Uporabnik:Stebunik/peskovnik30 - Ekumensko gibanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

VEČ SLIK

One black raven
Pogled na umetniško cerkev Presvetega Odrešenika v Elchu leta 1920.
Republikanci so jo požgali 20. februarja 1936.
Cerkve so bile pogostna tarča revolucionarne levice med prekucijo in vojno. Le med Državljansko vojno so revolucionarji požgali ali porušili čez 20,000 cerkva – med njimi nekaj čudovitih stolnic -, kakor tudi cerkveno opremo (umetnine, podobe, grobnice), knjige, arhive in palače.[1][2]


[[Archivo:Ecumenism symbol.jpg|thumb|180px|Símbolo del ecumenismo, tal como se observa en la iglesia de Santa Ana (Augsburgo).]]

thumb|250px|El hermano Roger, en oración.

VEČ SLIK

One black raven
Papež Pavel VI. je poromal med koncilom v Sveto deželo.
Papež Pavel VI. in patriarh Atenagora I. sta skupno molila Očenaš
Republikanci so jo požgali 20. februarja 1936.
Pavel VI. in Atenágoras I., graditelja zbliževanja katolištva in pravoslavja po veliki razkol leta 1054. Na desni je kip v spomin na zgodovinsko srečanje med obema duhovnima vodnikoma, ki se je zgodilo v Jeruzalemu 5. januarja 1964. Kip se nahaja v cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazaretu.} }31. oktobra 1999 v Augsburg, Nemčija,[3] se firmó la Declaración conjunta sobre la doctrina de la justificación,[4] por parte del cardenal Edward Cassidy en nombre de la Iglesia católica, y el obispo Christian Krause de la Federación Luterana Mundial. Joseph A. Fitzmyer, quien trabajó durante casi tres décadas en el diálogo ecuménico luterano-católico, proporcionó una contribución esencial para la elaboración de esta declaración.[5] El documento representó un paso importante para zanjar las divisiones entre ambas denominaciones cristianas que llevaban 482 años, desde que el mismo día del año 1517, Martín Lutero clavó sus noventa y cinco tesis en la puerta de la iglesia del castillo en Wittenberg, en Alemania.[5]


{{Imagen múltiple|posición_tabla=left |dirección=horizontal |foto1=Pope Paul VI portrait.jpg |ancho1=154 |foto2=Patriarch Athenagoras (1967).jpg |ancho2=150|foto3=Arcada0123.jpg |ancho3=171 |texto=Pablo VI y Atenágoras I, artífices del acercamiento de la Iglesia católica y la Iglesia ortodoxa luego del Gran Cisma de 1054. Končno spominski kip zgodovinskega dogodka poleg očenaša, ki sta ga patriarha zmolila v Jeruzalemu, 5. januarja 1964. Kip se nahaja v cerkvi Marijinega oznanjenja v [[Nazaret|u] ].} }31. oktober 1999 v Augsburgu, Nemčiji, Jerusalén, el 5 de enero de 1964. La estatua se ubica en la iglesia de la Anunciación, en Nazaret.}}El 31 de octubre de 1999 en Augsburgo, Alemania,[6] se firmó la Declaración conjunta sobre la doctrina de la justificación,[7] por parte del cardenal Edward Cassidy en nombre de la Iglesia católica, y el obispo Christian Krause de la Federación Luterana Mundial. Joseph A. Fitzmyer, quien trabajó durante casi tres décadas en el diálogo ecuménico luterano-católico, proporcionó una contribución esencial para la elaboración de esta declaración.[5] El documento representó un paso importante para zanjar las divisiones entre ambas denominaciones cristianas que llevaban 482 años, desde que el mismo día del año 1517, Martín Lutero clavó sus noventa y cinco tesis en la puerta de la iglesia del castillo en Wittenberg, en Alemania.[5]


Predloga:Imagen múltiple

La Iglesia católica, a través del Concilio Vaticano II, estableció, entre otros puntos los siguientes:

  1. El ecumenismo debe ser fomentado por los obispos (Decreto Christus Dominus 16).
  2. Los presbíteros no han de olvidar a los hermanos que no gozan de plena comunión eclesiástica con los católicos (Decreto Presbyterorum ordinis 9).
  3. Se ha de cultivar el espíritu ecuménico entre los neófitos (Decreto Ad gentes divinitus 15).
  4. Se exhorta a los católicos a que, reconociendo los signos de los tiempos, participen diligentemente en la labor ecuménica (Decreto Unitatis redintegratio 4).
  5. Los católicos, en su acción ecuménica, deben, sin duda, preocuparse de los hermanos separados, orando con ellos, tratando con ellos de las cosas de la Iglesia y adelantándose a su encuentro (Decreto Unitatis redintegratio 4).
  6. Es necesario que los católicos reconozcan con gozo y aprecien los bienes verdaderamente cristianos, procedentes del patrimonio común, que se encuentran entre los hermanos separados (Decreto Unitatis redintegratio 4).
  7. La práctica del ecumenismo se ha de basar en:
(a) la renovación de la Iglesia como aumento de la fidelidad hacia su vocación, incluyendo movimientos bíblico y litúrgico, la predicación de la Palabra de Dios, la catequesis, el apostolado seglar, la espiritualidad matrimonial, etc. (Decreto Unitatis redintegratio 6),
(b) la conversión interior (op. cit., 7),
(c) la oración unánime por la unidad (op. cit., 8),
(d) el conocimiento mutuo de las distintas Iglesias, con un mejor conocimiento de la doctrina, de la historia, de la vida espiritual y cultural y de la psicología religiosa de las otras Iglesias (op. cit., 9),
(e) la formación ecumenista (op. cit., 10), y
(f) una mejora en cuanto a la profundidad y exactitud en el lenguaje con que se expresa la doctrina de la fe (op. cit., 11), entre otros puntos.

El nuevo rumbo se profundizó con el papa Pablo VI, quien peregrinó a Tierra Santa del 4 al 6 de enero de 1964, en el primer viaje de un papa por el mundo.[8] Como resultado de aquel acercamiento histórico, en una declaración conjunta efectuada el 7 de diciembre de 1965, Pablo VI y Atenágoras I, guías espirituales de los cristianos católicos y ortodoxos del mundo respectivamente, decidieron «[...] cancelar de la memoria de la Iglesia la sentencia de excomunión que había sido pronunciada [...]» en ocasión del Cisma de Oriente o Gran Cisma de 1054.[9][Nota 1]

[[Archivo:Nathan Söderblom 1914.jpg|thumb|180px|Nathan Söderblom, luterano galardonado con el Premio Nobel de la Paz]]

  • Por primera vez Nathan Söderblom, en una carta abierta, sugirió la creación de un Consejo ecuménico de las Iglesias (C.OE.E).
  • En 1925 se realiza la Conferencia del catolicismo práctico en Estocolmo. Se produjo un violento ataque del canónigo católico Charles Journet contra el catolicismo práctico en su libro L'unión des églises et le Chatolicsme pratique. Se reunió en Estocolmo el Comité de Continuación de la Conferencia Misionera Mundial, para programar la primera Conferencia Mundial de Fe y Constitución.
  • En 1927, se efectuó la primera Conferencia Mundial de Fe y Constitución en Lausana.
  • En 1929, se realizó la primera evaluación seria del trabajo ecuménico por parte de los católicos, con el libro de Max Pribilla s.j.: Um kirchliche Einheit, Stockholm, Lausanne, Rome.


