Velika nagrada San Marina 1994

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zastava San Marina   Velika nagrada San Marina 1994
Podrobnosti o dirki
3. dirka Formule 1 od 16-ih v sezoni 1994.
Circuit Imola 1992.png
Datum 1. maj 1994
Urad. ime 14° Gran Premio di San Marino
Lokacija Autodromo Enzo e Dino Ferrari
Imola, Emilia-Romagna, Italija
Dirkališče Stalno dirkališče, 4,933 km
Razdalja 58 krogov, 286,114 km
Najboljši štartni položaj
Dirkač Zastava Brazilije Ayrton Senna Williams
Čas 1:21,548
Najhitrejši krog
Dirkač Zastava Združenega kraljestva Damon Hill Williams
Čas 1:24,335 (v 10. krogu)
Stopničke
Prvi Zastava Nemčije Michael Schumacher Benetton
Drugi Zastava Italije Nicola Larini Ferrari
Tretji Zastava Finske Mika Häkkinen McLaren

Velika nagrada San Marina 1994 je bila tretja dirka Svetovnega prvenstva Formule 1 v sezoni 1994. Odvijala se je 1. maja 1994 na dirkališču Autodromo Enzo e Dino Ferrari v Imoli, Italija.

Dirkaški vikend sta zaznamovali smrtni nesreči Avstrijca Rolanda Ratzenbergerja in trikratnega prvaka Ayrtona Senne, ob tem pa še več nesreč in poškodb. Dolgoletni komentator BBCja Murray Walker ga je opisal kot najbolj tragičen dirkaški konec tedna, ki se ga spominja.[1]

Michael Schumacher je nato dirko dobil. Na tiskovni konferenci po dirki je povedal, da mu ta zmaga ne prinaša nobenega zadovoljstva ali veselja, zaradi vseh tragičnih dogodkov med koncem tedna. Nicola Larini je osvojil svoje prve točke in edino uvrstitev na stopničke v karieri z drugim mestom. Mika Häkkinen je osvojil tretje mesto.

Dirka je povzročila večjo skrb za varnost v Formuli 1. Vodila je k prenovitvi Združenja dirkačev in izboljšanju varnosti mnogih dirkališč ter tudi dirkalnikov. Po dirki so bile sprejete spremembe pravil, predvsem glede krilc, ki so upočasnjevale dirkalnike. Novo zgrajene steze pa morajo od takrat imeti velike peščene izletne cone na nevarnih delih, da upočasnijo dirkalnik pred trčenjem v ogrado.

Senna je bil pokopan v Braziliji z državniškimi častmi, pogreba pa se je udeležilo okrog pol milijona ljudi. Italijansko tožilstvo je obtožilo šest ljudi smrti iz malomarnosti v povezavi s smrtno nesrečo Senne, toda vsi so bili oproščeni.

Poročilo[uredi | uredi kodo]

Kvalifikacije[uredi | uredi kodo]

Sennin rojak, Rubens Barrichello je preživel prvo nesrečo vikenda
Roland Ratzenberger na dan nesreče

V petek, 29. aprila, je na kvalifikacijah[2] Rubens Barrichello z Jordanom v ovinku Variante Bassa pri 225 km/h zadel ob robnik in dirkalnik je dvignilo.[3] Priletel je na vrh zidu iz zaščitnih gum in padel v nezavest. Njegov dirkalnik je večkrat obrnilo, nato pa je pristal obrnjen na glavo. Zdravniško osebje je prihitelo na mesto nesreče in ga odpeljalo v bolnišnico. Že naslednji dan se je kljub zlomljenem nosu in mavčni oblogi na roki vrnil na sestanek dirkačev, toda ni smel nastopiti na dirki. Damon Hill, ki je nastopal z Williams-Renaultom, je deset let kasneje opisal svoje občutke ob nesreči: »Vsi smo se prepričevali, da so naši dirkalniki trdni kot tanki ter da se ne moremo poškodovati, in nadaljevali s kvalifikacijami.«[4]

