Rigel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rigel
Lega Rigla (obkroženo)
Opazovalni podatki
Epoha J2000.0      Enakonočje J2000.0
Ozvezdje Orion
Izgovorjava [rígəl][1]
A
Rektascenzija 05h 14m 32,27210s[2]
Deklinacija −08° 12′ 05,8981″[2]
Navidezni sij (V) 0,13[3] (0,05–0,18[4])
BC
Rektascenzija 05h 14m 32,049s[5]
Deklinacija −08° 12′ 14,78″[5]
Navidezni sij (V) 6,67[6] (7,5/7,6[7])
Značilnosti
A
Evolucijska stopnja modra nadorjakinja
Spektralni razred B8 Ia[8]
U−B Barvni indeks −0,66[9]
B−V Barvni indeks −0,03[9]
Tip spremenljivke Alpha Cygni[10]
BC
Evolucijska stopnja glavni niz
Spektralni razred B9V + B9V[11]
Astrometrija
Radialna hitrost (Rv)17,8±0,4[12] km/s
Lastno gibanje (μ)RA: +1,31[2] mas/l
Dec.: +0,50[2] mas/l
Paralaksa (π)3,2352 ± 0,0553[13] mas
Oddaljenost863[14][15] sv. l.
(264 pc)
Absolutni izsev (MV)−7,84[8]
Orbita[11]
PrimarnaA
SpremljevalkaBC
Perioda (P)24 000 l
Orbita[6]
PrimarnaBa
SpremljevalkaBb
Perioda (P)9860 dni
Izsrednost tira (e)0,1
Pol-amplituda (K1)
(Argument periastrona)		25,0 km/s
Pol-amplituda (K2)
(sekundarni)		32,6 km/s
Orbita[11]
PrimarnaB
SpremljevalkaC
Perioda (P)63 l
Podrobnosti
A
Masa21±3[16] M☉
Polmer78,9±7,4[17] R☉
Izsev (bolometrični)1,20+0,25
−0,21×105[17] L☉
Površinska težnost (log g)1,75±0,10[18] cgs
Temperatura12100±150[18] K
Kovinskost [Fe/H]−0,06±0,10[8] dex
Tirna hitrost(v sin i)25±3[18] km/s
Starost8±1[8] Ma
Ba
Masa3,84[11] M☉
Bb
Masa2,94[11] M☉
C
Masa3,84[11] M☉
Druge oznake
β Orionis, ADS 3823, STF 668, BU 555,[7] H II 33,[19] CCDM J05145-0812, WDS J05145-0812[20]
A: Rigel, Algebar, Elgebar, 19 Orionis, HD 34085, HR 1713, HIP 24436, SAO 131907, BD−08°1063, FK5 194
B: Rigel B, GCRV 3111
Sklici na podatkovne baze
SIMBADRigel
B

Rigel (β Orionis, β Ori) je modra nadorjakinja v ozvezdju Orion. Je najsvetlejša in najmasivnejša zvezda istoimenskega sistema vsaj štirih zvezd, ki so prostemu očesu vidne kot enotna modro-bela točka. Sistem je od Sonca oddaljen okrog 860 svetlobnih let (26 parskov).

Rigel je zvezda spektralnega tipa B8Ia in je 61.500-krat do 363.000-krat svetlejša od Sonca ter 18–24-krat masivnejša od Sonca, odvisno od uporabljene metode in predpostavk. Njegov polmer je več kot sedemdesetkrat večji od Sončevega in njegova površinska temperatura je 12.100 K. Zaradi zvezdnega vetra je Riglova izguba mase okrog desetmilijonkrat večja od Sončeve. Njegova starost je ocenjena na med 7 in 9 milijonov let. Rigel je že izčrpal vodikovo gorivo iz svoje sredice, se povečal in ohladil, tako da je postal nadorjakinja. Pričakovano je, da bo svoje življenje končal kot supernova tipa II, puščaje kot ostanek nevtronsko zvezdo ali črno luknjo, odvisno od začetne mase zvezde.

V svetlosti Rigel rahlo variira, njegov navidezni sij je med 0,05 in 0,18. Zaradi svojega sija in periodičnosti variiranja svetlosti ter svojega spektralnega tipa je klasificiran kot spremenljivka tipa Alpha Cygni. Njegovo resnično spremenljivost povzroča utripanje v njegovi nestabilni atmosferi. Rigel je na splošno sedma najsvetlejša zvezda na nočnem nebu in najsvetlejša zvezda Oriona, čeprav je občasno svetlejša Betelgeza, katere svetlost se spreminja v večjem razponu.

Sistem treh zvezd od Rigla ločuje kot 9,5 kotne sekunde. Ima navidezni sij 6,7 in je tako 400-krat manj svetel od Rigla. Dve zvezdi v sistemu je možno videti z velikimi teleskopi in svetlejša od njiju je spektroskopska dvojnica. Vse tri zvezde so modro-bele zvezde glavnega niza, vsaka je tri- do štirikrat tako masivna kot Sonce. Rigel in trojni sistem so v orbiti s skupno točko gravitacije s periodo, ocenjeno na 24.000 let. Notranji zvezdi trojnega sistema obkrožita druga drugo vsakih deset dni, zunanja pa notranji obkroži vsakih 63 let. Del istega zvezdnega sistema bi lahko bila tudi veliko manj svetla zvezda, ločena od Rigla in drugih za skoraj kotno minuto.

Nomenklatura[uredi | uredi kodo]

Bright points of light against a dark background with wisps of colored nebulosity
Orion, z Riglom spodaj desno, na optični valovni dolžini plus Hα (vodik-alfa) spektralna črta, da poudari plinaste oblake

Leta 2016 je Mednarodna astronomska zveza (IAU) vključila v katalog imen zvezd tudi ime »Rigel«.[21][22] Po IAU se to lastno ime nanaša samo na primarni del A sistema Rigel. V zgodovinskih astronomskih katalogih je sistem označen različno. Zaradi preprostosti so Riglovi spremljevalci označeni kot Rigel B,[22] C in D;[23][24] takšna imena IAU opisuje kot »uporabne vzdevke«, ki so »neuradni«.[22] V sodobnih, celovitih katalogih, je celoten zvezdni sistem znan kot WDS 05145-0812 ali CCDM 05145–0812.[7][25]

Oznako Rigla kot β Orionis (latinizirano Beta Orionis) je naredil Johann Bayer leta 1603. Oznaka »beta« je običajna oznaka za drugo najsvetlejšo zvezdo v ozvezdjih, vendar je Rigel skoraj vedno svetlejši od α Orionis (Betelgeze).[26]

Astronom James B. Kaler je špekuliral, da je Bayer označil Rigel v času redkega pojava, ko sveti Betelgeza svetleje, in je tako z alfo označil slednjo.[23] Bayer ni striktno razvrščal zvezd po svetlosti, temveč jih je združeval po magnitudi.[27] Rigel in Betelgeza oba veljata za zvezdi prve magnitude in v Orionu so zvezde istega razreda razvrščene od severa proti jugu.[28] Rigel je vključen v Splošni katalog zvezd spremenljivk, vendar v njem, ker že ima Bayerjevo oznako, nima posebne oznake.[29]

Rigel ima veliko drugih zvezdnih oznak iz različnih katalogov, vključno z Flamsteedovo oznako 19 Orionis (19 Ori), oznako Kataloga svetlih zvezd HR 1713 in oznako kataloga Henryja Draperja HD 34085. Te oznake se pogosto pojavljajo v znanstveni literaturi,[11][16][30] v poljudnem pisanju pa redko.[24][31]