[[Archivo:THE FIRST COUNCIL OF NICEA.jpg|thumb|200px|Ícono ortodoxo oriental que representa el primer Concilio ecuménico en Nicea, en 325]]En los evangelios, el término «oikoumenē» es poco utilizado como tal. Por ejemplo, en Lucas 2,1 se señala: "Sucedió que por aquellos días salió un edicto de César Augusto ordenando que se empadronase todo el mundo («oikoumenē»)". También, el diablo tienta a Jesús ofreciéndole "todos los reinos de la tierra («oikoumenē»)" (Lucas 4, 5).

[[Archivo:Taizé prayer.JPG|thumb|250px|Oración ecuménica, en la Comunidad de Taizé.]]


6sl Ekumensko gibanje (ekumenizem) članek 26.i.2024 iz španske wiki nekaj slik in besedila

4sl Ekumensko gibanje (ekumenizem) članek 24.i.2024 različna gledanja 3sl Ekumensko gibanje (ekumenizem) članek 21.i.2024



Ne zamenjajte za Medverski pogovor.
Ekumensko gibanje
Ekumenizem, ekumensko gibanje
(angleško Ecumenism, oecumenism, interdenominationalism, ecumenicalism; ecumenical movement
nemško Ökumenische Bewegung
madžarsko Ökumenikus mozgalom)
Ladja svetega Petra na razburkanem morju sveta predstavlja krščanstvo, ki za jambor rabi križ; ta simbol ekumenskega gibanja se nahaja v Cerkvi sv. Ane v Augsburgu[11]
Ökumenische Taufvesper im Hildesheimer Dom am Tag nach der Wiedereröffnung, 16. August 2014.
Ekumenske krstne večernice v Hildesheimski stolnici dan po njenem ponovnem odprtju, 16. avgusta 2014
Slogan»Ut unum sint!«
»Da bodo vsi eno!«
Predhodnikbinkoštniki
NaslednikPrenova v Duhu
Drugi vatikanski koncil
NastanekZačetek 20. stoletja
UstanoviteljKristus moli za edinost kristjanov in svari pred ločinami
Kraj ustanovitveVelika Britanija
Tipkrščansko gibanje
Izvor20. stoletje
Metodeglasba
pesem
pridiga
molitev
srečanja
II. vat. koncil je sklical Janez XXIII., končal pa Pavel VI.

Ekumenizem (starogrško oikumené = splošen, vesoljen, obsegajoč ves svet, svetoven) je usmeritev, ki ima za cilj, da poveže in zedini vse krščanske Cerkve oziroma skupnosti.[12] Spodbuja krščanske skupnosti in Cerkve, da se med seboj povezujejo, sodelujejo in nastopajo s skupnimi načrti.[13] Izraz ekumenizem izhaja iz starogrške besede (starogrško οικουμένη [ojkuméne]) ojkumene, ki pomeni vesoljen, celoten. Ekumensko gibanje spodbuje kristjane z vsega sveta k zbliževanju in sodelovanju.

Osnova ekumenizma so tisti elementi, ki povezujejo vse kristjane, na primer: sveto pismo, krst, vera v troedinega Boga, očenaš, ipd.

Ekuménsko gíbanje je torej gibanje, ki ima za cilj enotnost vseh kristjanov. Prva stopnja je medsebojno spoznavanje, nato pa medsebojno povezovanje in sodelovanje različnih Cerkva.

Dejstvo je, da so različne krščanske Cerkve še danes med seboj ločene ali celo sprte. To je v nasprotju s svetim pismom, kjer beremo, da je Jezus pri zadnji večerji priporočal apostolom edinost in v ta namen tudi molil[14].

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Članek je del serije o
Krščanstvu
Pregled
Jezus Kristus
Molitve
Osebnosti
Krščanske cerkve in sekte
Zgodovina Cerkve
Arhitektura

Temelji ekumenizma[uredi | uredi kodo]

Dejstvo je, da vsi kristjani, ki pripadajo prevladujočim krščanskim Cerkvam ali skupnostim, izpovedujejo isto vero in sicer:

  1. v Jezusa kot Gospoda in Odrešenika v življenju vernika kakor tudi po njegovi smrti;
  2. da je sveto pismo ali biblija navdihnjena Božja beseda[15], in da
  3. prejeti krst po Trojičinem obrazcu briše grehe ter prejemnika včlanja v krščansko skupnost.

To troje velja za osnovo ekumenizma in njegovega cilja, ki obstaja v krščanski enotnosti – ne glede na to, da na pot in cilj posamezne skupnosti ne gledajo z istega zornega kota.[16][17]

Ekumenisti navajajo odlomek iz evangelija po Janezu[18], kjer se nahaja takoimenovana Velikoduhovniška molitev kot svetopisemski temelj za prizadevanje za cerkveno edinost, pri čemer je za katoličane ekumenizem pot, a edinost cilj. Tukaj namreč Jezus moli: "Da bodo vsi eno, da bi svet spoznal, da je Jezusa poslal Oče" in "da bi ljudje verjel evangeljskemu sporočilu”.[19] [20]

Začetki gibanja[uredi | uredi kodo]

Ekumenizem se je razvil v začetku 20. stoletja med pripadniki različnih protestantskih skupnosti. Za začetek gibanja po navadi štejejo Svetovno misijonarsko konferenco v Edinburghu leta 1910. Udeleženci konference so poudarili, da vse kristjane povezuje Jezusovo naročilo širjenja evangelija.

1937 je bil ustanovljen Ekumenski svet Cerkva, v katerem sodelujejo kot članice skoraj vse krščanske Cerkve in denominacije. Rimskokatoliška cerkev ni članica tega svèta, pač pa sodeluje kot opazovalka.

