Mona Liza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leonardo da Vinci, Mona Liza, okoli 1503-1507, olje na topolovem lesu, 77 × 53 cm (Louvre, Pariz).

Móna Líza (italijansko, špansko La Gioconda, francosko La Joconde) je slika renesančnega umetnika Leonarda da Vincija, naslikana na les z oljnimi barvami nekako med letoma 1503 in 1507. Slika prikazuje žensko, ki gleda proti gledalcu s, kar velikokrat opišejo, »skrivnostnim nasmehom«.

Mona Liza je verjetno najslavnejša slika v zgodovini likovne umetnosti. Le malokatero delo so tako romantično opisovali, hvalili ali reproducirali. Istovetnosti upodobljenega dekleta niso nikoli povsem razjasnili, nekateri viri pa ugotavljajo, da gre za skrivni slikarjev avtoportret. Ime pomeni »Gospa Liza«. Vasari jo je istovetil z ženo Francesca del Giaconda, bogatega firenškega poslovneža. Njeno ime je bilo Lisa Gherardini. Drugo ime La Gioconda je ženska oblika priimka Giocondo. V italijanščini slučajno giocondo pomeni »brezskrben«, »vesel«, zato »gioconda« pomeni »brezskrbna ženska«. Zaradi njenega nasmeška je tudi drugo ime primerno.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Graščina Clos Lucé.
Podrobnost obraza, ki kaže nežni učinek senčenja s sfumatom, še posebej pri sencah okoli oči.
Eno od posnemanj Mona Lize.
Turisti si ogledujejo Mona Lizo skozi varnostno steklo (preden so jo leta 2005 premestili v nov prostor).

Da Vinci je začel sliko ustvarjati leta 1503 in jo končal čez tri ali štiri leta. Danes je razstavljena v galeriji Louvre (Musée du Louvre) v Parizu in je last francoske vlade.

Leta 1516 jo je da Vinci prinesel iz Italije v Francijo, ko ga je kralj Franc I. povabil, da bi delal v graščini Clos Lucé blizu kraljevega gradu v Amboiseu. Kralj je kupil sliko za 4000 écujev.

Po Leonardovi smrti so sliko zmanjšali in odstranili pano na obeh straneh. Izvirno sta bila dva na vsaki strani, kakor vemo iz zgodnejših kopij. Robovi so vidni še danes.

Slika je bila najprej v Kraljevem dvorcu Fontainebleau, kasneje pa v palači v Versaillesu in v zasebni zbirki Ludvika XIV. Po francoski revoluciji so jo prenesli v Louvre. Napoleon si jo je postavil v svoji spalnici v Palači Tuileries. Kasneje so jo spet vrnili v Louvre. Med francosko-prusko vojno med letoma 1870 in 1871 so jo skrivali zunaj Louvrea na različnih mestih po Franciji.

Slika do sredine 19. stoletja ni bila tako znana. Z nastankom simbolizma so jo začeli občudovati umetniki, ki so jo povezovali s svojimi zamisli o ženski skrivnostnosti. Ta pogled na sliko je v celoti izrazil angleški kritik Pater v svojem eseju o Leonardu iz leta 1867. V njem je opisal Mona Lizo kot skrivnostno utelešenje vse ženskosti, ki je »starejša od skal med katerimi sedi« in, ki »je večkrat umrla in spoznala skrivnosti groba«.

Slika je postala še bolj znana, ko so jo 22. avgusta 1911 ukradli. 7. septembra so zaradi suma kraje zaprli avantgardnega pesnika Apollinairea, ki je hujskal, da bi zažgali Louvre. Zaslišali so tudi njegovega prijatelja Picassa , vendar so oba kasneje izpustili. Verjeli so, da je slika izgubljena za zmeraj. Izkazalo se je, da jo je ukradel uslužbenec Louvrea Peruggia in se preprosto izmuznil z njo pod plaščem. Krajo je vodil Eduardo de Valfierno, slepar, ki je naročil ponarejevalcu umetnin Yvesu Chaudronu, da naredi kopije umetnine, katere bi prodajal namesto izgubljenega izvirnika. Ker za svojo prevaro ni potreboval izvirnika, po kraji ni nikoli več navezal stike s Peruggio. Peruggia je imel sliko dve leti v svojem stanovanju in sčasoma postal nejevoljen. Na koncu so ga prijeli, ko je poskušal prodati sliko firenškemu prodajalcu umetnin. Sliko so tedaj razstavljali po celotni Italiji in jo leta 1913 končno vrnili v Louvre.

Med 2. svetovno vojno so sliko spet umaknili iz Louvrea. Najprej je bila shranjena na varnem v Gradu d'Amboise, nato v opatiji v Loc-Dieu in nazadnje v Ingresovem muzeju v Montaubanu.

