Čerkezi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Čerkezi
Адыгэ
Adige
Čerkeški otroci
Čerkeški otroci v narodnih nošah in s čerkeško zastavo
Število pripadnikov

4 milijone (ocena)[navedi vir]

Regije z večjim številom pripadnikov
Zastava Turčije Turčija 1.000.000 (ocena)[1]
2.000.000[2] [3]
3.000.000[4][5]
5.000.000[2][6]
7.000.000[7]
Zastava Rusije Rusija 720.000 (2010) [8]
Flag of Kabardino-Balkaria.svg Kabardino-Balkarija 493.467 [9]
Flag of Adygea.svg Adigeja 110.229 [9]
Flag of Karachay-Cherkessia.svg Karačaj-Čerkezija 57.427 [9]
Flag of Krasnodar Krai.svg Krasnodarski kraj 24.061 [9]
Flag of Stavropol Krai.svg Stavropolski kraj 10.574 [9]
Flag of Moscow.svg Moskva 5.374 [9]
Flag of North Ossetia.svg Severna Osetija 2.961 [9]
Zastava Jordanije Jordanija 65.000 - 180.000 [10]
Zastava Sirije Sirija 80.000[10][11][12] – 120.000 [13]
Zastava Nemčije Nemčija 40.000 [10][14]
Zastava {{{alias2}}} Irak 34.000
Flag of the United States.svg ZDA 9.000[10] – 25.000
Zastava Saudove Arabije Saudova Arabija 23.000
Zastava Egipta Egipt 12.000
Zastava Izraela Izrael 4.000[15][16] – 5.000[17]
Zastava Srbije Srbija 2.800
Zastava Irana Iran  ?
Zastava Uzbekistana Uzbekistan 1.600
Zastava Ukrajine Ukrajina 1.100
Zastava Bolgarije Bolgarija 600 (1994) [18]
Zastava Nizozemske Nizozemska 500 [19]
Jeziki
čerkeščina
(zahodna adigejščina, karbadska adigejščina, izumrla ubiška adigejščina), tudi turščina, ruščina, angleščina, arabščina, hebrejščina, nemščina, perzijščina
Religije
Prevladujejo muslimani
Manjšine: habzi, pravoslavni kristjani, katoličani in novopogani
Sorodne etnične skupine
Abazgi (Abhazi, Abazini)

Čerkezi (čerkeško Адыгэхэр, Adigeher) so kavkaško ljudstvo, ki živi večinoma v Turčiji, Rusiji, Jordaniji in Siriji. V preteklosti se je ime Čerkezi nanašalo na dvanajst čerkeških, deset zahodnočerkeških (adigejskih) in dve vzhodnočerkeški (kabardinski) plemeni. Po ustanovitvi Sovjetske zveze so bila čerkeška plemena razvrščena v štiri skupine, odvisno od upravne enote, v kateri so živela: Čerkeze (večinoma Beslenejce), Kabardince (samo Kabardinci), Adigejce (vsa zahodna plemena, razen Šapsugov) in Šapsuge (samo Šapsugi). Čerkezi so večinoma muslimani in govorijo čerkeški jezik, ki spada v severozahodno kavkaško družino jezikov. Po svetu živi približno 4.000.000 Čerkezov.

Etnonimi[uredi | uredi kodo]

Čerkeški endonim Adigejci se v najširšem smislu nanaša na vseh dvanajst, v ožjem pa deset zahodnih čerkeških plemen. Ime Adigejci je najverjetneje sestavljeno iz besed atevišina in geimorje, kar bi lahko pomenilo ljudstvo v planinah ob morju ali ljudstvo med dvema morjema.[20][21]

Eksonim Čerkez izhaja iz polatinjene besede Sirasi, grškega imena regije, kjer so živeli. Kasneje so jih Hazari imenovali Širkes, Turki Čerkes, Rusi pa Čerkesi.[22]

