Alain Prost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Alain Prost
Alain Prost 1991 United States GP.jpg  *
Rojstvo 24. februar 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:24|2|0}}) (59 let)
Saint-Chamond
Kariera Formule 1
Narodnost Zastava Francije Francoz
Leta aktivnosti 1980 - 1991, 1993
Moštva McLaren, Renault, Ferrari, Williams
Dirke 202
Naslovi 4 (1985, 1986, 1989in 1993)
Zmage 51
Stopničke 106
Prv. točke 768,5 (798,5)[1]
Pole pozicije 33
Najhitrejši krogi 41
Prva dirka Velika nagrada Argentine 1980
Prva zmaga Velika nagrada Francije 1981
Zadnja zmaga Velika nagrada Nemčije 1993
Zadnja dirka Velika nagrada Avstralije 1993
Neprvenstvene dirke Formule 1
Dirke 2
Najhitrejši krogi 0
Prva dirka Velika nagrada Španije 1980
Zadnja dirka Velika nagrada Južne Afrike 1981
Mednarodni hram slavnih, 1999


Alain Marie Pascal Prost, francoski dirkač Formule 1, * 24. februar 1955, Saint-Chamond, Francija.

Prost je upokojeni dirkač Formule 1 in štirikratni svetovni prvak. Po številu naslovov je tretji najuspešnejši v zgodovini športa, uspešnejša sta bila le Juan Manuel Fangio in Michael Schumacher. Med sezonama 1987 in 2001 je držal rekord za največ zmag na Velikih nagradah Formule 1, ki ga je premagal Schumacher.

Prvič je spoznal karting pri štirinajstih letih na počitnicah. Osvojil je naslov francoskega in evropskega prvaka Formule 3, nato pa se pridružil McLarnu v sezoni 1980 pri 25-ih letih. Že prvo dirko je končal med dobitniki točk, prvo zmago pa je dosegel na domači Veliki nagradi Francije leto kasneje z Renaultom.

Za volanom dirkalnika je bil natančen in sproščen, namerno je posnemal svoja heroja Jackieja Stewarta in Jima Clarka.[2] Pri nastavitvah dirkalnika za dirko je bil zelo spreten in na to osredotočen. Pogosto je štartal zadržano in s tem varčeval z zavorami in pnevmatikami, kar mu je omogočalo agresiven zaključek dirke. Zaradi takega pristopa mu je bil podeljen vzdevek »Profesor«.[3] Proti koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let se je oblikovalo veliko rivalstvo med njim in Ayrtonom Senno, ki se mu je pridružil v Mclarnu v sezoni 1988. Zapletla sta se v več kontroverznih trčenj, tudi na Veliki nagradi Japonske 1989, kar je Prostu prineslo tretji naslov. Leto pozneje pa sta na isti dirki ponovno trčila, le da je tokrat naslov osvojil Senna. Po porazni sezoni 1991 s Ferrarijem in počitku v letu 1992, se je Prost pridružil Williamsu in se po dominantni sezoni in četrtem naslovu upokojil. V sezoni 1998 je Prost prevzel francosko moštvo Ligier, ga preimenoval v Prost Grand Prix, toda že leta 2001 je moštvo bankrotiralo. Leta 2006 je Prost v svoji četrti sezoni v seriji Andros Trophy, kjer dirkajo po snegu, osvojil naslov prvaka.

Denis Jenkinson, zelo ugleden žurnalist, je opisal Prosta kot zelo toplega in enostavnega človeka, ki se ne zanaša na strasti in inspiracijo. Niti da ni postavljaški in da ne počne bedarij ter da je sposoben večjega nivoja samodiscipline, kot ga lahko večina ljudi dojame.[4]

Zasebno življenje in zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Alain Prost je bil rojen v bližini Saint-Chamonda, francoski departma Loire, Andréju in Marie-Rose Prost, ki je armenskega porekla.[5] Prost je imel mlajšega brata Daniela, ki je septembra 1986 umrl za rakom.[6] Čeprav majhen, se je Prost v otroštvu aktivno ukvarjal z različnimi športi, tudi rokoborbo, kotalkanjem in nogometom. Pri tem je večkrat utrpel zlom nosu.[7] Resno je razmišljal o karieri učitelja telovadbe ali profesionalnega nogometaša dokler na družinskih počitnicah pri štirinajstih letih ni odkril kartinga.[8]

Prost je poročen z Anne-Marie, rojeno 14. februarja 1955. Skupaj imata dva sinova, Nicolasa, rojenega 18. oktobra 1981 in Sacha, rojenega 30. maja 1990. Prost ima tudi hčer Victorio. Od leta 2006 Nicolas dirka v španskem prvenstvu Formule 3 za moštvo Racing Engineering.[9] Prost je živel v domačem mestu Saint-Chamond do zgodnjih osemdesetih, ko ga je moštvo Renault odpustilo. Aprila 1983 se je z družino preselil v švicarski La Muraz, leta 1999 pa so se preselili v Nyon.[10]

Dirkaška kariera[uredi | uredi kodo]

Pred Formulo 1[uredi | uredi kodo]

Prost je v najstniških letih osvojil več naslovov prvaka v kartingu. Leta 1974 je zapustil šolo in se popolnoma posvetil dirkanju, preživljal se je s popravljanjem motorjev in kot distributer kartov. Nagrada za osvojitev naslova v francoskem karting prvenstvu leta 1975 je bila sezona v francoski[11] Formuli Renault[12], kjer je v sezoni 1976 osvojil naslov z zmagami na vseh dirkah razen na eni.

