Pojdi na vsebino

Mars

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Rdeči planet)
Mars ♂
Planet Mars
Mars, kot ga vidi vesoljski teleskop Hubble
Značilnosti tira (epoha J2000)[1]
Povprečna oddaljenost od Sonca 227.936.637 km
1,523 662 31 a.e.
Obseg tira 1.429.000,000 km
9,553 a.e.
Izsrednost tira 0.093 412 33
Prisončje 206.644.545 km
1,381 333 46 a.e.
Odsončje 249.228.730 km
1,665 991 16 a.e.
Obhodna doba 686,9600 d
(1,8808 a)
Sinodska doba 779,96 d
(2,135 a)
Povprečna tirna hitrost 24,077 km/s
Največja tirna hitrost 26,499 km/s
Najmanjša tirna hitrost 21,972 km/s
Naklon tira 1,850 61°
(5,65° glede na Sončev ekvator)
Dolžina
dvižnega vozla 		49,578 54°
Argument
prisončja 		286,462 30°
Število satelitov 2
Fizikalne značilnosti
Premer ekvatorja 6804,9 km
(0,533 Zemljinega)
Polarni premer 6754,8 km
(0,531 Zemljinega)
Sploščenost 0,007 36
Površina 1448×108 km²
(0,284 Zemljine)
Prostornina 16318×1011 km³
(0,151 Zemljinega)
Masa 6,4185×1023 kg
(0,107 Zemljine)
Srednja gostota 3,934 g/cm³
Težnost na ekvatorju 3,69 m/s²
(0,376g)
Ubežna hitrost 5,027 km/s
Vrtilna doba 1,025 957 d
(24,622 962 h)
Vrtilna hitrost 868,22 km/h
(na ekvatorju)
Nagib vrtilne osi 25,19°
Rektascenzija
severnega pola 		317,681 43°
(21 h 10 min 44 s)
Deklinacija 52,886 50°
Albedo 0,15
Temperatura na površini
min. sr. maks.
133 K
(-140 °C) 		210 K
(-63 °C) 		293 K
(20 °C)
Pridevnik Marsov, marsovski [2]
Značilnosti atmosfere
Atmosferski tlak 0,7–0,9 kPa
Ogljikov dioksid 95,72 %
Dušik 2,7 %
Argon 1,6 %
Kisik 0,13 %
Ogljikov monoksid 0,07 %
Vodna para 0,03 %
Dušikov oksid 0,01 %
Neon 2,5 ppm
Kripton 300 ppb
Ksenon 80 ppb
Ozon 30 ppb
prikaži • pogovor • uredi • zgodovina
Za druge pomene glej Mars (razločitev).

Mars (tudi Rdeči planet) je četrti planet od Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu, zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica prisotnosti železovega oksida na njegovem površju. Zato mu pogosto rečemo “Rdeči planet”. Mars ima dve majhni luni, Fobos in Deimos.

Od poznega 20. stoletja Mars raziskujejo vesoljska plovila brez posadke in roverji. Mars velja tudi za cilj prihodnjih človeških raziskovalnih misij.

Mars in njegova lega

[uredi | uredi kodo]
Primerjava velikosti notranjih planetov (od leve proti desni): Merkur, Venera, Zemlja, in Mars

Na Marsu so skoraj najugodnejši pogoji za življenje poleg Zemlje. Je tudi zadnji notranji planet. Ti so v nasprotju z zunanjimi gosti in trdi, vrtijo se počasneje ter so toplejši. Razdalja med Marsom in Zemljo se občutno spreminja, prav tako tudi njegova vidljivost. V nekaterih trenutkih je tretje najbolj svetlo telo na nočnem nebu, prekosita ga le Venera in Luna. Mars se nam je leta 2003 najbolj približal. V taki legi je bil nazadnje pred 60.000 leti. Mars se okoli svoje osi vrti nagnjen za 25,19°, v nasprotni smeri urinega kazalca.

Poimenovanje

[uredi | uredi kodo]
Astronomski znak Marsa

Že v prazgodovini so ljudstva poznala Mars. Egipčani so Marsu rekli Rdeči, nekaj stoletij kasneje v Babilonu pa Zvezda smrti, Grki so ga poimenovali po bogu vojne Aresu, Rimljani pa so mu dali današnje ime po rimskem bogu vojne Marsu.