Po ustanovitvi Sovjetske zveze so Čerkeze kljub zavesti, da pripadajo enemu ljudstvu, razdelili v štiri skupine: [23]

  • Kabardinci, Čerkezi iz Kabardino-Balkarije.
  • Čerkezi (Čerkezi Beslenejci), Čerkezi iz Karačaj-Čerkezije, ki so večinoma Beslenejci
  • Adigejci (vsa zahodna čerkeška plemena razen Šapsugov, Čerkezi iz Kubanske regije, v kateri sta Adigeja in Krasnodarski kraj.
  • Šapsugi, Čerkezi iz nekdanjega Šapsuškega nacionalnega rajona, sedanjega Tuapsinskega in Lazarevskega rajona, enega od štirih mestnih rajonov v okviru mesta Soči v Krasnodarskem kraju.

Plemena[uredi | uredi kodo]

Zahodnočerkeška plemena (Adigejci):

  • Žanejevci
  • Natuhaji (Natuhajci)
  • Šapsugi
  • Hatukaji (Hatukajci)
  • Bžedugi
  • Abadzehi
  • Temirgoji (Temirgojci, Temirgojevci)
  • Mamhegi
  • Jegerukajevci
  • Ubihi

Vzhodnočerkeška (Kabardinci):

  • Kabardinci (Kabardi, Kabardini)
  • Beslenejci (Beslenejevci, Besleneji)

Jezik[uredi | uredi kodo]

Družinsko drevo čerkeških narečij

Čerkeški jezik je narečni kontinuum. Na osnovi dveh čerkeških narečij sta nastala dva knjižna jezika: adigejski, ki je uradni jezik v Adigeji, in kabardinski, ki je uradni jezik v Karačaj-Čerkeziji in Kabardino-Balkariji.

Čerkeški narečni kontinuum, tj. adigejski in kabardinski književni jezik, ubiški jezik in dva abazginska jezika (abhaški in abazinski) tvorijo severozahodno kavkaško družino jezikov, ki je znana tudi kot abhaško-adigejska, zahodnokavkaška ali pontska družina jezikov.

Čerkeški narečni kontinuum:

  • zahodnočerkeški (adigejski)
    • Črnomorska narečja
      • žanejevsko narečje
      • natuhajsko narečje
      • šapsuško narečje
        • severnošapsuško podnarečje
        • temirgojsko podnarečje
        • južnošapsuško podnarečje
        • kfarkamsko podnarečje, ki se govori v vasi Kfar Kama v Izraelu
        • hakuško podnarečje
      • kubanska narečja
        • bžeduško narečje, ki se govori v Adigeji in mestu Biga v Turčiji
        • temirgojsko narečje, ki se govori v Adigeji
        • abadzeško narečje, ki se govori v Rehaniji v Izraelu in na Golanskem višavju v Siriji **** mahmeško narečje
        • jegerukajsko narečje
        • hatukajsko narečje
        • mekvaško narečje
  • vzhodnočerkeški (kabardinski)
    • kabardinska narečja
      • zahodnokabardinsko narečje
        • kubansko podnarečje
        • kubansko-zelenuško podnarečje
      • srednjekabardinsko narečje
        • baksansko podnarečje
        • malkansko podnarečje
      • vzhodnokabardinsko narečje
        • tereško podnarečje
        • mozdoško podnarečje
      • severnokabardinsko narečje
        • mulkansko podnarečje
        • zapariško podnarečje
  • beslenejsko narečje, ki se govori v Karačaj-Čerkeziji

Naseljenost[uredi | uredi kodo]

