Betelgeza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Betelgeza
Zemljevid ozvezdja Orion
Betelgeza (obkrožena) v ozvezdju Oriona
Opazovalni podatki
Epoha J2000.0      Enakonočje J2000.0
Ozvezdje Orion
Rektascenzija 05h 55m 10,30536s[1]
Deklinacija +07° 24′ 25,4304″[1]
Značilnosti
Evolucijska stopnja Rdeča nadorjakinja
Spektralni razred M1–M2 Ia–ab[2]
Navidezni sij (V) +0,50[3](0,0–1,6[4])
Navidezni sij (J) −3,00[5]
Navidezni sij (K) −4,05[5]
U−B Barvni indeks +2,06[3]
B−V Barvni indeks +1,85[3]
Tip spremenljivke SRc[6]
Astrometrija
Radialna hitrost (Rv)+21,91[7] km/s
Lastno gibanje (μ)RA: 26,42±0,25[8] mas/l
Dec.: 9,60±0,12[8] mas/l
Paralaksa (π)4,51 ± 0,80[8] mas
Oddaljenostpribl. 700 sv. l.
(pribl. 220 pc)
Absolutni izsev (MV)−5,85[9]
Podrobnosti
Masa11,6+5,0
−3,9[10] M☉
Polmer887±203,[11] 955±217[10] R☉
Izsev90.000 – 150.000[12] L☉
Površinska težnost (log g)−0,5[13] cgs
Temperatura3.590[10] K
Kovinskost [Fe/H]+0.05[14] dex
Vrtenje36±8[15] let
Tirna hitrost(v sin i)5,47±0,25[15] km/s
Starost8,0–8,5[11] Ma
Druge oznake
Betelgeza, α Ori, 58 Ori, HR 2061, BD+7°1055, HD 39801, FK5 224, HIP 27989, SAO 113271, GC 7451, CCDM J05552+0724AP, AAVSO 0549+07
Sklici na podatkovne baze
SIMBADpodatki

Koordinati: Sky map 05h 55m 10.3053s, +07° 24′ 25.426″

Ta oranžen mehurček prikazuje Betelgezo, kot jo vidimo skozi Veliki Atakamski milimetrski/submilimetrski niz (ALMA). To je prvikrat, da je ALMA opazovala površje zvezde in objavila najboljšo sliko Betelgeze do zdaj.

Betelgeza je deveta najsvetlejša zvezda nočnega neba in druga najsvetlejša zvezda ozvezdja Orion (za Riglom). Je izrazito rdeča, polredna spremenljivka, njena magnituda pa oscilira med +0,0 in +1,3, kar je največji razpon prvo-magnitudne zvezde. V bližnje-infrardečih valovih je najsvetlejša zvezda. Bayer jo je poimenoval α Oriona, kar je latinizirano v Alfa Oriona ali krajše Alfa Ori, oziroma α Ori.

Klasificirana kot rdeča nadorjakinja spektralnega tipa M1-2, je Betelgeza ena izmed največjih zvezd, ki so vidne s prostim očesom. Če bi bila Betelgeza v središču Osončja, bi njena površina segala onkraj asteroidnega pasu. Požrla bi planete Merkur, Venero, Zemljo, Mars, verjetno pa tudi Jupiter. A v Rimski cesti obstajajo še druge rdeče nadorjakinje, ki so še večje od nje, kot recimo Mi Kefeja in VY Velikega psa. Izračuni njene mase se gibljejo od nekaj pod deset do nekaj čez dvajset mas Sonca. Od nas je oddaljena 640 svetlobnih let, kar poda absolutno magnitudo okoli −6. Zaradi svoje visoke mase se je Betelgeza v 10 milijonih let zelo hitro razvila. Odpihnjena iz svojega rojstnega kraja v asociaciji Orion OB1—ki vključuje zvezde Orionovega pasu—ta drveča zvezda drvi skozi medzvezdno snov s hitrostjo okoli 30 km/s, kar ustvari udarni lok, ki je širok okoli štiri svetlobna leta. Betelgeza je v svojih zadnjih fazah evolucije in bo najverjetneje v naslednjih milijon letih eksplodirala kot supernova.