Različni pogledi glede na pot in cilj[uredi | uredi kodo]

Katoliško stališče[uredi | uredi kodo]

Katoliška Cerkev je z drugim vatikanskim koncilom med drugim določila naslednje smernice:

  1. Ekumenizem morajo spodbujati škofje (Odlok o škofih /Christus Dominus/ Š 16).
  2. Duhovniki ne smejo pozabiti na brate, ki nimajo polnega cerkvenega občestva s katoličani (Odlok o duhovnikih /Presbyterorum ordinis/ D 9).
  3. Med novokrščenci (neofiti) je treba gojiti ekumenskega duha (Dekret Ad gentes divinitus 15).
  4. Katoličane pozivamo, naj marljivo sodelujejo v ekumenskem delu in prepoznavajo znamenja časa (odlok Unitatis redintegratio 4).
  5. Katoličani morajo v svojem ekumenskem delovanju nedvomno skrbeti za svoje ločene brate, moliti z njimi, razpravljati z njimi o cerkvenih stvareh in jim iti naproti (Dekret Unitatis redintegratio 4).
  6. Potrebno je, da katoličani z veseljem prepoznamo in cenimo resnično krščanske dobrine, ki izhajajo iz skupne dediščine in se nahajajo med ločenimi brati (odlok Unitatis redintegratio 4).
  7. Praksa ekumenizma mora temeljiti na:
(a) prenova Cerkve kot krepitev zvestobe svoji poklicanosti, vključno s svetopisemskimi in liturgičnimi gibanji, oznanjevanjem Božje besede, katehezo, posvetnim apostolatom, zakonsko duhovnostjo itd. (Odlok Unitatis redintegratio 6),
(b) predelava notranjosti (op. cit., 7),
(c) soglasna molitev za edinost (op. cit., 8),
(d) medsebojno poznavanje različnih Cerkva z boljšim poznavanjem nauka, zgodovine, duhovnega in kulturnega življenja ter verske psihologije drugih Cerkva (op. cit., 9),
(e) ekumenistična formacija (op. cit., 10) in
(f) med drugim izboljšanje globine in natančnosti jezika, s katerim je izražen nauk vere (op. cit., 11).

La Iglesia católica, a través del Concilio Vaticano II, estableció, entre otros puntos los siguientes:

  1. El ecumenismo debe ser fomentado por los obispos (Decreto Christus Dominus 16).
  2. Los presbíteros no han de olvidar a los hermanos que no gozan de plena comunión eclesiástica con los católicos (Decreto Presbyterorum ordinis 9).
  3. Se ha de cultivar el espíritu ecuménico entre los neófitos (Decreto Ad gentes divinitus 15).
  4. Se exhorta a los católicos a que, reconociendo los signos de los tiempos, participen diligentemente en la labor ecuménica (Decreto Unitatis redintegratio 4).
  5. Los católicos, en su acción ecuménica, deben, sin duda, preocuparse de los hermanos separados, orando con ellos, tratando con ellos de las cosas de la Iglesia y adelantándose a su encuentro (Decreto Unitatis redintegratio 4).
  6. Es necesario que los católicos reconozcan con gozo y aprecien los bienes verdaderamente cristianos, procedentes del patrimonio común, que se encuentran entre los hermanos separados (Decreto Unitatis redintegratio 4).
  7. La práctica del ecumenismo se ha de basar en:
(a) la renovación de la Iglesia como aumento de la fidelidad hacia su vocación, incluyendo movimientos bíblico y litúrgico, la predicación de la Palabra de Dios, la catequesis, el apostolado seglar, la espiritualidad matrimonial, etc. (Decreto Unitatis redintegratio 6),
(b) la conversión interior (op. cit., 7),
(c) la oración unánime por la unidad (op. cit., 8),
(d) el conocimiento mutuo de las distintas Iglesias, con un mejor conocimiento de la doctrina, de la historia, de la vida espiritual y cultural y de la psicología religiosa de las otras Iglesias (op. cit., 9),
(e) la formación ecumenista (op. cit., 10), y
(f) una mejora en cuanto a la profundidad y exactitud en el lenguaje con que se expresa la doctrina de la fe (op. cit., 11), entre otros puntos.


One black raven
Kardinal Bea je uresničeval papeževe zamisli
Papež Janez Dobri je 1959 presenetil svet z napovedjo koncila, saj se ga nobeden od njegovih prednikov ni upal sklicati
Janez Dobri je naročil kardinalu Beu, naj pripravi dokument Unitatis redintegratio, odlok Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o ekumenizmu. Bea je predsedoval "Papeškemu svetu za pospeševanje enotnosti kristjanov", ki ga je 5. junija 1960 ustanovil papež; on je na vrhuncu hladne vojne poudarjal: "Iščimo tisto, kar nas zbližuje!"[21]

Rimskokatoliška cerkev je bila v začetku do ekumenizma precej zadržana v prepričanju, da je samo ona prava Kristusova Cerkev.

Položaj se je začel spreminjati že s papežem Pijem XII., ki je pokazal večje razumevanje in odprtost v zvezi z večstoletnim sporom v zvezi s kitajskimi in drugimi misijoni. Vodstvo Cerkve je v tem času zahtevalo od misijonarjev prisego, da ne bodo vnašali v bogoslužje, versko in nravno učenje »poganskih« prvin – kot se je to dogajalo zlasti v jezuitskih misijonih na Kitajskem v želji, da bi krščanstvo približali domačinom. Leta 1939 je po dveh stoletjih Sveti sedež to vprašanje ponovno ocenil. Papež Pij XII. je tako 8. decembra 1939 izdal odlok, s katerim je kitajskim katoličanom dovolil, da upoštevajo obrede spoštovanja prednikov in sodelujejo pri slovesnostih v počastitev Konfucija.[22]

Starodavno splošno načelo, da včasih sprejmejo blagovestniki izročila domorodcev celo v krščansko cerkveno bogoslužje - pod pogojem seveda, da se takšna izročila skladajo z resničnim in pristnim duhom liturgije, je razglasil Drugi vatikanski koncil (1962–65).[23]

V tem duhu je s svojim aggiornamentom[24] nadaljeval papeževanje tudi njegov naslednik papež Janez XXIII.. Tako se je začela vsestranska prenova katoliške Cerkve z namenom, da bi spregovorila govorico, ki jo danšnji svet lažje razume. To je prispevalo k izboljšanja odnosov zlasti z drugimi krščanskimi Cerkvami – na nek način pa z vsemi verujočimi – pa tudi z neverujočimi. Cerkev se je hotela približati današnjemu svetu in spregovoriti na način, ki bi bil današnjemu človeku bolj razumljiv. V tem smislu je naletela v času hladne vojne na splošno ugoden sprejem okrožnica papeža Janeza XXIII.. On je ns splošno presenečenje, kljub visoki starosti, 25. januarja 1959 napovedal, da bo sklical Drugi vatikanski koncil. Koncil se je zaključil leta 1965 pod papežem Pavlom VI. Na koncil so bili (prvič po dolgih stoletjih) kot opazovalci povabljeni tudi predstavniki drugih krščanskih Cerkva.

Papež Pavel VI. se je med romanjem v Sveto deželo srečal s carigrajskim patrijarhom Atenagorom I.. V Jeruzalemu sta skupaj molila očenaš in preklicala izobčenje iz leta 1054, ko se je začel vzhodni razkol, ki do danes ni prenehal - kot toliko prejšnjih pred tem usodnim datumom.

