Ranitidin
 | |
 | |
| Klinični podatki | |
|---|---|
| Blagovne znamke | Ranital[1], Zantac, drugi |
| Sinonimi | dimetil [(5-{[(2-{[1-(metilamino)- 2-nitroetenil]amino}etil)sulfanil] metil}furan-2-il)metil]amin |
| AHFS/Drugs.com | monograph |
| MedlinePlus | a601106 |
| Licenčni podatki |
|
| Nosečnostna kategorija | |
| Način uporabe | peroralno, i.v. |
| Oznaka ATC | |
| Pravni status | |
| Pravni status |
|
| Farmakokinetični podatki | |
| Biološka razpoložljivost | 39–88 % |
| Vezava na beljakovine | 15 % |
| Presnova | jetrna: preko encimov FMO (flavin vsebujoče monooksigenaze), vključno z FMO3, in drugih encimov |
| Razpolovni čas | 2–3 h |
| Izločanje | 30–70 % (skozi ledvice) |
| Identifikatorji | |
| |
| Številka CAS | |
| PubChem CID | |
| IUPHAR/BPS | |
| DrugBank | |
| ChemSpider | |
| UNII | |
| KEGG | |
| ChEBI | |
| ChEMBL | |
| CompTox Dashboard (EPA) | |
| ECHA InfoCard | 100.060.283 |
| Kemični in fizikalni podatki | |
| Formula | C13H22N4O3S |
| Mol. masa | 314,4 g/mol |
| 3D model (JSmol) | |
| |
| |
Ranitidín je učinkovina iz skupine zaviralcev histaminskih receptorjev H2, ki zavira izločanje želodčne kisline in se uporablja za zdravljenje peptične razjede, gastroezofagealne refluksne bolezni[2] in Zollinger-Ellisonovega sindroma.[3] Podatki kažejo tudi na potencialno učinkovitost pri uporabi pri koprivnici.[4] Uporablja se peroralno (z zaužitjem) ter z injiciranjem v mišico ali intravensko.[3]
Pogosta neželena učinka ranitidina sta glavobol in pri parenteralni uporabi bolečina oziroma pekočina na mestu injiciranja. Med hude neželene učinke spadajo težave z jetri, upočasnjen srčni utrip, pljučnica in tveganje za prikritje znakov raka na želodcu.[3] Povezujejo ga tudi z večjim tveganjem za pojav kolitisa, ki ga povzroča bakterija Clostridium difficile.[5] Njegova uporaba med nosečnostjo je načeloma varna. Kot zaviralec histaminskih receptorjev H2 zavre učinek histamina na določene celice v želodcu, ki izločajo želodčna želodčno kislino.[3]
Ranitidin so odkrili leta 1976, na tržišče kot zdravilo pa je prišel leta 1981.[6] Uvrščen je na seznam osnovnih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije, ki zajema najučinkovitejša in najvarnejša zdravila, bistvena za opravljanje zdravstvenega varstva.[7] Na tržišču je prisoten v obliki generičnih zdravil.[3] Na voljo je tudi v recepta prostih zdravilih.[1]
Uporaba
[uredi | uredi kodo]Ranitidin se uporablja za:
- lajšanje zgage;
- kratkotrajno in vzdrževalno zdravljenje želodčnih in dvanajstnikovih razjed;
- zmanjšanje tveganja za pojav razjed ob uporabi nesteroidnih protivnetnih zdravil, vendar so se pri tem zaviralci protonske črpalke izkazali za učinkovitejše;[8]
- zdravljenje patoloških stanj prekomernega izločanja želodčne kisline, kot je Zollinger–Ellisonov sindrom;
- zdravljenje gastroezofagealne refluksne bolezni;
- zdravljenje erozivnega ezofagitisa;
- hkrati z drugimi zdravili za eradikacijo okužbe sluznice prebavil z bakterijo Helicobacter pylori;
- preprečevanje krvavitev v zgornjem delu prebavnega trakta in preprečevanje ponovitev krvavitev iz razjede (npr. razjede zaradi stresa);[9]
- preprečevanje vdihnjenja želodčne kisline v dihalno pot med operativnim posegom, s čimer se zmanjša tveganje za aspiracijsko pljučnico. Ranitidin ne zmanjša le pH želodčne vsebine, temveč tudi količino želodčnega soka. V metaanalizi iz leta 2009 je ranitidin pokazal boljšo učinkovitost pri zmanjševanju količine želodčnega soka v primerjavi z zaviralci protonske črpalke pri uporabi pred anestezijo.[10] Pri uporabi pred operativnim posegom lahko nadalje tudi ublaži slabost zaradi anestezije;
- preprečevanje stresnih razjed pri kritično bolnih pacientih;[11]
- sočasno z difenhidraminom kot sekundarna oblika zdravljenja anafilaksije (adrenalin je sicer zdravilo izbora).[12][13]
Neželeni učinki
[uredi | uredi kodo]Osrednje živčevje