Opazovanje[uredi | uredi kodo]

Rigel A in Rigel B na majhnem teleskopu

Rigel je spremenljivka z navideznim sijem med 0,05 in 0,18.[4] Običajno je sedma najsvetlejša zvezda na nebu, z izjemo Sonca, čeprav je včasih bolj medla od Betelgeze.[31] Je manj svetla od Kapele, katere svetlost se tudi lahko spreminja.[32] Rigel deluje rahlo modro-belo in ima barvni indeks −0,06.[33] Je kontrasten glede na rdečkasto Betelgezo.[34]

Kulminacija se zgodi vsako leto 12. decembra opolnoči in 24. januarja ob 21. uri. Ob zimskih večerih je viden s severne poloble ter ob poletnih večerih z južne poloble.[26] Na južni polobli je Rigel prva svetla zvezda v Orionu, ki je vidna, ko ozvezdje vzide.[35] Tako je tudi prva zvezda Oriona, ki v večini severne poloble zaide. Zvezda je vrh »Zimskega šestkotnika«, asterizma, ki vključuje Aldebaran, Kapelo, Poluks, Prokijon in Sirij. Rigel je pomembna ekvatorska navigacijska zvezda in jo je preprosto najti ter je zlahka vidna z vseh svetovnih oceanov (z izjemo območij severno od 82. vzporednika).[36]

Spektroskopija[uredi | uredi kodo]

Riglov spektralni tip je opredeljujoča točka za klasifikacijo nadorjakinj.[37][38] Celoten spekter je značilen za pozne zvezde razreda B, z močnimi absorpcijskimi črtami vodikovih Balmerjevih serij, pa tudi nevtralnih helijevih črt in nekaterih težjih elementov, kot je kisik, kalcij in magnezij.[39] Razred svetlosti za zvezde B8 je ocenjen na podlagi moči in ožine vodikovih spektralnih črt in Rigel je označen kot svetla nadorjakinja razreda Ia.[40] Zaradi variacij v spektru so Riglu dodeljevali različne razrede, npr. B8 Ia, B8 Iab in B8 Iae.[16][41]

Že leta 1888 je bilo opaženo, da heliocentrična radialna hitrost Rigla, ocenjena z Dopplerjevimi premiki spektralnih črt, variira. To so tedaj razlagali kot posledico spektroskopičnega spremljevalca s periodo okrog 22 dni.[42] Radialna hitrost po meritvah variira za približno 10 km/s okrog povprečja 21,5 km/s.[43]

Leta 1933 je bila Hα linija v Riglovem spektru neobičajno šibka in se je premaknila za 0,1 nm proti krajšim valovnim dolžinam, medtem ko je bila ozka porast emisij okrog 1,5 nm za stran dolge valovne dolžine glavne absorpcijske linije.[44] To je zdaj znano kot profil P Cygni, po zvezdi, ki močno kaže to lastnost v svojem spektru. Povezuje se z izgubo mase, kjer pride istočasno do emisije iz gostega oblaka blizu zvezde in absorpcije iz materiala blizu zvezde, ki se širi proč od zvezde.[44]

Neobičajni profil Hα linije po opazovanjih variira nepredvidljivo. Približno tretjino časa je normalna absorpcijska linija. Približno četrtino časa je dvojna linija, torej absorpcijska linija z emisijskim jedrom ali emisijsko linijo z absorpcijskim jedrom. Približno četrtino časa ima P Cygni profil; večino preostanka časa ima linija inverzni P Cygni profil, kjer je emisijska komponenta na strani kratke valovne dolžine linije. Redko je čista emisija Hα linije.[43] Spremembe profilov linij so interpretirane kot variacije v količini in hitrosti materiala, ki ga izloča zvezda. Sklepa se o občasnih visoko hitrostnih izločkih in, redkeje, o padajočem materialu. Celovita slika so koronarne zanke, ki se dvigajo iz fotosfere in jih poganjajo magnetna polja.[45]

Variabilnost[uredi | uredi kodo]

Svetlobna krivulja za Rigel, prilagojena iz Moravveji et al. (2012)[17]

Da Rigel variira v svetlosti je znano že vsaj od leta 1930. Majhen razpon variiranja Riglove svetlosti terja fotoelektrično ali CCD fotometrijo za njegovo zanesljivo odkrivanje. Variiranje svetlosti nima jasnega obdobja. Opazovanja v 18 nočeh leta 1984 so pokazala variacije na rdečih, modrih in rumenih valovnih dolžinah do 0,13 magnitude na časovni lestvici od nekaj ur do nekaj dni, vendar ponovno brez jasnega obdobja. Riglov barvni indeks rahlo variira, vendar to ni značilno korelirano z variacijami svetlosti.[46]

Iz analize satelitske fotometrije satelita Hipparcos je Rigel identificiran kot da pripada razredu variabilnih zvezd Alpha Cygni,[47] ki so opredeljene kot »ne-radialno utripajoče nadorjakinje spektralnega tipa Bep-AepIa«.[32] V teh spektralnih tipih 'e' indicira, da označuje emisijske linije v svojem spektru, 'p' pa pomeni, da ima nespecificirano spektralno posebnost. Spremenljivke tipa Alpha Cygni na splošno veljajo za neregularne[48] ali da imajo kvazi-periode.[49] Rigel je bil dodan v SPLošni kazalog variabilnih zvezd kot 74. ime na seznamu variabilnih zvezd na osnovi Hipparcosove fotometrije,[50] ki so pokazale variacije s fotografično amplitudo 0,039 magnitude z možno periodo 2,075 dni.[51] Rigel je bil opazovan s kanadskim satelitom MOST skoraj 28 dni leta 2009. Opazovane so bile variacije v Milli magnitudi in postopne spremembe v pretoku nakazujejo prisotnost utripajočih načinov dolge periode.[17]

Izguba mase[uredi | uredi kodo]

Iz opazovanj spremenljive Hα spektralne linije je Riglova izguba mase zaradi zvezdnega vetra ocenjena na (15±04)×10−7 sončne mase na leto (M☉/yr) — približno 10 milijonov-krat večja izguba mase kot Sonce.[52] Bolj podrobna optična in K pas infrardeča spektroskopična opazovanja, skupaj z VLTI interferometrijo so potekala med letoma 2006 in 2010. Analiza profilov linij Hα in Hγ ter meritve regij, ki proizvajajo linije, kažejo, da se Riglov zvezdni veter zelo razlikuje v strukturi in jakosti. Strukture zank in rok so bile prav tako zaznane v okviru vetra. Izračuni izgube mase z linije Hγ dajo (94±09)×10−7 M☉/yr v letih 2006-7 in (76±11)×10−7 M☉/yr v letih 2009–10. Izračuni z uporabo Hα linije dajo nižje rezultate, okrog 15×10−7 M☉/yr. Terminalna hitrost vetra je 300 km/s.[53] Ocenjuje se, da je Rigel izgubil okrog tri Sončeve mase (M☉) od začetka življenja kot zvezda 24±3 M☉ sedem do devet milijonov let nazaj.[8]

Razdalja[uredi | uredi kodo]

A very bright blue-white star with fainter stars near a sharply defined strip of nebulosity
Rigel in reflekcijska nebula IC 2118 v Eridanu. Rigel B ni viden zaradi bleščanja glavne zvezde.