Nato se je preselil v evropsko prvenstvo Formule Renault in ga osvojil v sezoni 1977, nato pa za sezono 1978 napredoval v Formulo 3. V sezoni 1979 je osvojil tako francosko kot tudi evropsko prvenstvo Formule 3, s čimer je postal zanimiv tudi za več moštev Formule 1.[12] Po podrobni preučitvi svojih možnosti je za sezono 1980 podpisal za McLaren. Britansko moštvo je presenetil, ko je na zadnji dirki sezone 1979 zavrnil dirkanje v tretjem dirkalniku z obrazložitvijo, da to ne bi koristilo ne njemu ne moštvo.[13]

Formula 1[uredi | uredi kodo]

1980: McLaren[uredi | uredi kodo]

Prostov dirkalnik McLaren M30

Alain Prost je svojo kariero v Formuli 1 začel z McLarnom v sezoni 1980, njegov moštveni kolega pa je bil John Watson. V debiju na Veliki nagradi Argentine je končal na šestem mestu in osvojil točko, kar je uspelo le peščici dirkačev. Med sezono je osvojil še štiri točke na Velikih nagradah Brazilije, Velike Britanije in Nizozemske. Prost je prvenstvo zaključil na petnajstem mestu, skupaj z bivšim svetovnim prvakom Emersonom Fittipaldijem. Kljub dobrim rezultatom v svoji prvi sezoni, pa je doživel tudi več hudih nesreč, med drugim je utrpel tudi zvinj zapestja in pretres možganov. Po koncu sezone je, kljub veljavni pogodbi še za dve leti, moštvo zapustil in prestopil v Renault. Prost je povedal, da je McLaren zapustil zaradi velikega števila okvar dirkalnika in ker je čutil, da ga moštvo krivi za nekatere nesreče.[13]

1981–1983: Renault[uredi | uredi kodo]

1981

Prost je v sezoni 1981 dirkal z rojakom Renéjem Arnouxom. Športni novinar Nigel Roebuck poroča, da je med Prostom in Arnouxom prihajalo do trenj že od začetka sezone, ko je bil Prost hitrejši od izkušenejšega rojaka.[14] Prvih dveh dirk ni končal zaradi trčenj z Andreo de Cesarisom na Veliki nagradi zahodnih ZDA in Siegfriedom Stohrom na Veliki nagradi Brazilije, toda na Veliki nagradi Argentine je osvojil svojo prvo uvrstitev na stopničke. Po štirih zaporednih odstopih je na domači Veliki nagradi Francije osvojil svojo prvo zmago, dve sekundi pred bivšim moštvenim kolego Johnom Watsonom. Za Prosta je bila premierna zmaga pomembna predvsem zaradi spremembe v razmišljanju. »Pred tem si razmišljal, da ti bi lahko uspelo,« je povedal »od tedaj pa si prepričan, da ti lahko.«[15] Prost je zmagal še na dveh dirkah ter osvojil svoj prvi najboljši štartni položaj na Veliki nagradi Nizozemske ter končal na petem mestu v prvenstvu, le sedem točk za prvakom Nelsonom Piquetom.

1982

Prost je začel sezono 1982 z dvema zmagama na Velikih nagradah Južne Afrike in Brazilije. Sicer je nato še štirikrat prišel do točk, toda zmagati mu ni več uspelo. Kljub odstopom na kar sedmih dirkah je osvojil četrto mesto v prvenstvu, toda zbral je devet točk manj kot sezono prej. Njegovo razmerje z Arnouxom se je še poslabšalo po Veliki nagradi Francije. Prost je menil, da je Arnoux, ki je na dirki zmagal, prekršil dogovor pred dirko, po katerem bi moral med dirko pomagati Prostu. Slabo se je razumel tudi s francoskimi mediji, kar je komentiral z besedami: »Ko sem prestopil v Renault so novinarji pisali o meni lepe stvari, toda v sezoni 1982 sem postal negativec. Mislim da sem, če sem pošten, naredil z zmago napako! Francozi ne marajo zmagovalcev.«[14]

1983
Prostov Renault 1983, s katerim je bil na pragu naslova

Pred sezono 1983 je Arnoux zapustil moštvo, nadomestil pa ga je Američan Eddie Cheever. Prost je med sezono dosegel štiri zmage in končal na drugem mestu v prvenstvu, vsega dve točki za Nelsonom Piquetom. Piquet in moštvo Brabham sta premagala Prosta in moštvo Renault šele na zadnjih dirkah sezone. Prost, ki je menil, da je moštvo pri razvoju dirkalnika preveč konzervativno, je bil vse bolj v sporu z vodstvom moštva, ki ga je uporabilo kot grešnega kozla za neosvojitev naslova. Ob tem so se francoski navijači z bridkostjo spominjali prepirov, ki so njihovega favorita Arnouxa prisilili k odhodu iz moštva. Renault je odpustil Prosta le dva dneva po koncu sezone, tako da se je vrnil k McLarnu, z družino pa se je preselil v Švico.[14]

1984–1989: McLaren[uredi | uredi kodo]

Alain Prost z dirkalnikom McLaren MP4/2B na Veliki nagradi Nemčije 1985
1984

Prost je prestopil nazaj k McLarnu v sezoni 1984, kjer se je pridružil dvakratnemu prvaku, Nikiju Laudi, in dirkal z dirkalnikom McLaren MP4/2, ki je uporabljal motorje TAG-Porsche. Naslov prvaka je izgubil na zadnji dirki za le pol točke proti Laudi, kljub sedmim zmagam proti petim Laude. Pol točke je prišlo od Velike nagrade Monaka, kjer so komisarji dirko na polovici predčasno končali zaradi močnega dežja, ko sta se vodilnemu Prostu hitro približevala Ayrton Senna in Stefan Bellof. Tako so dirkači za tisto dirko dobili le polovico točk, Prost je tako dobil 4.5 točke za zmago.[16]

1985

V sezoni 1985 je Prost postal prvi francoski prvak Formule 1 z zmagami na petih dirkah od šestnajstih. Zmagal je tudi na Veliki nagradi San Marina, toda zaradi prelahkega dirkalnika je bil po dirki diskvalificiran.[17] Prost je končal 23 toćk pred najbližjem zasledovalcem, Michelom Alboretom. Naslov prvaka mu je tudi prislužil priznanje Légion d'honneur v Franciji.

