iz Sebna v Briksen. Albinovi ostanki pa so bili položeni na veliki oltar v stolnici 1141. Na ta način so postali sozavetniki škofije: Ingenin – prvi izpričani škof Sebna, Albin – prvi škof Briksna, ter Kasijan – domnevni prvi škof sebenske škofije. Med potekom Drugega vatikanskega koncila je bila preurejena tudi škofija v Briksnu: 1964 je bila preimenovana v Bozen/Bolzano-Briksen/Bressdanone, ter je postal sozavetnik škofije še Vigil. [22] [23] [24]

Pridobivanje posesti[uredi | uredi kodo]

Albin je prejemal obilne nadarbinske darove za svojo škofijo od cesarjev Otona II. in Henrika II.[25]

V nemirnih vojnih časih sta se odlikovala s posebno zvestobo do mladega svetorimskega cesarja škofa Pilgrim in Albin, ki je Otona večkrat spremljal na njegovih vojnih pohodih. V zahvalo je cesar potrdil škofu velike pravice: „da ne sme noben javni sodnik, noben grof, ne župan, sploh nobena svetna gosposka izvrševati na cerkvenih posestvih sodnih dejanj, ne zahtevati od škofijskih podložnikov nobenih davkov in jim nalagati nobenih bremen“. [26]

Posesti na Koroškem[uredi | uredi kodo]

Ostanki Ribniškega gradu
le bled odsev nekdanje mogočnosti

S to listino mu je podelil svetorimski cesar Oton dvorec Ribnico. Tam blizu danes nahajamo Ribnico ob Vrbskem jezeru.[27] [28] Od prvotnega gradu ni ostalo skoraj ničesar; na tem mestu je zdaj prekrasen Grad Ribnica, ki ga imenujejo tudi „Mali Miramar“ in je sedaj v lasti občine Otok, ki ga je odkupila od prejšnjih lastnikov v precej nepreglednih okoliščinah za zasebno galerijo. [29] [30] [31]

Cesar Oton je škofu Albinu daroval tudi nekaj posestev v Beljaku: pristavo s cerkvijo in graščino.[32]

Posest na Nemškem[uredi | uredi kodo]

Albin je bil že od začetka zaupnik novega kralja in pozneje cesarja Henrika II. (vladal od 1004 kot kralj, od 1014-1024 kot cesar), ki ga je spremljal h kronanju v Aachen; že prvo leto svoje vladavine mu je podaril v Regensburgu dvor v mestu in pristavo zunaj mesta kot bivališče za časa deželnih in državnih zborov.

Posesti na Kranjskem[uredi | uredi kodo]

Ko je spremljal Henrika II. na pohodu v Italijo, mu je le-ta v Tridentu dal listino, v kateri mu izroča v trajno last biser današnje Slovenije, kjer pravi:

»Če povzdigujemo in povišujemo Božje cerkve z rečmi, ki nam jih je Bog podaril, upamo, da za to ne bomo prejeli samo človeške hvale, ampak tudi plačilo od Boga. Zato naj dobro pomnijo vsi naši zvesti podložniki, sedanji in prihodnji, da smo v tolažbo duši svojega ljubljenega prednika Otona, vzvišenega cesarja, in za dušo našo in naše ljubljene soproge kraljice Kunigunde[33] darovali posestvo Bled častitemu škofu Albinu

To je zadnji dogodek, ki nam ga je o njem ohranila zgodovina.[34]

Smrt in čaščenje[uredi | uredi kodo]

Sarkofag svetega Ingenina in Albina v Briksenški stolnici
Sveta škofa Ingenij in Albin

Bandero župnije Hippach v Schwendauvu na Tirolskem

Smrt[uredi | uredi kodo]

Glede dneva njegove smrti se vsi viri strinjajo, da je umrl 5. februarja; glede letnice pa ne; ena legenda pravi:

Nemško besedilo[35] Slovenski prevod

(Am 5. Februar:) Der heil. Albin oder Albuin, Bischof zu Brixen. Er war Anfangs Bischof von Seben, lebte in ausgezeichneter Heiligkeit als eifriger Hirt, und starb den 5. Februar um’s Jahr 1015.