Razdalja med Riglom in Soncem ni natančno znana, saj so z različnimi metodami prišli do različnih ocen. Stare ocene so ga umeščale 166 parskov (541 svetlobnih let) od Sonca.[54] Nova redukcija Hipparcosa Riglove zvezdne paralakse z leta 2007 je 378±034 mas, kar pomeni razdaljo 863 svetlobnih let (265 parskov) z napako okrog 9 %.[2] Rigel B, ki naj bi bil fizično povezan z Riglom in ima enako razdaljo, ima Gaia Data Release 3 paralakso 32352±00553 mas, kar pomeni razdaljo okrog 1000 svetlobnih let (310 parskov). Toda meritve za ta objekt bi lahko bile nezanesljive.[13]

Uporabljane so bile tudi posredne metode ocenjevanja razdalje. Rigel naj bi bil na primer v območju meglic in njegovo sevanje naj bi osvetljevali več bližnjih oblakov. Najbolj značilen od njih je 5°-dolg IC 2118 (Meglica čarovničine glave),[55][56] ki leži na kotni razdalji 2,5° od zvezde,[55] ali na projicirani razdalji 39 svetlobnih let (12 parskov) stran.[23] Na podlagi meritev drugih zvezd, vloženih v meglice, je razdalja IC 2118 ocenjena na 949 ± 7 svetlobnih let (291 ± 2 parska).[57]

Rigel je odmaknjen član Bik-Orion R1 skupine, ki leži na razdalji do 1600 svetlobnih let (500 parskov) od Zemlje. Je član ohlapno opredeljene Bik-Orion R1 skupine, ki je nekoliko bližje pri 1200 svetlobnih letih (360 parskih).[30][58] Rigel naj bi bil značilno bližje kot večina članov skupine Orion OB1 in Orionove meglice. Betelgeza in Saif ležita na podobni razdalji do Rigla, čeprav je Betelgeza pobegla zvezda z zapleteno zgodovino in bi se lahko prvotno oblikovala v glavnem telesu skupine.[41]

Zvezdni sistem[uredi | uredi kodo]

Rigel
Ločitev = 9,5″
Obdobje = 24.000 let
Ba
Ločitev = 058 mas
Obdobje = 9860 d
Bb
Ločitev = 01″
Obdobje = 63 let
C

Hierarhična shema Riglovih sestavnih delov[11]

Zvezdni sistem, katerega del je Rigel, ima vsaj štiri sestavne dele. Rigel (včasih Rigel A, da se razlikuje od drugih sestavnih delov) ima vizualnega spremljevalca, ki je verjetno zaprt sistem treh zvezd. Bolj bleda zvezda pri širši ločitvi bi lahko bila peti sestavni del Riglovega sistema.

William Herschel je 1. oktobra 1781 odkril, da je Rigel vizualna dvojna zvezda in jo v svojem Katalogu dvojnih zvezd katalogiziral kot zvezdo 33 v "drugem razredu dvojnih zvezd",[19] kar se običajno krajša v H II 33 ali H 2 33 v Washingtonskem katalogu dvojnih zvezd.[7] Friedrich Georg Wilhelm von Struve je leta 1822 prvi izmeril relativen položaj spremljevalca in vizualni par katalogiziral kot Σ 668.[59][60] Druga zvezda se običajno imenuje Rigel B ali β Orionis B. Kotna ločitev Rigla B od Rigla A je 9,5 arc sekund do njenega juga vzdolž pozicijskega kota 204°.[7][61] Čeprav z navideznim sijem 6,7 ni posebno bleda, celotna razlika v svetlosti med Riglom A in B (okrog 6,6 magnitud ali 440-krat bolj bleda) dela Rigel B izziv za teleskope apertur manjših od 15 cm.[6]

Pri Riglovi ocenjeni razdalji je projicirana ločitev Rigla B od Rigla A več kot 2200 astronomskih enot. Od njenega odkritja ni bilo nobenih znakov orbitalnega gibanja, čeprav si obe zvezdi delita podobno skupno lastno gibanje.[56][62] Par bi imel ocenjeno orbitalno periodo 24.000 let.[11] Gaia Data Release 2 (DR2) vsebuje nekoliko nezanesljivo paralakso za Rigel B, ki ga umešča okrog 1100 svetlobnih let (340 parskov) stran, dlje od Hipparcosove ocene za Rigel, vendar podobno skupini Bik-Orion R1. Za Rigel v Gaia DR2 ni paralakse. Lastno gibanje Gaia DR2 za Rigel B in Hipparcosovo lastno gibanje za Rigel sta oba majhna, čeprav ne čisto enaka.[63]

Leta 1871 je Sherburne Wesley Burnham posumil, da je Rigel B binarni sistem in leta 1878 se je odločil, da ima dve komponenti.[64] Ta vizualni spremljevalec je označen kot komponenta C (Rigel C), z merjeno ločitvijo od komponente B, ki variira od manj kot 01″ do približno 03″.[7][64] Leta 2009 je pegasta interferometrija pokazala, da sta dve skoraj identični komponenti ločeni za 0124″,[65] z navideznima sijema 7,5 in 7,6.[7] Njuna ocenjena orbitalna perioda je 63 let.[11] Burnham je v svojem katalogu dvojnih zvezd Rigel multipli sistem označil kot β 555[64] ali BU 555 v sodobni uporabi.[7]

Komponenta B je dvojno-črtni spektroskopični binarni sistem, ki kaže dva seta spektralnih črt kombinirana v svojem enotnem zvezdnem spektru. Periodične spremembe, opazovane v relativnih pozicijah teh črt kažejo na orbitalno periodo 9,86 dni. Dve spektroskopični komponenti Rigel Ba in Rigel Bb ne moreta biti rešeni v optičnih teleskopih, vendar je znano, da sta oba vroči zvezdi spektralnega tipa okrog B9. Ta spektroskopična binarna, skupaj z bližnjo vizualno komponento Rigel C je verjetno fizični sistem treh zvezd,[62] čeprav Rigla C ni mogoče zaznati v spektru, ki ni konsistenten svojo opazovano svetlostjo.[6]

Leta 1878 je Burnham odkril še eno zvezdo s približno 13. magnitudo, ki je morda povezana. Označil jo je kot komponenta D od β 555,[64] čeprav ni jasno, če gre za fizično povezanost ali naključno poravnavo. Njegova ločitev od Rigla je bila leta 2017 445″, skoraj naravnost proti severu pri pozicijskemu kotu 1°.[7] Gaia DR2 ugotavlja, da gre za zvezdo podobno Soncu z 12. magnitudo na približno isti razdalji kot Rigel.[66] Verjetno gre za K-tip glavnega niza in če je del Riglovega sistema, bi ta zvezda imela orbitalno periodo okrog 250.000 let.[23]

Po navedbah na osnovi variacij radialne hitrosti naj bi obstajal spektroskopični spremljevalec Rigla, izračunana je bila celo njegova orbita, vendar poznejše delo trdi, da zvezda ne obstaja in da je opazovano utripanje intrinzično samemu Riglu.[62]

Fizične značilnosti[uredi | uredi kodo]

A chart showing several labelled stars against shaded colored areas with axes of spectral type and absolute magnitude, and Rigel labelled near the top
Rigelovo mesto zgoraj na sredini Hertzsprung-Russellovega diagrama

