Vrtoglavica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vrtoglavica
Klasifikacija in zunanji viri
Horizontalni nistagmus, ki lahko spremlja vrtoglavico.
MKB-10 H81, R42
MKB-9 438.85, 780.4
DiseasesDB 29286
eMedicine article/1159385
MeSH D014717

Vrtoglávica ali vertigo je občutek, da se predmeti vrtijo okoli človeka ali pa da se sam vrti; smer vrtenja je odvisna od strani vzdraženega labirinta, ravnina vrtenja pa od vzdraženega polkrožnega kanala. Navadno se pojavlja s slabostjo (navzeo) in nistagmusom (nehotenimi ritmičnimi gibi zrkel).[1] Vrtoglavica je samo simptom in ne bolezen.[2] Simptom izvira iz motene funkcije sistema koordinacije v prostoru. Gre za zapleten mehanizem nadzora nad sistemom več čutil, ki pomagajo pri oceni položaja in gibov posameznika.[3]

Vrste vrtoglavice in vzroki[uredi | uredi kodo]

Možgani neprestano obdelujejo podatke iz čutil, ki sodelujejo pri naši koordinaciji v prostoru (vid, sluh, občutek za dotik in tlak, napetost v mišičju – propriocepcija, ravnotežni organ) in nam v vsakem trenutku posredujejo oceno položaja in gibov. To nam omogoča vzdrževanje ravnotežja in interakcije s predmeti v okolju. Če nastane okvara na kateremkoli čutilu, v povezavi z možgani ali v možganih samih, postane človek negotov glede položaja telesa v okolju in rezultat je vrtoglavica, lebdenje, omotica.[3] Glede na nastanek motnje v delovanju ravnotežnostnega sistema v grobem ločimo težave z ravnotežjem na:[2]

  • centralne,
  • periferne in
  • psihogene (ki lahko v najširšem pomenu uvrstimo med centralne).

Periferna vrtoglavica[uredi | uredi kodo]

Periferna, tudi vestibularna vrtoglavica je vrtoglavica, ki jo povzročijo težave v notranjem ušesu ali vestibularnem aparatu, ki ga sestavljajo polkrožni kanalčki, ušesni preddvor ter vestibularni živec.[4][5] Pogost vzrok je benigni paroksizmalni pozicijski vertigo, ki povzroča okoli 32 % vseh primerov periferne vrtoglavice.[5] Drugi vzroki so še Ménièrova bolezen (12%), sindrom dehiscence zgornjega kanala, vnetje notranjega ušesa in vizualna vrtoglavica.[5][6] Vsaka oblika vnetja (na primer nahod, gripa), ki zajame tudi srednje uho, lahko povzroči prehodno vrtoglavico. Vrtoglavico lahko povzročijo tudi nekatera zdravila, na primer aminoglikozidi,[7] ali telesne poškodbe (na primer zlom lobanje).

Bolniki s periferno vrtoglavico imajo blage do zmerne težave z ravnotežjem, slabost, bruhajo, lahko se jim poslabša sluh; v ušesu se lahko pojavi šumenje, občutek polnosti ali bolečina.[5] Bolniki lahko navajajo motnje v delovanju obraznega živca.[2]

Centralna vrtoglavica[uredi | uredi kodo]

O centralni vrtoglavici govorimo, kadar jo povzroči motnja v ravnotežnem centru v osrednjem živčevju, predvsem v možganskem deblu ali malih možganih.[8][4][9] Bolnik s centralnimi motnjami ravnotežja navaja pogosto manj intenzivno vrtoglavico z manj izraženo slabostjo in so večinoma (sprva) manj prizadeti od bolnikov s periferno vrtoglavico.[2][10] Centralni vrtoglavici se pridružujejo tudi drugi nevrološki simptomi, kot sta nerazločen govor ali dvojni vid, in vertikalni ali torzijski patološki nistagmus.[5][10] Motnje ravnotežja, ki so posledica motenj osrednjega živčevja, so lahko tako husi, da bolniku onemogočijo stojo ali hojo.[5]

Centralno vrtoglavico lahko povzročijo številne bolezni, kot so možganska kap, krvavitve v osrednjem živčevju, določeni tumorji osrednjega živčevja (npr. vestibularni švanom, tumorji malih možganov[8][11]), božjast,[12] bolezni vratne hrbtenice (npr. cervikalna spondiloza),[11] migrenski glavoboli,[8] Wallenbergov sindrom, Arnold-Chiarijev sindrom,[8] multipla skleroza,[8] parkinsonova bolezen ter motnje malih možganov.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5544330/vrtoglavica?query=vrtoglavica&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 1. 12. 2015.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Battelino S. Centralna in periferna vrtoglavica: kakšna je razlika. V: XIII. Kokaljevi dnevi, Zbornik predavanj, Družinska medicina 2013, letnik 11, supplement 1, april 2013. Str. 13–17.
  3. ^ 3,0 3,1 http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/XI-48.pdf, vpogled: 1. 12. 2015.
  4. ^ 4,0 4,1 U.S. National Library of Medicine (2011). "Vertigo-associated disorders". National Institutes of Health. Pridobljeno dne 2. 1. 2013. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 Karatas, M (2008). "Central Vertigo and Dizziness". The Neurologist 14 (6): 355–364. doi:10.1097/NRL.0b013e31817533a3. PMID 19008741. 
  6. ^ Guerraz, M.; Yardley, L; Bertholon, P; Pollak, L; Rudge, P; Gresty, MA; Bronstein, AM (2001). "Visual vertigo: symptom assessment, spatial orientation and postural control". Brain 124 (8): 1646–1656. doi:10.1093/brain/124.8.1646. PMID 11459755. 
  7. ^ Xie, J; Talaska, AE; Schacht, J (2011). "New developments in aminoglycoside therapy and ototoxicity". Hearing research 281 (1–2): 28–37. doi:10.1016/j.heares.2011.05.008. PMC 3169717. PMID 21640178. 
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Kerber, KA (2009). "Vertigo and dizziness in the emergency department". Emergency medicine clinics of North America 27 (1): 39–50. doi:10.1016/j.emc.2008.09.002. PMC 2676794. PMID 19218018. 
  9. ^ Jahn, K; Dieterich, M (2011). "Recent advances in the diagnosis and treatment of balance disorders". Journal of neurology 258 (12): 2305–2308. doi:10.1007/s00415-011-6286-4. PMID 22037955. 
  10. ^ 10,0 10,1 Dieterich, Marianne (2007). "Central vestibular disorders". Journal of Neurology 254 (5): 559–568. doi:10.1007/s00415-006-0340-7. PMID 17417688. 
  11. ^ 11,0 11,1 Wippold 2nd, FJ; Turski, PA (2009). "Vertigo and hearing loss". AJNR. American journal of neuroradiology 30 (8): 1623–1625. PMID 19749077. 
  12. ^ Taylor, J; Goodkin, HP (2011). "Dizziness and vertigo in the adolescent". Otolaryngologic Clinics of North America 44 (2): 309–321. doi:10.1016/j.otc.2011.01.004. PMID 21474006.