Leta 1920 je Betelgeza postala prva zvezda izven Osončja, ki so ji izmerili kotno velikost njene fotosfere. Kasnejše študije so umestile kotni premer (navidezno velikost) v razmaku od 0,042 do 0,056 kotnih sekund, z razlikami, ki so bile opisane kot ne-sferičnost, temnenje diska, pulziranja in spreminjanje izgleda na različnih valovnih dolžinah. Obkrožena je tudi s kompleksno, asimetrično ovojnico, ki je velika okoli 250 velikosti zvezde. Ovojnica je nastala zaradi izgube mase same zvezde. Kotni premer Betelgeze prekašata le R Zlate Ribe in Sonce.

Nomenklatura[uredi | uredi kodo]

α Oriona (latinizirano v Alfa Oriona, originalno α Orionis in Alpha Orionis) je Bayerjevo poimenovanje zvezde, ki ji ga je dal Johann Bayer leta 1603.

Tradicionalno ime Betelgeza izvira iz arabščine إبط الجوزاء Ibṭ al-Jauzā’, pomeni "Orionova pazduha" ali يد الجوزاء Yad al-Jauzā’ "Orionova roka" (glej spodaj). V angleščini obstajajo štiri glavne izgovarjave imena, odvisno kako je izgovorjen prvi e (kratko ali dolgo) in kako je izgovorjen s ('s' ali 'z'):[16]

zadnja je zelo popularna zaradi izgovarjave kot "beetle-juice". Glej spodaj za več dodatnih izgovarjav.

Leta 2016 je Mednarodna astronomska zveza pooblastila Delujočo skupino na zvezdnih imenih (WGSN)[17] da katalogira in standardizira lastna imena zvezd. Prvi bilten od WGSN julija 2016[18] je vključeval tabelo prvih dveh serij imen, ki jih je skupina odobrila. Vseboval je tudi ime Betelgeza. Tako je sedaj tudi zapisana v Katalogu zvezdnih imen IAU.[19]

Zgodovina opazovanja[uredi | uredi kodo]

Betelgeza in nejna rdeča barva sta bili opazni že od Antike; klasični astronom Ptolemaj je opisal njeno barvo kot ὑπόκιρρος (hypókirrhos), izraz, ki ga je kasneje prevajalec Ulugh Beg prevedel v Zij-i Sultani kot rubedo, latinsko za "rdečkastost".[20][21] V devetnajstem stoletju pred modernim sistemom zvezdne klasifikacije je Angelo Secchi vključil Betelgezo kot eno prototipov za njegov III. razred (oranžna do rdeča).[22] Za razliko od njega so tri stoletja pred Ptolemajem kitajski astronomi opisali Betelgezo kot rahlo rumenkasto; če je to natančno, bi lahko to namigovalo na to, da je bila zvezda okoli začetka našega štetja v fazi rumene nadorjakinje,[23] možnost glede na trenutne raziskave kompleksnih cirkumzvezdnih okolij teh zvezd.[24]

Začetna odkritja[uredi | uredi kodo]