Rigel je modra nadorjakinja, ki je porabila vse svoje vodikovo gorivo v svoji sredici, se razširila in ohladila, medtem ko se je premikala proč od glavnega niza čez zgornji del Hertzsprung-Russellovega diagrama.[4][67] Ko je bila na glavnem nizu, je bila njena efektivna temperatura oktog 30.000 K.[68] Riglovo kompleksno variabilnost pri vizualnih valovnih dolžinah povzroča zvezdno utripanje, podobno tistemu od Deneb. Nadaljnja opazovanja variacij radialne hitrosti indicirajo, da simultano oscilira na vsaj 19 neradialnih načinov s periodami med 1,2 in 74 dni.[17]

Ocenjevanje veliko fizičnih lastnosti modrih nadorjakinj, vključno z Riglom, je izziv zaradi njihove redkosti in negotovosti kako daleč so od Sonca. Tako so njihove značilnosti večinoma ocenjene na podlagi teoretičnih zvezdnih razvojnih modelov.[69] Njena efektivna temperatura je lahko ocenjena na podlagi spektralnega tipa in barve na okrog 12.100 K.[18] Masa 21±3 M☉ pri starosti 8±1 milijonov let je bila ocenjena s primerjanjem evolucijskih poti, medtem kot atmosferično modeliranje spektruma daje maso okrog 24±8 M☉.[8]

Čeprav Rigel pogosto velja za najsvetlejšo zvezdo v razdalji 1000 svetlobnih let od Sonca,[26][31] o njegovem energijskem outputu malo vemo. S Hipparcosovo razdaljo 860 svetlobnih let (264 parskov) je ocenjena relativna svetlost Rigla okrog 120.000 večja od Sončeve,[17] vendar druga nedavno objavljena razdalja 1170 ± 130 svetlobnih let (360 ± 40 parskov) nakazuje še višjo svetlost, 219.000 večjo od Sončeve.[8] Drugi izračuni temeljijo na teoretičnih zvezdnih evolucijskih modelih Riglove atmosfere ponujajo svetlost za med 83.000 in 363.000 Sonc,[30] medtem ko seštevanje spektralne energijske porazdelitve na podlagi zgodovinske fotometrije s Hipparcosovo razdaljo priporoča svetlost za 11.486 Sonc.[70] Študija iz leta 2018 z uporabo Mornariškega natančnega optičnega interferometra je izmerila kotni premer 2526 Sončevih mas. Po popravljanju za vidni rob je bil kotni premer 2606 ± 0.009 Sončevih mas, kar priporoča polmer 741+61
−73 R☉.[70] Starejša meritev kotnega premera ponuja 275±001 mas,[71] ekvivalent razdalji 78.9 R☉ pri 264 pc.[17] Ti polmeri so izračunani s predpostavljanjem Hipparcosove razdalje 264 pc; če vzamemo razdaljo 360 pc to vodi veliko večjo velikost.[53]

Zaradi svoje bližine in nejasnosti spektra je malo znanega o intrinzičnih lastnostih članov trojnega sistema Rigla BC. Vse tri zvezde delujejo kot približno enako vroče zvezde B tipa glavnega niza in so tako tri- do štirikrat tako masivne kot Sonce.[11]

Evolucija[uredi | uredi kodo]

Modeli zvezdne evolucije predlagajo, da utripanje Rigla poganjajo jedrske reakcije v lupini, v kateri gori vodik in ki je vsaj delno nekonvektna. Ta utripanja so močnejša in številčnejša v zvezdah, ki so se razvile skozi fazo rdeče nadorjakinje in so se nato segrele, da so znova postale modre nadorjakinje. To je posledica zmanjšanja mase in povečanja ravni fuzijskih produktov na površini zvezde.[68]

Rigel je verjetno izvaja jedrsko zlivanje helija v svojem jedru.[10] Zaradi močne konvekcije helija, ki je nastajal v jedru, medtem ko je bil Rigel zvezda glavnega niza in je kuril vodik odkar je postal nadorjakinja, se je delež helija na površini povečal z 26,6 %, takrat ko se je zvezda oblikovala, na 32 % zdaj. Na površini je izobilje ogljika, dušika in kisika, ki ga zaznamo v spektru in je kompatibilno z po-rdečo nadorjakinjo samo če so njena interna območja konvektnosti modelirana z uporabo ne-homogenih kemičnih pogojev, znanih kot Ledoux kriteriji.[68] Za Rigel se pričakuje, da bo končal svoje zvezdno življenje kot supernova tipa II.[10] Je en od najbližjih znanih potencialnih prednikov supernove Zemlji,[17] in se pričakuje, da bo imel največji navidezni sij okrog −11 (približno enaka svetlost kot četrtina Lune ali okrog 300-krat večja svetlost od Venere).[4] Supernova bi za sabo pustila bodisi črno luknjo, bodisi nevtronsko zvezdo.[10]

Etimologija in kulturni pomen[uredi | uredi kodo]

Medieval illustration showing the stars of Orion overlaid with an image of a warrior
Orion ilustriran v kopiji knjige Abd al-Rahman al-Sufija Knjiga fiksnih zvezd. Noga na levi je označena kot rijl al-jauza al-yusra, arabsko ime, oz katerega je izpeljano ime Rigel.[a]

Najzgodnejše znano zabeleženje imena Rigel je v Alfonsinskih tablicah leta 1521. Izpeljano je iz arabskega imena Rijl Jauzah al Yusrā, "leva noga (stopalo) od Jauzah" (tj. rijl pomeni "noga, stopalo"),[73] čemur je možno slediti v 10. stoletje.[74] "Jauzah" je bilo primerno ime za Orion; alternativno arabsko ime رجل الجبار rijl al-jabbār, "stopalo velikega", iz česar izvira redko uporabljena različica imena Algebar ali Elgebar. V Alphonsinih tablicah se je ime razdelilo na "Rigel" in "Algebar", z opombo, et dicitur Algebar. Nominatur etiam Rigel. [b][75] Alternativno črkovanje iz 17. stoletja vključuje Regel s strani italijanskega astronoma Giovannija Battiste Ricciolija, Riglon s strani nemškega astronoma Wilhelma Schickarda in Rigel Algeuze ali Algibbar s strani angleškega učenjaka Edmunda Chilmeada.[73]

Ozvezdje predstavlja grškega mitološkega lovca Oriona. Rigel je v njegovem kolenu ali (kot pravi njegovo ime) v stopalu. Bližnjo zvezdo Beta Eridani označujejo kot Orionovo pručko.[26] Rigel je v nordijski mitologiji zvezda, znana kot Aurvandilov prst na nogi.[76] V Karibih je Rigel predstavljal odrezano nogo folklornega junaka Trois Rois, ki so ga predstavljale tri zvezde Orionovega pasa. Nogo je odrezalo dekle Bįhi (Sirius) z mačeto.[77] Lacandonski ljudje z južne Mehike so zvezdo poznali kot tunsel ("mali detel").[78]

Rigel je bil Wotjobaluk koori ljudem iz jugovzhodne Avstralije znan kot Yerrerdet-kurrk in naj bi bila tašča Totyerguila (Altair). Razdalja med njima je pomenila tabu, ki je možu preprečeval približevanje njegovi tašči.[79] Avtohtoni Boorong ljudje iz severozahodne Victorie so Rigel poimenovali Collowgullouric Warepil.[80] Wardaman ljudje iz severne Avstralije so Rigel poimenovali rdeči voditelj kengurujev Unumburrgu in je bil glavni izvajalec ceremonij v poti, ko je bil Orion visoko na nebu. Ozvezdje Eridan, reka, označuje linijo zvezd na nebu, ki vodi proti njemu, druge zvezde Oriona so njegova ceremonialna orodja in spremstvo. Betelgeza je Ya-jungin "Sovje oči zapira", ki gleda ceremonije.[81]