1986

Niki Lauda se je pred sezono 1986 upokojil, nadomestil ga je prvak iz sezone 1982, Keke Rosberg. Prost je uspešno ubranil naslov, kljub temu da se njegov dirkalnik ni mogel popolnoma meriti z Williamsom Nelsona Piqueta in Nigela Manslla.[18] Do zadnjih dirk prvenstva, Velike nagrade Avstralije, se je zdelo, da Prost ne more višje od tretjega mesta v prvenstvu, za Mansllom in Piquetom. Mansell je na dirki vodil, toda pri veliki hitrosti mu je počila pnevmatika in dirke je bilo zanj konec. Williams je poklical svojega drugega dirkača Piqueta v bokse na preventivno menjavo pnevmatik, tako da je zmaga pripadla Prostu. Še ena nepozabna dirka za Prosta je bila Velika nagrada Nemčije, ko mu je na ciljni ravnini zadnjega kroga zmanjkalo goriva, ko je vozil na četrtem mestu. Namesto, da bi se zadovoljil z odstopom, je Prost na veliko odobravanje gledalcev poskušal poriniti dirkalnik čez ciljno črto. Toda ta je bila predaleč, tako da mu ni uspelo. Vseeno pa je dobil točko za šesto mesto, ker je sedmo uvrščeni dirkač zaostajal za krog.[19]

1987

Keke Rosberg se je pred sezono 1987 upokojil, zahvaljujoč svojim zvezam na Marlboru pa ga je nadomestil Stefan Johansson.[20] Kljub temu, da je Prost dirkal z zastarelim McLarnom, se je dobro boril s Piquetom and Mansllom za naslov skoraj do konca sezone, s tremi zmagami pa je tudi izboljšal rekord za število zmag, ki ga je pred tem držal Jackie Stewart, na 28. Za Prosta je Velika nagrada Brazilije njegova najboljša dirka v karieri. Williams-Hondi sta dominirali v kvalifikacijah, Prost pa je dosegel šele peto štartno mesto. Veliko časa je posvetil nastavitvam dirkalnika za dirko, kljub temu da so ostali izbrali nastavitve z velikim podtlakom, je Francoz šel z nastavitvami v obratno smer. Taka nastavitev dirkalnika je pomenila manjšo obrabo pnevmatik, zaradi manjše hitrosti v ovinkih, in večjo hitrost na ravninah. Z le enim postankom je zmagal s prednostjo 40-ih sekund. Kasneje je povedal: »Ko zmagaš na tak način je občutek zelo dober. Bili so primeri ko sem vseskozi vozil na polno in končal le kot šesti, toda na zunaj se to ne vidi. V sezoni 1980 sem trikrat ali štirikrat končal kot sedmi, pa so si mislili, da sem se le zafrkaval. Toda to je motošport. Tako da lahko v tem športu sodiš o dirkačih le na dolgi rok. Lahko sodiš dirkača glede na kariero ali sezone, nikakor pa ne glede na eno dirko.«[21] Prost je sezono končal na četrtem mestu, 30 točk za prvakom, Nelsonom Piquetom.

1988

Kljub temu, da je Nelson Piquet osvojil dirkaški naslov, Williams pa konstruktorski, se je Honda odločila, da bo za sezono 1988 namesto Williamsu, motorje dobavljala McLarnu. McLaren Honda je dominirala v sezoni z zmagami na petnajstih od šestnajstih dirk. Prost je zmagal na sedmih in premagal novega moštvenega kolego, Ayrtona Senno, za 11 točk, kljub temu da je Senna dosegel več zmag. Toda za prvenstvo je štelo le 11 najboljših rezultatov v sezoni, tako da je naslov osvojil Senna s prednostjo treh točk. S tem se je začelo veliko rivalstvo, ki je dva od najboljših dirkačev vseh časov, porinilo v velike uspehe pa tudi kontroverznost.

1989

McLarnova dominacija se je nadaljevala tudi v sezoni 1989, borba Prosta in Senne pa ju je porinila v serijo trčenj. Obojestransko občudovanje se je spremenilo v močno sovraštvo, ko je Francoz brazilskega moštevega kolego obtožil nevarne vožnje[22] in več kot pravične pozornosti s strani McLarna in Honde. Sezona se je končala, kot so se bali mnogi strokovnjaki. Na Veliki nagradi Japonske je v 46. krogu Senna napadel v šikani. Prost je Brazilca zaprl in oba McLarna, ujeta skupaj, sta zdrsnila na pomožno cesto. Prost je misleč, da je naslov že njegov, izstopil iz dirkalnika. Delavci ob progi so porinili dirkalnik Senne vzvratno nazaj na stezo, da so lahko ločili oba dirkalnika. Tako je bil na nevarnem mestu in so ga ponovno porinili naprej. Ob tem, ko so ga porivali, je Senni uspelo ponovno zagnati dirkalnik, nato je obvozil šikano in nadaljeval z dirko. Nos dirkalnika je bil poškodovan, zato je zapeljal v bokse na menjavo, vrnil pa se se je le pet sekund za vodilnim Alessandrom Nanninijem. V 50. krogu je pred šikano Senna uspel prehiteti Nanninija in tudi zmagati. Toda na podelitvi pokalov, se je na najvišji stopnički pojavil Nannini, saj so komisarji diskvalificirali Senno, ker je obvozil šikano. McLaren se je na odločitev pritožil, toda razsodišče FIE ni le podprlo odločitve komisarjev, ampak je tudi kaznovalo Senno s 100,000 dolarji in šestmesečno prepovedjo dirkanja.[23] Tako je Prost v konstroveznih okolišlinah osvojil svoj tretji naslov in se na hitro preselil k Ferrariju.