Čerkezi is located in Krasnodarski kraj
Krasnodarski kraj
Krasnodarski kraj
Abadzehi
Abadzehi
Abadzehi
Abadzehi
Beslenejci
Beslenejci
Bžedugi
Bžedugi
Natukaji
Natukaji
Kabardinci
Kabardinci
Kubanski Kabardinci
Kubanski Kabardinci
Mamhegi
Mamhegi
Natuhaji
Natuhaji
Natuhaji
Natuhaji
Natuhaji
Natuhaji
Šapuši
Šapuši
Šapuši
Šapuši
šapuši
šapuši
Temirgoji
Temirgoji
Temirgoji
Temirgoji
Ubihi
Ubihi
Jegerukajevci
Jegerukajevci
Žanevci
Žanevci
Približna lokacija čerkeških plemen, Cucijev atlas
Skupina Čerkezov v narodnih nošah

V Rusiji živijo Čerkezi (Čerkezi Beslenejci) večinoma v avtonomni republiki Čerkeziji, v kateri tvorijo 12 % prebivalstva in so za Karačajci (41%) in Rusi (32%) tretji najštevilčnejši narod. Kabardinci v Rusiji živijo večinoma v avtonomni republiki Kabardino-Balkariji, v kateri imajo s 57 % absolutno etnično večino. Največ Šapsugov v Rusiji živi v Krasnodarskem kraju, največ Adigejcev pa v avtonomni republiki Adigeji, v kateri so s 25,8 % za Rusi (63,6%) drug najštevilčnejši narod.

Ocenjuje se, da drugod po svetu živi več kot 4.000.000, po nekih ocenah celo 8.000.000 Čerkezov. Po oceni Organizacije nepredstavljenih ljudstev in narodov je na začetku 1990. let v diaspori (izven treh ruskih avtonomnih republik) v več kot petdeset državah živelo okrog 3.700.000 Čerkezov,[24] od tega okrog 2.000.000 v Turčiji,[24][25] v Levantu (Sirija in Jordanija) in Mezopotamiji (Irak) okrog 300.000[24] in v Zahodni Evropi in Združenih državah Amerike okrog 50.000.[24] V Rusiji je bilo leta 2010 skupno 718.727 Čerkezov, od tega 73.184 Čerkezov Beslenajcev, 516.826 Kabardincev, 124.835 Adigejcev in 3.882 Šapsugov.[26]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

V 3.-5. stoletju n. št. se je pod vplivom Bizantinskega cesarstva po celem Kavkazu razširilo krščanstvo[27][28] V tem času so začeli krščanstvo za svojo vero sprejemati tudi Čerkezi, vendar so v njem obdržali nekaj svojih tradicionalnih verovanj.

V 5. stoletju so Čerkezijo osvajali različni osvajalci, najprej (turški) Bolgari iz step osrednje Azije. Bolgarska država s prestolnico Fanagorija je doživela svoj višek med letoma 632 in 668. V drugi polovici 7. stoletja so bolgarsko državo na Kavkazu uničili Hazari. Del Bolgarov pod Asparuhovim vodstvom je odšel na zahod in se naselil v porečju Donave, kjer so ustanovili Prvo bolgarsko cesarstvo.[29] Po razpadu hazarske države so se Hazari kones 10. stoletja znašli v Alanskem kraljestvu.

Os 10. do 13. stoletja so bili Čerkezi pod vplivom Gruzijskega kraljestva.

V 17. stoletju je pod vplivom Krimskega Kanata in Osmanskega cesarstva večina Čerkezov prestopila v islam.[30] Islamizacija se je v manjšem obsegu dogajala že prej. Del islamiziranih Čerkezov je bilo med suženjskimi vojaki mameluki. Med vladavino Safavidov in Kadžarjev se je velik del Čerkezov preselil v Perzijo, kjer so nekateri postali suženjski vojaki gulami, drugi pa obrtniki in poljedelci. Velik del safavidskega plemstva je bil čerkeškega porekla.