Cel koncil je bil usmerjen k večji povezanosti med kristjani; eden od koncilskih dokumentov pa je v celoti posvečen ekumenizmu - to je odlok Unitatis Redintegratio, slovensko imenovan Odlok o ekumenizmu (dobesedno Obnovitev edinosti s kratico E).[25]

Pravoslavno iskanje[uredi | uredi kodo]

Številni teologi vzhodnih in bližnjevzhodnih pravoslavnih Cerkva sodelujejo zadnje čase v verskem pogovoru med seboj in z nekaterimi zahodnimi Cerkvami. Vzhodni pravoslavci so sodelovali v ekumenskem gibanju s študenti, dejavnimi v Svetovni študentski krščanski zvezi od poznega 19. stoletja. Večina vzhodnih pravoslavcev[26] in vse bližnjevzhodne pravoslavne cerkve[27] so članice Ekumenskega sveta cerkva. Škof Vzhodne pravoslavne cerkve Kalist je izjavil, da je ekumenizem "pomemben za pravoslavje: pomagal je prisiliti različne pravoslavne Cerkve iz njihove pregovorne osamitve, zaradi česar so se srečale druga z drugo in vstopile v življenjski stik z nepravoslavnimi kristjani."[28]

Zgodovinsko gledano je bil odnos med vzhodno pravoslavno cerkvijo in anglikansko skupnostjo v novejšem času dokaj prijazen, saj je carigrajski patriarh leta 1922 priznal anglikanska škofovska – in prek njih tudi duhovniška posvečenja kot veljavna.[29]

Poleg tega so nekateri vzhodnopravoslavni škofje sodelovali pri posvetitvi anglikanskih škofov; tako je 1870 bil grški pravoslavni nadškof Ciklade (ki obsega otoke Syros, Tenos in Delos), Lycurgus eden od soposvečevalcev anglikanskega škofa MacKenzija za nottinghamskega pomožnega škofa.[30]

Od leta 1910 do 1911, v obdobju pred prvo svetovno vojno, je vzhodno-pravoslavni škof Rafael »dovolil izmenjavo službe z anglikanci v krajih, kjer so bili člani enega ali drugega občestva brez svoje duhovščine«.[31] Škof Rafael je tudi izjavil, da lahko v krajih, "kjer ni stalnega pravoslavnega duhovnika", podeli pravoslavnemu verniku poroko, krst in obhajilo anglikanski duhovnik.[32] Leta 1912 pa je škof Rafael prekinil medobčestvo, potem ko je zvedel, da anglikansko občestvo vsebuje različne krščanske skupnosti, npr. ‘’visoko cerkev’’, ‘’evangeličane’’ itd.[33] Kmalu po Prvi svetovni vojni pa je 1927 zaživelo "Društvo svetega Albana in Sergeja" (The Fellowship of Saint Alban and Saint Sergius) kot nekaka "družba anglikanske in Vzhodne Cerkve". Delovalo je za ekumenizem med obema; svoje delo nadaljuje vse do danes. [34]

Z ekumensko pomočjo metodistov v Združenih državah so ponovno odprli dve ruski pravoslavni semenišču in pravoslavni škof je iz hvaležnosti podal tole izjavo: »Službe, ki jih opravljajo ameriški metodisti in drugi krščanski prijatelji, bodo zapisane v zgodovine Pravoslavne Cerkve kot eno njenih najsvetlejših strani v tistem temnem in težkem času za krščanstvo. Nikoli ne bomo pozabili samaritanskega služenja, ki nam ga je nesebično ponudila celotna vaša skupnost. Naj bo to začetek tesnejšega prijateljstva med našimi Cerkvami in narodi. "[35]

Protestantizem[uredi | uredi kodo]

Tajzejsko gibanje[uredi | uredi kodo]

Ekumenska služba Božja v Tajzejskem samostanu v Franciji privablja vsako leto veliko število mladih kristjanov

V nekem smislu čisto svojo posebno pot glede ekumenizma ubira Taizejsko gibanje, ki jo sestavlja meniška skupnost katoliških in protestantovskih redovnikov. Tam se vsako leto zbirajo mladi na večdnevna srečanja in duhovne obnove. Novoletna srečanja pa se odvijajo vsako leto v drugi evropski državi. Letošnje tako srečanje je bilo v Ljubljani, kjer je 5000 mladih skupaj molili za mir v svojem srcu, v družinah in po celem svetu.[36]

Na udeležence 46. evropskega srečanja Tajzejske skupnosti, ki se je 28. decembra začelo v Ljubljani, so deževala novoletna voščila z vseh koncev sveta. Med njimi so bili anglikanski nadškof Justin Welby in glavni tajnik Ekumenskega sveta Cerkva Jerry Pillay, glavni tajnik Združenih narodov António Guterres ter predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

Carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej hvali »duhovno izročilo, ki čez štirideset let ustvarja edinstven prostor, kjer mladi različnih krščanski veroizpovedi iz vse Evrope skupaj hodijo na romanju edinosti in sprave«. Pri tem odkrivajo »bogastvo naših razlik in moč naše edinosti v veri«. Mladi morja »prevzeti pomembno vlogo pri graditvi boljšega sveta, ki ga vodi sloga, vera in miroljubnost.« Papež Frančišek pa mlademu rodu polaga na srce: »Drznite si graditi drugačen in boljši svet, kot je sedanji in to naj bo svet sodelovanja, razumevanja in ljubezni.« [37]

Razne skupnosti vedno bolj prežema ekumensko zbliževanje[uredi | uredi kodo]

Protestanti so na splošno vključeni v različne ekumenske skupine, ki si v nekaterih primerih prizadevajo za stvarno versko enotnost, v drugih primerih pa zgolj za namensko sodelovanja. Široka pahljača protestantskih veroizpovedi in različnih stališč včasih hudo ovira tovrstno polno sodelovanje. Schlinkova knjiga »Ökumenische Dogmatik« (1983, 1997) predlaga pot skozi te težave do medsebojnega priznavanja in prenovljene cerkvene enotnosti.

1999 se je srečalo predstavništvo Svetovne luterantske zveze s ppredstavništvom Katoliške Cerkve; podpisali so ‘’Skupno izjavo o nauku o opravičenju’’ in s tem končali spor o zadevi opravičenja, ki je bila srž protestantovske reformacije. To izjavo so podpisali 2006 predstavniki ‘’Svetovne metodistične zveze’’. [38][39] Izjavo je sprejela 2017 tudi Svetovna zveza reformiranih Cerkva, ki predstavlja 80 milijonov članov prezbiterijancev, reformiranih, prenovljenih in drugih protestantovskih skupnosti. .[40]

Slikovna zbirka[uredi | uredi kodo]