1990–1991: Ferrari[uredi | uredi kodo]

1990

Prost je v sezoni 1990 pri Ferrariju nadomestil Gerharda Bergerja, moštveni kolega pa je bil Nigel Mansell. Zmagati mu je uspelo na petih dirkah, Velikih nagradah Brazilije, Mehike, Francije, Velike Britanije in Španije. Na Veliki nagradi Mehike je zmagal s 13. štartnega mesta, skupaj z Veliko nagrado Španije pa sta Prost in Berger dosegla dve dvojni zmagi. Prvenstvo se je zopet odločalo za predzadnji dirki za Veliko nagrado Japonske, pred dirko je Prost zaostajal devet točk za Senno. Kot v sezoni 1989, se je za oba dirka končala po kontroverznem trčenju. V prvem ovinku prvega kroga je Senna, kot je kasneje priznal, namenoma zapeljal v Prostov dirkalnik in ga zrinil s steze, tako da je bilo prvenstvo odločeno v brazilčevo korist. »Kar je storil je odvratno,« je kometiral Prost, »Je človek brez vrednosti«.[15] Prost je sezono končal sedem točk za Senno, Ferrari pa na drugem mestu za McLarnom.

1991

Za sezono 1991 je Mansell zaradi slabega odnosa s Prostom Ferrari zapustil[24] in se ponovno pridružil Williamsu. Zameljal ga je Francoz Jean Alesi, ki je bil v preteklih dveh sezonah pri Tyrrellu odličen. Toda Ferrari se ni mogel kosati z najboljšimi moštvi in Prost je sezono končal brez zmage, je pa desegel pet uvrstitev na stopničke. Italijansko moštvo je javno kritiziral (znano je, da je njihov dirkalnik označil za »traktor«), zato je bil še pred koncem sezone odpuščen, tik pred Veliko nagrado Avstralije.[25] Prosta ja zamenjal Italijan Gianni Morbidelli.

1993: Williams[uredi | uredi kodo]

Senna prehiteva Prosta v prvem krogu delno dežne dirke za Veliko nagrado Evrope 1993, v ozadju Hill

Prost si je v sezoni 1992 vzel leto odmora[26], ko je naslov osvojil Nigel Mansell z Williams-Renaultom. Ko je Mansell izvedel, da bo Prost v sezoni 1993 ponovno njegov moštevni kolega, je moštvo zapustil in se preselil v ameriško serijo IndyCar. Francoz je tako dobil za moštvenega kolego novinca v Formuli 1, Damon Hilla, ki je zamenjal Riccarda Patreseja, ki je prestopil v Benetton.

Prost je osvojil svoj četrti in zadnji naslov, toda med sezono se je proti njem odlično boril Ayrton Senna v slabšem dirkalniku. Pred Veliko nagrado Portugalske je Alain Prost oznanil, da prihodnjo sezono ne bo branil naslova, ampak se bo upokojil kot najuspešnejši dirkač v zgodovini[27] - rekord, ki ga je držal desetletje. Na podelitvi pokalov po dirki za Veliko nagrado Avstralije, Prostovi zadnji dirki, sta z Ayrtonom Senno zakopala bojno sekiro, bilo je kot da - zdaj ko Prost ni več njegov rival - Senna ni imel več razloga za sovraštvo. Prost je ta gesta presenetila.[28] Prost je za svoje dosežke prejel Order of the British Empire

Nemec Michael Schumacher je izboljšal Prostov rekord 51-ih zmag v sezoni 2001. Francoz pa še drži največ startov na dirkah s turbo motorjem - 126 - in največ zmag na domači Veliki nagrado Francije.

Rivalstvo z Ayrtonom Senno[uredi | uredi kodo]

Še posebej znameniti so bili dvoboji Alaina Prosta z Ayrtonom Senno. Rivalstvo se je začelo v sezoni 1988, ko se je Senna pridružil Prostu pri McLarnu. Najbolj znan incident med obema se je pripetil na Veliki nagradi Portugalske tisto sezono, ko je Senna poskušal zapreti Prosta, ki se je želel prebiti v vodstvo tako, da se je moral Francoz umakniti blizu ograde. Kasneje je Prostu uspelo Senno prehiteti v prvem ovinku, vseeno pa je bil razočaran nad manevrom Senne.[29] Rivalstvo se je še okrepili po Veliki nagradi San Marina 1989, ko sta imela dirkača dogovor, da se do prvega ovinka ne bosta ovirala (spominja na Veliko nagrado San Marina 1982). Na štartu je Senna povedel, Prost pa mu je sledil v prvi ovinek, brez da bi ga oviral. Gerhard Berger je v četrtem krogu doživel hudo nesrečo in dirka je bila ustavljena. Na ponovnem štartu je tokrat povedel Prost, Senna pa se je zrinil mimo njega v prvem ovinku, s čimer je prekršil njun dogovor pred dirko, kar je Francoza močno razjezilo.[30]

Prost in Senna na Veliki nagradi Japonske 1989 tik po znamenitem trčenju

Rivalstvo je doživelo svoj vrhunec konec sezone 1989 na Veliki nagradi Japonske, ko se je odločalo o naslovu prvaka med Prostom in Senno. V šikani je Prost zaprl Senno in trčila sta. Prost je izstopil iz dirkalnika, Senna pa je obšel šikano in se vrnil na stezo - manever, ki se je končal s diskvalifikacijo. Leta kasneje je Prost priznal, da namenoma ni spustil Senne mimo, čeprav je bil Brazilec na notranji liniji.