(Na dan 5. februarja goduje:) Sveti Albin ali Albuin, škof v Briksnu. Najprej je bil škof v Sebnu, živel v najodličnejši svetosti kot goreč pastir, in umrl 5. februarja okoli leta 1015.

Danes sprejemajo zgodovinarji zgodnjejšo letnico. Nekateri omahujejo med 1005 in 1006, [36] [37]; v glavnem pa soglašajo, da je umrl leta 1006.[38] [39]

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Albuin je torej umrl 5. februarja 1006. Zgodovina poroča, da je bilo to žalostno leto lakote in vsesplošne stiske. Ljudstvo je vsesplošno žalovalo za očetom ubogih in bolnih, katerim je posvečal nesebično skrb.

Češčenje se je začelo takoj po njegovi smrti. Že pod škofom Hugom, ki je bil izvoljen okoli 1099, so zgradili oltar v čast svetemu Albinu; njemu so posvečevali nadarbine in njegov spomin so v briksenški škofiji praznovali skupaj s svetim Ingeninom. Poročajo o številnih čudežih na njegovo priprošnjo, vendar so se tozadevni zapisi porazgubili.[40]

Med zavetniki briksenške škofije[uredi | uredi kodo]

Sveta škofa Ingenin in Albin sta zavetnika briksenške škofije

Ko je prenesel Albin škofijski sedež iz Sebna v Briksen, sta omenjena kot zavetnika blaženi Kasijan in Ingenin, nato Ingenin sam; potem sveti apostol Peter in Ingenin; od časa blaženega briksenškega škofa Hartmana okoli 1140 Ingenin in Albin skupaj z mučencem Kasijanom; skozi zadnja stoletja pa Albin skupno z Ingeninom.

V Sebnu so hranili toliko svetih ostankov, da niso več mogli v malo cerkvico-kostnico - in so jih pozneje morali prenesti v večjo cerkev. Tudi zategadelj je Albin prenesel Ingeninove kosti iz Sebna v Briksen; tam so jih po starodavni cerkveni navadi pohranili pod velikim oltarjem; blaženi škof Hartman jim je pridružil leta 1141 ostanke svetega Albina, ki so dotlej počivali pred oltarjem svete Neže. Tako starejšima škofijskima zavetnikoma, Ingeninu in Albinu, kot tudi blaženemu Hartmanu, je preskrbel škof Krištof Andrej von Spaur 1603 dragocen nagrobnik. Njegov naslednik nadvojvoda Karel Avstrijski [41], škof v Briksnu in Breslavu [42] - je dal po takratni navadi okrasiti kosti teh svetnikov z biseri in dragulji, ter dodelal relikviarije, v katerih počivajo še danes – in so jih potem nosili okrog v slovesnem obhodu.

Avgusta 1814 so skrinjo in okrasje obnovili ter svete ostanke skupno pohranili v briksenški stolnici na Kasijanovem oltarju; na največje praznike jih odprejo in pri tej priložnosti nosijo okrog v procesiji. Glave treh zavetnikov: Ingenina, Albina in Hartmana, so ločili od drugih kosti, ter jih shranili v srebrne naprsnike ter jih predstavili pobožnemu ljudstvu v češčenje.[43] [44]

V briksenškem samostanu vse do danes hranijo njun nagrobnik iz 16. stoletja z napisom: TVMBA. S. INGENVINI / ET ALBV(I)N, EPISCOPO/RVM. SABIONENSIS. ECCLE/SI. NVNC. BRIXNENSIS.[45]

