Arabska abeceda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Arábska abecéda je pisava, s katero se zapisuje arabščina; zaradi zgodovinskega vpliva Arabcev pa tudi marsikateri jezik, zlasti muslimanskih narodov, npr. perzijščina, urdujščina idr. Ti jeziki so dodali nekaj dodatnih znakov, ki ustrezajo njihovi fonetiki. Obstaja več slogov (kaligrafij) zapisa arabskih besed (npr. nastalik, thulthi, kufi), ki se lahko po videzu kar precej razlikujejo med seboj, vendar so osnove oblik črk pri vseh enake.

Andaluzijski arabski rokopis korana iz 12. stoletja

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sledovi arabske abecede vodijo do pisave, s katero se je zapisovalo nabatejsko narečje aramejščine, le ta pa izhaja iz feničanske pisave, iz katere izhaja tudi grška abeceda. Najstarejši znan zapis v arabski pisavi izvira iz poznega četrtega stoletja in je bil najden v Džabal Ramu, približno 50 km vzhodno od današnjega jordanskega pristanišča Akaba. Najstarejše znano datirano besedilo je trojezični zapis iz sirskega Zebeda, datiran z letnico 512. Iz predislamskega obdobja je sicer ohranjenih le 5 besedil, za nekaj pa lahko domnevamo, da so nastala v tem času. Ker ima aramejščina manj fonemov od arabščine, je bilo prvotno potrebno s 15 aramejskimi črkami zapisati 28 arabskih glasov, zato so se sčasoma nad ali pod nekaterimi črkami začele pojavljati pičice. Najstarejši ohranjen dokument, kjer so zagotovo uporabljane pikice, je papirus (to je hkrati tudi najstarejši ohranjen papirus z besedilom v arabščini), datiran z aprilom 643, čeprav lahko najdemo uporabo brez pikic tudi v poznejših dokumentih. Hamza in znamenja za samoglasnike so se pojavila nekje na polovici 6. stoletja, približno takrat, ko se je vokalizacija pojavila v sirščini in hebrejščini. Prvi tovrsten poskus je uzakonil omajadski guverner Iraka Hadžadž ibn Jusuf, kar pa je prineslo le zmešnjavo s pikami za razločevanje črk. Zato so približno stoletje pozneje uvedli moderni sistem zapisa, ki ga je leta 768 dokončal al Farahidi.

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Arabsko abecedo sestavlja 28 osnovnih črk, ki se zapisujejo od desne proti levi. Razlike med tiskanimi in pisanimi črkami ni, ravno tako ne poznajo velikih in malih začetnic. V splošnem ima vsaka črka štiri možne oblike, odvisno ali se črka pojavi na začetku, na sredini, na koncu besede ali stoji samostojno. Nekatere črke nimajo začetne in srednje oblike, v teh primerih jih nadomestimo s samostojno (namesto začetne) oz. končno obliko (namesto srednje). V takšnih primerih se te »nadomestne« oblike črk ne povežejo z naslednjimi črkami. Če takšnih črk ni, so črke v besedi povezane tako v ročno pisanih kot v tiskanih besedilih. In če v besedi ni črk brez začetne in srednje oblike, je besedo možno zapisati v eni potezi, ne da bi bilo treba dvigniti pisalo. Izjema so seveda pičice nad ali pod nekaterimi črkami.

Arabska abeceda spada pod »nečisti« abdžad, saj se kratki samoglasniki ne zapisujejo, medtem ko dolgi se. Bralec mora tako poznati jezik, da lahko ugane in vstavi manjkajoče samoglasnike. V nekaterih izdajah Korana in v didaktičnih besedilih se tako uporabljajo dodatna diakritična znamenja.

