Astrometrija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Ástrometríja (grško άστρον: ástron - zvezda + μετρεω: metres - merjenje) je disciplina znotraj astronomije, ki se ukvarja z določanjem osnovnih koordinatnih sistemov, v teh pa z legami, razdaljami, navideznimi in pravimi spremembami lege ter gibanji zvezd in drugih nebesnih teles na nebesni krogli. To omogoča določanje lege točk na Zemlji.

Astrometrija je ena najstarejših podpodročij znanosti in je prednica položajne astronomije. Za začetnika astrometrije smatramo Hiparha, ki je leta 129 pr. n. št. izdelal prvi pomembni katalog vidnih zvezd in uvedel lestvico navideznega sija, ki je v osnovi v uporabi še danes. Sodobno astrometrijo je osnoval Friedrich Wilhelm Bessel s svojim delom Osnove astronomije (Fundamenta astronomiae), kjer je navedel srednjo lego 32.222 zvezd, ki jih je opazoval James Bradley med letoma 1750 in 1762.

Ne glede na osnovno funkcijo astrometrije, ki zagotavlja astronomom, da lahko zapisujejo svoja opazovanja v določenem opazovalnem sistemu, predstavlja astrometrija tudi osnovo področij kot so nebesna mehanika, zvezdna dinamika in galaktična astronomija. V opazovalni astronomiji s pomočjo astrometričnih postopkov ugotavljajo naravo teles na podlagi njihovega edinstvenega gibanja. Astrometrija je pomembna pri določevanju časa, saj je univerzalni koordinirani čas (UTC) v osnovi atomski čas, usklajen z vrtenjem Zemlje v smislu natančnih opazovanj. Astrometrijo uporabljajo tudi pri izdelavi lestvice kozmičnih razdalj, saj z njo merijo razdalje zvezd v naši Galaksiji in njihove približke s paralakso.

Kratek časovni pregled razvoja astrometrije[uredi | uredi kodo]

Astronomi z astrometričnimi postopki iščejo blizuzemeljska telesa. Na podoben način odkrivajo tudi zunajosončne planete, kjer merijo odstopanja navideznega sija in lege njihove starševske zvezde zaradi skupne tirnice sistema. NASA namerava leta 2011 izstreliti satelit Space Interferometry Mission (SIM, SIM PlanetQuest), s katerim bo na podlagi astrometričnih postopkov moč odkrivati zemeljske planete, ki krožijo okoli približno 200 najbližjih zvezd podobnih Soncu.

Astrometrične meritve uporabljajo v astrofiziki za določene modele v nebesni mehaniki. Z merjenjem hitrosti pulzarjev lahko določijo mejo nesimetrije pri eksplozijah supernov. Astrometrične rezultate uporabljajo tudi pri določevanju porazdelitve temne snovi v galaksijah.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]