V nekem koledarju iz 1441 je njun praznik označen kot zapovedan. Na briksenški sinodi 1449 pa škof Röttl toži, češ da njun praznik po nekaterih krajih škofije sicer praznujejo s počitkom, ne pa tudi z udeležbo pri maši; zato je ukazal vsem najslovesnejše praznovanje. Neka listina kardinala Cusana (1450-1464) odkriva, da je spadal njun praznik med najslovesnejše - solemnitas prime classis.[46]

Škofijska in farna zavetnika[uredi | uredi kodo]

Sveta škofa Ingenij in Albin

Sozavetnika župnije poleg svetega Florjana v Untertilliachu na Vzhodnem Tirolskem

Leta 1141 ga je razglasil Albinov naslednik škof Hartman skupaj s svetim Ingeninom za zavetnika briksenške škofije.

  1. Zato je bila kapelica na Blejskem gradu posvečena obema: svetemu Albinu in Genuinu.
  2. Prav tako je obema posvečena cerkev v Koroški Beli.[47]

Mnoge cerkve, ki se nahajajo v bližini škofijskega sedeža, so sprejele Ingenina in Albina za sveta zavetnika zaradi njune krepke zaščitniške moči, med njimi:[48]

  1. župnija Hippach v Schwendavu na Tirolskem; tam še:
  2. Arzl im Pitztal[49],
  3. Untertilliach na Vzhodnem Tirolskem[50],
  4. Hötting[51]

Na Južnem Tirolskem:

  1. Saubach/San Ingenuino v Barbianu[52];
  2. Kronplatz/Plan de Corones[53];
  3. Taisten/Tesido[54];
  4. Welschnofen/Nova Levante.

V Welschofnu ob žegnanju prenesejo njuna kipa z oltarja na okrašeno mizico sredi cerkve, nato ju nosijo v slovesni procesiji; cerkveni pevci pa zapojejo starodavno pesem:

Gegrüßet seid heut', ihr Hirten, ihr Bischöfe (nemški izvirnik)[55]
Pozdravljena danes, pastirja in škofa (slovenski prevod)

Gegrüßet seid heut', ihr Hirten, ihr Bischöfe, hochverehrt,
die uns zu Christus führten und Gottes Volk gelehrt!
Ingenuin und Albuin, euch stellte Gottes Gnad
an trüber Zeiten Wende, zu weisen Ziel und Pfad.
Ihr mächtgen Helfer beide, wacht über unsern Ort.
schenkt uns die Gottesfreude, bewahrt der Liebe Hort!
Und wo der Glaube schwindet, die Hoffnung fast zerbricht,
da kündet und entzündet der frohen Botschaft Licht!

Pozdravljena danes, češčena pastirja in škofa,
ki sta nas vodila h Kristusu in učila Božje ljudstvo!
Ingenin in Albin, vaju je postavila Božja milost
na obratu mračnih časov za moder cilj in pot.
Mogočna pomočnika, čujta nad našim krajem!
Naklonita nam Božje veselje, obvarujta nam ljubo zavetje!
in kjer pojema vera, in upanje skoraj propada,
tja pošljita in prižgita luč veselega oznanila!

Spominki[uredi | uredi kodo]

V briksenški stolnici spominja na zavetnika Albina ter Ingenina več reči, med njimi podob in kipov. Njima je posvečen tudi zvon v severnem zvoniku stolnice z latinskim napisom:

Latinsko besedilo Nemški prevod Slovenski prevod

„Pater sancte, facias nos filios ingenuos - S. Albuine conserva nostram aedem, quam elegisti sedem“

Heiliger Vater, mach uns zu echten Kindern! Heiliger Albuin, bewahre unser Gotteshaus, das du dir zu deinem Sitz erwählt hast!

Sveti oče, napravi nas za prave otroke! Sveti Albin, obvaruj našo hišo, ki si si jo izbral za svoj sedež!