V sezoni 1990 sta oba dirkača ponovno trčila. Tokrat je v prvenstvu vodil Senna, Prost pa je zdaj dirkal za Ferrari. Za predzadnjo dirko sezone, Veliko nagrado Japonske, se je Prost kvalificiral na drugo mesto, pred njim je bil le Senna. Pred dirko se je Senna pritoževal, da je steza na njegovi strani štartne vrste umazana, kar pomeni, da bo imel manj oprijema in bo tako počasneje štartal kot Prost, ki je bil na čisti strani. Brazilčev poziv je bil zavrnjen.[31] Na štartu dirke je povedel Prost, toda med zaviranjem pred prvim ovinkom sta Senna in Prost trčila in morala oba odstopiti, s čimer je Senna postal prvak.[32] Leto pozneje je Senna priznal, da je bila njegova poteza vnaprej načrtovana, kot maščevanje za trčenje izpred enega leta na istem dirkališču.[33]

Ko se je v sezoni 1993 Prost vrnil v Formulo 1, sta s Senno nadaljevala z rivalstvom. Zaradi sovražnosti brazilskih navijačev so morali Prosta na Veliki nagradi Brazilije na dirkališče pospremiti policisti.[34] Rivalstvo se je nadaljevalo na Veliki nagradi Velike Britanije, ko je Senna agresivno branil svojo pozicijo proti Williamsu Prosta.[35]

1. maja 1994 se je Ayrton Senna smrtno ponesrečil na Veliki nagradi San Marina. Prost je bil pogrebnik na brazilčevem pogrebu.[36] Štiri leta po smrti Senne je Prost povedal Nigelu Roebucku, da ni »nikoli želel govoriti o njem.« Ko je Senna umrl, je Prost povedal, da je umrl tudi del njega, ker sta bili njuni karieri tako prepleteni.[37]

Senna je podobno občutil ob Prostovi upokojitvi po koncu sezone 1993, ko je dobremu prijatelju priznal, da je zdaj spoznal koliko njegove motivacije je prihajalo od borb z Alainom Prostom. Na zadnji Prostovi dirki za Veliko nagrado Avstralije je Senna povlekel Prosta na vrhnjo stopničko odra za zmagovalce, kot spravno dejanje.[38] Le nekaj dni pred svojo smrtjo, ko je za francosko televizijo TF1 snemal krog v Imoli, je pozdravil Prosta z besedami: »Rad bi pozdravil svojega dobrega prijatelja Alaina - vsi te pogrešano...« Prost je povedal, da je bil ob tem zelo ganjen.[39]

Čelada[uredi | uredi kodo]

Dirkalni kombinezon Prosta v sezoni 1993

Alain Prost je uporabljal čelado, ki je bila v barvah francoske zastave, modra, rdeča in bela, z njegovim imenom na strani. V začetnem obdobju svoje kariere je Prost uporabljal dizajn, ki je bil bel z modrimi detajli ob vizirju.[40] Ko je dirkal za Renault, je imela njegova čelada več modrih detajlov, posebej na zadnji strani.[41] Po vrnitvi v McLaren je uporabljal podoben dizajn, spremenjeni so bili le logotipi sponzorjev. Ko pa je prestopil v Ferrari, je imela čelada modre detajle spredaj, okoli vizirja.[42] To se ni spremenilo tudi, ko je prestopil v Williams, ponovno so se spremenili le logotipi sponzorjev.

Sponzorji na Prostovi čeladi so bilo Boss, Canon, Elf, Ferrari, Honda, KicKers, Marlboro, Michelin, Moët, Sega, Segafredo Zanetti in Renault.

Kasnejše življenje[uredi | uredi kodo]

V letih 1994 in 1995 je Prost delal kot strokovni komentator za francosko televizijo TF1.[43] Delal je tudi za Renault kot tiskovni predstavnik za odnose z javnostmi.[43] Nato se je vrnil k svojem starem moštvu McLaren kot tehnični svetovalec. Tekmoval je tudi na francoski kolesarski dirki L'Etape du Tour.[43] V konkurenci več kot 5000-ih kolesarjev je Prost končal na 12. mestu v svoje kategoriji, skupno pa kot 42.[43]

Prost Grand Prix[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Prost Grand Prix.
Prost logo.gif

Že med sezono 1989 je začel Prost razmišljati o ustanovitvi svojega moštva med tem, ko se je njegov odnos s moštvenim kolegom, Ayrtonom Senno, poslabševal. Prost in John Barnard, nekdanji glavni dizajner McLarna, sta bila blizu ustanovitvi moštva leta 1990, toda zaradi pomanjkanja sponzorskih sredstev to ni bilo mogoče, zato je Prost prestopil v Ferrari. Ko je bil proti koncu sezone 1991 odpuščen, je ostal brez moštva tudi za sezono 1992. Po propadu dolgotrajnih pogajanj z Guyom Ligierom o nakupu njegovega moštva Ligier, se je prost za sezono 1993 preselil k Williamsu.[44] Leta 1995, ko je Prost delal za Renault, so se pojavile špekulacije o nastanku moštva Prost-Renault v bližnji prihodnosti. Renault je zavrnil Prostovo prošnjo za za dobavljanje motorjev njegovemu moštvu in naredil špekulacijam konec.[44]

