Prokijon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prokijon

Položaj Prokijona
Opazovalni podatki
Epoha J2000      Enakonočje J2000
Ozvezdje Mali pes
Rektascenzija 07h 39m 18.11950s[1]
Deklinacija +05° 13′ 29.9552″[1]
Navidezni sij (V) 0.34[2] (A) / 10.7[3] (B)
Značilnosti
Spektralni razred F5 IV–V[2] + DQZ[4]
U−B Barvni indeks +0.00[5]
B−V Barvni indeks +0.42[5]
Tip spremenljivke suspected[6] (A)
Astrometrija
Radialna hitrost (Rv)−3.2[7] km/s
Lastno gibanje (μ)RA: −714.590[1] mas/l
Dec.: −1036.80[1] mas/l
Paralaksa (π)284.56 ± 1.26[1] mas
Oddaljenost0.1146 ± 0.0005 sv. l.
(0.0351 ± 0.0002 pc)
Absolutni izsev (MV)2.66/13.0[3]
Podrobnosti
Prokijon A
Masa1499±0031[8] M☉
Polmer2048±0025[2] R☉
Izsev6.93[2] L☉
Površinska težnost (log g)3.96[2] cgs
Temperatura6.530±50[2] K
Kovinskost [Fe/H]−005±003[2] dex
Vrtenje23 dni[9]
Tirna hitrost(v sin i)316±050[2] km/s
Starost187±013[8] Ga
Prokijon B
Masa0602±0015[4] M☉
Polmer001234±000032[4] R☉
Izsev0.00049[10] L☉
Površinska težnost (log g)8.0[4] cgs
Temperatura7.740±50[4] K
Starost1.37[10] Ga
Lega (glede na Prokijon A)
KomponentaProkijon B
Kotna razdaljamaximum 5″
Orbita[11]
SpremljevalkaProkijon B
Perioda (P)40.840 ± 0.022 l
Glavna polos (a)4.3075 ± 0.0016″
Izsrednost tira (e)0.39785 ± 0.00025
Naklon tira (i)31.408 ± 0.050°
Dolžina vozla (Ω)100.683 ± 0.095°
Epoha periastrona (T)1,968.076 ± 0.023
Argument periastrona (ω)
(sekundarni)		89.23 ± 0.11°
Druge oznake
Elgomaisa[12], α Canis Minoris, 10 Canis Minoris, BD+05°1739, GJ 280, HD 61421, HIP 37279, HR 2943, SAO 115756, LHS 233[13]
Sklici na podatkovne baze
SIMBADThe system
[1]
[2]

Prokijon[14] je najsvetlejša zvezda v ozvezdju Mali pes in je običajno osma najsvetlejša zvezda na nočnem nebu z navideznim sijem 0,34.[2] Ima Bayerjevo poimenovanje α Canis Minoris, kar je latinizirano v Alfa Canis Minoris in okrajšano v α CMi ali Alfa CMi. Odprava astrometričnega satelita Hipparcos Evropske vesoljske agencije[15] je določila, da ta sistem leži na razdalji le 11,46 svetlobnih let (3,51 parskov)[1] in je tako en od Zemlji najbližjih zvezdnih sosedov.

Prokijon je sistem binarnih zvezd, ki ga sestavljata zvezda glavnega niza belega odtenka spektralnega tipa F5 IV–V, z oznako A, v orbiti z bledo belo pritlikavko spektralnega tipa DQZ,[4] po imenu Prokijon B. Par orbitira drug drugega s periodo 40,84 let in ekscentričnostjo 0,4.

Opazovanje[uredi | uredi kodo]

Prokijon (na vrhu levo), Betelgeza (na vrhu desno) in Sirij (na dnu) oblikujejo zimski trikotnik. Orion je na desni. Gledano s severne poloble.

Prokijon je običajno osma najsvetlejša zvezda na nočnem nebu in kulminira 14. januarja ob polnoči.[16] V kombinaciji s Sirijem in Betelgezo je eno od treh oglišč asterizma zimski trikotnik.[17] Najboljše obdobje za večerno opazovanje Prokijona je pozna zima na Severni polobli.[16]

Ima barvni indeks 0,42, njegov odtenek opisujejo kot bledo rumen.[17]

Zvezdni sistem[uredi | uredi kodo]

