Mikojan-Gurevič MiG-31

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
MiG-31
Ruski MiG-31 v letu
Vloga Prestreznik
Proizvajalec/-ci Mikojan-Gurevič
Krstni polet 16. september 1975
Predstavljen 6. maj 1981
Status V uporabi
Glavni uporabniki Ruske letalske sile
Kazahstanske letalske sile
Število izdelanih okrog 400
Razvit iz Mikojan-Gurevič MiG-25

Mikojan-Gurevič MiG-31 (rusko: Микоян МиГ-31; NATO oznaka: Foxhound) je nadzvočni dvomotorni prestreznik, ki naj bi nadomestil MiG-25. Letalo so zasnovali v biroju Mikojan-Gurevič v takratni Sovjetski zvezi.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

MiG-25, ki je povzročil zaskrbljenost na zahodu, je imel veliko hitrost (3,2 Macha), hitrost vzpenjanja in višino leta, vendar to ni prišlo brez kompromisov na drugih področjih. Letalo je imelo majhno manevrirnost in ga je bilo težko uporabljati na nizkih višinah. Hitrost je bila omejena na 2,83 Macha, pri Mach 3,2 je bila možnost poškodb motorjev.

Razvoj naslednika MiG-25 se je začel z Je-155MP (rusko: Е-155МП), ki je prvič poletel 16. septembra 1975. Čeprav zgleda precej podoben, je imel podaljšan trup in je bil v veliko pogledih novo letalo.

Najpomembnejša novost je bil modern radar, ki je imel sposobnost gledanja gor in dol (lociranje tarč pod in nad letalom) in možnost sledenja več tarčam hkrati. Omogočil je Sovjetskim letalskih silam prestrezanje letal na dolgih razdaljah.

MiG-31 leta 1989

Podobno kot na njegovem predhodniku MiG-25 je bilo tudi o MiG-31 na Zahodu veliko špekulacija o sposobnostih. Viktor Belenko, ki je dezertiral na Japonsko z MiG-25 je poročal o "Super Foxbatu", ki naj bi imel možnost prestrezanja manevrirnih raket.

A-50 in MiG-31 lahko delita radarsko sliko.[1] MiG-31 naj bi učinkovito deloval tudi, če nasprotnik uporablja sisteme za elektronsko bojevanje in lažne termalne vabe z IR rakete. Štirje prestrezniki MiG-31 lahko pokrivajo 800-900 km široko fronto. Proizvodnja MiG-31 se je končala leta 1994.[2]

MiG-31 ima turboventilatorske motorje, za razliko od turboreaktivnih na MiG-25. Vitkost krila je majhna in sicer 2,94. Ima dva vertikalna repa in dvosedežnim kokpit, na zadnjem sedežu leti upravljalec orožja.[3]

Rusija je nameravala do leta 2020 upokojiti vse MiG-31, vendar je leta 2010 začela projekt moderniziranja flote letal MiG-31 na raven MiG-31BM.[4][5] Modernizirana letala imajo novo avioniko, večnamenskim radarjem, sistemi HOTAS, LCD MFD, novo raketo zrak-zrak Vimpel R-77, različnimi raketami zrak-zemlja, protiradarsko raketo H-31 in podatkovnimi povezavami z drugimi letali.[6] Začel se je tudi razvoj naslednika MiG-31, MiG-41, ki naj bi bil razvit do leta 2028.[7]

MiG-31
MiG-31E
Shema

MiG-31K[uredi | uredi kodo]

Razvita je bila tudi različica MiG-31K, ki je nosilec protiladijske balistične rakete H-47M2 Kinžal, ki leti s hitrostjo 12 Mach in je namenjena napadanju letalonosilk. 1. decembra 2017 je bil oblikovan letalski polk desetih letal MiG-31K v ruskem južnem vojaškem okrožju (letališče Ahtubinsk), napovedana pa sta bila še dva polka v Osrednjem vojaškem okrožju in v okrožju Severna flota. Februarja 2018 so se začeli redni poleti letal MiG-31K nad Črnim in Kaspijskim morjem in preizkušanje rakete Kinžal. Avgusta 2019 je bila raketa prvič javno izstreljena na poligonu Dubroviči, novembra 2019 pa je bila izstreljena na Arktiki (MiG-31K je vzletel z letališča Olenja in zadel cilj na poligonu Pemboj). Junija 2021 sta bila dva prestreznika MiG-31K prvič nameščena izven Rusije na letališče Hmejmim v Siriji in med vajo izstrelila raketo Kinžal na kopenski cilj v Siriji.[8]