[uredi | uredi kodo]V kliničnih raziskavah so redko poročali o utrujenosti, omotici, dremavosti, nespečnosti in vrtoglavici. Pri hudo bolnih starejših bolnikih so poročali tudi o primerih reverzibilne zmedenosti, razdraženosti, depresija|depresije in halucinacija|halucinacij.[14]
Srce in žilje
[uredi | uredi kodo]Poročali so o tahikardiji, bradikardiji, preddvorno-prekatnem (atrioventrikularnem) bloku in prezgodnih ventrikularnih utripih.[14]
Prebavila
[uredi | uredi kodo]Vse učinkovine iz skupine zaviralcev histaminskih receptorjev H2 lahko povzročijo pomanjkanje vitamina B12 zaradi njegove zmanjšanje absorpcije iz prebavil.[15] Pri starejših bolnikih, ki uporabljajo zaviralce histaminskih receptorjev H2, je verjetnost, da bodo potrebovali nadomeščanje vitamina12 večje, kot pri tistih, ki takih zdravil ne uporabljajo.[16] Nadalje lahko zaviralci histaminskih receptorjev H2 zmanjšajo absorpcijo nekaterih zdravil iz prebavil, kot so azolni antimikotiki in kalcijev karbonat. Gre za zdravila, ki za dobro absorpijo potrebujejo kislo okolje v želodcu.[17] Številne raziskave kažejo tudi za povečano tveganje za pojav infekcijske driske, vključno s potovalno drisko in salmonelozo.[18][19][20][21][22] Zaradi zmanjšanja kislosti želodčnega soka ta zdravila tudi zavrejo kislinsko razgradnjo beljakovin v želodcu, kar lahko poveča tveganje za pojav preobčutljivosti za določena hranila in zdravila. Neprebavljene beljakovine prehajajo namreč iz želodca dalje v prebavno cev, kjer pride do senzitizacije. Pri bolnikih, ki uporabljajo zaviralce histaminskih receptorjev H2, so ravni imunoglobulinov E proti določenih sestavinam hrane višje.[23]
Jetra
[uredi | uredi kodo]Poročali so o primerih holestatskega hepatitisa, jetrne odpovedi in zlatenice, v katerih je bila nujna takojšnja prekinitev uporabe ranitidina.[14] Krvni testi lahko pokažejo zvišanje jetrnih encimov in eozinofilijo, vendar so hudi primeri toksičnih učinkov na jetra, ki zahtevajo tudi biopsijo jeter, redki.[24]
Pljuča
[uredi | uredi kodo]Ranitidin in drugi zaviralci histaminskih receptorjev H2 lahko povečajo tveganje za pojav pljučnice pri hospitaliziranih bolnikih.[25] Prav tako lahko povečajo tveganje za zunajbolnišnično pljučnico pri odraslih in otrocih.[26]
Kri
[uredi | uredi kodo]Redko se pojavi trombocitopenija. Trombocitopenija zaradi uporabe zdravil se praviloma pojavi šele po več tednih ali mesecih uporabe zdravila, pri občutljivih poameznikih pa lahko do nje pride že po 12 urah po zaužitju. Tipično se ob pojavu trombocitopenije raven krvnih ploščic zmanjša na okoli 80 % normalne vrednosti. Lahko se pojavita hkrati tudi nevtropenija in anemija.[27]
Koža
[uredi | uredi kodo]Poročali so o izpuščaju, vključno z redkimi primeri multiformnega eritema, ter o redkih primerih izpadanja las in vaskulitisa.[14]
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 http://www.cbz.si/cbz/bazazdr2.nsf/Search?SearchView&Query=(%5BSEZNAMUCINKNAZIV%5D=_ranitidin*)&SearchOrder=4&SearchMax=301, Centralna baza zdravil, vpogled: 12. 2. 2017.
- ↑ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5536113/ranitidin?query=ranitidin&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 2. 2017.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 »Ranitidine«. The American Society of Health-System Pharmacists. Pridobljeno 1. decembra 2015.
- ↑ Fedorowicz, Z; van Zuuren, EJ; Hu, N (14. marec 2012). »Histamine H2-receptor antagonists for urticaria«. The Cochrane database of systematic reviews. 3: CD008596. doi:10.1002/14651858.CD008596.pub2. PMID 22419335.
- ↑ Tleyjeh, IM; Abdulhak, AB; Riaz, M; Garbati, MA; Al-Tannir, M; Alasmari, FA; Alghamdi, M; Khan, AR; Erwin, PJ; Sutton, AJ; Baddour, LM (2013). »The association between histamine 2 receptor antagonist use and Clostridium difficile infection: a systematic review and meta-analysis«. PLOS ONE. 8 (3): e56498. doi:10.1371/journal.pone.0056498. PMC 3587620. PMID 23469173.
- ↑ Fischer, Janos; Ganellin, C. Robin (2006). Analogue-based Drug Discovery (v angleščini). John Wiley & Sons. str. 444. ISBN 9783527607495.