Marsov simbol izhaja iz astronomskega znaka, ki predstavlja rimskega boga vojne Marsa za ščitom (krog), izza katerega gleda sulica (puščica). Ta simbol se uporablja tudi kot znamenje moškega spola.

Zgradba

[uredi | uredi kodo]

Mars je trden planet, ki ga sestavljajo kovinska sredica, ki jo obdajata kamniti plašč in zunanja skorja. Relief je zelo pester. Na njem so velike puščave, s peščenimi sipinami in skalami, visoke gore, ogromne doline, vulkanski kraterji, kanjoni... Na površju so dobro vidne posledice padcev meteoritov. Na Marsu je tudi največji kanjon v Osončju (Valles Marineris) in najvišja gora v Osončju (Olympus Mons).

Možni viri metana in ponora na Marsu

Marsovi luni

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Marsovi naravni sateliti.

Že dolga stoletja so ljudje verjeli, da ima Mars lune. Jonathan Swift jih je celo natančno opisal v delu Guliverjeva potovanja, še preden ju je leta 1887 odkril ameriški astronom Asaph Hall. Ime sta dobili po sinovih grškega boga Aresa – Fobos in Deimos.

Obe luni sta nepravilnih oblik in sta verjetno zajeta asteroida. Druga teorija pravi, da sta dela večje lune, ki se je raztreščila, ker se je preveč približala Marsu.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]
Sončni zahod na Marsu, kot ga je fotografiralo robotsko vozilo Spirit

Mars je v svojem razvoju preživel tri večja časovna obdobja – veke. Ime so dobili po krajih na Marsu, ki so najbolj podobni veku, katerega imenujejo:

  • Noetov vek: Začel se je pred 3,8 in končal pred 3,5 milijardami let. Ime je dobil po Noetovi zemlji na jugu Marsa. Takrat so nastale najstarejše še obstoječe površine Marsa. Udarjanje meteoritov je postajalo redkejše. Toplo podnebje je dopuščalo površinske vode. Ob koncu tega veka so bile večje poplave tekoče vode.
  • Hesperskegi vek (imenovan po Hesperia Planum): Zečel se je pred 3,5 milijardami let in končal pred 1,8 milijardami let. Voda je začela zmrzovati. To obdobje zaznamujejo planote lave. Površje je postalo suho in začel se je prehod v tretji vek.
  • Amazonski vek (poimenovan po Amazonis Planitia): Začel se je pred 1,8 milijardami let in traja še danes. Ognjeniški izbruhi in nastajanje kraterjev se je nadaljevalo, vendar počasneje kot v prejšnjih vekih. Danes je Mars zelo suh in prašen. Razlog za to je tudi nizek atmosferski tlak. Kadar voda pride na površje zato izhlapi. Večina vode je danes shranjena v polarnih kapah in v podtalnem ledu.

Atmosfera

[uredi | uredi kodo]
Marsova atmosfera - plini

Mars je pred približno 4 milijardami let izgubil magnetosfero. Zato lahko sončev veter direktno vpliva na njegovo ionosfero in odnaša atome iz tega sloja, s tem pa tanjša atmosfero. Tlak na površini Marsa je zelo nizek (manj kot 1 % zemeljskega).

Atmosfera je sestavljena iz 95 % ogljikovega dioksida, 3 % dušika, 1,6 % argona, in manjših deležev kisika in vode. Hkrati vsebuje tudi dosti prahu, delce s premerom približno 1,5 µm, zaradi katerih ima Marsovo nebo, gledano iz površja, rjavkasto-rumeno barvo.

Oblaki

[uredi | uredi kodo]

Oblaki nastajajo poleti nad večjimi ognjeniki. Tam nastanejo zato, ker se topli zrak dviga in ohlaja. Tvorijo se tudi nad polarnima kapama. Mars je suh in mrzel planet, zato tam nikoli ne dežuje. Oblaki odlagajo ivje, morda pa tudi sneži. Znanstveniki tega ne vedo, ker pozimi Severno polarno kapo prekrivajo oblaki. V Marinerjevih dolinah je zjutraj pogosto megla. Poznamo še dve vrsti oblakov na Marsu: progasti in valoviti. Progasti lahko nastanejo kjerkoli, valoviti pa le ob ovirah (gore, grebeni, ognjeniki). Na takih področjih »valovijo«, kot morje na Zemlji.