Tehnične lastnosti[uredi | uredi kodo]

  • Posadka: 2
  • Dolžina: 22,69 m
  • Razpon kril: 13,46 m (44 ft 2 in)
  • Višina: 6,15 m (20 ft 2 in)
  • Površina kril: 61,6 m² (663 ft²)
  • Prazna teža: 21 820 kg (48 100 lb)
  • Naložena teža: 41 000 kg (90 400 lb)
  • Maks. vzletna teža: 46 200 kg (101 900 lb)
  • Motorji: 2 × Soloviev D-30F6 turbofan
  • Potisk (suh): 93 kN (20 900 lbf) vsak
  • Potisk z dodatnim zgorevanjem: 152 kN (34 172 lbf) vsak
  • Maks. hitrost: Mach 2,93 (3 000 km/h, 1 860 mph) na visoki in 1,2 Mach (1 500 km/h, 930 mph) na nizki višini
  • Bojni radij: 1 450 km (900 mi) pri Mach 0,8/ 720 km (447 mi) pri Mach 2,35
  • Največji dolet: 3 300 km (2 050 mi)
  • Višina leta (servisna): 20 600 m (67 600 ft)
  • Obremenitev kril: 665 kg/m² (136 lb/ft²)
  • Razmerje potisk/teža: 0,85
  • Največja g-obremenitev: 5 g

Oborožitev:[uredi | uredi kodo]

  • 1× GŠ-6-23 23 mm top z 260 naboji
  • 4× R-33 (AA-9 'Amos') ali 6× R-37 (AA-X-13 'Arrow')(280 km) rakete zrak-zrak z dolgim dosegom
  • 4× R-33 rakete zrak-zrak z dolgim dosegom (304 km)
  • (?)× H-31 rakete zrak-zemlja z dolgim dosegom (200 km)
  • (?)× Р-33 AA-9 «Amos» 120 km, Р-33S (1999) 160 km
  • 4× R-60 (AA-8 'Aphid')
  • 4× R-73 (AA-11 'Archer') IR rakete zrak-zrak
  • 4× R-77 (AA-12 'Adder') rakete zrak-zrak s srednjim dosegom (100 km) za visokohitrostne in visokomanevrirne tarče (12 g)
  • Protiradarske rakete H-31P (AS-17 'Kripton') in H-58 (AS-11 'Kilter')

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. http://vpk-news.ru/articl/15752
  2. http://www.encyclopaedia-russia.ru/article.php?id=599
  3. How the Mig-31 repelled the SR-71 Blackbird from Soviet skies
  4. Skrynnikov, R. "Defense: Russian air force completing MiG-31BM modernization program." RIA Novosti, 13 August 2010. Retrieved: 17 August 2010.
  5. Ankov, Vitaliy. "Russia to modernize 60 MiG-31 interceptors by 2020." RIA Novosti, 2 January 2012. Retrieved: 25 November 2012.
  6. "Russian air force completing MiG-31BM modernization program. Retrieved: 24 January 2011.
  7. Russia to Field MiG-31 Replacement by 2020 - Rian.ru, April 11, 2013
  8. "Истребитель МиГ-31К нанёс удар гиперзвуковой ракетой "Кинжал" по неизвестной цели в Сирии". avia.pro (ruščina). 29 June 2021. Pridobljeno dne 2 July 2021.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Eden, Paul, ur. (2004). Encyclopedia of Modern Military Aircraft. London: Amber Books. ISBN 1-904687-84-9.
  • Gordon, Yefim. MiG-25 'Foxbat,' MiG-31 'Foxhound:" Russia's Defensive Front Line. Hinckley, UK: Midland Publishing, 1997. ISBN 1-85780-064-8.
  • Spick, Mike (2000). The Great Book of Modern Warplanes. St. Paul, Minnesota: MBI Publishing Company. ISBN 9780760308936.
  • Wilson, Stewart (2000). Combat Aircraft since 1945. Fyshwick, Australia: Aerospace Publications. ISBN 1-875671-50-1.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]