Nogometni klub Olimpija (1911-2004)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Nogometni klub Olimpija (1911))
Skoči na: navigacija, iskanje
Olimpija Ljubljana
NK Olimpija Ljubljana (1911) old logo.png
Polno ime Nogometni Klub
Olimpija Ljubljana
Vzdevek(-ki) Zeleno-beli,
Zmaji
Ustanovljen 9. maj 1911 (kot SK Ilirija)
Razpuščen 2004[1][2][3][4]
Stadion Stadion Bežigrad,
Ljubljana
(Kapaciteta: 8.211)
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Domače barve
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Gostujoče barve

Nogometni klub Olimpija Ljubljana je nekdanji slovenski nogometni klub iz Ljubljane.

Olimpija je bila udeleženka jugoslovanske nogometne lige. V prvi jugoslovanski zvezni ligi je igrala devetnajst let, kar je največ med slovenskimi klubi, leta 1970 se je uvrstila v finale jugoslovanskega pokala. Po osamosvojitvi Slovenije je štirikrat osvojila naslov slovenskega prvaka in prav tako štirikrat naslov pokalnega zmagovalca. Leta 2004 so zaradi dolgov klub razpustili, vseeno je končal sezono 2004/05 v prvi slovenski ligi. Leta 2005 je bil ustanovljen nov klub NK Bežigrad, ki je kasneje prevzel ime NK Olimpija.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred letom 1911[uredi | uredi kodo]

Nogomet je prišel v Slovenijo iz Dunaja in Prage. Nogometno razvita je bila sicer tudi Budimpešta, vendar je Dunaj kot prestolnica takratne Avstro-ogrske monarhije ostal nogometno središče. Nogomet se je med mladimi širil predvsem po letu 1890, ko je tedanja oblast poleg telovadbe uvedla še telovadne popoldneve. Igro okroglega usnja lahko po letu 1900 v zapisih najdemo kot mejni ali nemški nogomet, omenja pa se tudi »football«. »Angleški« nogomet je prvič naveden leta 1906 v letnem poročilu Mariborske gimnazije, kmalu zatem pa se pojavi tudi v poročilih gimnazij in realk iz Ljubljane in drugih slovenskih mest. Že leta 1908 je popularnost nogometa narasla do te mere, da so v Ljubljani v bližini današnjega letnega telovadišča v Tivoliju, ekipe vadile vsako popoldne po štiri ure skupaj, vse pa je bilo v sklopu igralnih popoldnevov.

Leta 1909 je Stanko Bloudek iz Prage v domovino prinesel prvo usnjeno žogo in prve nogometne čevlje. Kmalu po tem so začeli nastajati prvi nogometni klubi, ki so delovali izven šolskih okvirov. Klubi so dobivali imena po krajih, kjer so prebivali igralci (Prulčani, Šiškarji itd.). Leta 1910 so dijaki ljubljanskih šol ustanovili dijaški nogometni klub Hermes. Dijaki so sami skrbeli za vse, od organizacije kluba do opreme. Za vsako tekmo pa so morali pridobiti policijsko dovoljenje saj so delovali kot dijaški klub.

1911 - 1919[uredi | uredi kodo]

9. maja 1911 je bil v gostilni Roža v Židovski ulici ustanovljen prvi slovenski nogometni klub Ilirija. Glavni pobudniki in ustanovitelji so bili dr. Ivan Lah, trgovec Rohrmann, bančna uradnika Dev in Est ter Kandare, Mencinger, Jurman, Berce in Cerk. Za prvega predsednika Ilirije, katera je imela izrazito slovensko nacionalno obeležje, je bil izvoljen Albin Kandare. Prvo igrišče Ilirije je bilo tam, kjer danes stoji pivovarna Union, vendar so se zaradi neravnega terena kmalu preselili na danšanje letno telovadišče. Po prvem srečanju s Hermesom (18:0 za Hermes) so Ilirjani začeli v svoje vrste vabiti igralce Hermesa, ki so se v svojem klubu otepali finančnih težav in problemov s policijo. Proces združevanja obeh klubov je bil zaključen leta 1913. Ilirija je prijateljske tekme igrala predvsem s hrvaškimi moštvi, pomembno pa je bilo gostovanje praške Slavije, 5. avgusta leta 1913, ko so nogometaši Ilirije prvič igrali proti profesionalni ekipi. Spoznali so, da je za uspehe potrebno trenirati. Slavija je Iliriji posodila svojega prvega trenerja Jirkovskega, ki je po gostovanju Slavije ostal v Ljubljani. Najboljši nogometaši Ilirije iz tistega časa so bili Ernest Turk, Stanko Pelan, Stanko Tavčar in Oto Oman. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Sloveniji delovala le dva slovenska kluba - Ilirija in Slovan. Nogomet je v času 1. svetovne vojne zamrl in je oživel šele po koncu vojne oziroma po mnogih političnih in družbenih spremembah na tem področju.