13. februarja 1997 je Alain Prost kupil moštvo Ligier od Flavia Briatoreja in ga preimenoval v Prost Grand Prix.[45] Dan po nakupu je Prost popisal triletno pogodbo z francosko tovarno Peugeot za dobavo motorjev med sezonama 1998 in 2000.[45] V prvi sezoni je Prost zadržal Ligierovega dirkača Olivierja Panisa, ki je zmagal na dirki za Veliko nagrado Monako v prejšnji sezoni, za drugega dirkača pa izbral Japonca Shinja Nakana. Moštvo je dirkalo z motorji Mugen-Honda, ki jih je prejšnjo sezono uporabljal že Ligier. Začetek sezone je bil obetaven, saj je moštvo že na svojem debiju na Veliki nagradi Avstralije 1997 osvojila dve točki za Panisovo peto mesto. Nato so dosegli še 13 točk do Velike nagrade Kanade, ko si je Panis v nesreči zlomil nogo. Zamenjal ga je Minardijev dirkač Jarno Trulli. Od takrat so šli rezultati rahlo navzdol, moštvo je do vrnitve Panisa osvojilo le pet točk. Francoz se je vrnil na zadnje tri dirke sezone, Prostovo moštvo pa je osvojilo solidno šesto mesto v prvenstvu v svoji prvi sezoni z 21-imi točkami.

Prost je v začetku sezone 1998 postal predsednik moštva Prost Grand Prix. Ker so zdaj dirkali s Peugeotovimi motorji, je Mugen-Honda motorje začela dobavljati Jordanu. V celi sezoni je moštvo osvojilo eno samo točke za šesto mesto Jarna Trullija na Veliki nagradi Belgije.

Sezona 1999 je bila ključna za Prostovo moštvo.[46] Prost je najel Johna Barnarda kot tehničnega svetovalca[45], Bernardovo podjetje B3 Technologies je pomagalo Loicu Bigoisu pri načrtovanju dirkalnika AP02. Panis in Trulli sta ostala v moštvu še eno sezono. Dirkalnik ni imel večjih težav, toda Peugeotovi motorji so se izkazali za težke in nezanesljive.

Peugeotovo zadnje leto kot dobavitelj motorjev Prostovem moštvu v sezoni 2000 je bilo nekoliko boljše. Prost je najel Jeana Alesija in Nicka Heidfelda za dirkača. Toda sezona je bila podobno slaba kot predhodna, novi tehnični direktor Alan Jenkins pa je bil odpuščen pol polovici sezone. Prost je prestrukturiral moštvo, najel je Joana Villadelprata za športnega direktorja, Jenkinsa pa je na mestu tehničnega direktorja zamenjal Henri Durand.

Sezona 2001 se je začela optimistično, saj se je Prost dogovoril s Ferrarijem za dobavljanje motorjev.[45] Toda na začetku sezone 2002 je zmanjkalo denarja in Prost je bankrotiral, za sabo je zapustil dolg v višini 30 milijonov dolarjev.

Po Prost Grand Prixu[uredi | uredi kodo]

Leta 2002 je Prost preživljal več časa z družino, tekmoval pa je tudi na osmih kolesarskih dirkah. Na dirki Granite – Mont Lozère je dosegel tretje mesto.[47] Francoz je dirkal tudi v seriji dirk po ledu Andros Trophy v sezoni 2003 in končal na drugem mestu v prvenstvu, za Yvanom Mullerjem.[48] Postal je tudi ambasador Uniroyala, položaj ki ga je držal do maja 2006.

Prost je nadaljeval z dirkanjem v seriji Andros Trophy in v sezoni 2006 postal prvak s Toyoto.[49][50][51]

Popolni rezultati Formule 1[uredi | uredi kodo]

(legenda) (odebeljene dirke pomenijo najboljši štartni položaj, poševne pa najhitrejši krog, †-uvrščen kljub odstopu)