Maori z Nove Zelandije imenujejo Rigel Puanga, ki naj bi bila hči Rehua (Antares), glavnega med vsemi zvezdami.[82] Njen dvig naznanja pojav Matariki (Plejade) na nebu ob večerni zori, kar označuje maorsko novo leto konec maja ali v začetku junija. Moriori s Katamskih otokov, pa tudi nekatere maorske skupine na Novi Zelandiji označujejo začetek svojega novega leta z Riglom in ne s Plejadami.[83] Puaka je izraz, ki se uporablja v dialektu južnega otoka Nove Zelandije.[84]

Na Japonskem je Minamoto ali Genji klan izbral Rigel in njegovo belo barvo za svoj simbol ter ga poimenoval Genji-boshi (源氏星), Taira ali Heike klan pa je izbral Betelgezo in njeno rdečo barvo. Dve močni družini sta se borili v Genpei vojni; zvezdi sta druga nasproti drugi, ločujejo ju le tri zvezde Koscev.[85][86][87]

V sodobni kulturi[uredi | uredi kodo]

MS Rigel je bila norveška ladja, zgrajena v Kopenhagnu leta 1924. Nemčija jo je med drugo svetovno vojno zasegla in leta 1944 je bila potopljena, medtem ko je prevažala vojne ujetnike.[88] Dve ladji ameriške vojne mornarice sta nosili ime USS Rigel.[89][90][91] SSM-N-6 Rigel je bil program manevrirnega izstrelka za ameriško vojno mornarico, ki je bil odpovedan leta 1953 preden je bil razvit.[92]

Rigel Skerries je veriga majhnih otokov na Antarktiki, ki se prvotno imenovali Utskjera, nato pa so bili preimenovani. Trenutno ime so dobili, saj je bil Rigel uporabljan za astronavigacijo.[93] Na Antarktiki je tudi 1910 m visoka gora Mount Rigel.[94]

Zaradi svoje svetlosti in prepoznavnega imena je Rigel priljubljen v znanstveni fantastiki. Omenjen je v Zvezdnih stezah, Štoparskemu vodiču po galaksiji, Simpsonovih in veliko drugih knjigah, filmih in igrah.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Al-Sufijeva knjiga je bila prevedena v latinščino in druge evropske jezike. Al-Sufi osebno je načrtoval grafe, da za vsako ozvezdje: eno kaže, kako so prikazana opazovalcu, ki glede navzgor proti nebesom; drugi pa kaže kako so prikazana za opazovalca, ki gleda navzdol na nebesno kroglo.[72]
  2. ↑ lit."... in imenuje se Algebar. Imenuje se tudi Rigel."

