Juan Manuel Fangio
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Juan Manuel Fangio | |
 Fangio leta 1952 |
|
Narodnost  Argentinec |
|
| Svetovno prvenstvo Formule 1 | |
|---|---|
| Aktivne sezone | 1950 - 1951, 1953 - 1958 |
| Moštva | Alfa Romeo, Maserati, Mercedes, Ferrari |
| Dirke (štarti) | 52 |
| Naslovi | 5 |
| Zmage | 24 |
| Osvojene stopničke | 31 |
| Pole pozicije | 29 |
| Prvenstvene točke | 245 (277.64)[1] |
| Najhitrejši krogi | 23 |
| Prva dirka | Velika nagrada V. Britanije 1950 |
| Prva zmaga | Velika nagrada Monaka 1950 |
| Zadnja zmaga | Velika nagrada Nemčije 1957 |
| Zadnja dirka | Velika nagrada Francije 1958 |
| Neprvenstvene dirke Formule 1 | |
| Dirke | 24 |
| Zmage | 10 |
| Pole pozicije | 12 |
| Najhitrejši krogi | 11 |
| Prva dirka | Grand Prix de Pau 1950 |
| Prva zmaga | Grand Prix de Pau 1950 |
| Zadnja zmaga | Velika nagrada B. Airesa 1958 |
| Zadnja dirka | Velika nagrada B. Airesa 1958 |
| Dirke za Veliko nagrado[2] | |
| Aktivne sezone | 1949 |
| Moštva | Maserati, Simca-Gordini |
| Dirke | 7 |
| Zmage | 5 |
| Pole pozicije | 3 |
| Najhitrejši krogi | 3 |
| Prva dirka | Velika nagrada Sanrema 1949 |
| Prva zmaga | Velika nagrada Sanrema 1949 |
| Zadnja zmaga | Velika nagrada Albija 1949 |
| Zadnja dirka | Velika nagrada Francije 1949 |
Juan Manuel Fangio, argentinski dirkač Formule 1, * 24. junij 1911, Balcarce, Argentina, † 17. julij 1995, Argentina.
Fangio, z vzdevkom El Maestro, je dominiral v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi - Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1.
S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka, v naslednji sezoni 2004 pa je Schumacher s svojim petim zaporednim naslovom izboljšal še Fangiev dotedanji rekord štirih zaporednih naslovov. Njegovih štiriindvajset zmag je veljalo za rekord do sezone 1968, ko je svojo petindvajseto zmago dosegel Jim Clark. Še vedno pa drži rekord za največji odstotek zmag v Formuli 1, saj je dobil kar 46,15% vseh prvenstvenih dirk, na katerih je štartal. S šestinštiridesetimi leti, kolikor je bil star ob svojem zadnjem naslovi prvaka, je Fangio tudi najstarejši svetovni prvak v zgodovini Formule 1.
Vsebina |
[uredi] Pred Formulo 1
Fangio se je rodil 24. junija 1911 v argentinskem mestu Balcarcu italijanskima staršema, ki sta bila iz vasi Castiglione Messer Marino pri Chieti. Dirkati je začel leta 1934, ko je obnovil Ford Model A iz leta 1929.[3] V letih 1940 in 1941 je z dirkalniki Chevrolet osvojil naslova argentinskega prvaka.[3] Prvič je dirkal v Evropi leta 1949 s sponzorstvom Argentinskega avtomobilskega združena in argentinske vlade.[3]
[uredi] Formula 1
[uredi] Pred 1950
Juan Manuel Fangio je v nasprotju z veliko večino ostalih dirkačev začel dirkati pri razmeroma pozni starosti, zato je bil na večini dirk Formule 1, na katerih je nastopil, najstarejši dirkač. V času njegove kariere so dirkači dirkali skoraj brez zaščite, zato so bile smrtne nesreče med dirkači v tistem času nekaj običajnega. Njegovi največji dirkaški rivali so bili Alberto Ascari, Giuseppe Farina in Stirling Moss.
Njegov prvi nastop na dirki Formule 1 je bil na dirki za Veliko nagrado Francije v sezoni 1948 na dirkališču Reims, kjer je z dirkalnikom Talbot moštva Equipe Gordini štartal z enajstega mesta, toda odstopil. Naslednjič je na dirki Formule 1 dirkal šele v naslednji sezoni 1949, ko je nastopil na dirki za Veliko nagrado Sanrema z dirkalnikom Maserati 4CLT/48, dominiral v obeh vožnjah dirke in zabeležil svojo prvo zmago s skoraj minuto prednostni pred princem Biro. Fangio je v tej sezoni nastopil še na šestih dirkah Formule 1, na katerih je dosegel štiri zmage, na dirkah Grand Prix de Pau, Velika nagrada Roussillona, Velika nagrada Marseilla in Velika nagrada Albija.