Ovinek Villeneuve, mesto Ratzenbergerjeve nesreče

Po dvajsetih minutah glavnega dela kvalifikacij, je Roland Ratzenberger izgubil nadzor nad svojim Simtekom, ko se je bližal ovinku Villeneuve curva. Zadel je v zid in, čeprav je školjka ostala cela, si je ob močnem udarcu zlomil vrat. Ratzenberger, za katerega je bila to prva sezona v Formuli 1, je vozil s hitrostjo 306 km/h, ko se mu je ob udarcu v robnik krog prej poškodovalo sprednje krilce. Kvalifikacije so bile prekinjene in zadnjih 40 minut nekoliko kasneje niso več vozili.[3][4] Kasneje je prišla novica, da je Ratzenberger v bolnišnici podlegel poškodbam. To je bila prva smrtna nesreča na dirki Formule 1 od Velike nagrade Kanade 1982, ko se je smrtno ponesrečil Riccardo Paletti. Minilo je osem let od kar se je Elio de Angelis smrtno ponesrečil na testiranju z dirkalnikom Brabham na francoskem dirkališču Paul Ricard.

Profesor Sid Watkins, takrat vodja zdravniške ekipe na dirkah Formule 1, v svojih spominih opisuje reakcijo Ayrtona Senne na novico o smrti Ratzenbergerja: »Ayrton se je zlomil in zjokal na moji rami.«[5] Watkins je poskušal prepričati Senno naj ne dirka naslednji dan z besedami :»Kaj moraš še storiti. Trikrat si postal prvak in si očitno najhitrejši dirkač. Pojdiva raje na ribolov.«, toda Ayrton je vztrajal: »Sid, obstajajo nekatere stvari na katere nimamo vpliva. Ne morem odnehati, moram nadaljevati.«[5]

Senna je na kvalifikacijah osvojil najboljši štartni položaj pred vodilnim v prvenstvu, Michaelom Schumacherjem. Gerhard Berger je osvojil tretje, Sennin moštveni kolega, Damon Hill, pa četrto štartno mesto. Ratzenbergerjev čas, ki ga je postavil pred nesrečo, bi mu prinesel 26. štartno mesto.

Dirka[uredi | uredi kodo]

Prvi štart[uredi | uredi kodo]

Na štartu je J.J. Lehtu ugasnil dirklnik. Pedro Lamy, ki je štartal iz zadnjega dela ga ni opazil in trčil vanj, ob tem so deli dirkalnikov leteli po zraku. Delci so celo prileteli čez ograjo in devet gledalcev je bilo lažje poškodovanih.[6]

Ovinek Tamburello, mesto Sennine nesreče

Ta nesreča je povzročila prihod varnostnega avtomobila na stezo, da je med čiščenjem steze upočasnil dirkače. Zaradi počasnejše vožnje so se pnevmatike ohladile. Pred dirko na sestanku dirkačev, sta Senna in Gerhard Berger izpostavila pomisleke, da varnostni avto ne vozi dovolj hitro za ohranitev dovolj visoke temperature pnevmatik.[6]

Sennin Williams trči v zid ovinka Tamburello

Ko je bila steza očiščena vseh delcev, se je varnostni avto umaknil in dirka se je nadaljevala z letečim štartom. Dva kroga kasneje pa je Ayrton Senna, ki je vodil tik pred Michaelom Schumacherjem, v ovinku Tamburello zletel s steze pri 306 km/h, nato pa pri 211 km/h trčil v zid.