Prokijon je sistem binarnih zvezd, v katerem ima primarna komponenta, Prokijon A, navidezni sij 0,34,[2] bledi spremljevalec Prokijon B pa ima sij 10,7.[3] Par orbitira drug drugega s periodo 40,84 let vzdolž eliptične orbite z ekscentričnostjo 0,4,[11] kar je bolj ekscentrično od Merkurja. Ravnina njune orbite je nagnjena pod kotom 31,1° na vidno linijo z Zemljo.[18] Povprečna ločitev obeh komponent je 15 astronomskih enot, malo manj kot razdalja med Uranom in Soncem, čeprav ju ekscentrična orbita nosi od 8,9 do 21 astronomskih enot.[19]

Prokijon A[uredi | uredi kodo]

Primarna zvezda ima zvezdno oznako F5IV–V, kar kaže na to, da je pozna zvezda glavnega niza tipa F. Prokijon A je za svoj spektralni razred svetel, kar nakazuje to, da se razvija v podorjakinjo, ki je skoraj zlila svoj vodik v helij, po čemer se bo povečala, saj se jedrske reakcije premikajo izven jedra.[2] Ko raste še naprej, se bo povečala na 80 do 150-krat glede na zdajšnji premer in bo postala rdeče ali oranžne barve. To se bo najverjetneje zgodilo v naslednjih 10 do 100 milijonih let.[20]

Dejanska temperatura v zvezdni atmosferi je ocenjena na 6530 K,[2] kar daje Prokijonu A bel odtenek. Njegova masa je 1,5-krat večja od Sončeve, njegov polmer je dvakrat večji od Sončevega, njegova svetlost pa je sedemkrat večja od Sončeve.[2][21] Tako jedro kot tudi ovojnica sta konvektivni; obe regiji ločuje široko območje sevanja.[8]

Oscilacije[uredi | uredi kodo]

Konec junija 2004 je kanadski orbitalni satelitski teleskop MOST izvedel 32-dnevno opazovanje Prokijona A. Trajni optični monitoring je bil namenjen za potrditev oscilacij v svetlosti, kot so na Soncu, pri opazovanju z Zemlje in za omogočanje asteroseizmologije. Oscilacije niso bile zaznane in avtorji so trdili, da bi morala biti teorija zvezdnih oscilacij ponovno preverjena.[22] Drugi pa so trdili, da je bilo neodkritje konsistentno z objavljenimi zemeljskimi opazovanji radialne hitrosti oscilacij, kot so Sončne.[23][24] Poznejša opazovanja radialne hitrosti so potrdila, da Prokijon res oscilira.[25][26]

Fotometrične meritve z Nasinega satelita WIRE med letoma 1999 in 2000 so potrdile granulacijo (konvekcijo blizu površine zvezde) in oscilacije, kot so na Soncu.[27] Za razliko od rezultatov MOST, so bile variacije v fotometriji WIRE skladne z meritvami radialne hitrosti z Zemlje. Dodatna opazovanja z MOST iz leta 2007 so zaznala oscilacije.[28]

Prokijon B[uredi | uredi kodo]

Orbita Prokijona B gledano nad svojo ravnino

Prokijon B je kot Sirij B bela pritlikavka, o kateri se je sklepalo na podlagi astrometričnih podatkov veliko preden je bila opazovana. O njenem obstoju je sklepal že nemški astronom Friedrich Bessel leta 1844, njene orbitalne elemente je izračunal njegov rojak Arthur Auwers leta 1862 kot del svoje dizertacije,[29] vendar je bila vizualno opazovana šele leta 1896, ko jo je John Martin Schaeberle opazoval na predpostavljani poziciji s 36-paličnim refraktorjem na Lick observatoriju.[30] Z Zemlje jo je težje opazovati kot Sirij B zaradi večje razlike v navideznem siju in manjši kotni ločitvi od svoje primarne zvezde.[19]