1919 - 1941[uredi | uredi kodo]

Igralci Ilirije leta 1920

Spomladi leta 1919 je svoje delovanje obnovila Ilirija, kasneje pa še Slovan. Kmalu so začeli nastajati tudi novi klubi: Šparta, Svoboda, Jadran in Primorje v Ljubljani, Olimp v Celju, Amater v Trbovljah ter prvi SSK Maribor. Leta 1920 so Primorci, zaradi italjanske okupacije njihovega ozemlja, v Ljubljani ustanovili ASK Primorje, ki je kasneje predstavljal neposrednega tekmeca ljubljanski Iliriji.

Ljubljanska radijska postaja je leta 1929 prvič prenašala potek prvenstvene tekme med večnima tekmecema SK Ilirijo in ASK Primorjem. Reporter Mirko Pevalek je ob več tisoč glavi množici svoje delo opravljal kar s strehe tribune na igrišču Ilirije. V naslednjem obdobju sta oba kluba imela velike finančne težave, kar je leta 1935 na pobudo ljubljanskega župana Jarota Adlešiča privedlo do združitve in ustanovitve novega kluba SK Ljubljana. Do leta 1936 je bil najuspešnejši klub v slovenskem prvenstvu ljubljanska Ilirija, poleg nje pa sta bila zelo uspešna tudi ljubljansko Primorje in Maribor.

Po letu 1936 je potrebno upoštevati, da je SK Ljubljana kot najmočnejši slovenski klub sodeloval v zveznem ligaškem tekmovanju in zato ni tekmoval v slovenskem prvenstvu. SK Ljubljana je bil v veliki meri slovenski reprezentativni klub, saj so zanj nastopali najboljši slovenski nogometaši (tudi iz Maribora in Celja). SK Ljubljana je deloval do začetka druge svetovne vojne, ko je v Ljubljani zavladal popolni športni molk.

1945 - 1984[uredi | uredi kodo]

Olimpija (v črno-belih dresih) je pred nabito polnimi tribunami premagala Partizan, 19. junija 1968. (Foto: Edi Šelhaus)

Leta 1945 so se nogometaši SK Ljubljane kot reprezentanca Slovenije udeležili prvega povojnega prvenstva Jugoslavije. Konec tega leta se ti igralci pridružijo združitvi ŠD Tabor in ŠD Udarnik in ustanovijo predhodnico današnjega kluba – to je NK Enotnost. Tri leta kasneje se klub preimenuje v NK Odred in se leta 1953 prvič uvrsti v prvo zvezno nogometno ligo, v kateri pa igra le eno sezono. Enajsterica, ki je 19. julija 1953 odigrala odločilno tekmo kvalifikacij v Banji Luki, je bila: Bencik, Fajon, Piskar, Žumbar, Lesjak, Osrečki, Belcer, Toplak, Brezar, Hočevar, Hacler. Prvo tekmo v prvi zvezni igi je Odred odigral 31. avgusta 1953 z osiješkim Proleterjem. Za Bežigradom je bil rezultat 2:2. Glavni igralci Odreda so bili v tistih časih: Lesjak, Toplak (najboljši strelec), Belcer, Životić, Žumbar, Pelicon, brata Bencik, Berginc, Hacler, Hočevar, Arsić, Palatinus in drugi. Leta 1961 se klub preimenuje v ND Triglav, a po polovici sezone na pobudo direktorja pošte postane Akademski nogometni klub Olimpija. Barva kluba je bila takrat črno bela. Olimpija je v sezoni 1964/65 premagala banjaluškega Borca in si s te priigrala sodelovanje v prvi Jugoslovanski nogometni ligi in tam ostala še 19 let.