Raziskovanje Marsa

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Raziskovanje Marsa.
Prva barvna slika Marsa, ki jo je posnel Viking 1

Ameriški sondi Spirit in Opportunity sta odkrili veliko presenetljivih dokazov. Našli sta kamenine, ki se lahko tvorijo le v prisotnosti tekoče vode. Evropska sonda Mars Express pa je zaznala površinski metan, kar dokazuje geološko dejavnost Marsa.

Pretekle odprave

[uredi | uredi kodo]

Prva uspešna orbitalna sonda, ki je prispela do Marsa, je bil Nasin Mariner 4, izstreljen leta 1964. Prvi uspešni sondi, ki sta pristali na Marsu, sta bili sovjetski Mars 2 in Mars 3, izstreljeni v letu 1971, vendar je ob pristajanju obeh Nadzorni center izgubil stik z njima. Leta 1975 je NASA začela s programom Viking.

Sedanje odprave

[uredi | uredi kodo]
Slikarjev načrt sonde 2001 Mars Odyssey

Po neuspešni misiji Mars Observer je NASA leta 1996 izstrelila Mars Global Surveyor. Odprava je bila zelo uspešna. Mesec pozneje je NASA izstrelila še robotsko vozilo Mars Pathfinder, ki je pristalo v dolini Ares Vallis na Marsu. Odprava je bil naslednji velik uspeh Nase, saj je vozilce poslalo zelo veliko barvnih slik površja Marsa.

Evropska vesoljska agencija je leta 2003 izstrelila plovilo Mars Express s pristajalnim modulom Beagle 2. Stik z Beaglom 2 je ESA dokončno izgubila februarja 2004. Orbiter Mars Express je bil uspešnejši.

V letu 2003 je tudi NASA izstrelila dvojčka, imenovana Spirit (MER-A) in Opportunity (MER-B). Obe vozili sta na Marsu uspešno pristali januarja 2004 in začeli opravljati svoje naloge. Uspešno delujeta že skoraj 3 leta, na Zemljo sta poslali zelo veliko slik in dokazali prisotnost metana v marsovskih kamninah.

12. avgusta 2005 je bil izstreljen Nasin Mars Reconnaissance Orbiter. Cilj odprave je predvsem najti možne lokacije za pristajanje naslednjih NASinih. V orbito se je utirila 10. marca 2006.

Najnovejša odprava na Mars je Phoenix, ki so ga izstrelili leta 2007, na severnem polu Marsa pa je pristal 25. maja 2008, od koder je že isti dan poslala prve fotografije medtem, ko je glavni cilj odprave najti vodo pod površjem (predvidoma bo izpolnjen v roku 90 dni, kolikor bo odprava lahko trajala - med mrzlim obdobjem bo sondi najverjetneje zmanjkalo energije).

Načrtovane odprave

[uredi | uredi kodo]

Rover Mars Science Laboratory naj bi bil proti Marsu poslan leta 2009, v tem času pa naj bi Rusi izstrelili tudi sondo Phobos-Grunt, ki naj bi se vrnila na Zemljo in prinesla primer kamenja iz Marsove lune Phobos. Evropska vesoljska agencija želi na Mars poslati človeka med letoma 2030 in 2035. Človeško raziskovalno odpravo na Mars načrtujejo tudi Združene države Amerike, odpravo pa naj bi poslali po letu 2020 in Mars One.

Neuspešne odprave

[uredi | uredi kodo]

Seznam neuspešnih odprav:

Mars v leposlovju in filmu

[uredi | uredi kodo]

O tem planetu je bilo napisano več znanstvenofantastičnih romanov in nekaj filmov.

Znanstvenofantastični romani
Filmi o Marsu

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Murray, Stuart (2005). Mars : [odkrijte rdeči planet - od začetkov astronomije do prihodnjih raziskav Marsa]. Prevod: Seta Oblak. Murska Sobota : Pomurska založba. COBISS 219225344. ISBN 9788671954204.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Mars


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mars&oldid=6291753«