Z 0,6 Sončeve mase je Prokijon B veliko manj masiven od Sirija B, vendar posebnosti degenerirane snovi zagotavljajo, da je večji od svojega boj znanega soseda z ocenjenim polmerom 8600 km, pri 5800 km polmeru Sirija B.[4][31] Polmer se ujema z modeli belih pritlikavk, ki predpostavljajo ogljikovo jedro.[4] Ima zvezdno klasifikacijo DQZ[4] in atmosfero, v kateri prevladuje helij s sledmi težkih elementov. Masa Prokijona B je iz neznanih razlogov nenavadno majhna za belo pritlikavko.[8] S površinsko temperaturo 7740 K je tudi veliko hladnejša od Sirija B; to je dokaz za njeno manjšo maso in večjo starost. Masa materinske zvezde Prokijona V je bila okrog 2,59+0,22
−0,18 M☉ in je prišla do konca svojega življenja okrog 1,19±0,11 mrd let nazaj po življenjski dobi zvezde glavnega niza 680 ± 170 milijonov let nazaj.[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 van Leeuwen, F. (november 2007), »Validation of the new Hipparcos reduction«, Astronomy and Astrophysics, 474 (2): 653–664, arXiv:0708.1752, Bibcode:2007A&A...474..653V, doi:10.1051/0004-6361:20078357, S2CID 18759600{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 Kervella, P.; in sod. (Januar 2004), »The diameter and evolutionary state of Procyon A. Multi-technique modeling using asteroseismic and interferometric constraints«, Astronomy and Astrophysics, 413 (1): 251–256, arXiv:astro-ph/0309148, Bibcode:2004A&A...413..251K, doi:10.1051/0004-6361:20031527, S2CID 8840932
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Schroeder, Daniel J.; Golimowski, David A.; Brukardt, Ryan A.; Burrows, Christopher J.; Caldwell, John J.; Fastie, William G.; Ford, Holland C.; Hesman, Brigette; Kletskin, Ilona; Krist, John E.; Royle, Patricia; Zubrowski, Richard. A. (Februar 2000), »A Search for Faint Companions to Nearby Stars Using the Wide Field Planetary Camera 2«, The Astronomical Journal, 119 (2): 906–922, Bibcode:2000AJ....119..906S, doi:10.1086/301227
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 4,8 Provencal, J. L.; in sod. (2002), »Procyon B: Outside the Iron Box«, The Astrophysical Journal, 568 (1): 324–334, Bibcode:2002ApJ...568..324P, doi:10.1086/338769
  5. ↑ 5,0 5,1 Mermilliod, J.-C (1986). »Compilation of Eggen's UBV data, transformed to UBV (unpublished)«. Catalogue of Eggen's UBV Data. Bibcode:1986EgUBV........0M.
  6. ↑ Samus, N. N.; Durlevich, O. V.; in sod. (2009). »VizieR Online Data Catalog: General Catalogue of Variable Stars (Samus+ 2007–2013)«. VizieR On-line Data Catalog: B/GCVS. Originally Published in: 2009yCat....102025S. 1: 02025. Bibcode:2009yCat....102025S.
  7. ↑ Wilson, Ralph Elmer (1953). »General catalogue of stellar radial velocities«. Washington. Bibcode:1953GCRV..C......0W.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Liebert, James; in sod. (Maj 2013), »The Age and Stellar Parameters of the Procyon Binary System«, The Astrophysical Journal, 769 (1): 10, arXiv:1305.0587, Bibcode:2013ApJ...769....7L, doi:10.1088/0004-637X/769/1/7, S2CID 118473397, 7
  9. ↑ Koncewicz, R.; Jordan, C. (Januar 2007), »OI line emission in cool stars: calculations using partial redistribution«, Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, 374 (1): 220–231, Bibcode:2007MNRAS.374..220K, doi:10.1111/j.1365-2966.2006.11130.x
  10. ↑ 10,0 10,1 Giammichele, N.; Bergeron, P.; Dufour, P. (april 2012), »Know Your Neighborhood: A Detailed Model Atmosphere Analysis of Nearby White Dwarfs«, The Astrophysical Journal Supplement, 199 (2): 29, arXiv:1202.5581, Bibcode:2012ApJS..199...29G, doi:10.1088/0067-0049/199/2/29, S2CID 118304737{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) Age is for the white dwarf stage.