Sir John Herschel leta 1846

Spremenljivosti v Betelgezini svetlosti je prvič opisal Sir John Herschel leta 1836, kar je tudi objavil v Outlines of Astronomy. Od 1836 do 1840 je opazil povečane spremenljivosti v magnitudi, ki je Betelgeza nadsvetlila Rigel oktobra 1837 in spet novembra 1839.[25] Sledilo je 10-letno obdobje brez dejavnosti. Kasneje je leta 1849 Herschel zaznal še en kratek cikel spremenljivosti, ki je dosegel vrhunec 1852. Kasnejša opazovanja so zaznala nenavadno velike maksimume z intervalom več let, a le majhne variacije med 1957 do 1967. Zapisi Ameriškege zveze opazovalcev zvezd spremenljivk (AAVSO) so pokazali maksimalno svetlost 0,2 leta 1933 in 1942 ter minimum 1,2 leta 1927 in 1941.[26][27] Spremenljivost v svetlosti nakazuje na to, da je Johann Bayer v svoji publikaciji Uranometria leta 1603 označil to zvezdo z alfa, saj je najverjetneje takrat prekosila Rigel (beta).[28] Iz arktičnih širin sta Betelgezina rdeča barva in višja pozicija na nebu kot Rigel botrovali temu, da so jo Inuiti imeli za svetlejšo. Poimenovali so jo Ulluriajjuaq "velika zvezda".[29]

Fizikalne značilnosti[uredi | uredi kodo]

(julij 2008, zastarelo). Relativne velikosti planetov v Osončju in nekaj zvezd, med njimi Betelgeza:
Primerjava velikosti Betelgeze, Mi Kefeja, KY Laboda in V354 Kefeja, sodeč po Emily Levesque.

Betelgeza je zelo velika, izsevna, a hladna zvezda, ki je razvrščena kot M1-2 Ia-ab rdeča nadorjakinja. Črka "M" v tem poimenovanju pomeni, da pripada razredu zvezd razreda M in ima torej relativno nizko fotosferično temperaturo; pripona "Ia-ab" označuje izsevni razred, za katerega so značilne srednje-izsevne nadorjakinje, z lastnostmi med normalno nadorjakinjo in izsevno nadorjakinjo. Od leta 1943 je Betelgeza služila kot ena izmed stabilnih primerjalnih zvezd, po kateri se definirajo razredi ostalih zvezd.[30]

Življenjske faze[uredi | uredi kodo]

Betelgeza je rdeča orjakinja, ki se je razvila iz zvezde glavne veje tipa O. Njena skorja se bo sčasoma sesula, kasneje pa ustvarila eksplozijo supernove in za sabo pustila trden ostanek. Podrobnosti so odvisne od začetne mase in ostalih fizikalnih značilnosti zvezde glavne veje.

Etnološke lastnosti[uredi | uredi kodo]

Črkovanje in izgovarjava v angleščini[uredi | uredi kodo]

Betelgeza se je črkovala Betelgeux[31] in v nemščini Beteigeuze[32] (sodeč po Bodeju).[33][33] Betelgeux in Betelgeuze sta se uporabljali do konca zgodnjega 20. stoletja, ko je postalo splošno črkovanje Betelgeuse.[34] Toda izgovarjava je šibka in možnih je več različic:



Približki kotnega premera[uredi | uredi kodo]

Sledeča preglednica ponuja neizčrpen seznam kotnih meritev, ki se izvajajo od leta 1920. Vključen je tudi stolpec, ki ponuja trenutno območje polmerov za vsako študijo na podlagi najnovejše ocene razdalje Betelgeze (Harper in ostali) 197 ± 45 pc.