Ohranjena je posebna skrinja („Kesel“), škofova palica, pa tudi večernični plašč svetega Albina, kar vse hranijo v Škofijskem muzeju v Briksnu na Hofburgu. Ta plašč je bil darilo bizantinskega cesarja – z bizantinskim orlom, – svetorimskemu cesarju, ki pa je to čudovito vezenino podaril svojemu zvestemu spremljevalcu škofu Albinu.[56]

Priprošnjika[uredi | uredi kodo]

Ingenina slikajo z grozdom, Albina pa z jabolkom oziroma s cerkvijo. Svetnikoma se priporočajo ob času suše za pohleven dež.[57]

Albinova jabolka[uredi | uredi kodo]

Starodavno izročilo pravi, da je posadil sveti Ingenin (ali Ingenuin) v svojem okolišu priljubljen vrt, prispodobo raja, drevesnico čednosti. Ta vrt veselja je bil skrit vsakomur, ki ga je tja nanesla pot; našel ga je po naključju le sveti Albin ter odnesel iz njega nekaj jabolk, ki se vse do danes imenujejo Albinova jabolka. Ta skrivnostna legenda se prejkone nanaša na čednosti, ki jih je prvi sebenski škof Ingenin posadil v skritosti svojega srca: drevo vednosti življenja in pravičnosti, vrtnico potrpežljivosti, lilijo čistosti, vijolico ponižnosti in druge eksotične dišavne rastline. Ta vrt je našel edino Albin, čeprav so se tudi drugi Ingeninovi nasledniki odlikovali po svetem življenju. Poseben sijaj pa uživa pred njimi Albin zato, ker ga častijo obenem s prečastitim Ingeninom na skupen praznik, na skupnem oltarju kot skupnega zavetnika. [58]

God[uredi | uredi kodo]