  • Símbol ekumenizmo, ki ga hrani cerkev Sveta Ane v Augsburguo
    Símbol ekumenizmo, ki ga hrani cerkev Sveta Ane v Augsburguo
  • Ustanovitelj Tajzejskega gibnja brat Roger med molitvijo
    Ustanovitelj Tajzejskega gibnja brat Roger med molitvijo
  • Nathan Söderblom, luterano galardonado con el Premio Nobel de la Paz]]
    Nathan Söderblom, luterano galardonado con el Premio Nobel de la Paz]]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ El proceso de acercamiento entre la Iglesia de Roma y el Patriarcado ecuménico de Constantinopla se había iniciado con la apertura mostrada por Juan XXIII y Atenágoras I. El Concilio Vaticano II hizo diversas referencias a la rica espiritualidad de las Iglesias de Oriente. La orientación conciliar se profundizó con iniciativas como la Comisión mixta para el diálogo teológico entre la Iglesia católica y la Iglesia ortodoxa en su conjunto. El encuentro entre Pablo VI y Atenágoras I en Jerusalén el 5 de enero de 1964 fue decisivo, y el cambio producido tuvo su expresión histórica cuando el 7 de diciembre de 1965, en el anteúltimo día del Concilio, se produjo la Declaración conjunta de S.S. Pablo VI y S.B. el patriarca Atenágoras I por la que se borró de la memoria de la Iglesia el recuerdo de las excomuniones recíprocas producidas en tiempos de Miguel Cerulario y Humberto de Silva Candida, y que se constituyeron en símbolo máximo del cisma entre Roma y Constantinopla acontecido nueve siglos antes. Además, Pablo VI dio en Roma el breve apostólico Ambulate in dilectione, en el que expuso: Predloga:Cita Estos actos significaron simultáneamente una purificación de la memoria histórica, un gesto de perdón recíproco y el compromiso conjunto por la búsqueda de la comunión.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Mariano boza Puerta, Miguel Ángel Sánchez Herrador, El martirio de los libros: Una aproximación a la destrucción bibliográfica durante la Guerra Civil (PDF)
  2. ↑ Juan García Durán, Sobre la Guerra Civil, su gran producción bibliografía y sus pequeñas lagunas de investigación., arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2006 {{citation}}: Prezrt neznani parameter |deadurl= (predlagano je |url-status=) (pomoč)
  3. ↑ Predloga:Cita publicación
  4. ↑ Predloga:Cita web
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Predloga:Cita publicación
  6. ↑ Predloga:Cita publicación
  7. ↑ Predloga:Cita web
  8. ↑ Predloga:Cita libro
  9. ↑ Predloga:Cita libro
  10. ↑ Predloga:Cita web
  11. ↑ »Logo«. World Council of Churches. Pridobljeno 6. avgusta 2016.
  12. ↑ Bakos Ferenc: Idegen szavak kéziszótára, 1965
  13. ↑ »What are Ecumenical Relations?«. Ecumenical and Interreligious Affairs (v angleščini). Roman Catholic Archdiocese of Chicago. Pridobljeno 24. septembra 2020. Ecumenical relations, also known as ecumenism, are the effort to seek Christian unity by cultivating meaningful relationships and understanding by and between the many different Christian churches and Christian Communities.
  14. ↑ Jn 13,34-35
  15. ↑ Jn 1,1
  16. ↑ Pizzey, Antonia (15. marec 2019). Receptive Ecumenism and the Renewal of the Ecumenical Movement: The Path of Ecclesial Conversion (v angleščini). Brill Academic Publishers. str. 131. ISBN 978-90-04-39780-4. Baptism into Christ unites all Christians, despite their divisions. It is relationship with Christ through baptism, which enables relationship with other Christians. According to Congar, "on the basis of the baptism which incorporates us into Christ and the Word which is our Christian norm, [ecumenism's] aim is to carry out the will and the prayer of Christ, which is that his disciples should be united." The Christological foundation of Spiritual Ecumenism affirms that ecumenism is not our idea or goal, but rather Christ's will and prayer for us. Moreover, Christian unity already exists to some extent among all baptised Christians because of their relationship with Christ. Only through Christ is ecumenism possible. Kasper explains that Spiritual Ecumenism's fundamental Christological basis means that any ecumenical spirituality "will also be a sacramental spirituality." Baptism is "therefore a basic element of ecumenical spirituality."
  17. ↑ »Becoming a Christian: The Ecumenical Implications of Our Common Baptism« (v angleščini). World Council of Churches. 24. januar 1997. Pridobljeno 13. septembra 2020.
  18. ↑ Jn 17,20-23
  19. ↑ Jn 17,20-23
  20. ↑ Chilcote, Paul W.; Warner, Laceye C. (13 February 2008). The Study of Evangelism: Exploring a Missional Practice of the Church. Wm. B. Eerdmans Publishing. p. 331. ISBN 978-0-8028-0391-7.
  21. ↑ Sestra Leonida Zamuda (16. september 2021). »»Znotraj Vatikana.« Papeški svet za pospeševanje enotnosti kristjanov«. Vatican News. Pridobljeno 28. januarja 2024.
  22. ↑ Kuiper, Kathleen (31. avgust 2006). »Chinese Rites Controversy (Roman Catholicism) -- Britannica Online Encyclopedia«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 19. februarja 2013. The continuing controversy involved leading universities in Europe, was considered by eight popes and by the Kangxi emperor...
  23. ↑ Sacrosanctum concilium, para. 37. »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. februarja 2008. Pridobljeno 9. februarja 2008.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  24. ↑ it. aggiornamento = podanašnjenje
  25. ↑ Primc, Liza (2023). »Ekumenska pot papeža Frančiška«. Bogoslovni vestnik. Zv. 83, št. 1. doi:10.34291/bv2023/01/primc. ISSN 1581-2987.
  26. ↑ »Orthodox churches (Eastern)«. oikoumene.org. Pridobljeno 11. februarja 2014.
  27. ↑ »Orthodox churches (Oriental)«. oikoumene.org. Pridobljeno 11. februarja 2014.
  28. ↑ Ware, Kallistos (28. april 1993). The Orthodox Church. Penguin Adult. str. 322. ISBN 978-0-14-014656-1.
  29. ↑ /~ucgbmxd/patriarc.htm Ekumenski patriarh o anglikanskih redovih ucl.ac.uk/~ucgbmxd/patriarc.htm Arhivirano 2002-01-25 na Wayback Machine.
  30. ↑ Redmile, Robert David (1. september 2006). The Apostolic Succession and the Catholic Episcopate in the Christian Episcopal Church of Canada. str. 239. ISBN 978-1-60034-517-3. In 1870, the Greek Orthodox Archbishop of Syra and Tinos, the Most Reverend Alexander Lycurgus, paid a visit to the British Isles. During his time in England, Archbishop Lycurgus was invited by the Lord Bishop of London, John Jackson, to join with him in consecrating Henry MacKenzie as the Suffragan Bishop of Nottingham. Archbishop Lycurgus agreed to assist, and on 2 February 1870, he joined in the laying on of hands with the Bishop of London at the consecration of Bishop MacKenzie. Thus the Apostolic Succession in the Greek Orthodox Church was passed on to the Bishops of the Anglican Communion, and through them to the Christian Episcopal Churches in the United States of America and the Dominion of Canada.
  31. ↑ Herbermann, Charles (1912). The Catholic Encyclopedia: An International Work of Reference on the Constitution, Doctrine, Discipline, and History of the Catholic Church. Robert Appleton. str. 149. This A.E.O.C.U. is particularly active in the United States, where the existence side by side of Westerns and Easterns offers special facilities for mutual intercourse. It is due mainly to its instances that the orthodox Bishop Raphael of Brooklyn recently sanctioned an interchange of ministrations with the Episcopalians in places where members of one or the other communion are without clergy of their own-a practice which, as coming from the Orthodox side, seemed strange, but was presumably justified by the "principle of economy" which some Orthodox theologians unaccountably advocate (see Reunion Magazine, Sept., 1910).
  32. ↑ Journal of the Proceedings of the One Hundred and Ninth Annual Convention of the Protestant Episcopal Church. The Rumford Press. 1910. str. 411. Pridobljeno 15. aprila 2014. Inasmuch as there is a variance between your and our Churches in these matters, I suggest that, before any marriage Service is performed for Syrians desiring the services of the Protestant Episcopal Clergy, where there is no Orthodox Priest, that the Syrians shall first procure a license from me, their Bishop, giving them permission, and that, where there is a resident Orthodox Priest, that, the Episcopal Clergy may advise them to have such Service performed by him. Again, in the case of Holy Baptism, that, where there is no resident Orthodox Priest, that the Orthodox law in reference to the administration of the Sacrament be observed, namely immersion three times, with the advice to the parents and witnesses that, as soon as possible, the child shall be taken to an Orthodox Priest to receive Chrismation, which is absolutely binding according to the Law of the Orthodox Church. Furthermore, when an Orthodox Layman is dying, if he confesses his sins, and professes that he is dying in the full communion of the Orthodox Faith, as expressed in the Orthodox version of the Nicene Creed, and the other requirements of the said Church, and desires the Blessed Sacrament of the Body and Blood of Christ, at the hands of an Episcopal Clergyman, permission is hereby given to administer to him this Blessed Sacrament, and to be buried according to the Rites and Ceremonies of the Episcopal Church. But, it is recommended that, if an Orthodox Service Book can be procured, that the Sacraments and Rites be performed as set forth in that Book. And now I pray God that He may hasten the time when the Spiritual Heads of the National Churches, of both yours and ours, may take our places in cementing the Union between the Anglican and Orthodox Churches, which we have so humbly begun; then there will be no need of suggestions, such as I have made, as to how, or by whom, Services shall be performed; and, instead of praying that we "all may be one" we shall known that we are one in Christ's Love and Faith. Raphael, Bishop of Brooklyn.
  33. ↑ Herbermann, Charles (1912). The Catholic Encyclopedia: An International Work of Reference on the Constitution, Doctrine, Discipline, and History of the Catholic Church. Robert Appleton. str. 149. This A.E.O.C.U. is particularly active in the United States, where the existence side by side of Westerns and Easterns offers special facilities for mutual intercourse. It is due mainly to its instances that the orthodox Bishop Raphael of Brooklyn recently sanctioned an interchange of ministrations with the Episcopalians in places where members of one or the other communion are without clergy of their own-a practice which, as coming from the Orthodox side, seemed strange, but was presumably justified by the "principle of economy" which some Orthodox theologians unaccountably advocate (see Reunion Magazine, Sept., 1910), The concordat did not, however last very long' Bishop Raphael seems not to have understood, at first, the motley character of the Episcopalian communion, but having come to realize it, quickly revoked his concession (Russian Orthodox American Messenger, 28 Feb., 1912).
  34. ↑ Church Quarterly Review. London: Society for Promoting Christian Knowledge. Januar–marec 1964. In 1927, the "Fellowship of St Alban and St Sergius" was founded, becoming, like the "Anglican and Eastern Church Association", one of the chief focal points of these contacts.
  35. ↑ Rev. Thomas Hoffmann; William Alex Pridemore. »Esau's Birthright and Jacob's Pottage: A Brief Look at Orthodox-Methodist Ecumenism in Twentieth-Century Russia« (PDF). Demokratizatsiya. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. septembra 2011. Pridobljeno 19. oktobra 2009. The Methodists continued their ecumenical commitments, now with the OC. This involved a continuance of financial assistance from European and American resources, enough to reopen two OC seminaries in Russia (where all had been previously closed). OC leaders wrote in two unsolicited statements: The services rendered... by the American Methodists and other Christian friends will go down in history of the Orthodox Church as one of its brightest pages in that dark and trying time of the church.... Our Church will never forget the Samaritan service which... your whole Church unselfishly rendered us. May this be the beginning of closer friendship for our churches and nations. (as quoted in Malone 1995, 50–51){{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  36. ↑ Andrej Marušič (30. december 2023). »Tajzejsko srečanje v Ljubljani: 5000 mladih skupaj moli za mir na svetu«. Rainews.it. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  37. ↑ »Taizejsko srečanje v Ljubljani. Bartolomej: Odkriti bogastvo naših razlik«. Vatican News. 29. december 2023. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  38. ↑ »News Archives«. UMC.org. 20. julij 2006. Pridobljeno 10. oktobra 2013.
  39. ↑ »CNS Story: Methodists adopt Catholic-Lutheran declaration on justification«. Catholicnews.com. 24. julij 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2006. Pridobljeno 10. oktobra 2013.
  40. ↑ Heneghan, Tom. “Reformed Churches Endorse Catholic-Lutheran Accord on Key Reformation Dispute.” Religion News Service (6 July 2017).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • Dokumenti Drugega vatikanskega koncila s komentarji.
(francosko)

