Cerkev (zgradba)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cerkev svetega Areha na Pohorju, Slovenija
La Madeleine, neoklasicistična cerkev v Parizu, Francija.
Cerkev sv. Simeona Stilita v Alepu, Sirija, velja za eno najstarejših ohranjenih cerkvenih zgradb na svetu.

Cerkvena zgradba ali cerkvena hiša, ki jo pogosto imenujemo tudi cerkev, je zgradba, ki se uporablja za krščanske verske dejavnosti, zlasti za opravljanje krščanskega bogočastja (liturgija). Izraz pogosto uporabljajo kristjani za označevanje prostorov, kjer molijo, včasih pa se (po analogiji) uporablja tudi za zgradbe drugih religij.[1] Po funkciji je lahko oratorij, kapela, župna cerkev, samostanska, pokopališka, stolna, itd.

V tradicionalni krščanski arhitekturi je cerkvena notranjost pogosto strukturirana v obliki krščanskega križa. Če gledamo na tloris navpični krak križa predstavlja osrednjo ladjo s sedeži, medtem ko vodoravni krak in stičišče križa tvorita bemo in oltar. Stolpi ali kupole se pogosto dodajajo z namenom, da bi gledalca usmerili v nebesa in navdihnili številne misli in čustva pri obiskovalcih in vernikih. Sodobne cerkvene zgradbe imajo različne arhitekturne sloge in postavitve. Številne, ki so bile zasnovane za druge namene, so preuredili v cerkveno uporabo in obratno, številne prvotne cerkvene zgradbe so bile namenjene drugim uporabam.

Najzgodnejša zgradba krščanske cerkve je bila hišna cerkev, ustanovljena med letoma 233 in 256. Od 11. do 14. stoletja se je po zahodni Evropi širil val gradnje velikih cerkev in manjših župnijskih cerkva.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

V grščini pridevnik kyriak-ós / -ē / -ón (κυριακόν) pomeni 'pripadati ali nanašati se na Kyrios' ('Gospod'), rabo pa so sprejeli zgodnji kristjani vzhodnega Sredozemlja za karkoli kar se je nanašalo na Gospoda Jezusa Kristusa: torej Kyriakós oíkos (Kυριακός οίκος) ('Gospodova hiša', cerkev), Kyriakē (Κυριακή) ('Gospodov dan', tj. nedelja) ali Kyriakē proseukhē (grško: Κυριακή προσευχή) ('Gospodova molitev'). [2] V običajni grški rabi se je starejša beseda ecclesia (grško ἐκκλησία, ekklesía, dobesedno 'zbor', 'občestvo' ali kraj, kjer se takšno druženje dogaja) ohranila tako, da pomeni tako določeno zgradbo krščanskega bogoslužja ('cerkev') kot celotno skupnost vernikov ('Cerkev'). Ta uporaba se je obdržala tudi v latinščini in jezikih, ki izhajajo iz latinščine (npr. francosko eglise, italijansko chiesa, špansko iglesia, portugalsko igraja itd.), Pa tudi v keltskih jezikih (valižansko eglwys, irsko eaglai, bretonsko iliz, itd.) in v turščini kilise.

V germanskem in nekaterih slovanskih jezikih je bila namesto tega sprejeta beseda kyriak-ós / -ē / -ón in iz izpeljanke iz nje. V stari angleščini se je zaporedje izpeljave začelo kot cirice, nato v srednji angleščini churche in sčasoma church" v svoji sedanji izgovorjavi. Nemško kirche, škotsko kirk, rusko церковь (tserkov), slovensko cerkev, itd. so podobno izpeljani.[3][4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Antika[uredi | uredi kodo]

Po Novi zavezi zgodnji kristjani niso gradili cerkvenih zgradb. Namesto tega so se zbirali po domovih (hiperion) (Dela 17: 5, 20:20, 1. Korintčanom 16:19), na pokopališčih (katakombe) ali v judovskih častilnih krajih, kot je Drugi tempelj ali sinagoga (Dela 2:46, 19: 8). Najstarejša arheološko opredeljena krščanska cerkev je hišna cerkev (domus ecclesiae), cerkev v Dura-Europos, ustanovljena med letoma 233 in 256. [5] V drugi polovici 3. stoletja našega štetja so začeli graditi prve namenske dvorane za krščansko čaščenje (aula ecclesiae). Čeprav je bilo veliko teh uničenih v začetku naslednjega stoletja med Dioklecijanovim preganjanjem, so se v času vladavine cesarja Konstantina Velikega, po letu 313, ko je krščanstvo dobilo pravico javnosti, začele pojavljati večje in bolj izpopolnjene cerkvene zgradbe.[6]

Ta prostor je skozi zgodovino doživljal manjše predelave, odvisno od razvoja liturgije, družbeno-političnega statusa Cerkve in slogovnih obdobij. Najprej je nastal poseben bogočastni prostor – bazilika – ki je z nekaterimi modifikacijami trajal več stoletij.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Stolnica Naše ljube gospe, München v Münchnu je velika srednjeveška cerkev.