Merilec Leto Teleskop # Spekter λ (μm) ∅ (mas)[a] Polmer[b] @

197±45 pc 		Opombe
Michelson[36] 1920 Mt-Wilson 1 Vidni 0,575 47,0 ± 4,7 3,2–6,3 AU Zatemnjen rob +17% = 55.0
Bonneau[37] 1972 Palomar 8 Vidni 0,422–0,719 52,0–69,0 3,6–9,2 AU Močna korelacija ∅ z λ
Balega[38] 1978 ESO 3 Vidni 0,405–0,715 45,0–67,0 3,1–8,6 AU Brez korelacije ∅ z λ
1979 SAO 4 Vidni 0,575–0,773 50,0–62,0 3,5–8,0 AU
Buscher[39] 1989 WHT 4 Vidni 0,633–0,710 54,0–61,0 4,0–7,9 AU Odkrite asimetrije/vroče pege
Wilson[40] 1991 WHT 4 Vidni 0,546–0,710 49,0–57,0 3,5–7,1 AU Potrditev vročih peg
Tuthill[41] 1993 WHT 8 Vidni 0,633–0,710 43,5–54,2 3,2–7,0 AU Raziskava vročih peg na 3 zvezdah
1992 WHT 1 NIR 0,902 42,6 ± 0,03 3,0–5,6 AU
Gilliland[42] 1995 HST UV 0,24–0,27 104–112 10,3–11,1 Premeri FWHM
0,265–0,295 92–100 9,1–9,8
Weiner[43] 1999 ISI 2 MIR (pas N) 11,150 54,7 ± 0,3 4,1–6,7 AU Zatemnjen rob = 55,2 ± 0,5
Perrin[44] 1997 IOTA 7 NIR (pas K) 2,200 43,33 ± 0,04 3,3–5,2 AU Pas K in L, 11.5 μm kontrast podatkov
Haubois[45] 2005 IOTA 6 NIR (pas H) 1,650 44,28 ± 0,15 3,4–5,4 AU Premer Rosseland 45,03 ± 0,12
Hernandez[46] 2006 VLTI 2 NIR (pas K) 2,099–2,198 42,57 ± 0,02 3,2–5,2 AU Zelo natančni AMBER rezultati.
Ohnaka[47] 2008 VLTI 3 NIR (pas K) 2,280–2,310 43,19 ± 0,03 3,3–5,2 AU Zatemnjen disk 43,56 ± 0,06
Townes[48] 1993 ISI 17 MIR (pas N) 11,150 56,00 ± 1,00 4,2–6,8 AU Sistematična raziskava, ki je vključevala 17 meritev na isti valovni dolžini od 1993 do 2009
2008 ISI MIR (pas N) 11,150 47,00 ± 2,00 3,6–5,7 AU
2009 ISI MIR (pas N) 11,150 48,00 ± 1,00 3,6–5,8 AU
Ohnaka[49] 2011 VLTI 3 NIR (pas K) 2,280–2,310 42,05 ± 0,05 3,2–5,2 AU Zatemnjen disk 42,49 ± 0,06
Harper[50] 2008 VLA Vredno je omeniti, da so Harper et al. v sklepu njihove naloge zapisali sledeče: "V določenem smislu je izpeljana razdalja 200 pc sredina med Hipparcosovo razdaljo 131 pc (425 ly) in radijsko razdaljo, ki sili proti 250 pc (815 ly)"—torej vzpostavlja ± 815 ly kot zunanjo razdaljo zvezde.
  1. ↑ Uniform disk measurement, unless otherwise noted
  2. ↑ Radii calculations use the same methodology as outlined in Note #2 below ‡Limb darkened measurement

