Vojna za Tihi ocean

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Vojna za Tihi ocean
Del Druga svetovna vojna
Zemljevid kaže področja, kjer je prišlo, do glavnih spopadov med leti 1942 in 1954.
Datum 7. julij 1937 – 9. september 1945 Prizorišče Azija, Tihi ocean Rezultat Zmaga zaveznikov in propad Japonskega imperija.
Udeleženci
Zavezniki Od 1937:  Kitajska Od 1941:  ZDA Filipini  Velika Britanija Indija Burma Nizozemska Nizozemska Vzhodna Indija  Australia  Nova Zelandija  Kanada Od 1945: Svobodna Francija  Sovjetska Zveza	Sile osi Japonska Tajska
Poveljniki
Chiang Kai-shek Franklin D. Roosevelt Winston Churchill John Curtin	Hirohito Hideki Tojo Kuniaki Koiso Kantaro SuzukiPredloga:SRD
Žrtve
Avstralija: 17,501 mrtvih Kanada: 1,000 mrtvih Kitajska: 3.8 miljonov mrtvih vojakov,plus 15 miljonov mrtvih civilistov Francija: Nizozemska: 27,600 mrtvih Nova Zelandija: 661 mrtvih Svjetska Zveza: 12,031 mrtvih in pogrešanih, 24,425 ranjenih in bolnih Velika Britanija: Indija: 86,838 mrtvih ZDA: 106,207 mrtvih, 248,316 ranjenih in pogrešanih Filipini: 57,000 mrtvih	1,740,955 mrtvih vojakov 393,000 mrtvih civilistov

Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Vojna za Tihi ocean (Pacifik) je potekala od leta 1941 do leta 1945 in je bilo najbolj krvavo bojišče v drugi svetovni vojni. Na Pacifiku so se borili Japonci, Američani, Britanci, Avstralci, Novozelandci in Kitajci.

Vojna na Pacifiku se je začela z japonskim napadom na Pearl Harbor in končala z atomsko bombo na Hirošimi in Nagasakiju. Japonci so vsak otok na Pacifiku branili do zadnjega moža. Največ mož je padlo v bitki za Filipine. Leta 1944 so Japonci uvedli nov sistem kamikaze. To so bili piloti samomorilci, ki so se za obrambo svoje dežele zaleteli v nasprotnikovo letalonosilko, bojno ladjo, križarko ali v rušilca. V teh napadih kamikaz je bilo na otoku Okinava ubitih 30000 ameriških marincev in uničenih kakih 100 nasprotnikovih ladij.

[uredi] Pregled dogodkov

Vojna na Tihem oceanu se je začela 8. decembra 1941 z japonskim napadom na angleško kolonijo Hong Kong, Nizozemsko vzhodno Indijo, Tajsko in ameriške Filipine. Na isti dan je temu sledil se napad na amerisko mornariško oprišče v Pearl Harborju na Havajih v katerem so imeli Američani stacionirano večino tihomorske flote. V napadu je bilo uničenih več večjih bojnih ladij ter močno poskodovanih več letališč vendar je kljub nepričakovanemu japonskemu napadu ostalo jedro ameriške mornarice nedotaknjeno saj japoncem ni uspelo potopiti letalonosilki, ki sta bili glavni tarči napada.

Po japonski invaziji na Tajsko, ki pade v 24 urah, 25. decembra pade tudi Hong Kong istegna dne pa še oprišča na ameriskih otokih Guam in Wake. Da bi Angleži preprečili izkrcanje japonskih čet v Maleziji v boj pošlejo bojni ladji HMS Repuls in HMS Prince of Wales, ki pa kmalu postaneta tarči japonskih bombnikov, kar je eden prvih dokazov, da je čas velikih bojnih ladij mimo. Njihovo vlogo so prevzele letalonosilke, ki lahko sovražnila napadejo izven dosega ladijskih topov.