Leta 1961 se klub najprej preimenuje v NK Triglav. Po polovici sezone se klub na pobudo direktorja pošte Gerbca preimenuje v Akademski nogometni klub Olimpija. Barva kluba je bila črno-bela. Najzanimivejše tekme v drugoligaški konkurenci so bili republiški derbiji z Mariborom; na tekmi za Bežigradom 6. aprila 1964 so prodali kar 19.994 vstopnic, kar je rekord, ki bo na slovenskih štadionih najbrž ostal za vse čase. Olimpija se v naslednji sezoni 1964/65 vnovič uvrsti v prvo zvezno ligo. Žabjek, Djorlev, Jovičević, Kokot, Šoškić, Srbu, Frančeškin, Zagorc, Veselica, Kapidžić in Corn so igralci, ki si pred 15.000 gledalci na tekmi z banjaluškim Borcem priigrajo napredovanje v ligo, v kateri je potem klub ostal celih 19 let.

Leta 1970 se je Olimpija uvrstila v finale pokala, kjer je v skupnem seštevku izgubila s Crveno zvezdo z 2:2 in 0:1 po podaljških (gol v Beogradu je dal Dragan Džajić v 120. minuti podaljška!), vseeno pa si je priigrala vstopnico za Pokal pokalnih zmagovalcev. V polfinalih jugoslovanskega pokala je Olimpija igrala leta 1972 (0:2 s Hajdukom) in 1982 (0:3 s Crveno zvezdo). Pred tem je že dvakrat igrala v Pokalu velesejemskih mest, predhodniku Pokala UEFA.

Uvrstitve po sezonah so bile naslednje: 1966: 8. mesto, 1967: 14. mesto, 1968: 11. mesto, 1969: 12. mesto, 1970: 16. mesto, 1971: 7. mesto, 1972: 9. mesto, 1973: 16. mesto, 1974: 10. mesto, 1975: 12. mesto, 1976: 14. mesto, 1977: 12. mesto, 1978: 10. mesto, 1979: 16. mesto, 1980: 15. mesto, 1981: 12. mesto, 1982: 9. mesto, 1983: 7. mesto, 1984: 17. mesto (izpad iz lige).

1984 - 1991[uredi | uredi kodo]

Izpad iz prve lige leta 1984 je pomenil pravi "razpad sistema", saj so sezono kasneje nogometaši Olimpije izpadli tudi iz druge lige in v sezoni 1985/86 porazno začeli v slovenski ligi. Toda med sezono se je stanje vendarle stabiliziralo, Olimpija je končala prvenstvo kot tretja in se naslednje leto v velikem slogu, z 20 zmagami, 6 remiji in brez poraza ob gol razliki 64:4, vrnila v 2. zvezno nogometno ligo - zahod. V njej se je uvrstila sredi lestvice, zato bi ob uspehu Kopra v kvalifikacijah za popolnitev novoustanovljene enotne 2. lige morala drugoligaško konkurenco spet zapustiti. Toda Kopru ni uspelo in Olimpija je ostala drugoligaš.

V prvi sezoni enotne druge lige 1989/90 je presenetljivo osvojila prvenstvo ter se vrnila v prvo ligo. Glavni igralci so bili Pate, brata Vrabac, Ubavič, Ameršek, Židan, Perica, Novak, Mohor, Englaro, Podgajski in Tešić. Ta sezona je mejnik tudi zato, ker se 4.9.1988 na tekmi z vinkovškim Dinamom na tribunah pojavijo zametki navijaške skupine Green Dragons, kar pomeni začetek organiziranega navijanja na nogometnih tekmah v Ljubljani.

Vrnitev v prvo ligo je pomenila pravo nogometno evforijo v Sloveniji, ki je dosegla vrhunec 11.11.1989 na znameniti tekmi s Crveno zvezdo, ko so politične strasti v Jugoslaviji že kipele. Olimpija je takrat zmagala po enajstmetrovkah, sezono, v kateri je za igro požela mnogo pohval, pa zaključila na osmem mestu. Naslednja in obenem zadnja jugoslovanska sezona Olimpije je bila mnogo manj spektakularna. Olimpija je izgubila več najatraktivnejših igralcev, politična situacija je bila že zelo negotova in na tribunah se je v povprečju zbralo le nekaj več kot 3.000 gledalcev na tekmo. Olimpija tisto leto konča na 14. mestu, zadnjo »jugoslovansko« tekmo pa odigra 17.6. proti zagrebškemu Dinamu.