Smrt trikratnega prvak, Ayrtona Senne, je močno spremenila Formulo 1

Ob 14:17 po lokalnem času, je bila razobešena rdeča zastava, ki je pomenila prekinitev dirke, in Sid Watkins je prišel na mesto nesreče. Ob rdeči zastavi morajo vsi dirkači počasi zapeljati v bokse, da naredijo prostor za reševalna vozila. Moštvo Larrousse je pomotoma[7] spustila enega svojih dirkačev, Érika Comasa, nazaj na stezo, kljub temu da je bila še vedno zaprta zaradi rdeče zastave. Delavci ob progi so mu močno signalizirali z zastavami naj upočasni, saj se je bližal mestu nesreče s praktično polno hitrostjo.[8] Comas se je izognil vsem ljudem in vozilom na progi in se tudi umaknil z dirke. Senno so dvignili iz uničenega Williamsa in s helikopterjem odpeljali v bolnišnico pri Bologni. 37 minut po nesreči, ob 14:55 po lokalnem času, se je dirka nadaljevala s ponovnim štartom.

Drugi štart[uredi | uredi kodo]

Rezultati dirke so bili določeni iz seštevka časov obeh štartov dirkačev. Po ponovnem štartu je povedel Gerhard Berger, toda Schumacher je skupno še vedno vodil zaradi časovne prednosti pred Bergerjem ob prekinitvi dirke. Schumacher je v dvanajstem krogu prešel v vodstvo, štiri kroge kasneje pa je Berger odstopil. Larini je po postanku Schumacherja za kratko prišel v vodstvo, toda le do svojega postanka.[9]

Deset krogov pred koncem dirke je Michelu Alboretu pri izvozu iz boksov odpadlo zadnje desno kolo Minardija, ki je poškodovalo po dva mehanika Ferrarija in Lotusa.[10]

Michael Schumacher je zmagal pred Nicolom Larinijem in Miko Häkkinenom, tako da je osvojil vseh 30 točk po treh dirkah v sezoni 1994. To je bila edina uvrstitev na stopničke za Larinija in njegova prva od le dveh uvrstitev v točke v karieri. Na stopničkah za zmagovalce po dirki v spoštovanje do Rolanda Ratzenbergerja in Ayrtona Senne ni prišlo do škropljenja s šampanjcem.

Po dirki[uredi | uredi kodo]

Dve uri in 20 minut po tem, ko je Schumacher prevozil ciljno črto, ob 18:40 po lokalnem času, je dr. Maria Theresa Fiandri oznanil, da je umrl Ayrton Senna. Uradni čas njegove smrti je bil 14:17 po lokalnem času, kar je pomenilo, da je Senna umrl takoj po trčenju.[11] Vzrok smrti je bil delec vzmetenja, ki je predrl čelado in Sennino lobanjo.[12]

Steza je bila po dveh smrtnih nesrečah leta 1994 spremenjena

Steza, po kateri so dirkali leta 1994 in je bila v uporabi od leta 1981[13], ni bila nikoli več uporabljena na dirkah Formule 1. Po dirki so jo močno spremenili, tudi ovinek Tamburello - med drugim tudi kraj hude nesreče Gerharda Bergerja leta 1989 - ki je bil iz hitrega ovinka spremenjen v veliko počasnejšo šikano. FIA je tudi spremenila pravila glede dirkalnika, tako da so morala vsa moštva za naslednjo sezono zgraditi povsem nov dirkalnik.[14] Pomisleki Senne in Bergerja na jutranjem sestanku dirkačev naj bi bili obravnavani pred naslednjo dirko za Veliko nagrado Monaka, in naj bi vodili v reformo Združenja dirkačev (GPDA), ki je bilo ustanovljeno leta 1961, toda razpuščeno leta 1982. Glavni cilj reforme je bil, da bi dirkači lahko razpravljali o varnostnih vprašanjih in izboljšanjem varnostnih standardov. Prvi štartni mesti na naslednji dirki v Monaku sta bili v spomin obeh umrlih dirkačev obarvani v barvah Brazilske in Avstrijske zastave. Pred dirko pa je bila v njun spomin še minuta molka.