Predstavitev[uredi | uredi kodo]

Obstaja vsaj pol ducata standardov za prepis arabske pisave v latinico oz. druge pisave, vsak ima svoje prednosti in slabosti, vendar vsem nekako uspeva narediti besedilo dosegljivejše tistim, ki ne znajo brati arabščine. Dva izmed njih sta ameriški vojaški standard SATTS (Standard Arabic Technical Transliteration System) in DIN-31635. Upoštevati je še treba, da se zaradi regionalnih razlik arabščine lahko izgovarjava nekaterih črk razlikuje od regije do regije.

Končna Vmesna Začetna Samostojna Ime Izgovarjava Uradni prepis MFA
alif a ā, aa æː
ba b b b
ta t t t
tha th, t, s th θ
džim j, g, ǧ ʒ, ʤ, g
ha h z izdihom iz grla ħ
kha kh kh χ
dal d d d
dhal d, včasih z dh ð
ra r r r
zaj z z z
sin s s s
šin š sh, š ʃ
sad podobno ps v psalm
ﺿ dad d
ta t
za d, z ð̣
ajn podobno kot ha ʿ ali ‘ ʕ
ghajn podobno kot kha gh ali ġ ɣ
fa f f f
qaf' včasih glas med "uh" in "oh", včasih k globoko iz grla q ali ḳ q
kaf k k k
lam l l l
mim m m m
nun n n n
ha h h h
waw podobno w v angleščini w ali ū w oz.
ja j ali i y ali ī j oz.
hamza glotalni zaključek ʾ ali ʔ

Opomba: hamza pravzaprav ni črka, temveč znamenje, ki se lahko pojavi nad ali pod nekaterimi črkami, npr. أ ؤ إ ئ ٵ ٶ ٸ.

Poleg teh tako imenovanih primarnih črk lahko v posameznih narečjih zasledimo tudi naslednje črke, ki obstajajo samo v samostojni (izolirani) in končni obliki:

Končna Samostojna Ime Uradni prepis MFA
alif mada ʾā̈ ʔaː
ta marbuta h ali t/Ø/h/ t a, at
alif maksura ā/ỳ
lam alif laː

Zanimivost arabščine ni le v njeni pisavi, marveč tudi v slišni podobi. Da bi ritem govorjenega jezika lepo tekel, obstajajo določene posebnosti pri izgovarjavi. Zaradi tega dejstva delimo črke arabske abecede v dve skupini po 14 znakov, in sicer na:

V skupino sončnih črk spadajo tiste, ki se ob določenih pogojih podvajajo in se ob tem spremeni izgovarjava. Do tega pojava pride, kadar je beseda določena z določnim členom al- (ta ima podobno vlogo kot angleški the, označuje pa tudi prilastke). Lunine črke pa se ob tej vezavi ne podvajajo. Kot ilustrativna primera so slovničarji izbrali besedi za sonce (ar. šems, ﺲﻤﺷ) in luno (ar. qamr, ﺮﻤﻗ). Kot ponazarjata primera, se sončne črke pri izgovarjavi podvajajo, lam člena pa se ne izgovori. Pri luninih črkah tega pojava ni in se normalno izgovori tako lam člena kot naslednja črka.

Besedi sta nedoločeni
Pisava Izgovarjava
ﺲﻤﺷ š-m-s šems
ﺮﻤﻗ q-m-r qamr
Besedi sta določeni
Pisava Izgovarjava
ﺍﻟﺷﻤﺲ a-l-š-m-s aš-šems
ﺍﻟﻘﻤﺮ a-l-q-m-r al-qamr
Lunine črke
ﺍ alif ﺏ ba ﺝ džim ﺡ ha ﺥ kha ﻉ ajn ﻍ ghajn ﻑ fa ﻕ qaf' ﻙ kaf ﻡ mim ﻩ ha ﻭ waw ﻱ ja
Sončne črke
ﺕ ta ﺙ tha ﺩ dal ﺫ dhal ﺭ ra ﺯ zaj ﺱ sin ﺵ šin ﺹ sad ﺽ dad ﻁ ta ﻅ za ﻝ lam ﻥ nun

Samoglasniki[uredi | uredi kodo]

V arabščini se kratki samoglasniki v splošnem ne zapisujejo, izjema sta Koran in didaktična besedila, ki so znana tudi pod izrazom vokalizirana besedila. Kratki samoglasniki so ponekod na mestih, kjer bi beseda bila dvoumna ali se je ne bi dalo uganiti iz konteksta, označeni, največkrat z diakritičnimi znamenji.