Od 11. do 14. stoletja se je po zahodni Evropi zgodil val gradenj velikih cerkev (tudi stolnic) in manjših župnijskih cerkev. Poleg tega, da so služile kot prostor za bogoslužje, so bile za skupnost prostor, kjer so se pogosto zbirali, gostili prireditve cehov, bankete, igrali igre in prirejali sejme. Cerkvena zemljišča in zgradbe so bili uporabljeni tudi za mletje in skladiščenje žita.[7]

Romanska arhitektura[uredi | uredi kodo]

Med letoma 1000 in 1200 je po vsej Evropi postal priljubljen romanski slog. Pojavil se je po vsej zahodni in srednji Evropi. Zanj so značilne velike in prostorne stavbe, ki jih običajno sestavljajo preproste, kompaktne, redko okrašene geometrijske strukture. Značilnosti romanske cerkve vso polkrožni loki, okrogli ali osmerokotni stolpi in preprosti blazinasti kapiteli na stebrih ali slopih. V zgodnjem obdobju je bilo modno kasetiranje stropov, kasneje pa je obok pridobival na priljubljenosti. Notranjost se je razširila in motivi skulptur prevzeli bolj epske lastnosti in teme. [8]

Gotska arhitektura[uredi | uredi kodo]

Svetišče Las Lajas v južni Kolumbiji.

Gotski slog se je pojavil okoli leta 1140 v Île-de-Francu in se nato razširil po Evropi. Gotske cerkve so izgubile kompaktne lastnosti, okras je pogosto vseboval simbolične in alegorične značilnosti. Pojavljati so se začeli prvi koničasti loki, rebrasti oboki in oporniki, ki so zmanjšali potrebo po velikih, togih stenah za zagotavljanje stabilnosti konstrukcije. Posledica so bila velika okna in s tem svetlejša notranjost. Tudi ladje so se povišale in stebri podaljšali. Zaradi pretiravanja v višino se je več stolpov in streh obokov podrlo. V Nemčiji, na Nizozemskem in v Španiji je postalo priljubljeno graditi dvoranske cerkve, slog, pri katerem so bili vsi oboki zgrajeni na isti višini.

Nekatere najbolj znane gotske cerkve so stoletja ostale nedokončane, potem ko gotski slog ni bil več popularen.

Renesansa[uredi | uredi kodo]

V 15. in 16. stoletju je sprememba etike in družbe zaradi renesanse in reformacije vplivala tudi na gradnjo cerkva. Slog je bil sicer podoben gotskemu, vendar na poenostavljen način. Bazilika ni bila najbolj priljubljena oblika cerkve, ampak so namesto nje postavili dvorane. Značilnost so stebri in klasični kapiteli[9].

V protestantskih cerkvah, kjer je oznanjevanje Božje besede posebnega pomena, je pogled obiskovalca usmerjen proti prižnici.

Baročna arhitektura[uredi | uredi kodo]

Baročni slog je bil prvič uporabljen v Italiji okoli leta 1575. Od tam se je razširil na preostalo Evropo in v evropske kolonije. V času baroka se je gradbena industrija močno povečala. Zgradbe, celo cerkve, so bile uporabljene kot pokazatelji bogastva, avtoritete in vpliva. Uporaba oblik, znanih iz renesanse, je postala zelo pretirana. Kupole in kapiteli so bili močno okrašeni, nekdanje štukaturne skulpture so zamenjali s freskami na stropih. Cerkev je bila prvič videti kot povezano umetniško delo, razviti so bili dosledni umetniški koncepti. Namesto dolgih stavb so nastale stavb centralnega tlorisa. Razgibana dekoracija s cvetličnimi ornamenti in mitološkimi motivi se je do rokokoja do približno leta 1720 stopnjevala. [10]

V protestantskih cerkvah so se vsi obiskovalci čim bolj približali prižnici in oltarju.

Oblike[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Cerkvena arhitektura.
Norwiška stolnica, Noreich, Anglija, je primer kompleska srednjeveških zgradb.

Splošna oblika cerkve je oblika križa [11] (dolg osrednji pravokotnik, s stranskimi pravokotniki in pravokotnikom spredaj za oltarni prostor ali svetišče). Te cerkve imajo pogosto tudi kupolo ali drug velik obokani prostor v notranjosti, da predstavljajo ali opozarjajo na nebesa. Druge običajne oblike cerkva so krog, ki predstavlja večnost ali osmerokotnik ali zvezdi podobno obliko, ki predstavlja cerkev, ki prinaša svetlobo v svet. Tudi splošna značilnost je spirala, visok stolp na 'zahodnem' koncu cerkve ali čez križišče.

Druga splošna značilnost mnogih krščanskih cerkva je usmeritev prednjega oltarja proti vzhodu.[12] Pogosto oltar ne bo usmerjen proti vzhodu, ampak v smeri sončnega vzhoda. Ta tradicija izvira iz Bizanca v 4. stoletju, na Zahodu pa je bila razširjena v 8. do 9. stoletju. Star rimski običaj, da je bil oltar na zahodnem koncu in vhod na vzhodu, je včasih sledil v 11. stoletju celo na območjih severne Evrope pod frankovsko vladavino, kot je bilo vidno v Petershausnu (Konstanca), Bamberški stolnici, Augsburški stolnici, stolnici v Regensburgu in Hildesheimski stolnici.