Leta 1956 so spodnji del slike zelo poškodovali zaradi napada s kislino. Nekaj mesecev kasneje je nekdo 30. decembra vrgel vanjo kamen. Zaradi tega dejanja so ga izgnali iz Bolivije. Danes sliko varuje varnostno steklo.

Leta 1962 in 1963 je bila slika na razstavi v ZDA v New Yorku in Washingtonu. Leta 1974 je slika spet krenila na pot in so jo razstavili v Tokiu in Moskvi. Nato je ostala v Louvreu za stalno.

Pred potjo v ZDA so sliko 14. decembra 1962 zaradi zavarovalnih namenov ocenili na 100 milijonov ameriških dolarjev. Po Guinessovi knjigi rekordov je tako Mona Liza najbolj dragocena umetnina, ki so jo kdajkoli zavarovali. Sliko v ZDA niso poškodovali in je bila njena zavarovalna vrednost le domnevno število. Kot zelo drago sliko jo je nedavno prekosila le Picassova slika Deček s pipo, ki so jo 4. maja 2004 prodali za 104,1 milijone ameriških dolarjev. Zaradi inflacije bi bila Mona Liza leta 2004 vredna 608 milijonov dolarjev. [1].

6. aprila 2005 so sliko po obdobju skrbniškega vzdrževanja, posnetkov in analiz prestavili na novo mesto v louvrski oddelek Salle des Etats. Tu je razstavljena v namenskem ograjenem prostoru z nadzorovano atmosfero za nezlomljivim, neprebojnim steklom.

Istovetnost osebe[uredi | uredi kodo]

Istovetnost upodobljene Mona Lize ni natančno znana. Da Vincijev prvi življenjepisec Vasari je opisal portret, ki predstavlja dejansko osebnost z imenom Liza, ženo Francesca del Giaconda, bogatega in uglednega firenškega poslovneža. Znano je, da je del Giacondo, bogati trgovec s svilo in ugledna vladna osebnost, resnično obstajal. Malo je znanega o njegovi ženi Lisi Gherardini. Rodila se je leta 1479 in odraščala v družinski vili Villa Vignamaggio v Toskani. Z del Giocondom se je poročila leta 1495.

V času svoji zadnjih let je da Vinci govoril o portretu »neke firenške gospe, narejenem po zahtevi sijajnega Giuliana de' Medici«. Niso našli nobenega dokaza, ki bi nakazoval povezavo med Liso Gherardini in Giulianom de' Medici. Da Vincijevo tolmačenje se verjetno tako nanaša na enega od dveh drugih portretov, ki jih je naredil. Kasnejše brezimno navajanje je naredilo zmedo, ko je povezalo Mona Lizo s portretom Francesca del Gioconda. Od tu izvira tudi sporna zamisel, da gre za portret moškega.

Lillian Schwartzova iz Bellovih laboratorijev meni, da je Mona Liza pravzaprav avtoportret. To utemeljuje z rezultati digitalne analize obraznih potez Leonardovega obraza in potez osebnosti na znameniti umetnini. S pomočjo računalnika je moč videti, da se obraza z Mona Lize in Leonardovega avtoportreta popolnoma ujemata. Kritiki temu nasprotujejo, saj so podobnosti le zaradi tega, ker je obe sliki narisal isti umetnik z istim slogom.

Maike Vogt-Lüerssenova meni, da je ženska z znamenitim nasmeškom Izabela Aragonska, milanska vojvodinja, španska princesa in žena francoskega kralja Filipa III. Leonardo je bil dvorni slikar milanskega vojvode 11 let. Vogt-Lüerssenova verjame, da vzorec Mona Lizine temnozelene obleke nakazuje, da je bila članica hiše Visconti-Sforza. Njena teorija predlaga, da je bila Mona LIza prvi uradni portret nove milanske vojvodinje in jo je da Vinci dejansko naslikal poleti leta 1489 in ne 14 let kasneje, kakor nakazujejo drugi viri. Vogt-Lüerssenova vidi veliko podobnost med Mona Lizo in slikami Izabele.

Vsebina in umetniška vrednost[uredi | uredi kodo]

Portret predstavlja žensko nad oprsjem s pokrajino v ozadju, vidno kot zastor. Leonardo je zasnoval sliko v obliki piramide in postavil žensko preprosto in umirjeno v prostor slike. Njeni prekrižani roki tvorita osnovo piramide. Njene prsi, vrat in obraz so osvetljeni z isto svetlobo, ki nežno osvetljuje njene roke. Svetloba daje občutek različnih živih površin, ki tvorijo osnovo geometrije krogel in krogov, vključno z lokom njenega znamenitega nasmeha. Freud je tolmačil »nasmešek« kot namigovanje Leonardove ljubezenske navezanosti na svojo mater. Drugi so ga opisovali kot nedolžnega in zapeljivega.

Veliko raziskovalcev je poskušalo pojasniti zakaj nasmešek ljudje vidijo različno.

Sliko Mona Lize je veliko slikarjev poskušalo posnemati ali pa kar ponarediti.