Ljaramani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Katoliška cerkev Svetega Jožefa v Stubli, nekdaj v letniški fari

Ljaramani - tudi laramani (albansko laramanë) - predstavljajo zgodovinsko versko skupnost, po narodnosti Albance, ki so v Osmanskem obdobju pripadali dvema ali več veram hkrati: eni doma, drugi v javnosti. Njihovo področje obsega zlasti južni del današnjega Kosovega[a]. Središče je bilo v župniji Letnici, v kraju Stubla (občina Vitina).

Izvor[uredi | uredi kodo]

Dvoverska krščansko-muslimanska skupnost pod imenom laramani je nastala iz katoliških albanskih priseljencev, ki so se iz severnih predelov severno-albanskega višavja Malezije preseljevali v kosovske nižine v začetku 18. stoletja. Zaradi nekaterih prednosti – da bi sebi in svoji družini zagotovili boljši gospodarsko-družbeno-političen položaj v primeri z izpričanimi katoličani, so prestopali v muslimanstvo.[1] Albanski katoliški duhovniki in cerkveni zgodovinarji se strinjajo v mnenju, da so bili tisti muslimani le po imenu, in da so se oprijeli islama zgolj zato, da bi se izognili pritiskom ter da jim ne bi bilo treba plačevati visokih davkov, ki so prizadevali kristjane-katoličane (jizya, itd.).[1]

Ime[uredi | uredi kodo]

Pojem ljaraman oziroma laraman izhaja iz albanskega pridevnika i larmë, kar pomeni "pisan, pegast, dvoličen",[2] in v prenesenem pomenu "dvoverski" (l'arë),[3]. Ljaramani so se ravnali torej po obojnih prisotnih verah: krščanstvu (na skrivaj) in muslimanstvu (javno). Laramanet pomeni: pegasti, laramanit pa pomeni raznolikost. Ljaramani so torej kripto-kristjani [4], ki so za časa turške vlade javno prakticirali islamske verske predpise, a po prepričanju in s tajnimi krščanskimi obredi v družini so bili še naprej katoličani. [5]

Ljaramane ali pisane kristjane bi lahko jedrnato označili takole:

Srbski izvirnik[6] Slovenski prevod

Petkom muslimani, nedeljom katolici, za slavu pravoslavci

Ob petkih muslimani, ob nedeljah katoličani, za slavo pravoslavci

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pritiski na kristjane[uredi | uredi kodo]

Med preganjanjem kristjanov skozi zgodovino so obstajali junaki-mučenci, ki so za svoje prepričanje prenesli mučenja in dali življenje; več pa je bilo takih, ki so se iz strahu pred mučenjem in smrtjo odpovedali katoliški veri in Cerkvi. Kadar je preganjanje kmalu ponehalo, so ti odpadniki zaprosili za ponoven sprejem – v starih časih prek hude pokore. Če pa je preganjanje dolgo trajalo, je tam krščanstvo izginilo, ali se je ohranjalo na skrivaj, doma. Taki so bili kosovski ljaramani: v javnosti so se kazali kot muslimani ali pravoslavci, a doma kot katoličani. [7]

Muslimanski pritisk pa je trajal na osvojenih ozemljih skozi stoletja in je katoliške škofe in pravoslavne vladike pregnal iz njihovih središč, prebivalstvo pa je bilo podvrženo nasilnemu spreobračanju. Ko so tako Turki 1671 skopsko katoliško stolnico Svete Venerande spremenili v mošejo, so se skopski nadškofje morali umakniti iz središča v odročno Janjevo ter je tamkajšnja velika cerkev sv. Miklavža rabila kot stolna cerkev. [8]

Že stoletje poprej je bil iz istega razloga omajan poseben položaj Barske nadškofije s turškim osvajanjem Zete in padcem Bara pod osmansko oblast 1571. Tedaj ne le, da je Barska Cerkev izgubila prejšnje predpravice, ampak je precejšnje število prebivalcev katoliške cerkvene občine sprejelo islam ali pravoslavje, a dober del katoliških vernikov se je odločil zapustiti rodni kraj; obstajala je celo nevarnost, da bi nadškofijsko katedro prestavili v Skader [9]