Rusko osvajanje Kavkaza[uredi | uredi kodo]

Smeri selitve Čerkezov iz Rusije v Osmansko cesarstvo

V 8. In 19. stoletju so se za prevlado nad Kavkazom vojskovale Rusija, Perzija in Turčija. V tem času je bila vrsta vojn: prva rusko-perzijska vojna (1722—1723), rusko-turška vojna (1768—1774), druga rusko-perzijska vojna (1796), tretja rusko-perzijska vojna (1804-1813), rusko-turška vojna (1806—1812), četrta rusko-perzijska vojna (1826—1828) in rusko-turška vojna (1828-1829). Po četrti rusko-perzijski vojni in rusko-turški vojni (1828—1829) je Rusija dokončno izrinila Perzijo in Turčijo s Kavkaza in vzpostavila popolno oblast na njegovem jugu. Na severnem Kavkazu je leta 1817 do 1864 trajala vojna med Rusijo in domorodci. Kavkaška vojna je skupno ime za čerkeško-rusko vojno (1817-1864), ki je bila del čerkeško-ruske vojne (1763-1864) na severozahodu Kavkaza, in muridske vojne (1830-1859) na severovzhodu Kavkaza. Med vojno je bil srednji del Kavkaza okrog gruzijske vojaške ceste, ki spaja Tbilisi in Vladikavkaz, pod rusko oblastjo. V čerkeško-ruski vojni so Rusi bojevali proti Čerkezom in Abhazom, v muridski vojni pa proti Čečenom in dagestanskim ljudstvom. Muridska vojna se je končala s predajo imama Čamila 25. avgusta 1859, medtem ko je čečensko-ruska vojna trajala do leta 1864. Zadnja bitka se je zgodila 27. maja 1864. Vojna se je končala 2. junija 1864, ko so čerkeški voditelji prisegli zvestobo rukemu carju Aleksandru II.

Proti koncu vojne in po njej je velika večina Čerkezov prostovoljno ali pod prisilo zapustila Rusijo in odšla v Osmansko cesarsto, manjše število pa v Perzijo. Veliko ruskih, kavkaških in zahodnih zgodovinarjev se strinja, da je v 1860. letih Rusijo zapustilo okrog 500.000 Čerkezov.[31] Osmansko cesarstvo je brez zadržkov sprejelo vse tiste, ki niso želeli biti podložniki krščanskega vladarja.[32][33] Čerkeze je naseljevalo v obmejna področja cesarstva, ker je želelo z njimi okrepiti svoje meje. Del Čerkezov, ki so ostali v Rusiji, se je preselil v dolino na levem bregu reke Kuban.

Čerkezi v diaspori[uredi | uredi kodo]

Večina Čerkezov zdaj živi v Turčiji, največ okrog mesta Samsun ob Črnem morju, v okolici turške prestolnice Ankare in v okolici mesta Kayseri, na zahodu pa v okolici Istanbula.

Čerkezi, katere je Osmansko cesarstvo naselilo v obmejnih področjih, so se po razpadu cesarstva znašli v več državah.

Sirija. Večina Čerkezov živi na Golanski planoti, kjer so bili do šestdnevne vojne najštevilčnejša etnična skupina. Njihovo najpomemnejše mesto je bila Kuneitra.

Izrael. V Izraelu so Čerkezi sprva živeli v treh naseljih: Kfar Kama, Rehanijia in Hadera. Po izbruhu epidemije malarije je bila Hadera zapuščena. Čerkezi so kljub temu, da so muslimani suniti, lojalni Izraelu.

Jordanija. Čerkezi so imeli pomembno vlogo v zgodovini Jordanije. Veliko jih je imelo pomembne položaje v jordanski državni upravi. Said Al Mufti, na primer, je bil prejšnji predsednik jordanske vlade. V jordanski vladi je običajno vsaj en minister Čerkez. Veliko Čerkezov je visokih vojaških častnikov. Tvorijo tudi dvorno hašemitsko častno stražo.