Kratke samoglasnike lahko zapišemo z diakritičnimi znamenji nad ali pod soglasnik, ki v zlogu stoji pred njim (v arabščini pred vsak tako kratek kot dolg samoglasnik sledi soglasniku, tudi v besedah kot Ali ali alif na začetku besede stoji soglasnik ʾ).

Dolgi »a«, ki sledi kateremukoli soglasniku z izjemo hamze, se zapiše z znamenjem za kratki »a« nad predhodnim soglasnikom, temu pa sledi alif. Dolgi »i« se zapiše z znamenjem za kratki »i« nad soglasnikom, ki mu sledi ja, dolgi »u« pa se sestoji iz znaka za kratki »u« nad soglasnikom, ki mu sledi waw. Dolgi »a« za hamzo se zapiše kot alif-mada ali kot lebdečo hamzo, ki ji sledi alif.

V nevokaliziranih besedilih (kjer kratki samoglasniki niso označeni) dolge samoglasnike predstavljajo kar soglasniki (alif, ja, waw). Dolgi samoglasniki zapisani sredi besede se obravnavajo kot soglasniki, ki jim sledi sukun v besedilu z diakritičnimi znamenji.

V spodnji tabeli so podana diakritična znamenja nad črko dal, tako, da je kombinacije črk in znakov pravzaprav treba brati kot da, de, du itd. Dal je črka, ki se ne povezuje na levo in je tu uporabljena predvsem zaradi jasnosti. Večina ostalih črk se povezuje z alif, waw in ja.

Samoglasnik Ime Prepis MFA
د fatha a a
د kasra i i
د dama u u
دَ‌ا fatha alif ā
دَ‌ى fatha alif maksura ā/aỳ
دِ‌ي kasra ja ī/iy
دُ‌و dama waw ū/uw

Ostali simboli in znamenja[uredi | uredi kodo]

Šada[uredi | uredi kodo]

ّ šada označuje podvojitev soglasnika, kasra (kadar je prisotna) se prestavi med šado in podvojen soglasnik

Sukūn[uredi | uredi kodo]

Arabski zlog je lahko odprt (konča se s samoglasnikom) ali zaprt (konča se s soglasnikom). Kadar je zaprt, lahko nakažemo, da soglasniku, ki ga zapira, ne sledi samoglasnik, s tem, da ga označimo s sukunom (po navadi ima obliko »°«), s čimer se (še posebno, kadar besedilo ni vokalizirano) izognemo dvoumnostim. Beseda qalb (ki pomeni srce) se npr. zapiše s soglasniki' 'qlb, bi se tako lahko prebrala tudi kot qalaba, vendar je s sukunom nad l in b lahko samo qalb. Z arabsko pisavo se to zapiše قلْبْ.

Sukun srečamo tudi v vokaliziranih besedilih, zlasti zato, ker praviloma (izjema je Koran) nihče ne piše samoglasniških diakritičnih znamenj nad vsemi soglasniki.

Sukun nikoli ne stoji nad zadnjo črko v besedi, tudi če se beseda ne konča s samoglasnikom.

Arabske števke[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: arabske številke.