Lahko rečemo, da je Turčija od začetka bolj trpela pravoslavje nego katoličanstvo na črnogorskem prostoru; če izvzamemo Prečisto Krajinsko, so ostali nedotaknjeni vsi pravoslavni manastirji, medtem ko so bili vsi katoliški samostani ali porušeni ali zaseženi. [10]

Kako vendarle razložiti, da so v tem obdobju namesto katolištva izbirali islam ali pravoslavje - ki je tudi krščanstvo - tako v Črni gori kot tudi na Kosovem? Ko je bila 1452 pod cesarjevim varstvom v Carigradu razglašena edinost, se je fanatično ljudstvo ogibalo Sofijine cerkve, v kateri je bila unija razglašena; vse je vpilo, da je boljše turško gospostvo kakor papeški in latinski jarem. Ta izzivalna želja se jim je žal kmalu spolnila, ko je 1453 padel Carigrad pod muslimane z dnevi trajajočimi pogromi nad kristjani, cerkvami in samostani. Turška vlada pa je kmalu spoznala, da so grški patriarhi dobri zavezniki njenega despotizma; zato je rada podpirala razkolnike nasproti katoličanom. S pomočjo turške vlade se je vzdrževala grška cerkev v turškem cesarstvu; s turško pomočjo se je borila proti katoličanom in izpodrivala domače duhovstvo pri Srbih in Bolgarih. [11] [12]

Dvoverstvo drugod[uredi | uredi kodo]

Primer Letnice ali pravzaprav celotnega Kosovega ni osamljen. Podoben pojav je v raznih oblikah opaziti v vseh muslimanskih deželah, kjer muslimanska večina izvaja večji ali manjši pritisk na krščansko ali kako drugo versko ali narodnostno manjšino - in jim vse do danes krati njihove osnovne pravice. Tako na primer v Libanonu kristjani nosijo še danes muslimanska imena in se v javnosti oblačijo kot muslimani, čeprav so kristjani.

Dvoverstvo je povezane s surovim preganjanjem, ki ga je izvajalo muslimanstvo nad kristjani in drugimi verami v zasedenih območjih skozi stoletja in ga nahajamo ne le na Kosovem, ampak po celem Balkanu in tudi drugod.

V 10. stoletju so bila naselja v severnem Iraku muslimanska le po imenu, a krščanska po značaju. Perzija je še tri stoletja po arabskih osvajanjih zadržala privrženost zaratustrstvu. V Afriki so domačini v zahodnem Sudanu zadržali svoja animistična verovanja in izvrševali še naprej svoje kultne obrede. Verska kolebanja so značilna tudi za prebivalstvo Male Azije. Le v Španiji (al-Andalus) so sprejeli islam brez pridržkov, a se je po rekonkvisti (1492) pojavil kriptoislam. [13]

Dvoverje na Balkanu[uredi | uredi kodo]

Med Srbi[uredi | uredi kodo]

Najstarejše poročilo o dvovercih poroča, da je neki srbski vojak 1551 zaupal francoskemu poslaniku na sultanovem dvoru v Jedrenu, da je kristjan, a da „se samo pretvarja, kadar živi s Turki po njihovem zakonu“.[14]

Med Albanci[uredi | uredi kodo]

Na ozemlju današnje Albanije je bilo skrivno krščanstvo zelo razširjeno; od tod albanska oznaka za dvoverstvo – „laramane“, kar pomeni pisani, raznobarvni (italijansko: di vari colori = različnih barv) [15]

Po drugih balkanskih deželah[uredi | uredi kodo]

Grki so ga nazivali dipistia, patsali; tam so ga prakticirali stavrioti v Pontu in Trapezuntu. Znano je bilo tudi v slovanski Makedoniji, na že omenjenem Kosovem, v južni Srbiji, Črni gori (poturice), Bosni in Hercegovini ter Bolgariji, kakor tudi v samem Carigradu.[16] [17] na Cipru; pa tudi valahadi v grški Makedoniji, ki se pa niso skrivali. Polukristjane so poimenovali tudi Pomake v Bolgariji. [18]

V poročilih Rimski kuriji[uredi | uredi kodo]