Splošna dela[uredi | uredi kodo]

  • Jean Anderfuhren, Pour relancer l'œcuménisme, Labor et Fides, 1999
  • André Birmelé, La Communion ecclésiale : progrès œcuméniques et enjeux méthodologiques, Cerf/Labor et Fides, 2000
  • Marc Boegner: L'exigence œcuménique. Souvenirs et perspective. Albin Michel, 1968 isbn 978-2-226-21170-5
  • Yves Congar, Chrétiens en dialogue : contributions catholiques à l’œcuménisme, Paris, Cerf, 1964
  • Yves Congar, Diversités et communion : dossier historique et conclusion théologique, Paris, Cerf, 1982
  • Oscar Cullmann, L'Unité par la diversité, Cerf, 1986
  • Étienne Fouilloux, Les catholiques et l'unité chrétienne du Predloga:S mini- au Predloga:S mini- siècle : Itinéraires européens d'expression française, Centurion, 1993
  • Adrian Geense, Œcuménisme et universalisme : propos d'un théologien européen, Labor et Fides, 1996
  • Michael Hurley, L'Œcuménisme, Sherbrooke, Qué., Éditions Paulines, 1971 ISBN 0-88840-157-4
  • Walter Kasper, Sacrement de l'unité. Eucharistie et Église, Cerf, 2005
  • Walter Kasper, Manuel d'œcuménisme spirituel, Paris, Nouvelle Cité, 2007
  • Jean Laporte, L'Œcuménisme et les Traditions des Églises, Cerf, 2002
  • Marc Lienhard, Identité confessionnelle et quête de l'unité : catholiques et protestants face à l'exigence œcuménique, Lyon, éditions Olivétan, 2008
  • Gabriel Mützenberg, L'Éthique sociale dans le mouvement œcuménique, Labor et Fides, 1992
  • Peter Neuner, Théologie œcuménique : la quête de l'unité des Églises chrétiennes, Cerf, 2005
  • Georges-Henri Ruyssen, Eucharistie et Œcuménisme, Cerf, 2008
  • Bernard Sesboüé, Pour une théologie œcuménique, Cerf, 1990
  • Bernard Sesboüé, La Patience et l'Utopie : jalons œcuméniques, Paris, DDB, 2005
  • Georges Tavard, L'Œcuménisme, Que sais-je ? Predloga:Numéro, PUF
(angleško)