1991 - 2004[uredi | uredi kodo]

Leto 1991 pomeni prelomnico v delovanju NK Olimpija. V času pred osamosvojitvijo Slovenije nihče ni znal z gotovostjo povedati, kakšna bo prihodnost najboljših slovenskih ekip v moštvenih igrah. Vsi košarkarski klubi so se denimo vnaprej dogovorili, da bodo ne glede na politično situacijo ohranili skupno ligo; dogovor je zaradi vojne splaval po vodi. V nogometu je bilo drugače: hrvaški zvezni ligaši so se odločili zapustiti zvezno ligo, ne pa tudi Olimpija. Ljubljanski klub bi moral v prvem krogu na gostovanje k Partizanu, a ker se je situacija na Hrvaškem iz dneva v dan bližala totalni vojni, so se nazadnje "pet pred dvanajsto", 12. avgusta 1991, pri Olimpiji odločili, da "za eno leto zamrznejo svoj prvoligaški status" in se pridružijo novoustanovljeni slovenski ligi.

Ta je združevala klube, ki so sezono prej igrali na najrazličnejših ravneh - od prve zvezne do območne (pete) lige. Vseeno pa so se kmalu potrdile napovedi, da slovenska liga ne bo nezanimiva: Olimpija je na primer v sedmem krogu doživela prvi poraz z ekipo Živila Naklo in z osmimi točkami zasedala le sedmo mesto. Naklanci so leto prej igrali v republiški, torej četrti, ligi. Številni regionalni derbiji in dejstvo, da je v ligi imela ekipo skoraj vsaka druga občina, so naredili tekmovanje bolj odmevno, kot je kazalo pred sezono. A Olimpija je zabeležila hud padec gledanosti: klub, ki je imel še v sezoni 1989/90 kar 125.000 gledalcev (7.380 na tekmo), je v sezoni 1991/92 gledalo le 21.500 ljudi ali 1.075 na tekmo, če pa odštejemo derbi z Mariborom, je bil povprečen obisk le 660 gledalcev.

Prvo prvenstveno zimo v samostojni Sloveniji je Olimpija preživela na drugem mestu, s tremi točkami zaostanka za Mariborom. Sledila je sanjska pomlad in po enajstih zaporednih zmagah je 6. maja prišel verjetno odločilni trenutek prvenstva, tekma z Mariborom. V zelo kvalitetni tekmi pred po nekaterih podatkih 7.000, po drugih pa kar 9.000 (do danes rekord Bežigrada na domačih tekmah po osamosvojitvi) gledalci je Olimpija zmagala z 2:0, se utrdila na prvem mestu in 21. junija 1992 dvignila pokal za prvega slovenskega državnega prvaka v zgodovini. Moštvo, ki je igralo to zadnjo tekmo z Izolo, je bilo naslednje: Pejković, Englaro, Hudarin, Djuranovič, Perica, Vrabac, Čirič, Milinovič, Šeparović, Valentinčič, Čeh, Protega, Topić, s trenerjem Lučjom Pertičem. Nagrada za prvi naslov je prišla jeseni na dveh tekmah z italijanskim Milanom v okviru takratnega pokala prvakov.

Naslednje tri sezone je Olimpija prevladovala v slovenskem državnem prvenstvu in osvojila še tri naslove - vse razmeroma gladko, a ne brez težav. Odmeven evropski uspeh je bila zmaga nad Levskim iz Sofije v sezoni 1994/95 v pokalu UEFA; Bolgarija je bila tisto leto na svetovnem prvenstvu namreč četrta, pri Levskem pa je igralo kar sedem reprezentantov.

V sezoni 1995/96 je Olimpija prvič priznala premoč v Sloveniji drugemu klubu. Liga je bila v tej sezoni zmanjšana na deset ekip, ljubljanska pa je začela zelo slabo. Po 14 krogih je bila denimo šele sedma, prezimila pa je z 12 točkami zaostanka za vodilno Gorico. Boljše nadaljevanje ni pomagalo: spomladi je Olimpija sicer nabrala devet točk več od Gorice, a naslov je vendarle prvič zapustil Ljubljano. Vseeno je Olimpija zmagala v slovenskem pokalu in si priigrala uvrstitev v pokal pokalnih zmagovalcev, v katerem ji je naslednjo sezono uspel zgodovinski uspeh: kot prva slovenska ekipa se je v kakem evropskem pokalu po zmagah nad Levskim in Arhusom prebila med 16 najboljših. Ta uspeh je ostal nekako prezrt po zaslugi hude krize v državnem prvenstvu. Dva kroga pred koncem prvenstva 1996/97 je bila Olimpija na primer šele osma med desetimi ekipami, nato pa se je z dvema zmagama do konca le prebila na "znosno" peto mesto.