Nadškofa Bizzi in Zmajević

Barski nadškof Bizzi [19] je 1610 obiskal rimskokatoliške vernike na področju svoje nadškofije od Bara do Morave. O tem je sestavil za Rimsko kurijo obširno poročilo, [20], pomembno za preučevanje zgodovine teh krajev pod turško oblastjo. [21] v katerem toži, da zaradi hudega nasilja veliko njegovih katoličanov prehaja v islam. Njegov naslednik Zmajević [22] poroča, da je iz istega razloga 200 katoličanov prestopilo v muslimanstvo. [23]

Vizitator Nikolović

1743. vizitator Ivan Nikolović (=Gjon Nikollë) poroča papežu Benediktu XIV., da v Srbiji obstajata dve vrsti katoličanov: tisti, ki javno priznavajo svojo vero ter prenašajo vse tegobe in bremena, in tisti, ki to delajo na skrivaj doma, a se javno kažejo kot muslimani, ter jih je na tisoče v Srbiji in Arbaniji, medtem ko se žene ne prikrivajo. [24] [25]

Obsodba kriptokrščanstva

Na širjenje dvoverstva so se odklonilno odzivali voditelji obeh ver. Papež Benedikt XIV. ga je na Prvem albanskem koncilu 1744 javno obsodil. Tudi za osmansko oblast – kakor pričujejo številne fatve – so bili dvoverci nedosledni neverniki - nevarnejši od pravih nevernikov, ki so bili podvrženi surovim kaznim.

Škofijske sinode in rimske kongregacije so izdale zoper ljaramanstvo več odlokov; vendar so duhovniki na terenu smatrali, da v teh težavnih razmerah ne smejo popolnoma prekiniti zvez z njimi, in so jim po možnosti tajno oskrbovali z verskimi uslugami – ter zanje vodili posebne matične knjige. [26]

Bektaši

Te nepriznane verske skupine niso sestavljali le prikriti kristjani, ampak se je verski sinkretizem bohotil tudi znotraj samega islama; na Balkanu je bil najvplivnejši derviški red bektašev, prisoten povsod tam, kjer ob bili dvoverci najštevilnejši. Versko bratstvo bektašev je nastalo v 13. stoletju v Anatoliji kot ena od različic sufizma, mističnega islamskega videnja. Bektaši so zedinjali številne verske vplive: od šiitske veje islama, prek turškega šamanizma, do krščanskih obredov. To versko gibanje se je širilo po Balkanu predvsem prek turških vojakov janičarjev; bektaši so imeli največji vpliv med Albanci v Albaniji, Makedoniji in na Kosovem. [27]

Pretresljiva izkušnja

Med svojo kanonično vizitacijo 1760 je skopski nadškof Matija Mazarek odkril, da živi v Peći veliko tajnih katoličanov. V cerkvi je k njemu pristopil po maši mlad Albanec, po videzu musliman, in ga prosil za birmo. Držeč se navodila papeža Benedikta XIV. mu je škof to odrekel; deček je na to le bridko zajokal in se brez besed oddaljil. Pozneje je nadškof uvidel, da tako postopanje škoduje katoliški veri, saj tako osramočeni in odvrnjeni od sodelovanja pri krščanskih skrivnostih laramani pogostoma postajajo zagrizeni muslimani, surovejši od Turkov v odnosu do kristjanov. [28]

Slovenski dušni pastirji med mešanoverci

Albanci so bili pred prihodom Turkov v Evropo katoliške vere; nekateri so pod pritiskom turškega zuluma (=nasilje, sila, prisila) sicer ostali katoličani, a so na zunaj sprejeli mohamedansko vero. To so tkzv. laramani – mešanoverci. Še danes (1940) jih je 10.000, ki pa so že skoro čisto pozabili na vero svojih dedov in pradedov. Škof Gnidovec je vse žrtvoval, da bi jih zopet privedel v Cerkev in je med njimi sezidal dve cerkvi. Za to misijonsko delo pa ni duhovnikov - premalo se moli in žrtvuje.[29]