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 van Leeuwen, F (november 2007). »Hipparcos, the New Reduction«. Astronomy and Astrophysics. VizieR. 474 (2): 653–664. arXiv:0708.1752. Bibcode:2007A&A...474..653V. doi:10.1051/0004-6361:20078357. S2CID 18759600.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ Keenan, Philip C.; McNeil, Raymond C. (1989). »The Perkins catalog of revised MK types for the cooler stars«. Astrophysical Journal Supplement Series. 71: 245. Bibcode:1989ApJS...71..245K. doi:10.1086/191373.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Nicolet, B. (1978). »Catalogue of Homogeneous Data in the UBV Photoelectric Photometric System«. Astronomy & Astrophysics. 34: 1–49. Bibcode:1978A&AS...34....1N.
  4. ↑ »Alpha Orionis«. Variable Star Index. Pridobljeno 20. februarja 2020.
  5. ↑ 5,0 5,1 Ducati, J. R. (2002). »VizieR Online Data Catalog: Catalogue of Stellar Photometry in Johnson's 11-color system«. CDS/ADC Collection of Electronic Catalogues. 2237. Bibcode:2002yCat.2237....0D.
  6. ↑ Samus, N. N.; Durlevich, O. V.; in sod. (2009). »VizieR Online Data Catalog: General Catalogue of Variable Stars (Samus+ 2007-2013)«. VizieR On-line Data Catalog: B/GCVS. Originally Published in: 2009yCat....102025S. 1: B/gcvs. Bibcode:2009yCat....102025S.
  7. ↑ Famaey, B.; Jorissen, A.; Luri, X.; Mayor, M.; Udry, S.; Dejonghe, H.; Turon, C. (2005). »Local kinematics of K and M giants from CORAVEL/Hipparcos/Tycho-2 data. Revisiting the concept of superclusters«. Astronomy and Astrophysics. 430: 165–186. arXiv:astro-ph/0409579. Bibcode:2005A&A...430..165F. doi:10.1051/0004-6361:20041272.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Harper, G. M.; Brown, A.; Guinan, E. F.; O'Gorman, E.; Richards, A. M. S.; Kervella, P.; Decin, L. (2017). »An Updated 2017 Astrometric Solution for Betelgeuse«. The Astronomical Journal. 154 (1): 11. arXiv:1706.06020. Bibcode:2017AJ....154...11H. doi:10.3847/1538-3881/aa6ff9. S2CID 59125676.
  9. ↑ Lambert, D. L.; Brown, J. A.; Hinkle, K. H.; Johnson, H. R. (september 1984). »Carbon, nitrogen and oxygem abundances in Betelgeuse«. ApJ (v angleščini). 284: 223–237. Bibcode:1984ApJ...284..223L. doi:10.1086/162401. ISSN 0004-637X.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Neilson, H. R.; Lester, J. B.; Haubois, X. (december 2011). Weighing Betelgeuse: Measuring the Mass of α Orionis from Stellar Limb-darkening. 9th Pacific Rim Conference on Stellar Astrophysics. Proceedings of a conference held at Lijiang, China in 14–20 April 2011. ASP Conference Series. Astronomical Society of the Pacific. Zv. 451. str. 117. arXiv:1109.4562. Bibcode:2011ASPC..451..117N.{{navedi conference}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  11. ↑ 11,0 11,1 Dolan, Michelle M.; Mathews, Grant J.; Lam, Doan Duc; Lan, Nguyen Quynh; Herczeg, Gregory J.; Dearborn, David S. P. (2017). »Evolutionary Tracks for Betelgeuse«. The Astrophysical Journal. 819 (1): 7. arXiv:1406.3143v2. Bibcode:2016ApJ...819....7D. doi:10.3847/0004-637X/819/1/7.
  12. ↑ Smith, Nathan; Hinkle, Kenneth H.; Ryde, Nils (Marec 2009). »Red Supergiants as Potential Type IIn Supernova Progenitors: Spatially Resolved 4.6 μm CO Emission Around VY CMa and Betelgeuse«. The Astronomical Journal. 137 (3): 3558–3573. arXiv:0811.3037. Bibcode:2009AJ....137.3558S. doi:10.1088/0004-6256/137/3/3558. S2CID 19019913.