Leto Moštvo Šasija Motor 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Prv Toč[1]
1980 Marlboro Team McLaren McLaren M29B Ford Cosworth DFV ARG
6
BRA
5
JAR
DNS
ZZDA 16. 5
McLaren M29C BEL
Ret
MON
Ret
FRA
Ret
VB
6
NEM
11
AVT
7
McLaren M30 NIZ
6
ITA
7
KAN
Ret
ZDA
DNS
1981 Equipe Renault Elf Renault RE20B Renault V6 (t/c) ZZDA
Ret
BRA
Ret
ARG
3
SMR
Ret
BEL
Ret
5. 43
Renault RE30 MON
Ret
ŠPA
Ret
FRA
1
VB
Ret
NEM
2
AVT
Ret
NIZ
1
ITA
1
KAN
Ret
LVE
2
1982 Equipe Renault Elf Renault RE30B Renault V6 (t/c) JAR
1
BRA
1
ZZDA
Ret
SMR
Ret
BEL
Ret
MON
7
VZDA
NC
KAN
Ret
NIZ
Ret
VB
6
FRA
2
NEM
Ret
AVT
8
ŠVI
2
ITA
Ret
LVE
4
4. 34
1983 Equipe Renault Elf Renault RE30C Renault V6 (t/c) BRA
7
2. 57
Renault RE40 ZZDA
11
FRA
1
SMR
2
MON
3
BEL
1
VZDA
8
KAN
5
VB
1
NEM
4
AVT
1
NIZ
Ret
ITA
Ret
EU
2
JAR
Ret
1984 Marlboro McLaren International McLaren MP4/2 TAG V6 (t/c) BRA
1
JAR
2
BEL
Ret
SMR
1
FRA
7
MON
1
KAN
3
VZDA
4
ZDA
Ret
VB
Ret
NEM
1
AVT
Ret
NIZ
1
ITA
Ret
EU
1
POR
1
2. 71,5
1985 Marlboro McLaren International McLaren MP4/2B TAG V6 (t/c) BRA
1
POR
Ret
SMR
DSQ
MON
1
KAN
3
VZDA
Ret
FRA
3
VB
1
NEM
2
AVT
1
NIZ
2
ITA
1
BEL
3
EU
4
JAR
3
AVS
Ret
1. 73 (76)
1986 Marlboro McLaren International McLaren MP4/2C TAG V6 (t/c) BRA
Ret
ŠPA
3
SMR
1
MON
1
BEL
6
KAN
2
VZDA
3
FRA
2
VB
3
NEM
6
MAD
Ret
AVT
1
ITA
DSQ
POR
2
MEH
2
AVS
1
1. 72 (74)
1987 Marlboro McLaren International McLaren MP4/3 TAG V6 (t/c) BRA
1
SMR
Ret
BEL
1
MON
9
VZDA
3
FRA
3
VB
Ret
NEM
7
MAD
3
AVT
6
ITA
15
POR
1
ŠPA
2
MEH
Ret
JAP
7
AVS
Ret
4. 46
1988 Honda Marlboro McLaren McLaren MP4/4 Honda V6 (t/c) BRA
1
SMR
2
MON
1
MEH
1
KAN
2
VZDA
2
FRA
1
VB
Ret
NEM
2
MAD
2
BEL
2
ITA
Ret
POR
1
ŠPA
1
JAP
2
AVS
1
2. 87 (105)
1989 Honda Marlboro McLaren McLaren MP4/5 Honda V10 BRA
2
SMR
2
MON
2
MEH
5
ZDA
1
KAN
Ret
FRA
1
VB
1
NEM
2
MAD
4
BEL
2
ITA
1
POR
2
ŠPA
3
JAP
Ret
AVS
Ret
1. 76 (81)
1990 Scuderia Ferrari Ferrari 641 Ferrari V12 ZDA
Ret
BRA
1
SMR
4
MON
Ret
2. 71 (73)
Ferrari 641/2 KAN
5
MEH
1
FRA
1
VB
1
NEM
4
MAD
Ret
BEL
2
ITA
2
POR
3
ŠPA
1
JAP
Ret
AVS
3
1991 Scuderia Ferrari Ferrari 642 Ferrari V12 ZDA
2
BRA
4
SMR
DNS
MON
5
KAN
Ret
MEH
Ret
5. 34
Ferrari 643 FRA
2
VB
3
NEM
Ret
MAD
Ret
BEL
Ret
ITA
3
POR
Ret
ŠPA
2
JAP
4
AVS
1993 Canon Williams Renault Williams FW15C Renault V10 JAR
1
BRA
Ret
EU
3
SMR
1
ŠPA
1
MON
4
KAN
1
FRA
1
VB
1
NEM
1
MAD
12
BEL
3
ITA
12
POR
2
JAP
2
AVS
2
1. 99