Zanemarjeni v Stari Jugoslaviji

Po nastanku Stare Jugoslavije so se tam delujoči duhovniki večinoma posvetili številnim katoličanom, ki so iz različnih razlogov prihajali na Jug – med njimi tudi mnogim Slovencem – zanemarjali pa so skrite katoličane – laramane. Tako 1940 tarna dolgoletni dušni pastir v diaspori Kordin: »Laramansko vprašanje je s katoliškega gledišča veliko versko vprašanje zlasti, ker se že 20 let ne krščujejo laramanski otroci in duhovniki ne hodijo med nje, da bi jih poučevali v veri, kakor je to bilo v turški dobi. Pokojni škof Gnidovec je mnogo molil in delal za spreobrnjenje laramanov.« [30] Vsak laraman ima dve imeni: katoliško, npr. Ivan – Gjon, in muslimansko, npr. Šaban. [31]

Povezanost s staro vero[uredi | uredi kodo]

Fatva iz 1568 se nanaša na današnjo zahodno Makedonijo in predvideva hudo kazen za tiste, ki so samo zunanje sprejeli islam, a se še naprej držijo krščanstva: pred turškimi oblastmi so se kazali kot muslimani, a so še naprej hodili v cerkev, krščevali otroke in se poročali v cerkvi. Imeli so tudi dvoje imen: eno krščansko - v družinskem krogu, drugo muslimansko - v javnosti, kot - Ferhat – Đon, Mustafa – Nikola, Hasan – Bogdan.[32]

Proces islamizacije domačega prebivalstva na balkanskih in drugih prostorih Osmanskega cesarstva je prehajal skozi več stopenj, v katerih so si novi muslimani prizadevali ohranjevati zveze s staro vero; nekateri temu pravijo kripto-krščanstvo (=skrito krščanstvo), drugi „nedokončana islamizacija“, tretji pa govorijo o pomešani veri.[33] Uporabljajo tudi naziv oblike verskega sinkretizma, ko so tajno izvrševali krščanske predpise, javno pa čuvali stare praznike in običaje. Nekateri jih imenujejo Alahove kristjane (Les Chretiens d Allah). Mnogi dvoverci so končno dočakali konec Osmanskega imperija, da bi se tedaj svobodno vrnili k stari veri; nekateri so ostajali v novi, drugi pa v obema.[34]

Vračanje[uredi | uredi kodo]

Pogled na vas ter Cerkev svetega Jožefa v Stubli

Albanci, ki so se doselili iz Malezije [35] v področje Skopske Črne gore na ozemlje letniške fare, so bili sicer laramani, vendar so bili – čeprav tajno – dobro povezani z letniškim župnikom, ki jim je krščeval otroke in jih poročal, medtem ko jih je hodža pokopaval. Po domovih so redno molili rožni venec in ponavljali v pesmi in molitvi katekizem. Vsaka družina je imela skrit križ in kako sveto podobo, kar so izpostavili ob praznikih in družinskih “slavah”. [36]

Prizadevanja, da bi se ta skupnost vrnila nazaj v katolištvo, so se začela 1837, ko je sultan pod pritiskom evropskih velesil načelno razglasil versko svobodo.

Skrivnim katoličanom v Prizrenu, Peći in Đakovici je otomanski veliki vezir 1845 priznal pravico do javnega izpovedovanja krščanske vere.

To pa ni šlo povsod tako gladko. Tako prijavljene letniške katoličane in njihovo zahtevo po svobodnem izpovedovanju svoje vere so domači krajevni osmanski oblastniki nasilno zatrli. Upravnik je vrgel dozdajšnje laramane v ječo.[37] Zapletlo pa se je torej, ko so tudi ljaramani iz Letnice zahtevali od pokrajinskega upravnika in sodnika v Gnjilanih priznanje svojega katolištva. On jim je to odrekel, jih poskušal pregovoriti na islam; ko pa z obljubami in grožnjami ni dosegel ničesar, jih je dal najprej mučiti in zapreti, nato pa s staro ladjo odpeljati v Anadolijo,[38]. Na dolgem potovanju, ki so ga morali opraviti ne le poglavarji družin, ampak tudi žene, otroci in starčki – torej cele družine – jih je veliko zbolelo in umrlo, zlasti v nezdravih močvirjih Anadoliji. Manjšina se je le vrnila nazaj v rodno Stublo šele novembra 1848 po diplomatskem posredovanju evropskih velesil, zlasti Francije. Seda so lahko svobodno prakticirali svojo vero.[39].