Tudi v naslednjih treh sezonah je bila Olimpija le povprečna slovenska ekipa; zasedla je še eno peto, pa šesto in sedmo mesto. V sezoni 1999/2000 je zmagala v slovenskem pokalnem tekmovanju, kar je bila prva lovorika po štirih letih. Poleti 2000 je na čelo Olimpije znova prišel Bojan Prašnikar, najuspešnejši slovenski klubski trener, med igralce pa sta se vrnila Sebastjan Cimerotič in Ermin Rakovič, najatraktivnejši napadalni par v zgodovini SNL. Čeprav je dolgo dobro kazalo, so se morali zmaji zadovoljiti samo z drugim mestom, že naslednjo sezono pa so ob novih-starih organizacijskih in finančnih težavah spet zdrknili v povprečje. Spomladi 2002 je prišlo do premika: de facto lastništvo nad klubom je prevzel uspešni poslovnež Jurij Schollmayer. Urejene finančne razmere so privabile najboljšega slovenskega igralca Branka Oblaka v vlogi trenerja, reprezentanta Mladena Rudonjo in Mirana Pavlina ter enega največjih evropskih zvezdnikov Roberta Prosinečkega, toda zaradi nekaterih ne dovolj izdelanih potez se Vega Olimpija ni zavihtela višje od tretjega mesta v prvenstvu, a je vendarle osvojila pokal.

Še pred koncem sezone 2002/2003 je Oblaka po ekspresni odločitvi uprave nasledil še en nekdanji igralec Olimpije, Suad Beširevič ter jo naslednjo sezono (2003/2004) vodil v evropskih preizkušnjah, od katerih sta najbolj odmevali odlični predstavi proti Liverpoolu. Člani so to sezono v prvenstvu končali na drugem mestu, zgolj točko za prvouvrščenim, v pokalu pa so izpadli že v drugem krogu. Isto leto smo si zapomnili še po miškulancah z neobstoječo trenersko licenco glavnega trenerja, povratku Sebastjana Cimerotiča v domači klub ter pojavljanju imena svetega kluba v raznoraznih sodniških sporih proti dolžnikom in upnikom, v katerih pa je klub po pravilu potegnil krajšo. Sponzorji so odhajali eden za drugim, konec sezone se je kljub drugačnim in ponovljenim obljubam poslovil še poslovnež Schollmayer in nad Olimpijo so se znova zgrnili črni oblaki.

2004[uredi | uredi kodo]

Sledila je najbolj črna sezona v zgodovini kluba - sezona 2004/2005. Skupščina društva, imenovana tudi "krizna" skupščina, se je po taktičnem zavlačevanju uprave naposled le zgodila v decembru, toda vsaj konsenzualni začetek z optimizmom, z novimi ljudmi in na novih osnovah je taista uprava preprečila z novimi obljubami igralcem in javnosti ter včlanjevanjem priložnostnih glasovalcev tik pred zdajci ter si na večurnem zasedanju izborila nov mandat. Milni mehurček obljub se je razblinil že nekaj tednov kasneje: redki morebitni sponzorji niso hoteli sodelovati z istim osebjem, ki je pripeljalo klub v težko stanje, igralci pa so se nato razpršili na vse štiri strani neba. Olimpija je na silo, z v drugih okoljih odpisanimi igralci, skrpala ekipo za tekmovanje v drugem delu lige, se sicer zavoljo dovoljšne točkovne zaloge še iz prvega dela tekmovanja uvrstila v Ligo za prvaka, kjer pa ni bila uspešna.

Poleg neizpolnjenih obljub je uprava "uspešno" dokončala še tri druge "projekte": po samovoljni odločitvi ni oddala vloge za licenciranje, ki bi morebitnim bodočim naslednikom nudila vsaj kanček upanja za tekmovanje na nivoju Nogometne zveze Slovenije, prav tako pa ni razpustila društva. Poleg vsega tega se NŠD NK Olimpija tudi ni prijavila za nobeno tekmovanje in s tem je klub sicer de facto prenehal obstajati.