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Rigel«. ePravopis. Pridobljeno 14. aprila 2024.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 van Leeuwen, F. (2007). »Validation of the new Hipparcos reduction«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 474, št. 2. str. 653–664. arXiv:0708.1752. Bibcode:2007A&A...474..653V. doi:10.1051/0004-6361:20078357. S2CID 18759600.
  3. ↑ Ducati, J. R. (2002). »VizieR On-line Data Catalog: Catalogue of Stellar Photometry in Johnson's 11-color system«. CDS/ADC Collection of Electronic Catalogues. Zv. 2237. Bibcode:2002yCat.2237....0D.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 Guinan, E. F.; Eaton, J. A.; Wasatonic, R.; Stewart, H.; Engle, S. G.; McCook, G. P. (2010). »Times-Series Photometry & Spectroscopy of the Bright Blue Supergiant Rigel: Probing the Atmosphere and Interior of a SN II Progenitor«. Proceedings of the International Astronomical Union. Zv. 5. str. 359. Bibcode:2010HiA....15..359G. doi:10.1017/S1743921310009798.
  5. ↑ 5,0 5,1 Epchtein, N.; in sod. (Marec 1997). »The deep near-infrared southern sky survey (DENIS)«. The Messenger. Zv. 87. str. 27–34. Bibcode:1997Msngr..87...27E.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 Sanford, Roscoe F. (1942). »The Spectrographic Orbit of the Companion to Rigel«. The Astrophysical Journal. Zv. 95. str. 421. Bibcode:1942ApJ....95..421S. doi:10.1086/144412.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 7,6 7,7 7,8 Mason, Brian D.; Wycoff, Gary L.; Hartkopf, William I.; Douglass, Geoffrey G.; Worley, Charles E. (2001). »The 2001 US Naval Observatory Double Star CD-ROM. I. The Washington Double Star Catalog«. The Astronomical Journal. Zv. 122, št. 6. str. 3466–3471. Bibcode:2001AJ....122.3466M. doi:10.1086/323920. Arhivirano iz spletišča dne 14. marca 2016. Pridobljeno 13. marca 2016.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 8,6 Przybilla, N.; Butler, K.; Becker, S. R.; Kudritzki, R. P. (2006). »Quantitative spectroscopy of BA-type supergiants«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 445, št. 3. str. 1099–1126. arXiv:astro-ph/0509669. Bibcode:2006A&A...445.1099P. doi:10.1051/0004-6361:20053832. S2CID 118953817.
  9. ↑ 9,0 9,1 Nicolet, B. (1978). »Photoelectric photometric Catalogue of homogeneous measurements in the UBV System«. Astronomy and Astrophysics Supplement Series. Zv. 34. str. 1–49. Bibcode:1978A&AS...34....1N.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Moravveji, Ehsan; Moya, Andres; Guinan, Edward F. (2012). »Asteroseismology of the nearby SN-II Progenitor: Rigel. Part II. ε-mechanism Triggering Gravity-mode Pulsations?«. The Astrophysical Journal. Zv. 749, št. 1. str. 74–84. arXiv:1202.1836. Bibcode:2012ApJ...749...74M. doi:10.1088/0004-637X/749/1/74. S2CID 119072203.
  11. ↑ 11,00 11,01 11,02 11,03 11,04 11,05 11,06 11,07 11,08 11,09 11,10 Tokovinin, A. A. (1997). »MSC – a catalogue of physical multiple stars«. Astronomy & Astrophysics Supplement Series. Zv. 124. str. 75–84. Bibcode:1997A&AS..124...75T. doi:10.1051/aas:1997181. S2CID 30387824.
  12. ↑ Gontcharov, G. A. (2006). »Pulkovo Compilation of Radial Velocities for 35 495 Hipparcos stars in a common system«. Astronomy Letters. Zv. 32, št. 11. str. 759–771. arXiv:1606.08053. Bibcode:2006AstL...32..759G. doi:10.1134/S1063773706110065. S2CID 119231169.
  13. ↑ 13,0 13,1 Vallenari, A.; in sod. (Gaia collaboration) (2023). »Gaia Data Release 3. Summary of the content and survey properties«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 674. str. A1. arXiv:2208.00211. Bibcode:2023A&A...674A...1G. doi:10.1051/0004-6361/202243940. S2CID 244398875. Zapis Gaia DR3 za ta vir na VizieR.
  14. ↑ Sessions, Larry (21. januar 2020). »Rigel In Orion Is Blue-White«. EarthSky. EarthSky Communications, Inc. Pridobljeno 15. septembra 2021.
  15. ↑ »Rigel«. Star Facts: A guide to the night sky. StarFacts.com. 17. september 2019. Pridobljeno 15. septembra 2021.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 Shultz, M.; Wade, G. A.; Petit, V.; Grunhut, J.; Neiner, C.; Hanes, D.; MiMeS Collaboration (2014). »An observational evaluation of magnetic confinement in the winds of BA supergiants«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 438, št. 2. str. 1114. arXiv:1311.5116. Bibcode:2014MNRAS.438.1114S. doi:10.1093/mnras/stt2260. S2CID 118557626.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 17,3 17,4 17,5 17,6 17,7 Moravveji, Ehsan; Guinan, Edward F.; Shultz, Matt; Williamson, Michael H.; Moya, Andres (2012). »Asteroseismology of the nearby SN-II Progenitor: Rigel. Part I. The MOST High-precision Photometry and Radial Velocity Monitoring«. The Astrophysical Journal. Zv. 747, št. 1. str. 108–115. arXiv:1201.0843. Bibcode:2012ApJ...747..108M. doi:10.1088/0004-637X/747/2/108. S2CID 425831.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 18,3 Przybilla, N. (2010). »Mixing of CNO-cycled matter in massive stars«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 517. str. A38. arXiv:1005.2278. Bibcode:2010A&A...517A..38P. doi:10.1051/0004-6361/201014164. S2CID 55532189.
  19. ↑ 19,0 19,1 Herschel, Mr.; Watson, Dr. (1. januar 1782). »Catalogue of Double Stars. By Mr. Herschel, F. R. S. Communicated by Dr. Watson, Jun«. Philosophical Transactions of the Royal Society of London. Zv. 72. str. 112–162 [128]. Bibcode:1782RSPT...72..112H. doi:10.1098/rstl.1782.0014. S2CID 186209247. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 3. maja 2019. Pridobljeno 23. januarja 2020. Read January 10, 1782
  20. ↑ »bet Ori«. SIMBAD. Centre de données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 13. februarja 2019.
  21. ↑ »IAU Catalog of Star Names«. International Astronomical Union (IAU). Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2018. Pridobljeno 28. julija 2016.
  22. ↑ 22,0 22,1 22,2 Mamajek, Eric E.; in sod. (2018). »Division C: Working Group on Star Names«. V Benvenuti, Piero (ur.). Transactions IAU:Volume XXXA: Reports on Astronomy 2015–2018 (PDF). Cambridge: Cambridge University Press. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 23. avgusta 2019.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 Kaler, James B. (26. september 2009). »Rigel«. Stars. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2019. Pridobljeno 1. februarja 2019.
  24. ↑ 24,0 24,1 Garfinkle, Robert A. (1997). Star-hopping: your Visa to Viewing the Universe. Cambridge: Cambridge University Press. str. 70–71. ISBN 978-0-521-59889-7.
  25. ↑ Dommanget, J.; Nys, O. (1994). »Catalogue des composantes d'etoiles doubles et multiples (CCDM) premiere edition – Catalogue of the components of double and multiple stars (CCDM) first edition«. Communications de l'Observatoire Royal de Belgique. Zv. 115. str. 1. Bibcode:1994CoORB.115....1D.
  26. ↑ 26,0 26,1 26,2 26,3 Schaaf, Fred (2008). The Brightest Stars: Discovering the Universe through the Sky's Most Brilliant Stars. Hoboken, New Jersey: Wiley. str. 159–162, 257. Bibcode:2008bsdu.book.....S. ISBN 978-0-470-24917-8.
  27. ↑ Ridpath, Ian (1989). »Bayer's Uranometria and Bayer letters«. Star Tales. Cambridge: Lutterworth Press. ISBN 978-0-7188-2695-6.
  28. ↑ Moore, Patrick (1996). Brilliant Stars. London: Cassell. ISBN 978-0-304-34903-6.
  29. ↑ »Nomenclature of Variable Stars«. British Astronomical Association. Arhivirano iz spletišča dne 30. septembra 2016. Pridobljeno 11. februarja 2019.