1856 so Tanzimatove reforme poboljšale razmere, pa ni bilo več slišati o novih resnejših zlorabah.[40] Obsežno spreobrnjenje ljaramanov, skoraj izključno novorojencev, je prišlo do izraza med 1872 in 1924.[41]

V poznem osmanskem obdobju so živeli kripto-kristjani - katoličani v kraju İpek (danes Peć).[42]

Je bil Rugova katoličan?[uredi | uredi kodo]

Po razširjenem mnenju je bil laraman tudi Rugova. Leta in leta so ljudje govorili, da je bil njegov sen množična spreobrnitev kosovskih Albancev na katolištvo. [43]

Poslednja želja tedaj za plučnim rakom hudo bolnega Ibrahima Rugova je bila, da bo pokopan kot katoličan. To je spodbudilo albanska družbena občila, da so odprli vprašanje njegove verske pripadnosti. Nihče od pristojnih ni potrdil, da Rugova ni katolik; tudi nikoli ni nihče zavrnil zgodbe, da je že 1994 sprejl katoličanstvo v Vatikanu, in sicer od pokojnega papeža Janeza Pavla II. Rugovova družina pa je muslimanske veroizpovedi. Rugova nikoli ni bil v mošeji, a največji muslimanski praznik Bajram bi čestital vernikom s Kosovega šele, ko je to storil ameriški veleposlanik. Njegov primer je značilen za zgodovinske ljaramane: doma, na skrivnem, se poslužujejo katoliških uslug, v javnosti pa se izdajajo za muslimane - tudi pokapa jih muslimanski hodža. Na pogrebu je pokop Ibrahima Rugova potekel brez verskih obredov. Organizatorji so kot razlog navedli nacionalni in državni značaj ceremonije; mnogi pa so bili prepričani, da je pravi razlog Rugovov prestop v katoličanstvo – o čemer so skoraj deset let krožile govorice, ki jih nihče ni demantiral. [44]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznavata 102 od 193 članic Združenih narodov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Duijzings 2000, str. 91.
  2. Duijzings 2000, str. 89.
  3. Aleksandar Bellé (1972). Јужнословенски филолог. 29. str. 14.
  4. kripto-kristjani so znani zlasti iz časov, ko so anglikanci pod vplivom angleških kraljev - začenši s Henrikom VIII. - skozi dolga stoletja preganjali katoličane
  5. "ljaramani". Leksikografski zavod Miroslav Krleža. 2008. Pridobljeno dne 1. januar 2020.
  6. "Kosovo nekad i sad: Prilozi za etničku istoriju Kosmeta". Radovan Tomašević. 1. junij 1998. Pridobljeno dne 1. januar 2020.
  7. A. Turk. Letnica. str. 35.36.
  8. A. Turk. Letnica. str. 66.
  9. "Povijest dukljansko-barske nadbiskupije". Ivan Jovović. april 2004. Pridobljeno dne 8. januar 2020.
  10. "Dvooltarske crkve na Crnogorskom primorju" (PDF). Ivan Jovović. Pridobljeno dne 2. marec 2020.
  11. Vse to objektivno popisuje ruski zgodovinar A. P. Lebedev, Istorija grekovostočnoj cerkvi pod vlastiju Turok. Peterburg 1904 (gl. »Slav. 1. theol.« 1900, 33-37).
  12. "Vzhodno cerkveno vprašanje". Fran Grivec (University of Toronto). 1907. Pridobljeno dne 9. januar 2020.
  13. A. Željazkova, Razprostranenie na isljama v zapadno-balkanskite zemi pod osmanska vlast XV-XVIII vek, Sofija 1990, 32-33.
  14. Skendi, n. d., 242; Rad. Samardžić, Beograd i Srbija u spisima francuskih savremenika XV-XVII vek, Beograd 1961, 119-120.
  15. P. Bartl: “Kryptochristentum und Formen des religioesen Syncretismus in Albanien”, Grazer und muenchener Balkanologische Studien, Muenchen 1967, 118.
  16. F. W. Hasluck: Christianity and Islam under the Sultans, 1, 2. New York 1973, 469-474.