Dan svetega Albina obhaja

  1. Cerkev po Drugem vatikanskem koncilu kot neobvezni god oziroma spomin 5. februarja.
  2. škofija Bozen/Bolzano-Brixen/Bressanone kot (obvezni) god
  3. škofija Feldkirch in Innsbruck kot nezapovedan god (=spomin)
  4. škofija Bozen-Briksen praznuje prenos njegovih kosti 13. maja kot obvezni god.[59]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Verein katholischer Geistlichen der Diözös Augsburg. Legende der Heiligen auf jeden Tag des Jahres: nebst der Anwendung auf die Glauben und Sittenlehre. str. 237.
  2. "Pilgrim von Passau". Ökumenisches Heiligenlexikon. Pridobljeno dne 9. maj 2020.
  3. "HERKUNFT UND GESCHICHTE FÜHRENDER BAYERISCH-ÖSTERREICHISCHER GESCHLECHTER IM HOCHMITTELALTER str. 57". Gewin Dr. J.P.J. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  4. Pilgrim Passavski (920-991) – škof v Passavu od 971 do smrti
  5. "Pilgrim von Passau". Ökumenisches Heiligenlexikon. Pridobljeno dne 9. maj 2020.
  6. Hartvik Solnograjski (950-1023) – 21. solnograjski nadškof od 991 do smrti
  7. "Hartwig von Salzburg". Ökumenisches Heiligenlexikon. Pridobljeno dne 9. maj 2020.
  8. Kamen v Podjuni pri Mohličah v Dravski dolini - Stein in Jauntal bei Möchling im Drautal
  9. Aribo C. 13. A. t. I. nr. 5.
  10. A. t. I. nr. 28.
  11. Lipovo pri Šentpetru na Vašinjah, Lippendorf, mestna občina Velikovec
  12. A. t. I. nr. 34.36.64.
  13. "HERKUNFT UND GESCHICHTE FÜHRENDER BAYERISCH-ÖSTERREICHISCHER GESCHLECHTER IM HOCHMITTELALTER". Manfred Hiebl. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  14. "Die Heiligenlegenden". Josef Dirschl. 1861. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  15. Maks Miklavčič (1968). Leto svetnikov, prvi del (januar-marec): Ingenuin (Genuin) in Albuin, škofa – 5. februar. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. str. 398.
  16. kot škofa v Säbnu: Säben, v srednjem veku Seben; latinsko Sabiona; nemško Säben; – danes Säbener Berg; ladinsko Jevun
  17. latinsko sanctæ Sabianensis et Prixianensis ecclesiæ episcopus; nemško Bischof der „Säbener und Brixner Kirche“
  18. "HERKUNFT UND GESCHICHTE FÜHRENDER BAYERISCH-ÖSTERREICHISCHER GESCHLECHTER IM HOCHMITTELALTER str. 57". Gewin Dr. J.P.J. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  19. "Chiusa/Klausen, Eisacktal/Valle Isarco – Romantic little City of Artists". South Tyrol Information. Pridobljeno dne 3. maj 2020.
  20. Martin Bitschnau, Hannes Obermair (2009). Tiroler Urkundenbuch, II. Abteilung: Die Urkunden zur Geschichte des Inn-, Eisack- und Pustertals. Bd. 1: Bis zum Jahr 1140;. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner. str. 126s. ISBN 978-3-7030-0469-8.
  21. "Bressanone verso i 23 mila abitanti". Alto Adige versione digitale. 11. januar 2019. Pridobljeno dne 6. maj 2020.
  22. Vigil Tridentinski ((italijansko Vigilio da Trento;(italijansko Vigilius von Trient 360-405) škof in mučenec, ki je deloval na področju Tridenta
  23. "I nostri patroni della diocesi in leggenda, culto e arte". Hofburg.it. 2006. Pridobljeno dne 24. maj 2020.
  24. "Vigilius von Trient". Joachim Schäfer v Ökumenisches Heiligenlexikon. 1. junij 2019. Pridobljeno dne 24. maj 2020.
  25. Anselm Sparber. Albuin v LThK/I. str. 293.
  26. M. Miklavčič (1968). Leto svetnikov, prvi del (januar-marec): Ingenuin (Genuin) in Albuin, škofa – 5. februar). Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. str. 398.
  27. Ribnica ob Vrbskem jezeru = nemško Reifnitz (Gemeinde Maria Wörth) in Kärnten.
  28. Martin Bitschnau, Hannes Obermair (2009). Tiroler Urkundenbuch, II. Abteilung: Die Urkunden zur Geschichte des Inn-, Eisack- und Pustertals. Bd. 1: Bis zum Jahr 1140;. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner. str. 126s. ISBN 978-3-7030-0469-8.
  29. Causa Schloss Reifnitz: Wolf ist Beschuldigter. v: Kurier, 5. oktober 2013
  30. "Ein Schloss für Frank & Sigi". The Austrian Banker Spider Web. 6. maj 2015. Pridobljeno dne 4. maj 2020.
  31. "Schloss Reifnitz: "Mauer ist Schwarzbau"". Kurier. 23. avgust 2016. Pridobljeno dne 4. maj 2020.