Irak. Čerkezi so se v Irak selili v dveh valovih. V prvem so prišli neposredno iz Čerkezije, v drugem pa z Balkana. Naselili so se po celem Iraku. Največ jih je v Bagdadu, Kirkuku, provinci Dijala in Faludži.

Čerkezi na Balkanu[uredi | uredi kodo]

Turki so veliko Čerkezov naselili tudi na Balkanu, na Kosovu okrog 40.000. V srbsko-turški vojni 1877-1878 je približno 10.000 Čerkezov sodelovalo v borbah proti srbski vojski. Večina se je pred Srbi umaknila, po balkanskih vojni 1912-1913 pa se je večina odselila v Turčijo. V drugi svetovni vojni so Nemci iz ujetih vojakov Rdeče armade ustanovili kvislinške enote, ki so se borile proti jugoslovanskim partizanom. Ljudje so jih pogosto imenovali Čerkezi, čeprav so bili v njih v manjšini.[34]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Dalby, Andrew (2015). Dictionary of Languages: The definitive reference to more than 400 languages. Bloomsbury Publishing. str. 136. ISBN 978-1408102145. 
  2. ^ 2,0 2,1 Richmond, Walter (2013). The Circassian Genocide. Rutgers University Press. str. 130. ISBN 978-0813560694. 
  3. ^ Danver, Steven L. (2015). Native Peoples of the World: An Encyclopedia of Groups, Cultures and Contemporary Issues. Routledge. str. 528. ISBN 978-1317464006. 
  4. ^ Natho, Kadir I. (2009). Circassian History. Wayne, New Jersey: Xlibris Corporation. str. 505. ISBN 978-1-4415-2389-1. 
  5. ^ Zhemukhov, Sufian (2008). "Circassian World Responses to the New Challenges" (PDF). PONARS Eurasia Policy Memo No. 54: 2. Pridobljeno dne 8 May 2016. 
  6. ^ Alankuş, Sevda (1999). Taymaz, Erol, ur. Kültürel-Etnik Kimlikler ve Çerkesler. Ankara, Turkey: Kafder Yayınları. 
  7. ^ Alankuş, Sevda; Taymaz, Erol (2009). "The Formation of a Circassian Diaspora in Turkey". Adyghe (Cherkess) in the 19th Century: Problems of War and Peace. Adygea, Russia: Maikop State Technology University. str. 2. Pridobljeno dne 4. maja 2016. 
  8. ^ Russian Census 2010: Population by ethnicity. Arhivirano 24. aprila 2012. na Wayback Machine.
  9. ^ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 Russian Federation Federal State Statistics Service (FSSS) (2010). "Всероссийская перепись 2010, Материалы. Табл. 7. Национальный состав населения по субъектам Российской Федерации" [All-Russian Census 2010, Materials. Table 7. National Composition of the Populations on the Subjects of the Russian Federation] (Press release). Moskva.
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 10,3 Zhemukhov, Sufian (2008). "Circassian World Responses to the New Challenges" (PDF). PONARS Eurasia Policy Memo No. 54: 2. Pridobljeno dne 8 May 2016. 
  11. ^ "Syrian Circassians returning to Russia’s Caucasus region". TRTWorld. TRTWorld and agencies. 2015. Pridobljeno dne 8 May 2016. Currently, approximately 80,000 ethnic Circassians live in Syria after their ancestors were forced out of the northern Caucasus by Russians between 1863 and 1867. 
  12. ^ "The Russian Presidential Council for Civil Society and Human Rights calls for the hosting of Syrian refugees in Russia.". Sputniknews. 2015. Pridobljeno dne 8 May 2016. 
  13. ^ "single | The Jamestown Foundation". Jamestown.org. 7 May 2013. Pridobljeno dne 20. avgusta 2013. 