V nasprotju s črkami se števke zapisujejo od leve proti desni, torej tako kot pri nas. Arabci uporabljajo desetiški številski sistem, ki so ga dobili iz Indije in ga prenesli dalje v Evropo. Po mestu njihovega izvora, Arabci svojim števkam pravijo indijske števke, v Evropi pa jim zmotno pravimo arabske števke. Včasih se tudi že pri nas v njihovem imenu daje priznanje izvornemu mestu nastanka desetiškega sistema in števk z imenom indijske števke ali indijsko-arabske števke. Po izvoru v Indiji se je med ljudstvi, ki so privzemala desetiški sistem in števke, oblika števk postopoma spreminjala od izvornih oblik, preko raznih oblik v indijskih pisavah, arabskih oblik do današnjih oblik v latinici.

Med narodi, ki uporabljajo arabsko pisavo je izjema je severna Afrika, ki uporablja naš zapis števk. Drugje pa uporabljajo števke arabske pisave, ki se delijo na standardne arabske števke, ki se pretežno uporabljajo v zahodni Aziji, ter vzhodnoarabske števke, ki se uporabljajo v Iranu in Pakistanu.

števke v latinici standardne arabske števke vzhodno arabske števke
0 ٠ ۰
1 ١ ۱
2 ٢ ۲
3 ٣ ۳
4 ٤ ۴
5 ٥ ۵
6 ٦ ۶
7 ٧ ۷
8 ٨ ۸
9 ٩ ۹

Številke je mogoče zapisovati tudi s črkami, vendar danes na to naletimo zelo redko. Zapis temelji na starem in danes že spremenjenem vrstnem redu črk - abdžadu: أ ب ج د ه و ز ح ط ي ك ل م ن س ع ف ص ق ر ش ت ث خ ذ ض ظ غ (v Magrebu in zahodni Afriki se vrstni red nekoliko razlikuje). أ (alif) je enak 1, ب (ba) je 2, ج (džim) je 3 in tako dalje do ي (ja), ki je enak 10, ك (kaf) je 20, ل (lam) je 30, ... ر (ra) je 200, ..., غ (ghajn) je 1000.

Drugi jeziki z arabsko abecedo[uredi | uredi kodo]

Med širjenjem islama so arabsko abecedo privzeli mnogi jeziki, ki so jo nekoliko prilagodili, da ustreza njihovim glasovnim sistemom. Najbolj značilen je glas P, ki ga arabščina ne pozna, v različnih jezikih pa se zapisuje različno. Prilagoditve pisave lahko razdelimo na tri skupine: indijski in turški jeziki se zgledujejo po perzijski prilagoditvi (učenjaki tej pisavi pravijo perzijsko arabska pisava), zahodnoafriški jeziki se zgledujejo po adžabiju, indonezijski pa po džaviju.

Danes se z arabsko abecedo zapisujejo naslednji jeziki:

V preteklosti so se z arabsko pisavo zapisovali tudi naslednji jeziki:

Arabska pisava in računalništvo[uredi | uredi kodo]

Za zapis arabskih črk največkrat uporabljamo kodna nabora ISO8859-6 ali Unicode med 0x600 in 0x06FF. Pri obeh je vsaki črki dodeljena le ena številska koda, naloga programske opreme za prikaz pa je, da ugotovi pravo obliko in jo izpiše. Kadar želimo prikazati neko črko v točno določeni obliki (tak primer so tabele v tem članku), uporabimo del Unicode, ki je namenjen predstavitvenim oblikam za arabščino, to sta območji med 0xFB50 in 0xFDFF ter med 0xFE70 in 0xFEFF. To tudi pomeni, da pri sestavljanju arabskih besed ne moremo uporabiti kopiranja & lepljenja arabskih črk iz tabel v tem članku.

Pri uporabi Unicode so arabski znaki podani v logičnem zaporedju, tj. v pomnilnik so vneseni v takšnem vrstnem redu, v kakršnem se tudi sicer ročno zapisujejo na papir in izgovarjajo, programska oprema pa jih mora znati izpisati v pravilni smeri. Če so torej besede izpisane od leve proti desni, to nakazuje na zastarelost programov. Kako vse skupaj deluje pri preprostem urejanju, lahko preizkusite kar v peskovniku Wikipedije v arabščini.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]