Brestlitovska unija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Zemljevid vseh grškokatoliških škofij
v Poljsko-litvanski zvezi, ki so pristopile k polni krščanski edinosti z Brestlitovsko unijo (stanje 1772); v sredi Lucko-ostroška škofija.

Brestlitovska unija (belorusko: Брэсцкая унія, Берасьцейская унія, ukrajinsko: Берестейська унія, in poljsko: Unia brzeska) je bila odločitev v letih 1595-1596, ki jo je napravila Kijevsko-Halička metropolija, da bo pretrgala odnose s carigrajskim patriarhatom in priznala oblast rimskega papeža, da bi se izognila nadvladi na novo nastalega moskovskega patriarhata. V tem obdobju je ta Cerkev obsegala velik del današnje Ukrajine in Belorusije, pod oblastjo poljsko-litovske zveze. Voditelji Kijevske Cerkve so se zbrali na sinodi v mestu Brestlitovsk (danes Brest) in sestavili 33 členov zedinjenja, ki jih je sprejel tudi rimski papež Klemen VIII.. Najprej je zedinjenje uspevalo, toda nastala so nasprotovanja in preganjanja s strani pravoslavja. [1] Najprej je nasprotovalo uniji Rusko cesarstvo, pozneje pa zlasti Stalin, ki je vse preostale grkokatoličane 1946 nasilno prevedel v pravoslavje. V avstroogrskih področjih pa se je unija obdržala vse do danes, pa tudi v zahodnih delih Ukrajine.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Spominska znamka ob 350-letnici Brestlitovske unije.
Jozafat Kuncevič spodbuja prebivalce Vitebska, naj sprejmejo zedinjenje.[2].[3]
Mučeništvo škofa Jozafata
Vitebsk 1623 naslikal poljski slikar Simmler (1823-1868) 1861


Po tridentinskem cerkvenem zboru se je poživilo versko življenje in gorečnost. Med Poljaki so jezuitje z veliko gorečnostjo delali za utrjenje in razširjenje katoliške vere. S slovesno službo božjo, z navdušenimi govori, v šolah in spisih so vnemali ljudstvo za katoliško vero. Duša vsega dela je bil največji poljski cerkveni govornik jezuit Skarga (1536-1612), ki je katoličane navdušil za apostolsko delo med razkolniki in za to delo pridobil duhovščino, plemstvo in kralja. [4]
Leta 1595. in 1596, je večina maloruskih [5] škofov sprejela unijo (v Brestu). Sedanji gališki Rusini so se šele 100 let pozneje zedinili [6]. Mnogo Rusinov je še ostalo v razkolu, posebno Kozaki so bili vedno fanatični nasprotniki unije. Vseh zedinjenih Rusinov je bilo gotovo okoli 10 milijonov.
Mlada unija pri Poljakih ni imela potrebne opore in pomoči; kljub vsem težavam se je unija še vzdrževala, ker je imela svojo podlago v prepričanju ljudstva in duhovščine. Maloruska unija je pokazala veliko žilavost in veliko življenjsko silo: niti najhujša ruska nasilja je niso mogla popolnoma uničiti. 1875. je bila končno formalno uničena zadnja uniatska škofija Holm, a v srcih uniatov se je edinost še ohranila. Ko je 1905 – po katastrofalnem porazu v rusko-japonski vojni ruska vlada dovolila večjo versko svobodo, je okoli 200.000 bivših uniatov prestopilo v rimsko-katoliško Cerkev, ker grško-katoliški obred v Rusiji takrat še ni bil dovoljen. V Galiciji se je unija stanovitno ohranila; gotovo ne iz političnih ozirov, ampak iz prepričanja. — Takšno je bilo stanje v začetku 20. stoletja, kot ga opisuje sodobnik Franc Grivec. [7] [8]

Današnje stanje[uredi | uredi kodo]