[uredi] 1950-1951
Za premierno sezono svetovnega prvenstva Formule 1, sezoni 1950, se je Fangio pridružil moštvu Alfa Romeo, kjer sta dirkala tudi Giuseppe Farina in Luigi Fagioli. Tudi zaradi manjšega števila konkurenčnih dirkalnikov po drugi svetovni vojni, se je dirkalnik Alfetta izkazal za dominantnega. Fangio je zmagal na vseh treh dirkah, ki jih je končal, Velikih nagradah Belgije, Monaka in Francije, toda odločitev je padla na zadnji dirki in skupno ga je premagal Farina s tremi zmagami in četrtim mestom. V sezoni 1950 je Fangio nastopil še na osmih neprvenstvenih dirkah ter dosegel štiri zmage in dve drugi mesti. Tudi v naslednji sezoni 1951 je Fangio dosegel tri zmage na dirkah za Veliko nagrado Švice, Francije in Španije, odločitev o naslovu je ponovno padla na zadnji dirki, toda tokrat je postal prvak Fangio s prednostjo šestih točk pred Albertom Ascarijem.
Ker je prvenstvo Formule 1 v sezoni 1952 potekalo pod pravili Formule 2, Alfa Romeo ni mogla sodelovati s svojimi dominantnimi dirkalniki Alfetta, in se je umaknila iz športa, zaradi česar se je branilec naslova Fangio znašel brez moštva in dirkalnika za začetek prvenstva. Tako je nastopil na prvi neprvenstveni dirki šele junija, ko je z dirkalnikom V16 BRM nastopil na neprvenstvenih dirkah za Veliko nagrado Albija in Ulster Trophy. Fangio se je dogovoril, da bo dan po Ulster Trophy z Maseratijem nastopil na Veliki nagradi Monze, toda ker je zamudil na letalo, se je vozil celo noč iz Pariza in prispel na dirko pol ure pred štartom. Kljub veliki utrujenosti je štartal iz začelja štartne vrste, toda v drugem krogu je je zletel s steze, trčil v ogrado, nato pa ga je še vrglo iz dirkalnika. V nesreči je ob več poškodbah utrpel tudi zlom vratu, okreval pa je preostanek leta v domači Argentini.
[uredi] 1953-1955
Fangio je začel leto 1953 popolnoma pripravljen z zmago na dirki Carrera Panamericana z dirkalnikom Lancia D24. V sezoni 1953 se je z Maseratijem boril proti dominantnim Ferrarijem, ter dosegel zmago na dirki za Veliko nagrado Italije in tri druga mesta, skupno pa je končal na drugem mestu v dirkaškem prvenstvu. V naslednji sezoni 1954 je dirkal z Maseratijem, dokler se v Formulo 1 ni vključil Mercedes-Benz, s katerima je na osmih dirkah dosegel kar šest zmag in z veliko prednostjo osvojil svoj drugi naslov prvaka. Tudi v sezoni 1955 je dirkal z dominantnim dirkalnikom W196 Monoposto, ko je bil njegov moštveni kolega Stirling Moss, ter je s štirimi zmagi in drugim mestom na šestih dirkah z lahkoto obranil naslov prvaka. Po koncu sezone se je zaradi tragične nesreče na dirki 24 ur Le Mansa, v kateri je umrlo preko osemdeset gledalcev, Mercedes umaknil iz dirkaškega športa.
[uredi] 1956-1958
V sezoni 1956 je Fangio prestopil k Ferrariju, kjer je zamenjal smrtno ponesrečenega Ascarija. S tremi zmagami in dvema drugima mestoma na sedmi dirkah je osvojil še svoj četrti naslov prvaka. Na zadnji in odločilni dirki za naslov prvaka za Veliko nagrado Italije, je bil Fangio že v izgubljenem položaju po okvari svojega dirkalnika, toda nesebično mu je svoj dirkalnik odstopil moštveni kolega Peter Collins, tako da sta si razdelila točke za drugo mesto na dirki, Fangio pa je osvojil naslov prvaka tri točke pred Stirlingom Mossem.
V naslednji sezoni 1957 se je vrnil k Maseratiju, kjer je dirkal z znamenitim dirkalnikom 250F, s katerim je dirkal že v prvi polovici sezone 1954. Sezono je začel odlično z zmagami na prvih treh dirkah sezone, nato pa je na dirki za Veliko nagrado Velike Britanije zaradi okvare motorja odstopil. Nato je prišla negova najznamenitejša dirka za Veliko nagrado Nemčije, kjer je z najboljšega štartnega položaja štartal slabo in padel na tretje mesto za oba Ferrarija Hawthorna in Collinsa, toda že v tretjem krogu se je prebil v vodstvo. Nato je v trinajstem krogu ob prednosti pol minute zapeljal na postanek v bokse, ki se je ponesrečil, in Fangio se je vrnil na stezo 50 sekund za Ferrarijema. S stalnim postavljanjem najhitrejših krogov, končni v dvajsetem krogu je bil kar enajst sekund hitrejši od konkurence, je le dva kroga pred koncem dirke ujel Ferrarija in ju prehitel, ter s prednostjo treh sekund zmagal, ter si s tem že zagotovil svoj peti naslov prvaka. Ta vožnja Fangia velja za najboljšo v zgodovini Formule 1, po dirki pa je povedal: »Še nikoli mi ni bilo potrebno tako garati v dirkalniku in upam, da mi ne bo treba nikoli več.«
Po koncu sezone 1957 se je upokojil s takrat rekordnimi petimi naslov prvaka in štirimi zaporednimi. Na 51-ih dirkah je dosegel štiriindvajset zmag, s čemer ima najboljši odstotek zmag v zgodovini Formule 1, več kot deset let je držal rekord za največ zmag, v krajšem obdobju pa še več drugih rekordov.