Lovorike[uredi | uredi kodo]

Lovorika Št. Leta
Domača liga
Prvak prve slovenske lige 4 1991/92, 1992/93, 1993/94, 1994/95
Podprvak prve slovenske lige 3 1995/96, 2000/01, 2003/0
Prvak slovenske republiške lige 4 1946/47, 1951/52, 1961/62, 1986/87
Domači pokal
Zmagovalec slovenskega pokala 4 1993, 1996, 2000, 2003
Finalist slovenskega pokala 3 1992, 1999, 2001
Zmagovalec slovenskega superpokala 1 1995
Finalist slovenskega superpokala 1 1996
Finalist jugoslovanskega pokala 1 1970
Evropska tekmovanja
Prvi krog Lige prvakov 1 1992/93
Šestnajstina finala Pokala pokalnih zmagovalcev 1 1996/97

Domače prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Jugoslovanska liga (1953–1991)[uredi | uredi kodo]

00Sezona00 Liga Pokal Evropska tekmovanja Najboljši strelec
Divizija T Z N P DG PG Toč Uvr Nogometaš Goli
1953/54 1. liga 26 4 4 18 39 71 12 13. ČF
1965/66 1. liga 30 11 7 12 43 47 29 8.
1966/67 1. liga 30 9 5 16 33 47 23 14. Pokal velesejemskih mest 1K
1967/68 1. liga 30 9 9 12 33 46 27 11.
1968/69 1. liga 34 11 11 12 32 41 33 12. 16F Pokal velesejemskih mest 1K
1969/70 1. liga 34 13 4 17 43 52 27 16. 2.
1970/71 1. liga 34 13 10 11 47 35 36 7. 16F Pokal pokalnih zmagovalcev 1K
1971/72 1. liga 34 13 5 16 46 51 31 9. PF
1972/73 1. liga 34 9 8 17 35 43 26 16.
1973/74 1. liga 34 11 10 13 36 42 32 10. Danilo Popivoda 17
1974/75 1. liga 34 7 17 10 37 48 31 12. Danilo Popivoda 10
1975/76 1. liga 34 10 10 14 37 44 30 14. Vili Ameršek
Goran Jurišić
10
1976/77 1. liga 34 10 12 12 36 42 32 12. Tone Rožič 9
1977/78 1. liga 34 13 6 15 44 44 32 10. Milan Ćalasan
Tone Rožič
8
1978/79 1. liga 34 11 7 16 34 53 29 16. Mehmed Buza
Milan Ćalasan
8
1979/80 1. liga 34 11 8 15 30 45 30 15. Vili Ameršek 7
1980/81 1. liga 34 8 16 10 29 33 32 12. Vili Ameršek
Tone Rožič
6
1981/82 1. liga 34 9 15 10 39 38 33 9. Vili Ameršek 12
1982/83 1. liga 34 11 13 10 33 31 35 7. 2K Vili Ameršek 6
1983/84 1. liga 34 10 8 16 29 40 28 17. 1K Srečko Katanec 6

Slovenska liga (1991–2005)[uredi | uredi kodo]

00Sezona00 Liga Pokal Evropska tekmovanja Najboljši strelec
Divizija T Z N P DG PG Toč Uvr Nogometaš Goli
1991/92 1. liga 40 30 6 4 102 18 66 1. 2. Zoran Ubavič 29
1992/93 1. liga 34 22 8 4 94 20 52 1. 1. Liga prvakov 1K Zoran Ubavič
Samir Zulič
23
1993/94 1. liga 30 23 5 2 95 20 51 1. PF Liga prvakov KV Nedeljko Topić 17
1994/95 1. liga 30 20 4 6 78 30 44 1. ČF Pokal UEFA 1K
1995/96 1. liga 36 19 7 10 79 39 64 2. 1. Pokal UEFA 1K Ermin Šiljak 28
1996/97 1. liga 36 11 12 13 53 51 45 4. PF Pokal pokalnih prvakov 2K
1997/98 1. liga 36 13 12 11 59 55 51 5. ČF Ismet Ekmečić 21
1998/99 1. liga 33 12 8 13 54 50 44 6. 2. Pokal Intertoto 1K
1999/00 1. liga 33 14 4 15 64 58 46 7. 1. Pokal UEFA 1K Marko Kmetec 16
2000/01 1. liga 33 18 6 9 73 46 60 2. 2. Pokal UEFA 1K Sebastjan Cimirotič 19
2001/02 1. liga 33 15 6 12 39 42 51 4. 1K Pokal UEFA 1K Senad Tiganj
Anton Žlogar
12
2002/03 1. liga 31 14 12 5 54 32 54 3. 1. Marko Kmetec 23
2003/04 1. liga 32 16 7 9 59 39 55 2. 2K Pokal UEFA 1K Marko Kmetec 16
2004/05 1. liga 32 10 7 15 34 52 37 6. ČF