  32. Maks Miklavčič, Jože Dolenc (1968). Leto svetnikov, prvi del (januar-marec): Ingenuin (Genuin) in Albuin, škofa – 5. februar (Miklavčič). Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. str. 398.
  33. sveta Kunigunda Luksemburška (975-1040) – žena svetega Henrika II. in po njegovi smrti (1024) cesarica-regentinja Svetorimskega cesarstva
  34. M. Miklavčič (1968). Leto svetnikov I: Ingenuin (Genuin) in Albuin, škofa. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. str. 399.
  35. "Legende der Heiligen auf jeden Tag des Jahres: nebst der Anwendung auf die Glauben und Sittenlehre Erster Band, str. 237". Matth. Rieger’schen Buchhandlung (Johann Peter Himmer) Augsburg. 1835. Pridobljeno dne 2. maj 2020.
  36. "Albuin von Saben-Brixen". Ökumenisches Heiligenlexikon. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  37. M. Miklavčič (1968). Leto svetnikov, prvi del (januar-marec): Ingenuin (Genuin) in Albuin, škofa – 5. februar (Maks Miklavčič). Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. str. 399.
  38. "Heilige Ingenuin und Albuin - Bischofe von Säben und Brixen und Patrone Brixens". Tiroler Heilige und Selige. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  39. "HERKUNFT UND GESCHICHTE FÜHRENDER BAYERISCH-ÖSTERREICHISCHER GESCHLECHTER IM HOCHMITTELALTER str. 57". Gewin Dr. J.P.J. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  40. "Die Heiligenlegenden". Josef Dirschl. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  41. Nadvojvoda »Karel Avstrijski«, »Karl von Österreich«, imenovan tudi »Postume«, tudi »Karl Joseph von Österreich« (1590 – 1624) je bil knezoškof knezoškofije Breslau ter škof škofije Briksen, kakor tudi veliki mojster nemškega viteškega reda
  42. Breslau – danes Vroclav (šlezijsko Wrocuaw, poljsko Wrocław, nemško Breslau, je največje mesto v Šleziji na (Poljskem) z okrog 650.000 prebivalci.
  43. Resch, Annal. Sab. T. II. p. 445. etc. et Catal, imperf. Episc. Sabion.
  44. F. A. Sinnacher. Beträge zur Geschichte der bischöflichen Kirche Säben und Brixen in Tyrol. str. 165-168.
  45. "Zum Fest der heiligen Ingenuin und Albuin". Diözese Bozen-Brixen. 4. februar 2016. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  46. "Festa dei santi Ingenuino e Alboino La città ricorda i suoi patroni". Versione Digitale Alto Adige. 5. februar 2012. Pridobljeno dne 24. maj 2020.
  47. M. Miklavčič (1968). Leto svetnikov, prvi del (januar-marec): Ingenuin (Genuin) in Albuin, škofa – 5. februar (Maks Miklavčič). Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. str. 399.
  48. "I Santi Ingenuino e Albuino. Vescovi di Sabiona/Bressanone". Pfarrei Welschnofen. 2020. Pridobljeno dne 24. maj 2020.
  49. "Arzl im Pitztal. Der Urlaubsort Arzl im Pitztal liegt auf einer windgeschützten Terrasse am Eingang des Pitztales". Tirol. Pridobljeno dne 25. maj 2020.
  50. "Untertilliach". Wikipedia.de. 11. maj 2020. Pridobljeno dne 25. maj 2020.
  51. "Heilige Ingenuin und Albuin: Bischofe von Säben und Brixen und Patrone Brixens". Diözese Innsbruck. 2016. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  52. "Saubach in der Gemeinde Barbian". Suedtirolerland.it. Pridobljeno dne 22. maj 2020.
  53. "Kronplatz – Plan de Corones". Kronplatz. Pridobljeno dne 22. maj 2020.
  54. "I - Taisten/Tesido (BZ) Pfarrkirche zu den hll. Ingenuin und Albuin". youtube. Pridobljeno dne 25. maj 2020.
  55. "Kronplatz – Plan de Corones". Kronplatz. Pridobljeno dne 22. maj 2020.
  56. "Zum Fest der heiligen Ingenuin und Albuin". Diözese Bozen-Brixen. 4. februar 2016. Pridobljeno dne 28. april 2020.
  57. M. Miklavčič (1968). Leto svetnikov I: Ingenuin (Genuin) in Albuin, škofa – 5. februar. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. str. 399.
  58. F. A. Sinnacher. Beträge zur Geschichte der bischöflichen Kirche Säben und Brixen in Tyrol. str. 152s.
  59. "Pilgrim von Passau". Ökumenisches Heiligenlexikon. Pridobljeno dne 9. maj 2020.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(nemško)
(italijansko)
(angleško)