  11. ↑ 11,0 11,1 Bond, Howard E.; in sod. (november 2015), »Hubble Space Telescope Astrometry of the Procyon System«, The Astrophysical Journal, 813 (2): 19, arXiv:1510.00485, Bibcode:2015ApJ...813..106B, doi:10.1088/0004-637X/813/2/106, S2CID 55163606, 106{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  12. ↑ von Littrow, Karl (1866). J. J. von Littrow's Atlas des gestirnten Himmels für Freunde der Astronomie (v nemščini). Stuttgart: Gustav Weise. str. 9.
  13. ↑ »PROCYON AB -- Spectroscopic binary«, SIMBAD, Centre de Données astronomiques de Strasbourg, pridobljeno 23. novembra 2011
  14. ↑ Kunitzsch, Paul; Smart, Tim (2006). A Dictionary of Modern star Names: A Short Guide to 254 Star Names and Their Derivations (2nd rev. izd.). Cambridge, Massachusetts: Sky Pub. ISBN 978-1-931559-44-7.
  15. ↑ Perryman, Michael (2010), The Making of History's Greatest Star Map (PDF), Astronomers’ Universe, Heidelberg: Springer-Verlag, Bibcode:2010mhgs.book.....P, doi:10.1007/978-3-642-11602-5, ISBN 978-3-642-11601-8
  16. ↑ 16,0 16,1 Schaaf 2008, str. 257.
  17. ↑ 17,0 17,1 Schaaf 2008, str. 166.
  18. ↑ Girard, T. M.; in sod. (Maj 2000), »A Redetermination of the Mass of Procyon«, The Astronomical Journal, 119 (5): 2428–2436, Bibcode:2000AJ....119.2428G, doi:10.1086/301353
  19. ↑ 19,0 19,1 Kaler, James B., »Procyon«, Stars, University of Illinois, pridobljeno 23. novembra 2011
  20. ↑ Schaaf 2008, str. 168.
  21. ↑ Gatewood, G.; Han, I. (Februar 2006), »An Astrometric Study of Procyon«, Astronomical Journal, 131 (2): 1015–1021, Bibcode:2006AJ....131.1015G, doi:10.1086/498894
  22. ↑ Matthews, Jaymie M.; in sod. (2004), »No stellar p-mode oscillations in space-based photometry of Procyon«, Nature, 430 (921): 51–3, Bibcode:2004Natur.430...51M, doi:10.1038/nature02671, PMID 15229593, S2CID 4420705
  23. ↑ Bouchy, François; in sod. (2004), »Brief Communications Arising: Oscillations on the star Procyon«, Nature, 432 (7015): 2, arXiv:astro-ph/0510303, Bibcode:2004Natur.432....2B, doi:10.1038/nature03165, PMID 15568216, S2CID 593117
  24. ↑ Bedding, T. R.; in sod. (2005), »The non-detection of oscillations in Procyon by MOST: Is it really a surprise?«, Astronomy and Astrophysics, 432 (2): L43, arXiv:astro-ph/0501662, Bibcode:2005A&A...432L..43B, doi:10.1051/0004-6361:200500019, S2CID 53350078
  25. ↑ Arentoft, Torben; in sod. (2008). »A Multisite Campaign to Measure Solar-like Oscillations in Procyon. I. Observations, Data Reduction, and Slow Variations«. The Astrophysical Journal. 687 (2): 1180–1190. arXiv:0807.3794. Bibcode:2008ApJ...687.1180A. doi:10.1086/592040. hdl:2152/34819. S2CID 15693672.
  26. ↑ Bedding, Timothy R.; in sod. (2010). »A Multi-Site Campaign to Measure Solar-Like Oscillations in Procyon. Ii. Mode Frequencies«. The Astrophysical Journal. 713 (2): 935–949. arXiv:1003.0052. Bibcode:2010ApJ...713..935B. doi:10.1088/0004-637X/713/2/935. hdl:2152/34818. S2CID 118470468.
  27. ↑ Bruntt, H.; in sod. (2005), »Evidence for Granulation and Oscillations in Procyon from Photometry with the WIRE Satellite«, The Astrophysical Journal, 633 (1): 440–446, arXiv:astro-ph/0504469, Bibcode:2005ApJ...633..440B, doi:10.1086/462401, S2CID 1812152
  28. ↑ Huber, Daniel; in sod. (2011). »Solar-like Oscillations and Activity in Procyon: A Comparison of the 2007 MOST and Ground-based Radial Velocity Campaigns«. The Astrophysical Journal. 731 (2): 94. arXiv:1102.2894. Bibcode:2011ApJ...731...94H. doi:10.1088/0004-637X/731/2/94. S2CID 56123076.
  29. ↑ Auwers, Arthur (1868), »Untersuchungen uber veranderliche eigenbewegungen«, Leipzig (v nemščini), Leipzig: W. Engelmann, Bibcode:1868uuve.book.....A
  30. ↑ Burnham Jr., Robert (1978), Burnham's Celestial Handbook, zv. 1, New York: Dover Publications Inc., str. 450, ISBN 0-486-23567-X
  31. ↑ Holberg, J. B.; in sod. (2. april 1998), »Sirius B: A New, More Accurate View«, The Astrophysical Journal, 497 (2): 935–942, Bibcode:1998ApJ...497..935H, doi:10.1086/305489
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prokijon&oldid=6204972«