  13. ↑ Lobel, Alex; Dupree, Andrea K. (2000). »Modeling the Variable Chromosphere of α Orionis«. The Astrophysical Journal. 545 (1): 454–74. Bibcode:2000ApJ...545..454L. doi:10.1086/317784.
  14. ↑ Ramírez, Solange V.; Sellgren, K.; Carr, John S.; Balachandran, Suchitra C.; in sod. (Julij 2000). »Stellar Iron Abundances at the Galactic Center«. The Astrophysical Journal. 537 (1): 205–20. arXiv:astro-ph/0002062. Bibcode:2000ApJ...537..205R. doi:10.1086/309022.
  15. ↑ 15,0 15,1 Kervella, Pierre; Decin, Leen; Richards, Anita M. S.; Harper, Graham M.; McDonald, Iain; O'Gorman, Eamon; Montargès, Miguel; Homan, Ward; Ohnaka, Keiichi (2018). »The close circumstellar environment of Betelgeuse. V. Rotation velocity and molecular envelope properties from ALMA«. Astronomy and Astrophysics. 609: A67. arXiv:1711.07983. Bibcode:2018A&A...609A..67K. doi:10.1051/0004-6361/201731761.
  16. ↑ Simpson, J.; Weiner, E., ur. (1989). »Betelgeuse«. Oxford English Dictionary (2. izd.). Oxford: Clarendon Press. str. 130. ISBN 978-0-19-861186-8.
  17. ↑ »IAU Working Group on Star Names (WGSN)«. Pridobljeno 22. maja 2016.
  18. ↑ »Bulletin of the IAU Working Group on Star Names, No. 1« (PDF). Pridobljeno 28. julija 2016.
  19. ↑ »IAU Catalog of Star Names«. www.pas.rochester.edu. IAU Division C Working Group on Star Names (WGSN). Pridobljeno 28. julija 2016.
  20. ↑ Allen, Richard Hinckley (1963) [1899]. Star Names: Their Lore and Meaning (rep. izd.). New York, NY: Dover Publications Inc. str. 310–12. ISBN 978-0-486-21079-7.
  21. ↑ Stella lucida in umero dextro, quae ad rubedinem vergit. "Bright star in right shoulder, which inclines to ruddiness."
  22. ↑ Brück, H. A. (11.–15. julij 1978). P. Angelo Secchi, S. J. 1818–1878. Vatican City (objavljeno 1979). str. 7–20. Bibcode:1979RA......9....7B.
  23. ↑ »Ancient Chinese Suggest Betelgeuse is a Young Star«. New Scientist. Zv. 92, št. 1276. 22. oktober 1981. str. 238.[mrtva povezava]
  24. ↑ Levesque, E. M. (Junij 2010). The Physical Properties of Red Supergiants. Hot and Cool: Bridging Gaps in Massive Star Evolution ASP Conference Series. str. 103. arXiv:0911.4720. Bibcode:2010ASPC..425..103L.
  25. ↑ Wilk, Stephen R. (1999). »Further Mythological Evidence for Ancient Knowledge of Variable Stars«. The Journal of the American Association of Variable Star Observers. Zv. 27, št. 2. str. 171–74. Bibcode:1999JAVSO..27..171W.
  26. ↑ Davis, Kate (december 2000). »Variable Star of the Month: Alpha Orionis«. American Association of Variable Star Observers (AAVSO). Pridobljeno 10. julija 2010.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  27. ↑ Burnham, Robert (1978). Burnham's Celestial Handbook: An Observer's Guide to the Universe Beyond the Solar System, Volume 2. New York: Courier Dover Publications. str. 1290. ISBN 978-0-486-23568-4.
  28. ↑ Kaler, James B. (2002). The Hundred Greatest Stars. New York: Copernicus Books. str. 33. ISBN 978-0-387-95436-3.
  29. ↑ MacDonald, John (1998). The Arctic sky: Inuit astronomy, star lore, and legend. Toronto, Ontario/Iqaluit, NWT: Royal Ontario Museum/Nunavut Research Institute. str. 52–54, 119. ISBN 978-0-88854-427-8.
  30. ↑ Garrison, R. F. (1993). »Anchor Points for the MK System of Spectral Classification«. Bulletin of the American Astronomical Society. Zv. 25. str. 1319. Bibcode:1993AAS...183.1710G. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2019. Pridobljeno 4. februarja 2012.