  30. ↑ 30,0 30,1 30,2 Markova, N.; Prinja, R. K.; Markov, H.; Kolka, I.; Morrison, N.; Percy, J.; Adelman, S. (2008). »Wind structure of late B supergiants. I. Multi-line analyses of near-surface and wind structure in HD 199 478 (B8 Iae)«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 487, št. 1. str. 211. arXiv:0806.0929. Bibcode:2008A&A...487..211M. doi:10.1051/0004-6361:200809376. S2CID 18067739.
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 Burnham, Robert (1978) [1966]. Burnham's Celestial Handbook, Volume Two: An Observer's Guide to the Universe Beyond the Solar System. New York: Dover Publications. str. 1299–1301. ISBN 978-0-486-23568-4.
  32. ↑ 32,0 32,1 Samus, N. N.; Kazarovets, E. V.; Durlevich, O. V.; Kireeva, N. N.; Pastukhova, E. N. (2017). »General Catalogue of Variable Stars«. Astronomy Reports. 5.1. Zv. 61, št. 1. str. 80–88. Bibcode:2017ARep...61...80S. doi:10.1134/S1063772917010085. S2CID 125853869.
  33. ↑ »The Colour of Stars«. Australia Telescope, Outreach and Education. Commonwealth Scientific and Industrial Research Organisation. 21. december 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. marca 2012. Pridobljeno 28. junija 2014.
  34. ↑ Universe: The Definitive Visual Guide. London: Dorling Kindersley Limited. 1. oktober 2012. str. 233. ISBN 978-1-4093-2825-4.
  35. ↑ Ellyard, David; Tirion, Wil (2008) [1993]. The Southern Sky Guide (3rd izd.). Port Melbourne, Victoria: Cambridge University Press. str. 58–59. ISBN 978-0-521-71405-1.
  36. ↑ Kerigan, Thomas (1835). Moore's Navigation Improved: Being the Theory and Practice of Finding the Latitude, the Longitude, and the Variation of the Compass, by the Fixed Stars and Planets. To which is Prefixed, the Description and Use of the New Celestial Planisphere. London: Baldwin and Cradock. str. 132.
  37. ↑ Morgan, W. W.; Abt, Helmut A.; Tapscott, J. W. (1978). Revised MK Spectral Atlas for stars earlier than the sun. Yerkes Observatory, University of Chicago. Bibcode:1978rmsa.book.....M.
  38. ↑ Morgan, W. W.; Roman, Nancy G. (1950). »Revised Standards for Supergiants on the System of the Yerkes Spectral Atlas«. The Astrophysical Journal. Zv. 112. str. 362. Bibcode:1950ApJ...112..362M. doi:10.1086/145351.
  39. ↑ Abetti, Giorgio (1963). Solar research. New York: Macmillan. str. 16.
  40. ↑ Morgan, William Wilson; Keenan, Philip Childs; Kellman, Edith (1943). An atlas of stellar spectra, with an outline of spectral classification. Chicago. Bibcode:1943assw.book.....M.
  41. ↑ 41,0 41,1 Bally, J. (2008). »Overview of the Orion Complex«. Handbook of Star Forming Regions. str. 459. arXiv:0812.0046. Bibcode:2008hsf1.book..459B.
  42. ↑ Plaskett, J. S. (1909). »The spectroscopic binary beta Orionis«. The Astrophysical Journal. Zv. 30. str. 26. Bibcode:1909ApJ....30...26P. doi:10.1086/141674.
  43. ↑ 43,0 43,1 Morrison, N. D.; Rother, R.; Kurschat, N. (2008). Hα line profile variability in the B8Ia-type supergiant Rigel (β Ori). Clumping in Hot-Star Winds. str. 155. Bibcode:2008cihw.conf..155M.
  44. ↑ 44,0 44,1 Struve, O. (1933). »An Emission Line of Hydrogen in the Spectrum of Rigel«. The Astrophysical Journal. Zv. 77. str. 67. Bibcode:1933ApJ....77...67S. doi:10.1086/143448.
  45. ↑ Israelian, G.; Chentsov, E.; Musaev, F. (1997). »The inhomogeneous circumstellar envelope of Rigel (β Orionis A)«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 290, št. 3. str. 521–532. Bibcode:1997MNRAS.290..521I. doi:10.1093/mnras/290.3.521.
  46. ↑ Guinan, E. F.; McCook, G. P.; Harris, W. T.; Speranzini, D.; Wacker, S. W. (1985). »Light, Color, and H-alpha Line Variations of Rigel«. Information Bulletin on Variable Stars. Zv. 2762. str. 1. Bibcode:1985IBVS.2762....1G.
  47. ↑ Waelkens, C.; Aerts, C.; Kestens, E.; Grenon, M.; Eyer, L. (1998). »Study of an unbiased sample of B stars observed with Hipparcos: the discovery of a large amount of new slowly pulsating B star«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 330. str. 215–221. Bibcode:1998A&A...330..215W.
  48. ↑ »Variable Star Type Designations in VSX«. AAVSO. Arhivirano iz spletišča dne 5. oktobra 2017. Pridobljeno 26. aprila 2019.
  49. ↑ Van Genderen, A. M.; Bovenschen, H.; Engelsman, E. C.; Goudfrooy, P.; Van Haarlem, M. P.; Hartmann, D.; Latour, H. J.; Ng, Y. K.; Prein, J. J.; Van Roermund, F. H. P. M.; Roogering, H. J. A.; Steeman, F. W. M.; Tijdhof, W. (1989). »Light variations of massive stars (alpha Cygni variables). IX«. Astronomy and Astrophysics Supplement Series. Zv. 79. str. 263. Bibcode:1989A&AS...79..263V.
  50. ↑ Kazarovets, E. V.; Samus, N. N.; Durlevich, O. V.; Frolov, M. S.; Antipin, S. V.; Kireeva, N. N.; Pastukhova, E. N. (1999). »The 74th Special Name-list of Variable Stars«. Information Bulletin on Variable Stars. Zv. 4659. str. 1. Bibcode:1999IBVS.4659....1K.
  51. ↑ Lefèvre, L.; Marchenko, S. V.; Moffat, A. F. J.; Acker, A. (2009). »A systematic study of variability among OB-stars based on HIPPARCOS photometry«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 507, št. 2. str. 1141–1201. Bibcode:2009A&A...507.1141L. doi:10.1051/0004-6361/200912304.
  52. ↑ Chesneau, O.; Dessart, L.; Mourard, D.; Bério, Ph.; Buil, Ch.; Bonneau, D.; Borges Fernandes, M.; Clausse, J. M.; Delaa, O.; Marcotto, A.; Meilland, A.; Millour, F.; Nardetto, N.; Perraut, K.; Roussel, A.; Spang, A.; Stee, P.; Tallon-Bosc, I.; McAlister, H.; Ten Brummelaar, T.; Sturmann, J.; Sturmann, L.; Turner, N.; Farrington, C.; Goldfinger, P. J. (2010). »Time, spatial, and spectral resolution of the Hα line-formation region of Deneb and Rigel with the VEGA/CHARA interferometer«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 521. str. A5. arXiv:1007.2095. Bibcode:2010A&A...521A...5C. doi:10.1051/0004-6361/201014509. S2CID 10340205.
  53. ↑ 53,0 53,1 Chesneau, O.; Kaufer, A.; Stahl, O.; Colvinter, C.; Spang, A.; Dessart, L.; Prinja, R.; Chini, R. (2014). »The variable stellar wind of Rigel probed at high spatial and spectral resolution«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 566. str. A125. arXiv:1405.0907. Bibcode:2014A&A...566A.125C. doi:10.1051/0004-6361/201322894. S2CID 118404460.
  54. ↑ Galaxy v23n06 (1965 08).
  55. ↑ 55,0 55,1 Guieu, S.; in sod. (2010). »Spitzer Observations of IC 2118«. The Astrophysical Journal. Zv. 720, št. 1. str. 46–63. arXiv:1007.0241. Bibcode:2010ApJ...720...46G. doi:10.1088/0004-637X/720/1/46. S2CID 119262311.
  56. ↑ 56,0 56,1 Jedicke, Peter; Levy, David H. (1992). »Regal Rigel«. The New Cosmos. Waukesha, Wisconsin: Kalmbach Books. str. 48–53.
  57. ↑ Kounkel, Marina; in sod. (2018). »The APOGEE-2 Survey of the Orion Star-forming Complex. II. Six-dimensional Structure«. The Astronomical Journal. Zv. 156, št. 3. str. 22. arXiv:1805.04649. Bibcode:2018AJ....156...84K. doi:10.3847/1538-3881/aad1f1. S2CID 119509277. 84.
  58. ↑ Racine, R. (1968). »Stars in reflection nebulae«. The Astronomical Journal. Zv. 73. str. 233. Bibcode:1968AJ.....73..233R. doi:10.1086/110624.
  59. ↑ Struve, Friedrich Georg Wilhelm (1827). Catalogus novus stellarum duplicium et multiplicium maxima ex parte in Specula Universitatis Caesareae Dorpatensis per magnum telescopium achromaticum Fraunhoferi detectarum. Dorpati Livonorum: J.C. Schuenmann.
  60. ↑ Webb, T. W. (1917). Celestial Objects for Common Telescopes. London: Longmans, Green and Co. str. 218. Arhivirano iz spletišča dne 4. aprila 2016. Pridobljeno 7. marca 2019.