Senna je bil pokopan z državniškimi častmi v brazilskem São Paulu 5. maja 1994. Okrog pol milijona ljudi se je zbralo ob ulicah, po katerih so nesli krsto.[1] Večina ljudi iz sveta Formule 1 se je udeležila pogreba, predsednik FIE, Max Mosley, pa se je udeležil pogreba Ratzenbergerja. Na tiskovni konferenci deset let kasneje je povedal: »Šel sem na njegov pogreb, ker so vsi drugi šli na pogreb Senne.«[15]

Italijansko tožilstvo je obdolžilo šest ljudi v povezavi s smrtno nesrečo Ayrtona Senne, To so bili Frank Williams, Patrick Head in Adrian Newey iz Williamsa; Fedrico Bendinelli kot predstavnik lastnikov dirkališča Autodromo Enzo e Dino Ferrari, Giorgio Poggi kot direktor dirkališča in Roland Bruynserarde kot direktor dirke.[16] Toda vsi so bili oproščeni povzročitve smrti iz malomarnosti.[17] Predmet obtožbe je bil tudi del volanskega sistema, ko je bil najprej odstranjen, nato pa na Sennino željo privarjen nazaj. Sodišče je ugotovilo, da je ravno polomljen volanski drog povzročil nesrečo.[18]

Po oprostilni sodbi je sledila pritožba proti Patricku Headu in Adrianu Neweyu.[19] 22. novembra 1999 ju je sodišče ponovno oprostilo, ker ni bilo pridobljenih nobenih novih dokazov, toda zaradi poškodb dirkalnika iz črne skrinjice ni bilo mogoče pridobiti vseh podatkov, pa tudi 1.6 sekunde videa s kamere na dirkalniku Senne. Sledila je še ena pritožba, toda 27. maja 2005 sta bila Head in Newey ponovno oproščena.[20]

Rezultati[uredi | uredi kodo]

Kvalifikacije[uredi | uredi kodo]

Poz Št Dirkač Konstruktor Čas Zaostanek
1 2 Zastava Brazilije Ayrton Senna Williams-Renault 1:21,548
2 5 Zastava Nemčije Michael Schumacher Benetton-Ford 1:21,885 +0,337
3 28 Zastava Avstrije Gerhard Berger Ferrari 1:22,113 +0,565
4 0 Zastava Združenega kraljestva Damon Hill Williams-Renault 1:22,168 +0,620
5 6 Zastava Finske Jyrki Järvilehto Benetton-Ford 1:22,717 +1,169
6 27 Zastava Italije Nicola Larini Ferrari 1:22,841 +1,293
7 30 Zastava Nemčije Heinz-Harald Frentzen Sauber-Mercedes 1:23,119 +1,571
8 7 Zastava Finske Mika Häkkinen McLaren-Peugeot 1:23,140 +1,592
9 3 Zastava Japonske Ukjo Katajama Tyrrell-Yamaha 1:23,322 +1,774
10 29 Zastava Avstrije Karl Wendlinger Sauber-Mercedes 1:23,347 +1,799
11 10 Zastava Italije Gianni Morbidelli Footwork-Ford 1:23,663 +2,115
12 4 Zastava Združenega kraljestva Mark Blundell Tyrrell-Yamaha 1:23,703 +2,155
13 8 Zastava Združenega kraljestva Martin Brundle McLaren-Peugeot 1:23,858 +2,310
14 23 Zastava Italije Pierluigi Martini Minardi-Ford 1:24,078 +2,530
15 24 Zastava Italije Michele Alboreto Minardi-Ford 1:24,276 +2,728
16 9 Zastava Brazilije Christian Fittipaldi Footwork-Ford 1:24,472 +2,924
17 25 Zastava Francije Éric Bernard Ligier-Renault 1:24,678 +3,130
18 20 Zastava Francije Érik Comas Larrousse-Ford 1:24,852 +3,304
19 26 Zastava Francije Olivier Panis Ligier-Renault 1:24,996 +3,448
20 12 Zastava Združenega kraljestva Johnny Herbert Lotus-Mugen-Honda 1:25,114 +3,566
21 15 Zastava Italije Andrea de Cesaris Jordan-Hart 1:25,234 +3,686
22 11 Zastava Portugalske Pedro Lamy Lotus-Mugen-Honda 1:25,295 +3,747
23 19 Zastava Monaka Olivier Beretta Larrousse-Ford 1:25,991 +4,443
24 31 Zastava Avstralije David Brabham Simtek-Ford 1:26,817 +5,269
25 34 Zastava Belgije Bertrand Gachot Pacific-Ilmor 1:27,143 +5,595
26 32 Zastava Avstrije Roland Ratzenberger Simtek-Ford 1:27,584 +6,036
27 33 Zastava Francije Paul Belmondo Pacific-Ilmor 1:27,881 +6,333
28 14 Zastava Brazilije Rubens Barrichello Jordan-Hart