  31. ↑ 31,0 31,1 Simpson, J., ur. (1989). »Betelgeuse«. Oxford English Dictionary (2. izd.). Oxford: Clarendon Press. str. 130. ISBN 978-0-19-861186-8.
  32. ↑ Likely the result of mistaking the l for an i. Ultimately, this led to the modern Betelgeuse.
  33. ↑ 33,0 33,1 Bode, Johann Elert, (ed.). (1782) Vorstellung der Gestirne: auf XXXIV Kupfertafeln nach der Parisier Ausgabe des Flamsteadschen Himmelsatlas, Gottlieb August Lange, Berlin / Stralsund, pl. XXIV.
  34. ↑ Schaaf, Fred (2008). »Betelgeuse«. The Brightest Stars. Hoboken, New Jersey: Wiley. str. 174–82. ISBN 978-0-471-70410-2.
  35. ↑ Martha Evans Martin (1907). The friendly stars. Harper & brothers. str. 19.
  36. ↑ Michelson, Albert Abraham; Pease, Francis G. (1921). »Measurement of the diameter of Alpha Orionis with the interferometer«. Astrophysical Journal. Zv. 53. str. 249–59. Bibcode:1921ApJ....53..249M. doi:10.1086/142603. PMC 1084808. The 0.047 arcsecond measurement was for a uniform disk. In the article Michelson notes that limb darkening would increase the angular diameter by about 17%, hence 0.055 arcseconds
  37. ↑ Bonneau, D.; Labeyrie, A. (1973). »Speckle Interferometry: Color-Dependent Limb Darkening Evidenced on Alpha Orionis and Omicron Ceti«. Astrophysical Journal. Zv. 181. str. L1. Bibcode:1973ApJ...181L...1B. doi:10.1086/181171.
  38. ↑ Balega, Iu.; Blazit, A.; Bonneau, D.; Koechlin, L.; Labeyrie, A.; Foy, R.. (november 1982). »The angular diameter of Betelgeuse«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 115, št. 2. str. 253–56. Bibcode:1982A&A...115..253B.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  39. ↑ Buscher, D. F.; Baldwin, J. E.; Warner, P. J.; Haniff, C. A. (1990). »Detection of a bright feature on the surface of Betelgeuse«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 245. str. 7. Bibcode:1990MNRAS.245P...7B.
  40. ↑ Wilson, R. W.; Baldwin, J. E.; Buscher, D. F.; Warner, P. J. (1992). »High-resolution imaging of Betelgeuse and Mira«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 257, št. 3. str. 369–76. Bibcode:1992MNRAS.257..369W. doi:10.1093/mnras/257.3.369.
  41. ↑ Tuthill P. G.; Haniff, C. A.; Baldwin, J. E. (Marec 1997). »Hotspots on late-type supergiants«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 285, št. 3. str. 529–39. Bibcode:1997MNRAS.285..529T. doi:10.1093/mnras/285.3.529.
  42. ↑ Gilliland, Ronald L.; Dupree, Andrea K. (Maj 1996). »First Image of the Surface of a Star with the Hubble Space Telescope« (PDF). Astrophysical Journal Letters. Zv. 463, št. 1. str. L29. Bibcode:1996ApJ...463L..29G. doi:10.1086/310043. Pridobljeno 1. avgusta 2010. The yellow/red "image" or "photo" of Betelgeuse commonly seen is not a picture of the red supergiant, but a mathematically generated image based on the photograph. The photograph was of much lower resolution: The entire Betelgeuse image fit within a 10x10 pixel area on the Hubble Space Telescopes Faint Object Camera. The images were oversampled by a factor of 5 with bicubic spline interpolation, then deconvolved.