Skupne izdaje[uredi | uredi kodo]

  • Conseil œcuménique des Églises, Commission Foi et Constitution, Baptême, eucharistie, ministère, 1982-1990, 1993
  • Groupe des Dombes, Pour la communion des Églises. L’apport du groupe des Dombes 1937-1987, Paris, Centurion, 1988
  • Groupe des Dombes, Pour la conversion des Églises. Identité et changement dans la dynamique de communion, Paris, Centurion, 1991

Monografije[uredi | uredi kodo]

  • Jean-Claude Escaffit, Moïz Rasiwala: Histoire de Taizé. Paris 2008, Éditions du Seuil, 215 str. isbn=978-2-02-095341-2
  • Lorenz Jaeger, Le Décret de Vatican II sur l'œcuménisme, Coll Église vivante, Tournai, Casterman, 1965
  • Jacques Maury, W.A. Visser 't Hooft, pionnier de l'œcuménisme, Paris, Cerf, 2001 ISBN 2204067997
  • Richard Stauffer, Moïse Amyraut : un précurseur français de l'œcuménisme, Les bergers et les mages, 1962
  • Willem Visser 't Hooft, Le Temps du rassemblement (Mémoires), Paris, Seuil, 1975
(angleško)
  • Philip Potter, Willem Visser 't Hooft, J. G. M. Willebrands, The Gospel for All Realms of Life: Reflections on the Universal Christian Conference on Life and Work, Stockholm 1925, World Council of Churches, ISBN 2-8254-0522-1

Članki[uredi | uredi kodo]

(francosko)
(špansko)
  • Juan Bosch, Para comprender el ecumenismo. Editorial Verbo Divino, 1991, ISBN 978-84-7151-725-8
  • Jutta Burggraf, Conocerse y comprenderse: una introducción al ecumenismo. Ediciones Rialp 2008, ISBN 978-84-321-3456-2
(angleško)
  • Edward Cassidy, Edward Idris, Ecumenism and interreligious dialogue: Unitatis redintegratio, Nostra aetate (Rediscovering Vatican II). Paulist Press, Mahwah, New Jersey (EE. UU.) 2005, ISBN 0-8091-4338-0