Cerkev je imela tudi kripto v katero se je vstopalo ob straneh pod korom. Med korom in prostorom za vernike je bila korna pregrada ali rešetkasta ograja. Ta je bila odstranjena z 2. vatikanskim koncilom leta 1962-65, ko se je oltar obrnil proti vernikom. V cerkvi je pogosto tudi pevska empora, na kateri so po navadi orgle, na katere igrajo cerkvene pesmi in s tem spremljajo petje solista ali zbora. Od 11. stoletja dalje so cerkve imele tudi zvonik, največkrat kvadraten, običajno zgrajen ob cerkveni zgradbi. Če stoji samostojno se imenuje kampanile. Danes imajo cerkve tudi klopi s klečalniki, spovednico, prižnico in zakristijo.

Bazilika[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Bazilika (zgradba) in Bazilika.

Latinska beseda bazilika (izhaja iz grščine Basiliké Stoà, 'kraljevska Stoa') je bila najprej uporabljena za opis rimske javne zgradbe (kot v Grčiji, predvsem za razsodišče), ki je bila običajno na forumu rimskega mesta. [13][14] Ločimo dva glavna tipa: zahodni ali latinski in vzhodni tip. Zahodni tip bazilike je podolgovata dvorana s tremi ladjami: srednja je višja od stranskih, prečna ladja (transept) s polkrožno apsido je na vzhodnem koncu, portik – vhod – pa na zahodnem.

Vzhodna bazilika je centralna zgradba v obliki grškega križa, nad križiščem je kupola. Na vuhodni strani je znotraj polkrožna, zunaj poligonalna apsida, na zahodni strani je preddverje (narteks) in atrij. Glavni liturgični prostor sestavljajo: oltar, ambon, katedra, subselije, krstilnica, kantar (vodnjak v atriju), proteza (severni prizidek), diakonikon (južni prizidek), katehumenej (prostor povezan s krstilnico), itd.

Potem ko je rimsko cesarstvo postalo uradno krščansko, se je izraz bazilika razširil in se nanaša na veliko in pomembno cerkev, ki ji je papež dodelil posebne ceremonialne pravice. Tako beseda danes ohranja dva pomena, enega arhitekturnega in drugega cerkvenega.

Centralna ladja cerkve sv. Petra in Pavla, Vilnia, Litva gleda proti severovzhodu proti oltarju. Primer notranjosti baročne cerkve.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Use of the term "The Manichaean Church", Encyclopædia Britannica
  2. "Church". Online Etymology Dictionary. Pridobljeno dne 8 August 2016. 
  3. "THE CORRECT MEANING OF "CHURCH" AND "ECCLESIA"". www.aggressivechristianity.net. Pridobljeno dne 2016-06-22. 
  4. Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Mladinska knjiga, 1997, str. 59
  5. Snyder, Graydon F. (2003). Ante Pacem: Archaeological Evidence of Church Life Before Constantine. Mercer University Press. str. 128. 
  6. Hartog, Paul (ur.). The Contemporary Church and the Early Church: Case Studies in Ressourcement. Pickwick Publications. ISBN 978-1606088999.  (Chapter 3)
  7. Levy. Cathedrals and the Church. str. 12. 
  8. Toman, Rolf (2015-04-30). Romanesque: Architecture, Sculpture, Painting (angleščina). h.f.ullmann. ISBN 9783848008407. 
  9. Anderson, Christy (2013-02-28). Renaissance Architecture (angleščina). OUP Oxford. ISBN 9780192842275. 
  10. Merz, Jörg Martin (2008). Pietro Da Cortona and Roman Baroque Architecture (angleščina). Yale University Press. ISBN 0300111231. 
  11. Petit, John Louis (1841). Remarks on Church Architecture ... (angleščina). J. Burns. 
  12. "The Institute for Sacred Architecture | Articles | Sacred Places: The Significance of the Church Building". www.sacredarchitecture.org. Pridobljeno dne 2017-08-16. 
  13. The Oxford Dictionary of Christian Art and Architecture (2013 ISBN 978-0-19968027-6), p. 117
  14. "The Institute for Sacred Architecture - Articles- The Eschatological Dimension of Church Architecture". 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Levy, Patricia (2004). Cathedrals and the Church. Medieval World. North Mankato, MN: Smart Apple Media. ISBN 1-58340-572-0. 
  • Krieger, Herman (1998). Churches ad hoc. PhotoZone Press. 
  • Erlande-Brandenburg, Alain, Qu'est-ce qu'une église ?, Gallimard, Paris, 333 p., 2010.
  • Gendry Mickael, L’église, un héritage de Rome, Essai sur les principes et méthodes de l’architecture chrétienne, Religions et Spiritualité, collection Beaux-Arts architecture religion, édition Harmattan 2009, 267 p.
  • Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga založba, Ljubljana 2004, ISBN 86-11-17002-4 (zv. 1)
  • Splošni religijski leksikon, Modrijan 2007, ISBN 978-961-241-183-1

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]