[uredi] Kasnejše življenje in smrt
Leta 1958 so Fangia na Kubi ugrabili uporniki, toda kasneje so ga izpustili. Po koncu dirkaške kariere je bil Fangio promotor Mercedes-Benza, pogosto je bil na demonstracijskih vožnjah v svojih starih dirkalnikih. Leta 1974 je postal šef Mercedes-Benza Argentine, od leta 1987 pa častni in dosmrtni predsednik družbe. Leta 1990 je bil sprejet v Mednarodno motošportno hišo slavnih. Umrl je leta 1995 v Buenos Airesu v starosti 84-ih let. Pokopan je v rojstnem mestu Balcarce.
[uredi] Zapuščina
Na uradni strani Formule 1 je zapisano: »Za mnoge je Fangio najboljši dirkač vseh časov.«[4]. Mnogi kasnejši šampioni kot so Jim Clark, Alain Prost, Ayrton Senna in Michael Schumacher, so bili primerjani s Fangiem, kjer temu da je znano, da take primerjave niso realistične, ker so se kvalitete potrebne za tak uspeh skozi čas spreminjale. Ob tem pa so se spreminjala tudi pravila, v Fangiovem času je na primer dirkač lahko dirkal v več dirkalnikih na eni dirki.
Po izboljšanju dolgoletnega Fangievega rekorda petih naslovov svetovnega prvaka, ki je veljal kar petinštirideset let, je Michael Schumacher povedal: »Fangio je na višjem nivoju kot vidim sebe. Njegovi dosežki zelo izstopajo, tudi naši pa so zelo posebni. Zelo spoštujem njegove uspehe. Ne da se kar vzeti take osebnosti kot je bil Fangio in ga primerjati z današnjim dogajanjem v Formuli 1. Taka primerjava sploh ni mogoča.«[5][6]
V Argentini velja Fangio za enega največjih športnikov svojega naroda. Pogosto ga imenujejo El Maestro[7][8], anketa med argentinskimi športnimi novinarji in komentarji ga je postavila na drugo mesto najboljši argentinskih športnikov dvajsetega stoletja, premagal ga je le znameniti nogometaš Diego Maradona.
Tudi Fangiev nečak Juan Manuel Fangio II je bil uspešen dirkač.
Po svetu stoji pet Fangievih kipov, ki jih je naredil katalonski umetnik Joaquim Ros Sabaté, v Puertu Maderu (Buenos Aires), Monte Carlu (Monako), Montmelu (Španija), Nürburgringu (Nemčija) in Monzi (Italija).
[uredi] Popolni rezultati Formule 1
(legenda) (odebeljene dirke pomenijo najboljši štartni položaj, poševne pa najhitrejši krog)
[uredi] Glej tudi
[uredi] Opombe in reference
- ^ a b Do vključno sezone 1990 niso vse osvojene točke štele za dirkaško prvenstvo (Glej seznam načinov točkovanj za več informacij). Število pred oklepajem označuje prvenstvene točke, število v oklepaju pa vse osvojene točke.
- ^ Statistika kariere (dirke, zmage, najboljši štartni položaji, najhitrejši krogi, podrobnejši rezultati, podrobnejša statistika) na Racing Database, pridobljeno 10. maja 2008 (v angleščini)
- ^ a b c Rendall, Ivan [1993] (1995). The Chequered Flag: 100 years of motor racing (v angleščini). Weidenfeld & Nicolson, str. 166. ISBN 0-297-83550-5.
- ^ »The Official Formula 1 Website - Juan Manuel Fangio«, formula1.com. Pridobljeno: 16. oktobra 2006. (v angleščini)
- ^ »Schumi: Fangio was greater than me«, BBC. Pridobljeno: 29. decembra 2006. (v angleščini)
- ^ »Champion Schumacher Rejects Comparisons To Fangio«, usgpindy.com. Pridobljeno: 29. decembra 2006. (v angleščini)
- ^ »Juan Manuel Fangio«, f1-grandprix.com. Pridobljeno: 22. decembra 2006. (v angleščini)
- ^ »Discovery Channel - Guide Car«, discoverychannelasia.com. Pridobljeno: 22. decembra 2006. (v angleščini)
- ^ Dirkal je skupaj s Pierom Taruffijem.
- ^ Dirkal je skupaj z Luigijem Fagiolijem.
- ^ Dirkal je skupaj z Luigijem Mussom.
- ^ a b Dirkal je skupaj s Petrom Collinsom.