Evropska tekmovanja[uredi | uredi kodo]

Sezona Tekmovanje Stopnja Nasprotnik 1. tekma 2. tekma
1966/67 Pokal velesejemskih mest 1. krog Zastava Madžarske Ferencvárosi TC 3:3 (D) 0:3 (G)
1968/69 Pokal velesejemskih mest 1. krog Zastava Škotske Hibernian F.C. 0:3 (D) 1:2 (G)
1970/71 Pokal pokalnih zmagovalcev 1. krog Zastava Portugalske Benfica 1:1 (D) 1:8 (G)
1992/93 Liga prvakov 1. krog kvalifikacij Zastava Estonije FC Norma Tallinn 3:0 (D) 2:0 (G)
1. krog Zastava Italije A.C. Milan 0:4 (G) 0:3 (D)
1993/94 Liga prvakov 1. krog kvalifikacij Zastava Latvije Skonto FC 1:0 (G) 0:1, 10:11 pen. (D)
1994/95 Pokal UEFA Kvalifikacije Zastava Bolgarije Levski Sofija 3:2 (D) 2:1 (G)
1. krog Zastava Nemčije Eintracht Frankfurt 1:1 (D) 0:2 (G)
1995/96 Pokal UEFA Kvalifikacije Zastava Grčije Apollon Smyrni F.C. 0:1 (G) 3:1 (D)
1. krog Zastava Nizozemske Roda JC 0:5 (G) 2:0 (D)
1996/97 Pokal pokalnih zmagovalcev Kvalifikacije Zastava Bolgarije Levski Sofija 1:0 (D) 0:1, 4:2 pen. (G)
1. krog Zastava Danske Aarhus GF 1:1 (G) 0:0 (D)
2. krog Zastava Grčije AEK Atene 0:2 (D) 0:4 (G)
1998/99 Pokal Intertoto 1. krog Flag of the Republic of Macedonia Makedonija GP 2:4 (G) 1:1 (D)
1999/00 Pokal UEFA Kvalifikacije Zastava Latvije Kareda Šiauliai 1:1 (D) 2:2 (G)
1. krog Zastava Belgije RSC Anderlecht 1:3 (G) 0:3 (D)
2000/01 Pokal UEFA Kvalifikacije Zastava Moldavije Sheriff Tiraspol 0:0 (G) 3:0 (D)
1. krog Zastava Španije RCD Espanyol 2:1 (D) 0:2 (G)
2001/02 Pokal UEFA Kvalifikacije Zastava Azerbajdžana FK Shafa Baku 4:0 (D) 3:0 (G)
1. krog Zastava Danske Brøndby IF 2:4 (D) 0:0 (G)
2003/04 Pokal UEFA Kvalifikacije Flag of Ireland Shelbourne FC 1:0 (D) 3:2 (G)
1. krog Zastava Anglije Liverpool F.C. 1:1 (D) 0:3 (G)

Znani igralci[uredi | uredi kodo]

Trenerji[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Bohemians FC (13. julij 2011). "Preview: Olimpija Ljubljana v Bohemians" (v angleščini). Bohemians.ie. Pridobljeno dne 14. julija 2011. 
  2. ^ Aaron Rogan (13 July 2011). "Bohemians v Olimpija Ljubjana Preview" (v angleščini). SportsNewsIreland.com. Pridobljeno dne 14. julija 2011. 
  3. ^ "Simič: "Stefanović pošilja grožnje!"". Žurnal24. Pridobljeno dne 6. februarja 2011. 
  4. ^ Marjan Horvat (7. junij 2011). "Kukavičjih sto let". Večer. Pridobljeno dne 8. junija 2011.