- ↑ »WHO Model List of Essential Medicines (19th List)« (PDF). World Health Organization. april 2015. Pridobljeno 8. decembra 2016.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ »Reflux Remedies: ranitidine«. PharmaSight OTC Health. PharmaSight.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. januarja 2013. Pridobljeno 16. novembra 2011.
- ↑ Povzetek glavnih značilnosti zdravila Ranital filmsko obložene tablete, datum zadnje revizije besedila: 18. 9. 2015.
- ↑ Clark, K.; Lam, L. T.; Gibson, S.; Currow, D. (2009). »The effect of ranitidine versus proton pump inhibitors on gastric secretions: a meta-analysis of randomised control trials«. Anaesthesia. 64: 652–657. doi:10.1111/j.1365-2044.2008.05861.x.
- ↑ Dellinger, R. Phillip; in sod. (2013). »Surviving Sepsis Campaign: international guidelines for management of severe sepsis and septic shock, 2012«. Intensive Care Medicine. 39 (2): 165–228.
- ↑ »A Practical Guide to Anaphylaxis«. American Academy of Family Physicians. Pridobljeno 3. februarja 2017.
- ↑ »Anaphylaxis: Diagnosis and Management in the Rural Emergency Department« (PDF). American Journal of Clinical Medicine. Pridobljeno 3. februarja 2017.
- ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 »ZANTAC Drug Insert« (PDF). GlaxoSmithKline. Pridobljeno 19. aprila 2014.
- ↑ Force, R. W., and M. C. Nahata. "Effect of histamine H2-receptor antagonists on vitamin B12 absorption." The Annals of Pharmacotherapy 26.10 (1992): 1283-1286.
- ↑ Mitchell SL, Rockwood K (2001). »The association between antiulcer medication and initiation of cobalamin replacement in older persons«. J Clin Epidemiol. 54 (5): 531–534. doi:10.1016/S0895-4356(00)00340-1.
- ↑ »Reflux Remedies: ranitidine«. PharmaSight OTC Health. PharmaSight.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2017. Pridobljeno 16. novembra 2011.
- ↑ Cobelens FG, Leentvarr-Kuijpers A, Kleijnen J, Coutinho RA (1998). »Incidence and risk factors of diarrhoea in Dutch travellers: Consequences for priorities in pre-travel health advice«. Trop Med Intern Health. 3: 896–903.
- ↑ Neal KR, Briji SO, Slack RC, in sod. (1994). »Recent treatment with H2-antagonists and antibiotics and gastric surgery as risk factors for Salmonella infection«. Br Med J. 308 (6922): 176. doi:10.1136/bmj.308.6922.176. PMID 7906170.
- ↑ Neal KR, Scott HM, Slack RC, Logan RF (1996). »Omeprazole as a risk factor for Campylobacter gastroenteritis: Case-control study«. BMJ. 312 (7028): 414–415. doi:10.1136/bmj.312.7028.414. PMID 8601113.
- ↑ Wickramasinghe LS, Basu SK (1984). »Salmonellosis during treatment with ranitidine«. Br Med J. 289 (6454): 1272. doi:10.1136/bmj.289.6454.1272.
- ↑ Ruddell WS, Axon AT, Findlay JM, in sod. (1980). »Effect of cimetidine on gastric bacterial flora«. Lancet. i: 672–674. doi:10.1016/s0140-6736(80)92826-3.
- ↑ Untersmayr E, Bakos N, Scholl I, in sod. (2005). »Anti-ulcer drugs promote IgE formation toward dietary antigens in adult patients«. FASEB J. 19 (6): 656–658. doi:10.1096/fj.04-3170fje. PMID 15671152.
- ↑ »Ranitidine: Hepatotoxicity«. NIH official website. 28. junij 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2016. Pridobljeno 25. avgusta 2016.
- ↑ Mallow S, Rebuck JA, Osler T, in sod. (2004). »Do proton pump inhibitors increase the incidence of nosocomial pneumonia and related infectious complications when compared with histamine-2 receptor antagonists in critically ill trauma patients?«. Curr Surg. 61 (5): 452–458. doi:10.1016/j.cursur.2004.03.014. PMID 15475094.
- ↑ Canani RB, Cirillo P, Roggero P, Romano C, Malamisura B, Terrin G, Passariello A, Manguso F, Morelli L, Guarino A (Maj 2006). »Therapy with gastric acidity inhibitors increases the risk of acute gastroenteritis and community-acquired pneumonia in children«. Pediatrics. 117 (5): e817-20. doi:10.1542/peds.2005-1655. PMID 16651285.
- ↑ Amit V Bangia; Narendra Kamath; Vidushi Mohan (2011). »Ranitidine-induced thrombocytopenia: A rare drug reaction«. Indian J Pharmacol. 43 (1): 76–7. doi:10.4103/0253-7613.75676. PMC 3062128. PMID 21455428.