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Do vključno sezone 1990 vse osvojene točke niso štele za dirkaško prvenstvo (Glej seznam načinov točkovanj za več informacij). Število pred oklepajem označuje prvenstvene točke, število v oklepaju pa vse osvojene točke.
  2. ^ Roebuck, Nigel (1986) Grand Prix Greats str. 131 Book Club Associates ISBN 0-85059-792-7
  3. ^ Hall of Fame — Alain Prost, Formula1.com. Odstavek 6. Pridobljeno 16. avgusta 2006.
  4. ^ 8W — Who? — Alain Prost, Forix.com. Odstavek 24. Pridobljeno 16. avgusta 2006.
  5. ^ Alain's Biography (1921–54), ProstFan.com. Pridobljeno 22. novembra 2006.
  6. ^ Alain Prost Siblings, ProstFan.com. Pridobljeno 25. septembra.
  7. ^ Hall of Fame — Alain Prost, Formula1.com. Odstavek 2. Pridobljeno 16. avgusta 2006.
  8. ^ Hall of Fame — Alain Prost, Formula1.com. Odstavek 1. Pridobljeno 16. avgusta 2006.
  9. ^ Another podium for Racing Engineering in Spanish F3 - Estoril, Automobilsport.com. Pridobljeno 17. avgusta 2006.
  10. ^ Alain Prost Information, ProstFan.com]. Pridobljeno 17. avgusta 2006.
  11. ^ V Evropi je potekalo več nacionalnih prvenstev Formule Renault.
  12. ^ 12,0 12,1 Alain Prost, GrandPrix.com. Pridobljeno 18. oktobra 2006.
  13. ^ 13,0 13,1 Roebuck, Nigel Grand Prix Greats 1986, str. 126. Book Club Associates ISBN 0-85059-792-7
  14. ^ 14,0 14,1 14,2 Roebuck, Nigel Grand Prix Greats 1986, str. 129. Book Club Associates ISBN 0-85059-792-7
  15. ^ 15,0 15,1 Hall of Fame — Alain Prost, formula1.com. Pridobljeno 7. oktobra 2006.
  16. ^ Prost wins under a cloud of controversy, GPRacing.net192.com. Pridobljeno 25. januarja 2007.
  17. ^ "1985 San Marino Grand Prix". GPRacing.net192.com. Pridobljeno dne 7. oktobra 2006. 
  18. ^ "1986 Australian Grand Prix". GPRacing.net192.com. Pridobljeno dne 7. oktobra 2006. 
  19. ^ "Grand Prix Results: German GP, 1986". GrandPrix.com. Pridobljeno dne 7. novembra 2006. 
  20. ^ "8W - Who? - Alain Prost". Forix.com Odstavek 18. Pridobljeno dne 16. avgusta 2006. 
  21. ^ "8W — Who? — Alain Prost". Forix.com, odstavka 19 & 20. Pridobljeno dne 16. avgusta 2006. 
  22. ^ "Hall of Fame - Alain Prost". Formula1.com Odstavek 7. Pridobljeno dne 16. avgusta 2006. 
  23. ^ "Grand Prix Results: Japanese GP, 1989". GrandPrix.com. Pridobljeno dne 16. avgusta 2006. 
  24. ^ Murray Walker & Simon Taylor Murray Walker's Formula One Heroes str. 108, odstavek 2. Virgin Books, ISBN 1-85227-918-4
  25. ^ Murray Walker & Simon Taylor, Murray Walker's Formula One Heroes str. 115, vrstice 6–9. Virgin Books, ISBN 1-85227-918-4
  26. ^ "Hall of Fame — Alain Prost". Formula1.com, odstavek 9. Pridobljeno dne 16. avgusta 2006. 
  27. ^ "Grand Prix Results: Portuguese GP, 1993". GrandPrix.com. Pridobljeno dne 7. novembra 2006. 
  28. ^ "Ayrton Senna by Alain Prost". ProstFan.com, odstavek 50. Pridobljeno dne 12. oktobra 2006. 
  29. ^ Grand Prix Results: Portuguese GP, 1988, GrandPrix.com. Pridobljeno 17. avgusta 2006.
  30. ^ Hughes, Mark. The Unofficial Complete Encyclopedia Of Formula One. Hermes House. str. 72, vrstice 13–27. ISBN 1-84309-864-4. 
  31. ^ Hughes, Mark. The Unofficial Complete Encyclopedia Of Formula One. Hermes House. str. 75, vrstice 8–17. ISBN 1-84309-864-4. 
  32. ^ Hughes, Mark. The Unofficial Complete Encyclopedia of Formula One. Hermes House. str. 75, vrstice 18–29. ISBN 1-84309-864-4. 
  33. ^ Ayrton Senna attacks Jean-Marie Balestre, GrandPrix.com. Pridobljeno 11. oktobra 2006.
  34. ^ Allsop, Derick. Designs on Victory: On the Grand Prix Trail With Benetton. Hutchinson. ISBN 0-09-178311-9. 
  35. ^ "Grand Prix Results: British GP, 1993". GrandPrix.com. Pridobljeno dne 7. novembra 2006. 
  36. ^ Open Warfare, GPRacing.net192.com. Pridobljeno 28. novembra 2006.
  37. ^ Ayrton Senna — By Alain Prost, ProstFan.com. Odstavek 3. Pridobljeno 16. avgusta 2006.
  38. ^ Fan review of Grand Prix with image of pair on podium. http://www.farzadsf1gallery.com/features/adel93.html. Pridobljeno 28. januarja 2007.
  39. ^ Hamilton, Maurice. Frank Williams. Macmillan. str. 234. ISBN 0-333-71716-3. 
  40. ^ Grande Prěmio da Argentina de 1980 LookWeb.com.br. Pridobljeno 12. oktobra 2006
  41. ^ Picture: Alain Prost Renault F1 Flagworld.com. Pridobljeno 12. oktobra 2006
  42. ^ Alain Prost Helmet JmJauto.com. Pridobljeno 12. oktobra 2006
  43. ^ 43,0 43,1 43,2 43,3 Alain Prost Information - Alain's career year by year, 1973 - 2006 ProstFan.com. Pridobljeno 11. oktobra 2006
  44. ^ 44,0 44,1 Team Prost - a dream or reality? GrandPrix.com. Pridobljeno 12. oktobra 2006
  45. ^ 45,0 45,1 45,2 45,3 GrandPrix.com > GP Encyclopedia > Constructor > Prost Grand Prix GrandPrix.com. Pridobljeno 8. septembra 2006
  46. ^ Jean-Michel Desnoues; Patrick Camus & Jean-Marc Loubat Formula 1 99 . Queen Anne Press. ISBN 1-85291-606-0
  47. ^ Alain Prost 2002 Bicycle Racing, ProstFan.com. Pridobljeno 11. oktobra 2006.
  48. ^ Trophée Andros Championship Standings, p. 3. ProstFan.com. Pridobljeno 11. oktobra 2006.
  49. ^ Trophée Andros Championship Standings, str. 4. ProstFan.com, Pridobljeno 11. oktobra 2006.
  50. ^ Trophée Andros Championship Standings, str. 5. ProstFan.com, Pridobljeno 11. oktobra 2006.
  51. ^ Trophée Andros, ProstFan.com. Pridobljeno 11. oktobra 2006.
Športni dosežki
Predhodnik:
Patrick Depailler (1973)
Prvak Francoske Formule 3
1979
Naslednik:
Alain Ferté
Predhodnik:
Jan Lammers
Prvak Evropske Formule 3
1979
Naslednik:
Michele Alboreto
Predhodnik:
Niki Lauda
Prvak Formule 1
1985-1986
Naslednik:
Nelson Piquet
Predhodnik:
Ayrton Senna
Prvak Formule 1
1989
Naslednik:
Ayrton Senna
Predhodnik:
Nigel Mansell
Prvak Formule 1
1993
Naslednik:
Michael Schumacher
Športni rekordi
Predhodnik:
Jackie Stewart
(27)
Največ zmag
(51)

1987-2001
Naslednik:
Michael Schumacher
(91)