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(angleško)
  • Amess, Robert. One in the Truth?: the Cancer of Division in the Evangelical Church. Eastbourne, Eng.: Kingsway Publications, 1988. ISBN 0-86065-439-7.
  • Avis, Paul. Reshaping Ecumenical Theology: The Church made Whole? Edinburgh: T & T Clark, 2010.
  • Balmer, Randall Herbert (2004). Encyclopedia of Evangelicalism. Waco: Baylor University Press. ISBN 978-1-932792-04-1.
  • Bartholomew I. Patriarchal and Synodal Encyclical on Orthodoxy Sunday 2010. Prot. No. 213. Istanbul: Ecumenical Patriarchate, 2010.
  • van Beek, Huibert, ed. A Handbook of Churches and Councils: Profiles of Ecumenical Relationships. Geneva: World Council of Churches, 2006
  • Borkowski, James D. "Middle East Ecumenism from an Anglican Perspective" Cloverdale Books (2007) ISBN 978-1-929569-23-6. [1]
  • Bray, Gerald L. Sacraments & Ministry in Ecumenical Perspective, in series, Latimer Studies, 18. Oxford, Eng.: Latimer House, 1984. ISBN 0-946307-17-2.
  • Briggs, John; Mercy Amba Oduyoye and Georges Tsetsis, eds. A History of the Ecumenical Movement, volume 3, 1968–2000 (Geneva: World Council of Churches, 2004).
  • Cunningham, Lawrence, ed. Ecumenism: Present Realities and Future Prospects. Papers Read at the Tantur Ecumenical Center, Jerusalem 1997. Notre Dame, IN: University of Notre Dame Press, 1999.
  • Episcopal Church (U.S.A.). Ecumenical Relations Office. About the Concordat: 28 Questions about the Agreement between the Episcopal Church and the Evangelical Church of America [i.e. the Evangelical Lutheran Church in America]. Cincinnati, Ohio: Forward Movement Publications, [1997?]. 43 p. Without ISBN
  • Fey, Harold E. The Ecumenical Advance: A History of the Ecumenical Movement, volume 2, 1948–1968 (London: S.P.C.K., 1970).
  • Florovsky, Georges Vasilievich, et al. La Sainte église universelle: confrontation oécuménique, in series, Cahiers théologiques de l'Actualité protestante, hors série, 4. Neuchâtel, Switzerland: Delachaux et Niestlé, 1948.
  • Goosen, Gideon. Bringing Churches Together: A Popular Introduction to Ecumenism, 2nd ed. Geneva: WCC Publications, 2001.
  • Harrison, Simon. Conceptions of Unity in Recent Ecumenical Discussion: A Philosophical Analysis. Oxford, Peter Lang, 2000
  • Hawkey, Jill. Mapping the Oikoumene: A Study of Current Ecumenical Structures and Relationships. Geneva: WCC Publications, 2004
  • Headlam, Arthur Cayley, Bp. Christian Unity. London: Student Christian Movement Press, 1930. 157 p. N.B.: This study's orientation is Anglican (Church of England).
  • Hedegard, David. Ecumenism and the Bible. Amsterdam: International Council of Christian Churches, 1954.
  • Hein, David. "The Episcopal Church and the Ecumenical Movement, 1937–1997: Presbyterians, Lutherans, and the Future." Anglican and Episcopal History 66 (1997): 4–29.
  • Hein, David. "Radical Ecumenism." Sewanee Theological Review 51 (June 2008): 314–328. Proposes that mainline Protestants, such as Episcopalians, have much to learn from heirs of the Radical Reformation, including the Amish.
  • John Paul II, Encyclical Letter Ut Unum Sint ("That they may be one"), 25 May 1995.
  • Kasper, Walter, That They May All Be One: The Call to Unity Today (London: Burns & Oates, 2004).
  • Kasper, Walter, Harvesting the Fruits: Aspects of Christian Faith in Ecumenical Dialogue (New York: Continuum, 2009).
  • Kinnamon, Michael. Can a Renewal Movement be Renewed? Questions for the Future of Ecumenism. Grand Rapids: William B. Eerdmans, 2014.
  • Kinnamon, Michael. The Vision Of The Ecumenical Movement And How It Has Been Impoverished By Its Friends. St Louis: Chalice Press, 2003
  • Lossky, Nicholas, et al., Dictionary of the Ecumenical Movement. Grand Rapids: William B. Eerdmans, 2002
  • Mackay, John A., Ecumenics: The Science of the Church Universal (Englewood Cliffs, N.J.: Prentice-Hall, Inc.: 1964).
  • Mascall, Eric Lionel. The Recovery of Unity: a Theological Approach. London: Longmans, Green, and Co., 1958.
  • Mastrantonis, George. "Augsburg and Constantinople : The Correspondence between the Tübingen Theologians and Patriarch Jeremiah II of Constantinople on the Augsburg Confession." Holy Cross Orthodox Press (1982), reprinted (2005). ISBN 0-916586-82-0
  • Meyer, Harding. That All May Be One: Perceptions and Models of Ecumenicity. Grand Rapids: William B. Eerdmans, 1999.
  • McSorley, Harry J., C. S. P., Luther: Right or Wrong? An Ecumenical-Theological Study of Luther's Major Work, The Bondage of the Will, Minneapolis, Minnesota, Augsburg Publishing House, 1968.
  • Metzger, John Mackay, The Hand and the Road: The Life and Times of John A. Mackay (Louisville, Kentucky: Westminster John Knox Press, 2010).
  • Noll, Mark A. (2004). The Rise of Evangelicalism: The Age of Edwards, Whitefield and the Wesleys. Inter-Varsity. ISBN 978-1-84474-001-7.
  • O’Gara, Margaret. No Turning Back: The Future of Ecumenism. Glazier Press, 2014.
  • Riggs, Ann; Eamon McManus, Jeffrey Gros, Introduction to Ecumenism. New York: Paulist Press, 1998.
  • Rouse, Ruth and Stephen Charles NeillA History of the Ecumenical Movement 1517–1948 (Philadelphia: Westminster Press, 1954).
  • Second Vatican Council, Unitatis Redintegratio: Decree on Ecumenism, 21 November 1964.
  • Visser ’t Hooft, Willem Adolf, "Appendix I: The Word ‘Ecumenical’ – Its History and Use," in A History of the Ecumenical Movement 1517–1948, edited by Ruth Rouse and Stephen Charles Neill (Philadelphia: Westminster Press, 1954), 735–740.
  • Waddams, Herbert. The Church and Man's Struggle for Unity, in series and subseries, Blandford History Series: Problems of History. London: Blandford Press, 1968. xii, 268 p., b&w ill.
  • Weigel, Gustave, S.J., A Catholic Primer on the Ecumenical Movement (Westminster, Maryland: Newman Press, 1957).
(madžarsko)
  • Ökumenizmus.lap.hu
  • Keresztények Egységét Előmozdító Pápai Tanács: II. ÖKUMENIKUS DIREKTORIUM AZ ÖKUMENIZMUS ELVEINEK ÉS SZABÁLYAINAK ALKALMAZÁSÁRÓL
  • A Magyarországi Egyházak Ökumenikus Tanácsa (MEÖT)
  • Magyar Ökumenikus Segélyszervezet
  • Egység a szeretet köteléke Isten Szelleme által (Keresztény Honlap)
  • Juhász Gergely, "Az anglikán–római katolikus párbeszéd", in Vigilia 59 (1994), 835-847.
  • Tőkés László: Temesvár szellemében. Ökuménia és megbékélés; Királyhágómelléki Református Egyházkerület, Nagyvárad, 1996
  • Liptay Lothar: A keresztyénség viszonya más vallásokhoz. A téma megközelítésének típusai korunk keresztyén teológiájában; Kalligram, Pozsony, 2003
  • Zamfir Korinna: A katolikus-protestáns egyháztani párbeszéd eredményei; Presa Universitara Clujeană, Cluj-Napoca, 2007 (A katolikus-protestáns egyháztani párbeszéd és erdélyi recepciójának korlátai a 20. századi felekezetközi viszony tükrében)
  • Ökumenikus teológiai szótár; szerk. Negyela László, Hevér László; Vajdasági Keresztény Ifjúság, Szabadka, 2008
  • Az ökumenikus és vallásközi párbeszéd útja. Hivatalos egyházi megnyilatkozások; szerk. Nagypál Szabolcs; BGÖI, Pannonhalma, 2009 (Békés Gellért ökumenikus könyvek)
  • Az Iskcon és a vallásközi párbeszéd. A Krisna-hívők kapcsolata más vallású istenhívőkkel; Magyarországi Krisna-tudatú Hívők Közössége Társadalmi Kapcsolatok és Sajtóiroda, Bp., 2009
  • Kránitz Mihály: Együtt az úton. Ökumenikus és vallásközi párbeszéd; Szt. István Társulat, Bp., 2013
  • Bővülő keresztény egység. Konferencia az Evangélikus Hittudományi Egyetemen "A szembenállástól a közösségig" című dokumentumról; szerk. Szentpétery Péter; Luther, Bp., 2016
  • Ulrich Wilckens–Walter Kasper: Felhívás az ökumenére. Úton a keresztények egysége felé; ford. Kerényi Dénes; Vigilia, Bp., 2017 (Mai keresztény gondolkodók)
  • Reformáció és ökumenikus párbeszéd. Teológiai tanulmányok; szerk. Puskás Attila, Perendy László, Hoványi Márton; Szt. István Társulat, Bp., 2018 (Varia theologica)
  • A püspök és a keresztény egység. Ökumenikus vademecum; ford. Orova Csaba; Görögkatolikus Metropólia, Debrecen, 2020
  • Úton az egység felé. A római katolikus-evangélikus párbeszéd dokumentumai, 1972–2013; szerk. Reuss András, Görföl Tibor; Luther–Vigilia, Bp., 2021
  • A püspök és a keresztények egysége. Ökumenikus vademecum / A Keresztény Egységet Előmozdító Pápai Tanács; ford. Kránitz Mihály; Szt. István Társulat, Bp., 2021 (Római dokumentumok)
  • Kurt Koch: Megfontolások az ökumenéről; ford. Mártonffy Marcell; Pannonhalmi Főapátság Közhasznú Alapítvány, Pannonhalma, 2021
  • Isten és a világ. Vendégségben az Ige asztalánál. Ökumenikus konferencia; szerk. Dejcsics Konrád; Pannonhalmi Főapátság; Pannonhalmi Főapátság–Bencés, Pannonhalma, 2022

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Stebunik/peskovnik30 - Ekumensko gibanje.
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Stebunik/peskovnik30 - Ekumensko gibanje
(angleško)
(špansko)


Stub icon

Ta članek o religiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Stebunik/peskovnik30_-_Ekumensko_gibanje&oldid=6164562«