Notranje uho

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Notranje uho
Blausen 0329 EarAnatomy InternalEar.png
Latinsko: auris interna
Gray: subject #232 1047
Arterija: labirintna arterija
MeSH: Inner+ear
Notranje uho

Notranje uho (lat. auris interna) predstavlja koščeni in membranozni labirint s čutnicami za sluh in ravnotežje[1] in je pri sesalcih najbolj notranji del ušesa.[2] Koščeni labirint predstavlja votlino v senčnici s sistemom kanalov, ki sestavljajo dve poglavitni funkcijski enoti:[3]

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Koščeni polž in vestibularni organ; pogled od zgoraj.

Notranje uho lahko razdelimo glede na plasti ali glede na regije.

Koščeni in membranski labirint[uredi | uredi kodo]

Koščeni labirint je skupek kanalov s koščenimi stenami, ki jih obdaja pokostnica. Znotraj koščenega labirinta poteka membranski labirint in med njima se nahaja plast perilimfe. Koščeni labirint sestoji iz treh delov: preddvora (vestibuluma), treh polkrožnih kanalov in koščenega polža.

Vestibularni organ in koščeni polž[uredi | uredi kodo]

V srednjem ušesu se energija v obliki zračnih vibracij na treh slušnih koščicah prenese v mehanične vibracije.[5] Zračne vibracije (spremembe zračnega pritiska, ki jih ustvarja zvok) se preko bobniča prenesejo v obliki mehanične vibracije najprej na kladivce, ki predstavlja prvo od treh majhnih slušnih koščic. Mehanične vibracije se nato prenesejo še na stremence in nakovalce, plošča stremenca pa naposled udari ob ovalno okence, ki predstavlja začetek notranjega ušesa. Ko plošča stremenca udari ob ovalno okence, zaniha perilimfa, tekočina v notranjem ušesu. Ovalno okence ima površino le okoli 1/18 površine bobniča, zato se tlak ob udarcu na ovalno okence znatno poveča. Po koščenem polžu ti mehanični signali potujejo v obliki valov v perilimfi in po membranah ter se nato pretvorijo v živčne impulze, ki dosežejo možgane.[6]

Vestibularni organ je predel notranjega ušesa, kjer se v bližini koščenega polža stekajo polkrožni kanali. Pomemben je za ohranjanje ravnotežja, zaznavo gibanja ter sodelovanju z vidom omogoča, da ob premikanju glave ostajajo predmeti stabilni v vidnem polju. Za ravnotežje so pomembni sicer tudi receptorji v sklepih in mišicah. Možgani prejemajo informacije iz vseh omenjenih čutil, jih razbirajo in predelajo ter ustvarjajo občutek ravnotežja.

Vestibularni organ za zaznavanje ravnotežja izkorišča isto vrsto tekočin in čutilnic celic (dlačnic) kot koščeni polž za zaznavanje zvoka. V možgane pošilja informacije o položaju, vrtenju in vodoravnem premikanju glave. Različne dlačnice zaznavajo različne vrste gibanja oziroma so odgovorne za različne informacije o položaju telesa, glede na njihovo povezanost z drugimi mehaničnimi strukturami, kot so zaviti predeli polkrožnih kanalov in kristali kalcijevega karbonata (otoliti) v ušesni vrečici (sakulusu) in ušesnem mešičku (utrikulusa).

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Človekovo notranje uho se razvije v četrtem tednu zarodkovega razvoja iz ušesne plakode, parne zadebeline površinskega ektoderma, iz katere vzniknejo bipolarni nevroni kohlearnih in vestibularnih ganglijev.[7] Zaradi rasti glave se ušesna plakoda pomakne navzdol v višino drugega žrelnega loka. Vsaka od ušesnih plakod se kmalu ugrezne v spodaj ležeče embrionalno tkivo in oblikuje ušesno jamico. Robovi ušesne jamice se približajo ter tvorijo ušesni mehurček (otocisto), ki je zametek membranskega labirinta. Ušesni mehurček nato izgubi stik s površinskim ektodermom.[8]

Iz ušesnega mešička nastanejo sestavni deli ušesne vrečice in ušesnega mešička membranskega labirinta. Nastane tudi čutna vrhnjica v obliki peg v steni vrečice (macula sacculi) in mešička (macula utriculi), ki vsebuje dlačnice in oporne celice,[8] ki zaznavajo premike z linearnim pospeškom in silo težnosti. Čutnice v ušesnem mešičku zaznavajo tudi, kot endolimfatična vrečica in endolimfatičen vod, nelinearne pospeške. V začetku petega tedna zarodkovega razvoja se iz ušesnega mešička razvijeta še polžev vod, ki vsebuje spiralni (Cortijev) organ in endolimfo.[9]

Desni človekov membranski labirint, koščeni obod je odstranjen; anterolateralni pogled Right human membranous labyrinth, removed from its bony enclosure and viewed from the antero-lateral aspect. Top image is antero-lateral and bottom image is postero-medial.
1. stranski polkrožni kanal (1’) in njegova razširina (ampula)
2. zadajšnji polkrožni kanal (2’) in njegova razširina
3. zgornji polkrožni kanal (3’) in njegova razširina
4. zgornji sinus ušesnega mešička (sinus utriculi superior)
5. ušesni mešiček (utrikulus) (5’); žepno ušesnega mešička (utrikularni recesus) (5”); zadajšnji sinus ušesnega mešička (sinus utriculi posterior)
6. endolimfatični vod
7. utrikusakularni vod
8. živec, ki oživčuje razširino zgornjega polkrožnega kanala
9. živec, ki oživčuje razširino stranskega polkrožnega kanala
10. živec, ki oživčuje žepno ušesnega mešička (10’)
11. obrazni živec
12. lagena koščenega polža
13. živec koščenega polža v spiralni lamini
14. spiralna membrana
15. živčna vlakna, ki oživčujejo pego ušesne vrečice (macula sacculi)
16. živec, ki oživčuje razširino zadajšnjega polkrožnega kanala
17. ušesna vrečica
18.
membrana tympani secundaria (ki zapira okroglo okence)
19. povezovalni vod
20. vestibularni konec polževega voda
21. predel obraznega in slušnega živca v notranjem sluhovodu
22. (ni vnosa)
23. vestibulokohlearni živec


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5542841/uho?query=uho&SearchIn=All&sl=61, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 4. 12. 2015.
  2. ^ Torres, M., Giráldez, F. (1998) The development of the vertebrate inner ear. Mechanisms of Development 71 (1-2), str. 5–21
  3. ^ J.M. Wolfe et al. (2009). Sensation & Perception. 2nd ed. Sunderland: Sinauer Associated Inc
  4. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5522801/kohlea?sl=61&query=kohlea&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 4. 12. 2015.
  5. ^ http://www.medicinenet.com/script/main/art.asp?articlekey=21685, pogled: 11. 6. 2013.
  6. ^ Jan Schnupp, Israel Nelken and Andrew King (2011). Auditory Neuroscience. MIT Press. ISBN 0-262-11318-X. 
  7. ^ Hyman, Libbie Henrietta (1992). Hyman's comparative vertebrate anatomy (3 izd.). University of Chicago Press. str. 634. ISBN 0-226-87013-8. Pridobljeno dne 14. 5. 2011. 
  8. ^ 8,0 8,1 Štiblar - Martinčič D. Razvoj ušesa. Medicinski razgledi 2007; 46: 45–54.
  9. ^ Brauer, Philip R. (2003). Human embryology: the ultimate USMLE step 1 review. Elsevier Health Sciences. str. 61. ISBN 1-56053-561-X. Pridobljeno dne 2011-05-14.