  61. ↑ Bakich, Michael E. (2010). 1,001 Celestial Wonders to See Before You Die. New York: Springer. str. 434. Bibcode:2010ocws.book.....B. ISBN 978-1441917775. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2019. Pridobljeno 1. februarja 2019.
  62. ↑ 62,0 62,1 62,2 Pourbaix, D.; in sod. (2004). »SB9: The ninth catalogue of spectroscopic binary orbits«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 424, št. 2. str. 727–732. arXiv:astro-ph/0406573. Bibcode:2004A&A...424..727P. doi:10.1051/0004-6361:20041213. S2CID 119387088.
  63. ↑ Brown, A. G. A.; in sod. (Gaia collaboration) (Avgust 2018). »Gaia Data Release 2: Summary of the contents and survey properties«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 616. A1. arXiv:1804.09365. Bibcode:2018A&A...616A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201833051. Zapis Gaia DR2 za ta vir na VizieR.
  64. ↑ 64,0 64,1 64,2 64,3 Burnham, S.W. (1900). »A General Catalogue of the Double Stars discovered by S. W. Burnham from 1871 to 1899, arranged in order of Right Ascension«. Publications of the Yerkes Observatory. Zv. 1. str. 59–60. Bibcode:1900PYerO...1....1B.
  65. ↑ Mason, Brian D.; Hartkopf, William I.; Gies, Douglas R.; Henry, Todd J.; Helsel, John W. (2009). »The High Angular Resolution Multiplicity of Massive Stars«. The Astronomical Journal. Zv. 137, št. 2. str. 3358. arXiv:0811.0492. Bibcode:2009AJ....137.3358M. doi:10.1088/0004-6256/137/2/3358. S2CID 119268845.
  66. ↑ Brown, A. G. A.; in sod. (Gaia collaboration) (Avgust 2018). »Gaia Data Release 2: Summary of the contents and survey properties«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 616. A1. arXiv:1804.09365. Bibcode:2018A&A...616A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201833051. Zapis Gaia DR2 za ta vir na VizieR.
  67. ↑ Seeds, Michael A.; Backman, Dana (2015). Foundations of Astronomy. Boston, Massachusetts: Cengage Learning. str. 274. ISBN 978-1-305-56239-4.
  68. ↑ 68,0 68,1 68,2 Georgy, Cyril; Saio, Hideyuki; Meynet, Georges (2014). »The puzzle of the CNO abundances of α Cygni variables resolved by the Ledoux criterion«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society: Letters. Zv. 439. str. L6–L10. arXiv:1311.4744. Bibcode:2014MNRAS.439L...6G. doi:10.1093/mnrasl/slt165. S2CID 118557550.
  69. ↑ Demarque, P.; Guenther, D. B.; Li, L. H.; Mazumdar, A.; Straka, C. W. (Avgust 2008). »YREC: the Yale rotating stellar evolution code«. Astrophysics and Space Science. Zv. 316, št. 1–4. str. 31–41. arXiv:0710.4003. Bibcode:2008Ap&SS.316...31D. doi:10.1007/s10509-007-9698-y. ISBN 978-1402094408. S2CID 14254892.
  70. ↑ 70,0 70,1 Baines, Ellyn K.; Armstrong, J. Thomas; Schmitt, Henrique R.; Zavala, R. T.; Benson, James A.; Hutter, Donald J.; Tycner, Christopher; van Belle, Gerard T. (2017). »Fundamental parameters of 87 stars from the Navy Precision Optical Interferometer«. The Astronomical Journal. Zv. 155, št. 1. str. 16. arXiv:1712.08109. Bibcode:2018AJ....155...30B. doi:10.3847/1538-3881/aa9d8b. S2CID 119427037.
  71. ↑ Aufdenberg, J. P.; in sod. (2008). »Limb Darkening: Getting Warmer«. V Richichi A.; Delplancke F.; Paresce F.; Chelli A. (ur.). The Power of Optical/IR Interferometry. Eso Astrophysics Symposia. Zv. 1. Berlin: Springer. str. 71–82. Bibcode:2008poii.conf...71A. doi:10.1007/978-3-540-74256-2_8. ISBN 978-3-540-74253-1.
  72. ↑ Langermann, Y. Tzvi (2018). »Mathematics, Astronomy, and Astrology«. V Casagrande-Kim, Roberta; Thrope, Samuel; Ukeles, Raquel (ur.). Romance and Reason: Islamic Transformations of the Classical Past. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. str. 92–93. ISBN 978-0-691-18184-4.
  73. ↑ 73,0 73,1 Allen, Richard Hinckley (1963) [1899]. Star Names: Their Lore and Meaning (Reprint izd.). New York: Dover Publications Inc. str. 312–313. ISBN 978-0-486-21079-7.
  74. ↑ Kunitzsch, Paul (1959). Arabische Sternnamen in Europa (v nemščini). Wiesbaden: Otto Harrassowitz. str. 46.
  75. ↑ Kunitzsch, P. (1986). »The Star Catalogue Commonly Appended to the Alfonsine Tables«. Journal for the History of Astronomy. Zv. 17, št. 2. str. 89–98. Bibcode:1986JHA....17...89K. doi:10.1177/002182868601700202. S2CID 118597258.
  76. ↑ Cleasby, Richard; Vigfusson, Gudbrand (1874). An Icelandic-English Dictionary. Oxford: Clarendon Press.
  77. ↑ Taylor, Douglas (1946). »Notes on the Star Lore of the Caribbees«. American Anthropologist. Zv. 48, št. 2. str. 215–222. doi:10.1525/aa.1946.48.2.02a00030. JSTOR 663691.
  78. ↑ Milbrath, Susan (1999). Star Gods of the Maya: Astronomy in Art, Folklore, and Calendars. Austin: University of Texas Press. str. 39. ISBN 978-0-292-75226-9.
  79. ↑ Mudrooroo (1994). Aboriginal mythology : an A-Z spanning the history of aboriginal mythology from the earliest legends to the present day. London: HarperCollins. str. 142. ISBN 978-1-85538-306-7.
  80. ↑ Hamacher, Duane W.; Frew, David J. (2010). »An Aboriginal Australian Record of the Great Eruption of Eta Carinae«. Journal of Astronomical History & Heritage. Zv. 13, št. 3. str. 220–234. arXiv:1010.4610. Bibcode:2010JAHH...13..220H. doi:10.3724/SP.J.1440-2807.2010.03.06. S2CID 118454721.
  81. ↑ Harney, Bill Yidumduma; Cairns, Hugh C. (2004) [2003]. Dark Sparklers (Revised izd.). Merimbula, New South Wales: Hugh C. Cairns. str. 139–140. ISBN 978-0-9750908-0-0.
  82. ↑ Parker, Janet; Mills, Alice; Stanton, Julie (2007). Mythology: Myths, Legends and Fantasies. New York: Struik Publishers. str. 419. ISBN 978-1-77007-453-8. Arhivirano iz spletišča dne 2. januarja 2014. Pridobljeno 3. novembra 2016.
  83. ↑ Kelley, David H.; Milone, Eugene F. (2011). Exploring Ancient Skies: A Survey of Ancient and Cultural Astronomy. New York: Springer. str. 341. ISBN 978-1-4419-7623-9.
  84. ↑ Best, Elsdon (1922). Astronomical Knowledge of the Maori: Genuine and Empirical. Wellington: Dominion Museum. str. 39–40. Arhivirano iz spletišča dne 4. novembra 2012. Pridobljeno 16. novembra 2012.
  85. ↑ Renshaw, Steve; Ihara, Saori (Oktober 1999). »Yowatashi Boshi; Stars that Pass in the Night«. Renshaw Works. Pridobljeno 16. junija 2020.
  86. ↑ "Akira Matsumura (1988). 大辞林 [Daijirin] (v japonščini). Tokio: Sanseidō. ISBN 978-4-385-14001-8.
  87. ↑ Nojiri, Hōei (2002). Shin seiza jyunrei. Tokio: Chuokoron-Shinsha. str. 19. ISBN 978-4-12-204128-8.
  88. ↑ »MS. Rigel«. Minnehallen (The Memorial Hall) (v norveščini). Arhivirano iz spletišča dne 4. februarja 2019. Pridobljeno 5. januarja 2019.
  89. ↑ Silverstone, Paul H. (1968). U.S. Warships of World War II. Garden City, New York: Doubleday & Company. str. 283.
  90. ↑ »NH 1874 USS RIGEL (AD-13), 1922-46«. Naval History and Heritage Command. Pridobljeno 14. junija 2020.
  91. ↑ »80-G-1017252 USS Rigel (AF-58)«. Naval History and Heritage Command. Pridobljeno 14. junija 2020.
  92. ↑ Yenne, Bill (2018). The Complete History of U.S. Cruise Missiles. Forest Lake, Minnesota: Specialty Press. str. 69. ISBN 978-1-58007-256-4.
  93. ↑ »Antarctica Detail: ID 12640«. U.S. Geological Survey. Ministrstvo za notranje zadeve Združenih držav Amerike. Arhivirano iz spletišča dne 2. februarja 2019. Pridobljeno 2. februarja 2019.
  94. ↑ »Antarctica Detail: ID 12639«. U.S. Geological Survey. Ministrstvo za notranje zadeve Združenih držav Amerike. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2020. Pridobljeno 2. februarja 2019.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rigel&oldid=6203217«