Dirka[uredi | uredi kodo]

Poz Št Dirkač Konstruktor Krogi Čas/Odstop Št. m. Toč
1 5 Zastava Nemčije Michael Schumacher Benetton-Ford 58 1:28:28,642 2 10
2 27 Zastava Italije Nicola Larini Ferrari 58 + 54,942 s 6 6
3 7 Zastava Finske Mika Häkkinen McLaren-Peugeot 58 + 1:10,679 8 4
4 29 Zastava Avstrije Karl Wendlinger Sauber-Mercedes 58 + 1:13,658 10 3
5 3 Zastava Japonske Ukjo Katajama Tyrrell-Yamaha 57 +1 krog 9 2
6 0 Zastava Združenega kraljestva Damon Hill Williams-Renault 57 +1 krog 4 1
7 30 Zastava Nemčije Heinz-Harald Frentzen Sauber-Mercedes 57 +1 krog 7
8 8 Zastava Združenega kraljestva Martin Brundle McLaren-Peugeot 57 +1 krog 13
9 4 Zastava Združenega kraljestva Mark Blundell Tyrrell-Yamaha 56 +2 kroga 12
10 12 Zastava Združenega kraljestva Johnny Herbert Lotus-Mugen-Honda 56 +2 kroga 20
11 26 Zastava Francije Olivier Panis Ligier-Renault 56 +2 kroga 19
12 25 Zastava Francije Éric Bernard Ligier-Renault 55 +3 krogi 17
13 9 Zastava Brazilije Christian Fittipaldi Footwork-Ford 54 Zavrten 16
Ods 15 Zastava Italije Andrea de Cesaris Jordan-Hart 49 Zavrten 21
Ods 24 Zastava Italije Michele Alboreto Minardi-Ford 44 Pnevmatika 15
Ods 10 Zastava Italije Gianni Morbidelli Footwork-Ford 40 Motor 11
Ods 23 Zastava Italije Pierluigi Martini Minardi-Ford 37 Zavrten 14
Ods 31 Zastava Avstralije David Brabham Simtek-Ford 27 Zavrten 24
Ods 34 Zastava Belgije Bertrand Gachot Pacific-Ilmor 23 Motor 25
Ods 19 Zastava Monaka Olivier Beretta Larrousse-Ford 17 Motor 23
Ods 28 Zastava Avstrije Gerhard Berger Ferrari 16 Vzmetenje 3
Ods 2 Zastava Brazilije Ayrton Senna Williams-Renault 5 Smrtna nesreča 1
Ods 20 Zastava Francije Érik Comas Larrousse-Ford 5 Vibracije 18
Ods 6 Zastava Finske Jyrki Järvilehto Benetton-Ford 0 Trčenje 5
Ods 11 Zastava Portugalske Pedro Lamy Lotus-Mugen-Honda 0 Trčenje 22
DNS 32 Zastava Avstrije Roland Ratzenberger Simtek-Ford Smrtna nesreča 26
DNQ 14 Zastava Brazilije Rubens Barrichello Jordan-Hart Poškodovan -
DNQ 33 Zastava Francije Paul Belmondo Pacific-Ilmor -