  17. L. Masignon: Annuaire du monde musulman statique, historique serial et econimique, Paris 1955, 411, 176.
  18. St. Rajčevski: Balgarite mohamedani, Sofija 1998, 60.
  19. Bizza Marin (Bizzius, Bizzi), barski nadškof (*1570 Rab †1625 Rim 1625). 1608 je postal barski nadškof, primas Srbije in upravitelj Budvanske škofije
  20. priredil 1888 F. Rački
  21. "Bizza, Marin". Hrvatska enciklopedija. Pridobljeno dne 6. februar 2020.
  22. barska nadškofa s priimkom Zmajević sta bila Andrija Zmajević (1671-1694) in Vićenco (Vicko) Zmajević (1701-1713) – nato je postal zadrski nadškof
  23. A. Turk. Letnica. str. 38.
  24. J. Radonić: Rimska kurija i južnoslovenske zemlje od XVI do XIX veka , SAN, Beograd, 1950, 570.
  25. "Christen und Muslime". Lit Wien. 2009. Pridobljeno dne 13. januar 2020.
  26. A. Turk. Letnica. str. 39.
  27. "Širenje dvoverstva na Balkanu: Alahovi hrišćani". Histoire de. Pridobljeno dne 19 March 2014.
  28. "Kosovo nekad i sad: Prilozi za etničku istoriju Kosmeta. Petkom muslimani, nedeljom katolici, za slavu pravoslavci - Ljaramani vera šarena". Radovan Tomašević. 1998. Pridobljeno dne 1. januar 2020.
  29. A. Kordin. Diaspora na našem jugu. str. 7.
  30. A. Kordin. Diaspora na našem jugu. str. 16.
  31. A. Kordin. Diaspora na našem jugu. str. 13.
  32. Aleksandar Matkovski: Islamizacijata kako metod na pacifikacija na Debarsiot kraj, Bigorski naučno-kulturni sobiri, 1971. Skopje 1973, 230-231.
  33. St. Skendi: Crypto-Chrisytianity in the Balkan Area under the Ottomans, Slavic review XXVI, Baltimore 1967. 246.
  34. B. Bennasar – L. Bennasar: Les Chretiens d Allah, L histoire extraordinaire des renegats XVIe – XVIIe siecles , Paris 1994.
  35. Malezija oziroma Severna Malezija zgodovinsko poimenujemo severne, gorate predele današnje Albanije. V teh odročnih in revnih hribovskih krajih so zarada hudih pritiskov prej katoliški Albanci uspeli zadržati svojo vero - vendar ponekod le skrivaj
  36. A. Turk. Letnica. str. 51.
  37. Duijzings 2000, str. 92.
  38. Duijzings 2000, str. 93.
  39. Duijzings 2000, str. 94.
  40. Duijzings 2000, str. 96.
  41. Duijzings 2000, str. 99.
  42. Gawrych, George (2006). The Crescent and the Eagle: Ottoman rule, Islam and the Albanians, 1874–1913. London: IB Tauris. str. 34. ISBN 9781845112875.
  43. "Religion in Kosovo today". Center for Islamic Pluralism. 2020. Pridobljeno dne 3. januar 2020.
  44. "Evangelizacija Kosova. O rezultatima misionarenja Rimokatoličke crkve na Kosovu i Metohiji". Zoran Vlašković. 3. avgust 2019. Pridobljeno dne 4. januar 2020.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Alojz Turk: Letnica – marijansko hodočasničko svetište – Ekumenski centar na Kosovu. Majka Božja Crnagorska – Letnička Gospa – Zoja Cërnagore. Dopunjeni pretisak iz verskog lista Blagovest, br. 7-8 1973, Beograd 1973.
  • Anton Kordin: Diaspora na našem jugu. Knjižice št. 169-170, Ljubljana 1940.
  • Duijzings, Ger (2000). Religion and the Politics of Identity in Kosovo. C. Hurst & Co. Publishers. str. 86-. ISBN 978-1-85065-431-5.
  • Sopi, Mark (1972). "Fenomen ljaramanstva u skopsko-prizrenskoj biskupiji". Crkva u svijetu. 7 (3): 271–273.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(albansko)
(srbsko)
(hrvaško)
(črnogorsko)
(nemško)