Maserati 250F

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Maserati 250F
Serija Formula 1
Konstruktor Maserati
Dizajner(-ja/-ji) Gioacchino Colombo
Valerio Colotti
Tehnični podatki
Šasija aluminijasta cevna šasija
Sprednje vzmetenje Independent wishbone
Zadnje vzmetenje De Dion tube
Motor Maserati
1954 - 2490 cm3, straight 6
1957 - V12, atmosferski, prednji, vzdolžni
Menjalnik 1954: Maserati
1956: Stirnsia
1954: 4-stopenjski
1956: 5-stopenjski
ročni
Gorivo 50% metanol, 35% bencin, 10% aceton, 4% benzol, 1% olje
Pnevmatike Pirelli
Dirkaška zgodovina
Pom. moštva Maserati
Pom. dirkači 1954:Juan Manuel Fangio, Onofre Marimon, Stirling Moss, Prince Bira, Sergio Mantovani, Luigi Villoresi, Ken Wharton, Roy Salvadori, Alberto Ascari, Roberto Mieres, Harry Schell, Louis Rosier,
1955: Jean Behra, Luigi Musso, Clemar Bucci, Carlos Menditeguy, Cesare Perdisa, Lance Macklin, Johnny Claes, Horace Gould, Peter Walker, Peter Collins, Andre Simon, John Fitch,
1956: Mike Hawthorn, Chico Landi, Gerino Gerini, Luigi Piotti, Jose Froilan Gonzalez, Louis Chiron, Francisco Godia-Sales, Piero Taruffi, Bruce Halford, Umberto Maglioli, Jack Brabham, Emmanuel de Graffenried, Jo Bonnier,
1957: Masten Gregory, Giorgio Scarlatti, Hans Herrmann, Ivor Bueb, Giorgio Scarlatti, Ottorino Volonterio,
1958: Ken Kavanagh, Luigi Taramazzo, Maria Teresa de Filippis, Andre Testut, Maurice Trintignant, Wolfgang Seidel, Phil Hill, Troy Ruttman, Carroll Shelby, Cliff Allison, Giulio Cabianca,
1959: Carel Godin de Beaufort, Fritz d'Orey, Astrubel Bayardo, Phil Cade,
1960 : Ettore Chimeri, Antonio Creus, Bob Drake
Debi Velika nagrada Argentine 1954
Dirke 46
Zmage 8
Kon. prvenstvo 0
Dirk. prvenstvo 2 (1954, 1957, oba Fangio)
Pole 8
Najh. kr. 10

Maserati 250F je Maseratijev dirkalnik Formule 1, ki je bil v uporabi med sezonama 1954 in 1960, ko so z njim dirkali tudi Juan Manuel Fangio, Stirling Moss, Alberto Ascari, Louis Chiron in mnogi drugi dirkači, kajti na posamezni dirki je takrat sodelovalo tudi po devet ali več dirkačev z dirkalnikom 250F. Z njim je Fangio osvojil dirkaška naslova v sezonah 1954 in 1957, konstruktorske naslove pa so začeli podeljevati pele v sezoni 1958, ko pa je bil 250F že nekoliko zastarel dirkalnik, čeprav so ga dirkači uporabljali vse do sezone 1960, v kateri pa dirkalnik ni več osvojil prvenstvenih točk.

Dirkalniki Maserati 250F pred štartom Velike nagrade Velike Britanije 1957

Maserati 250F je debitiral na prvi dirki sezone 1954 za Veliko nagrado Argentine, kjer je nastopilo kar devet dirkačev s tem dirkalnikom, kateremu prvo zmago je na tisti dirki prinesel Juan Manuel Fangio. V tej sezoni je Fangio dobil še dirko za Veliko nagrado Belgije, kar je skupno zadostovalo za dirkaški naslov prvaka. Po sezoni 1955 brez zmag, je v naslednji sezoni 1956 Stirling Moss zmagal na Velikih nagradah Monaka in Italije. Zadnje štiri zmage je dirkalniku prinesel ponovno Fangio, ki je v sezoni 1957 zmagal na Velikih nagradah Argentine, Monaka, Francije in Nemčije, s čemer je osvojil še svoj drugi naslov prvaka z Maseratijem. Dirkalnik so posamezni dirkači uporabljali vse do sezone 1960, toda zaradi njegove zastarelosti večjih uspehov niso več dosegali. 250F je bil zadnjič uporabljen za zadnji dirki sezone 1960 za Veliko nagrado ZDA, ki jo je Robert Drake končal na trinajstem mestu s sedmimi krogi zaostanka.

Galerija slik dirkalnika[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]