  43. ↑ Weiner, J.; Danchi, W. C.; Hale, D. D. S.; McMahon, J.; in sod. (december 2000). »Precision Measurements of the Diameters of α Orionis and ο Ceti at 11 Microns« (PDF). The Astrophysical Journal. Zv. 544, št. 2. str. 1097–1100. Bibcode:2000ApJ...544.1097W. doi:10.1086/317264. Pridobljeno 23. junija 2007.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  44. ↑ Perrin, G.; Ridgway, S. T.; Coudé du Foresto, V.; Mennesson, B.; Traub, W. A.; Lacasse, M. G. (2004). »Interferometric Observations of the Supergiant Stars α Orionis and α Herculis with FLUOR at IOTA«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 418, št. 2. str. 675–85. arXiv:astro-ph/0402099. Bibcode:2004A&A...418..675P. doi:10.1051/0004-6361:20040052. Assuming a distance of 197 ± 45 pc, an angular distance of 43.33 ± 0.04 mas would equate to a radius of 4.3 AU or 920 R☉
  45. ↑ Haubois, X.; Perrin, G.; Lacour, S.; Verhoelst, T.; Meimon, S.; in sod. (2009). »Imaging the Spotty Surface of Betelgeuse in the H Band«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 508, št. 2. str. 923–32. arXiv:0910.4167. Bibcode:2009A&A...508..923H. doi:10.1051/0004-6361/200912927.
  46. ↑ Hernandez Utrera, O.; Chelli, A (2009). »Accurate Diameter Measurement of Betelgeuse Using the VLTI/AMBER Instrument« (PDF). Revista Mexicana de Astronomía y Astrofísica (Serie de Conferencias). Zv. 37. str. 179–80. Bibcode:2009RMxAC..37..179H.
  47. ↑ A. P. Ohnaka, K.; Hofmann, K.-H.; Benisty, M.; Chelli, A.; in sod. (2009). »Spatially Resolving the Inhomogeneous Structure of the Dynamical Atmosphere of Betelgeuse with VLTI/AMBER«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 503, št. 1. str. 183–95. arXiv:0906.4792. Bibcode:2009A&A...503..183O. doi:10.1051/0004-6361/200912247.
  48. ↑ Townes, C. H.; Wishnow, E. H.; Hale, D. D. S.; Walp, B. (2009). »A Systematic Change with Time in the Size of Betelgeuse« (PDF). The Astrophysical Journal Letters. Zv. 697, št. 2. str. L127–28. Bibcode:2009ApJ...697L.127T. doi:10.1088/0004-637X/697/2/L127.
  49. ↑ Ohnaka, K.; Weigelt, G.; Millour, F.; Hofmann, K.-H.; Driebe, T.; Schertl, D.; Chelli, A.; Massi, F.; Petrov, R. (2011). »Imaging the dynamical atmosphere of the red supergiant Betelgeuse in the CO first overtone lines with VLTI/AMBER«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 529. str. A163. arXiv:1104.0958. Bibcode:2011A&A...529A.163O. doi:10.1051/0004-6361/201016279. We derive a uniform-disk diameter of 42.05 ± 0.05 mas and a power-law-type limb-darkened disk diameter of 42.49 ± 0.06 mas and a limb-darkening parameter of (9.7 ± 0.5) × 10−2
  50. ↑ Harper, Graham M.; Brown, Alexander; Guinan, Edward F. (april 2008). »A New VLA-Hipparcos Distance to Betelgeuse and its Implications« (PDF). The Astronomical Journal. Zv. 135, št. 4. str. 1430–40. Bibcode:2008AJ....135.1430H. doi:10.1088/0004-6256/135/4/1430. Pridobljeno 10. julija 2010.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  1. Mars in Orion nad Dolino spomenikov Slika, ki lepo prikaže navidezne svetlosti Betelgeze in Rigla.
  2. Orion: od glave do nog Dih jemajoča slika Orionovega kompleksa molekularnih oblakov (Rogelio Bernal Andreo).
  3. Pegava površina Betelgeze Združena slika, ki pokaže dve vroči pegi, najverjetneje konvekcijski celici.
  4. Simulirana zvezda nadorjakinja Freytagova "Zvezda v škatli", ki nam pokaže naravo Betelgezinih "velikanskih granul".
  5. Zakaj zvezde mežikajo Slika Betelgeze, ki prikazuje učinek atmosferskega mežikanja v teleskopu.
  6. Simulacija eksplozije Betelgeze Simulacija eksplozije Betelgeze, vidna z Zemlje
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Betelgeza&oldid=6142471«