Brestlitovska unija pomeni torej zedinjenje pravoslavnih metropolitanskih področij, »Kijeva in cele Rutenije«, tedaj v sestavi Poljske (poljsko-litevska unija), s katoliško Cerkvijo. Zedinjenje je bilo vzpostavljeno v Rimu 1595, a potrjeno na sinodi v Brest-Litovsku (danes Brest) 1596. Vrhovno oblast rimskega papeža in katoliške dogme je sprejel večji del pravoslavne duhovščine in manjši del vernikov. Unijatska Cerkev je ohranila lastno bogoslužje na cerkvenoslovanskem jeziku, julijanski koledar, svojo lastno hierarhijo, precejšnjo notranjo samostojnost in možnost poročenosti za duhovnike. V političnem smislu je Brestlitovska unija pomenila poskus zmanjšanja odvisnosti beloruskih in ukrajinskih dežel Poljsko-litovske zveze od ruskih carjev prek pravoslavne hierarhije, zlasti po ustanavljanju moskovske patriarhije v Moskvi 1589. Z razdelitvijo Poljske 1793 so področja, ki so prišla pod Rusijo, pripojili Sveti sinodi v Peterburgu, a prostor vzhodne Galicije je ohranil unijo. 1946 si je grkokatoličane Ruska pravoslavna Cerkev pod Stalinom nasilno podredila. Razpad Sovjetske zveze je 1990 omogočil uradno javno organiziranje ukrajinske grkokatoliške Cerkve (katoličani vzhodnega obreda). [9]
Po ruskem vdoru v vzhodne dele Ukrajine in zasedbi ter priključitvi Krima Rusiji 31. marca 2014 pa je preganjanje katoličanov obeh obredov – kakor tudi vseh drugih veroizpovedi pod vodstvom ruskega pravoslavja – znova izbruhnilo. [10] [11] [12] [13] [14] [15]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Gli slavi nella storia e nella civiltà europea di Francis Dvornik
  2. ^ 1893 je ruski slikar Ilija Repin "naslikal trenutek, ko jezuiski menih navdušuje prebivalce Vitebska za zedinjenje," v podobah o "pridiganju Kunčeviča"
  3. ^ Brodskiĭ, Iosif; Moskvinov, V. N., ur. (1969). Новое о Репине : статьи и письма художника. Воспоминания учеников и друзей. Публикации (ruščina). Leningrad: Художник РСФСР. str. 389. OCLC 4599550. [...] 1893 года на тему 'Проповедь Кунцевича', посвященных одному из героических эпизодов в жизни белорусского народа. Художник изобразил момент, когда монах-иезуит призывает жителей Витебска примкнуть к унии, [...] 
  4. ^ [httphttp://www.newadvent.org/cathen/14034a.htm "Peter Skarga"]. Catholic Encyclopedia New Advent. 2012. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 
  5. ^ Franc Grivec govori 1909 o Malorusih; danes jih navadno imenujemo Beloruse, Ukrajince in Rusine. Glede nazivov in verske ter narodnostne pripadnosti tudi danes ni popolne jasnosti, niti med njimi samimi; takrat so Malorusi pomenili razlikovanje od Velikorusov oziroma pravih Rusov.
  6. ^ Premisl 1691, Lvov 1700
  7. ^ "Vzhodno cerkveno vprašanje". Fran Grivec. 1909. Pridobljeno dne 20. januar 2014. 
  8. ^ F. Grivec. Vzhodno cerkveno vprašanje. str. 22.23. 
  9. ^ "Brestlitovska unija". Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 
  10. ^ "Украјински језик је створен вештачким путем 1794. године". Carsa. 18. december 2015. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 
  11. ^ "Milorad Ekmečić: Ukrajina je oduvek Malorusija". Večernje novosti. 7. September 2014. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 
  12. ^ "Марија Петрова: Великоруси, Малоруси и Белоруси воде заједничку борбу за Кијев". Rossiya. 22. avgust 2014. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 
  13. ^ "Persecution of the Ukrainian Greek Catholic Church after WW2". Educational. 26. september 2016. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 
  14. ^ "John L. Allen Jr.: A great Catholic renaissance in Ukraine may be at risk". National Catholic Reporter. 22. maj 2010. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 
  15. ^ "Sonya Bilocerkowycz and Sofia Kochmar: Ukrainian Catholics experiencing 'total persecution' in Crimea". Catholic News. 18. marec 2014. Pridobljeno dne 29. januar 2017. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909.
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(v francoščini)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(v italijanščini)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Gaetano Moroni Romano: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da San Pietro ai nostri giorni, LIII. Tipografia Emiliana, Venezia 1852.
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3. 
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
(v nemščini)
  • Die Union von Brest. In: Joachim Bahlcke, Stefan Rohdewald, Thomas Wünsch (Hrsg.): Erinnerungsorte in Ostmitteleuropa. Berlin 2013, S. 897ff.
  • Ihor Harasim: Die Union von Brest. Voraussetzungen und Motive ihrer Entstehung. In: Johann Marte (Hrsg.): Internationales Forschungsgespräch der Stiftung Pro Oriente zur Brester Union (= Das östliche Christentum. NF Bd. 54). Augustinus-Verlag, Würzburg 2004, ISBN 3-7613-0209-6, S. 11–38.
  • Johann Marte, Oleh Turij, Ernst Christoph Suttner, Erzbischof Jeremiasz (Anchimiuk) (Hrsg.): Die Brester Union. Teil I: Vorgeschichte und Ereignisse der Jahre 1595/1596 (= Das östliche Christentum. NF Bd. 58). Echter Verlag Würzburg, 2010. ISBN 978-3-429-04179-3, 70 S. (interkonfessionelle Publikation)
  • Ernst Chr. Suttner, Klaus Zelzer, Michaela Zelzer: Dokumente der Brester Union. In: Ostkirchliche Studien. Bd. 56, 2007, S. 273–321.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v angleščini)
(v italijanščini)