  14. ^ Lopes, Tiago André Ferreira. "The Offspring of the Arab Spring" (PDF). Strategic Outlook. Observatory for Human Security (OSH). Pridobljeno dne 16. junija 2013. 
  15. ^ Besleney, Zeynel Abidin (2014). The Circassian Diaspora in Turkey: A Political History. Routledge. str. 96. ISBN 978-1317910046. 
  16. ^ Torstrick, Rebecca L. (2004). Culture and Customs of Israel. Greenwood Publishing Group. str. 46. ISBN 978-0313320910. 
  17. ^ Louër, Laurence (2007). To be an Arab in Israel. Columbia University Press. str. 20. ISBN 978-0231140683. 
  18. ^ Prepared by Antoniy Galabov National Report Bulgaria p. 20. Council of Europe.
  19. ^ Zhemukhov, Sufian, Circassian World: Responses to the New Challenges 
  20. ^ Spencer, Edmund, str. 6.
  21. ^ Loewe, Louis, str. 5.
  22. ^ Čerkesы//Čagan — Эks-le-Ben. — M. : Sovetskaя эnciklopediя, 1978. — (Bolьšaя sovetskaя эnciklopediя : v 30 t. / gl. red. A. M. Prohorov ; 1969—1978, t. 29).
  23. ^ S.A. Arutyunov. Conclusion of the Russian Academy of Sciences on the ethnonym "Circassian" and the toponym "Circassia." 25. maj 2010.
  24. ^ 24,0 24,1 24,2 24,3 Unrepresented Nations and Peoples Organization (1998). Mullen, Christopher A.; Ryan, J. Atticus, ur. Yearbook 1997. The Hague: Kluwer Law International. str. 67—69. ISBN 90-411-1022-4.
  25. ^ Danver, Steven L. (2015). Native Peoples of the World: An Encyclopedia of Groups, Cultures and Contemporary Issues. Routledge. str. 528. ISBN 978-1317464006.
  26. ^ Vserossiйskaя perepisь 2010, Itogi, T. 4. — Tabl. 1. Nacionalьnый sostav naseleniя.
  27. ^ The Penny Magazine. London, Charles Knight, 1838. str. 138.
  28. ^ Minahan, James. str. 354.
  29. ^ Golden, str. 94-95.
  30. ^ Rekhaniya. Judovska virtualna biblioteka.
  31. ^ King (2008), str. 96.
  32. ^ Henze, (1992), str. 266.
  33. ^ Shenfield, (1999), str. 149–162.
  34. ^ Vojna enciklopedija. JLZ.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Spencer, Edmund. Travels in the Western Caucasus, including a Tour through Imeritia, Mingrelia, Turkey, Moldavia, Galicia, Silesia, and Moravia in 1836. London, H. Colburn, 1838.
  • Loewe, Louis. A Dictionary of the Circassian Language: in Two Parts: English-Circassian-Turkish, and Circassian-English-Turkish. London, Bell, 1854.
  • Latham, R. G. (1862). Elements of Comparative Philology. London, Walton and Maberly. [1]
  • Latham, R. G. (1859). Descriptive Ethnology. London, J. Van Voorst. [2]
  • Minahan, James. One Europe, Many Nations: a Historical Dictionary of European National Groups. Westport, ZDA, Greenwood, 2000.
  • Golden, Peter B. (2001b). Nomads and Sedentary societies in Eurasia, str. 71–115. V Adas, Michael. Agricultural and Pastoral Societies in Ancient and Classical History. Critical Perspectives on the Past Series. American Historical Association. Temple University Press. ISBN 978-1-56639-832-9. [3]
  • Henze, Paul B. 1992. Circassian resistance to Russia. V Bennigsen Broxup, Marie, urednica, The North Caucasus Barrier: The Russian Advance Towards The Muslim World. London: C Hurst & Co.
  • Shenfield, Stephen D. 1999. The Circassians: a forgotten genocide?. V Levene, Mark in Roberts, Penny, urednika, The massacre in history. Oxford and New York: Berghahn Books. Series: War and Genocide