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 "Race ace Senna killed in car crash". BBC News. 1. maj 1994. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  2. ^ Longmore, Andrew (31. oktober 1994). "Ayrton Senna: The Last Hours". The Times (News International). Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  3. ^ 3,0 3,1 Hamilton, Maurice. Frank Williams. Macmillan. str. 232. ISBN 0-333-71716-3. 
  4. ^ 4,0 4,1 Hill, Damon (17. april 2004). "Had Ayrton foreseen his death?". The Times (News International). Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  5. ^ 5,0 5,1 Hamilton, Maurice. Frank Williams. Macmillan. str. 234. ISBN 0-333-71716-3. 
  6. ^ 6,0 6,1 "A tragic weekend". The Times (News International). 19. april 2004. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  7. ^ "Autosport Grand Prix". Autosport. 5. maj 1994.  |accessdate= zahteva |url= (pomoč)
  8. ^ Watson, John (Commentator) (1994). Eurosport Live Grand Prix (Television). Eurosport. 
  9. ^ "Grand Prix Results: San Marino GP, 1994". GP Encyclopedia. www.grandprix.com. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  10. ^ Rider, Steve (Presenter) (1994). San Marino Grand Prix (Television). London, United Kingdom: BBC. 
  11. ^ "Secrets of Senna's black box". Senna Files. www.ayrton-senna.com. 18. marec 1997. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  12. ^ Thomsen, Ian (11. februar 1995). "Williams Says Italy May Cite Steering In Senna's Death". International Herald Tribune. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  13. ^ "Autodromo Enzo e Dino Ferrari - Imola". www.gpracing.net192.com. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  14. ^ Wright, Peter (1995). "Preview of 1995 Formula1 Cars". www.grandprix.com. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  15. ^ "Max went to Roland's funeral". www.f1racing.net. 23. april 2004. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  16. ^ Hamilton, Maurice. Frank Williams. Macmillan. str. 276. ISBN 0-333-71716-3. 
  17. ^ "All six cleared in Senna trial". Senna Files. www.ayrton-senna.com. 26. december 1997. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  18. ^ "Faulty Steering Caused Crash!". Senna Files. www.ayrton-senna.com. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  19. ^ "Appeal absolves Head and Newey". Senna Files. www.ayrton-senna.com. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 
  20. ^ "Top designers acquitted on Senna". BBC Sport. 27. maj 2005. Pridobljeno dne 28. oktobra 2006. 

Zastava Brazilije Brazilija  • Zastava Japonske Pacifik  • Zastava San Marina San Marino  • Zastava Monaka Monako  • Zastava Španije Španija  • Zastava Kanade Kanada  • Zastava Francije Francija  • Zastava Združenega kraljestva V. Britanija
Zastava Nemčije Nemčija  • Zastava Madžarske Madžarska  • Zastava Belgije Belgija  • Zastava Italije Italija  • Zastava Portugalske Portugalska  • Zastava Evrope Evropa  • Zastava Japonske Japonska  • Zastava Avstralije Avstralija


Predhodna dirka:
Velika nagrada Pacifika 1994
Prvenstvo Formule 1
sezona 1994
Naslednja dirka:
Velika nagrada Monaka 1994

Predhodna dirka:
Velika nagrada San Marina 1993
Velika nagrada San Marina Naslednja dirka:
Velika nagrada San Marina 1995

1981  • 1982  • 1983  • 1984  • 1985  • 1986  • 1987  • 1988  • 1989  • 1990  • 1991  • 1992  • 1993  • 1994  • 1995
1996  • 1997  • 1998  • 1999  • 2000  • 2001  • 2002  • 2003  • 2004  • 2005  • 2006