Januarja 1942 japonska napade Burmo, Nizozemsko Vzhodno Indijo in Novo Gvinejo. 15. febrauarja pade Singapur, mesto za katerega so Angleži pravili da ga ni mogoče zasesti. Pred japonskimi napadi ni varna niti Avstralija, 19. februarja japonska letalo bombandirajo Avstralsko mesto Darwin in ostala mesta na severu Avstralije. Po večmesečnih bojih 8. maja padejo tudi Filipini z čimer postane Avstralija praktično oblegana.

Do sredine leta 1942 se Američani reorganizirajo in ponovno zberejo svoje razbito ladjevje in čete za ponovni napad na japonsko mornarico in njihove postjanke. Ker jeponske čete v preteklosti niso zasele mesta Port Morsby na južnem koncu Nove Gvineje želijo zdaj to doseči z izkrcanjem, kar pripelje, do bitke v Koralnem morju. Rezultat bitke je sicer neodločen vendar pa Američani dosežejo taktično zmago saj japonci prekinejo izkrcanje čet na jugu Nove Gvineje. Junija Japonci začnejo novo ofezivo, zasesti nameravajo Atol Midway v havajsem otočju. Da bi ti svoje namere prikrili pred Američane zasedejo nekaj Aleutskih otokv ob obali Aljaske. Vendar se Američane ne pustijo zmesti. Zato med četrtim in sedmim junijem 1942 pride do bitke za Midway v kateri je japosko ladjevje poraženo kar je jasen znak, da se je vojna sreča ubrnila na stran zaveznikov.

V tem času na Novi Gvineji in Salomonovih otokih potekajo krvavi spopadi med angleškimi, avstralskimi, novozelandskimi in japonskimi enotami, ki si ševedni želijo zasesti Port Morsby in okoliške otoke. Avgusta se na Guadalcanalu izkrca 16.000 ameriških marincev kar je prva večja kopenska operacija ameriške vojske po padcu Filipinov. Krvavi boji za otok se končajo šele 9. februarja 1943 ko je iz otoka pregnanih večino japonskih vojako z čimer se tudi konča obleganje Avstralije. Američani nato skupaj z avstralsko, novozelandsko in anglesko vojsko začnejo proderati vedno bolj proti severu Nove Gvineje dokler se pred Filipini ne srečajo z enotami, ki prodirajo iz vzhoda.

Kljub zmagi v bitki za Midway in bitki za Guadalcanal Američane od Japoske ševedno ločil obsežen Tihi ocean poln majhnih koralnih otokov od katerih je vsak predstavljal močno utrjeno japonsko postojanko. Da bi Američlani zavzeli te otoke so si izmislili taktiko žabjih skokov v kateri bi zavzeli otok za otokom in se tako postopoma približali Japonski na razdaljo od koder bi jo lako bombardirali iz zraka. Otoke, ki bi bili premočno oboroženi bi obšli in se tako izognili nepotrebnim izgubam. Svojo taktiko so preizkusili na majhnem koralnem otoku Tarawa in Makin v skupini Gilbertovih otokov, ki so ju zavzeli z veliko težavami vendar so se ob tem veliko naučili saj so bile izgube v naslednih operacijah dosti manjše. Nato so nadaljevali v smeri Marshallovih otokov kjer so zasedli pomembna atola Kwajalein in Eniwetok. Največji dosežejk v tej kampaniji je bil zasedba otokov Saipan, Tinian in Guam v skupini Marianskih otokov. Z zasedbo teh otokov je Japonska prišla v doseg ameriških bombnikov B-29, ki so lahko sedaj brez prestanka bombandiralali pomembna japonska mesta. Med 19. in 20. junijem 1944 pride do bitke v Filipinskem morju kjer japonska mornarica ponovno doživi poraz od katrerega si ne upomaro več. Med septembrom in oktobrom padejo še otoki Ulithi, Yap, Ngulu in Palau. Po uspešnih operacijah na Tihem oceanu so navrsto prišli Filipini. Ameriske čete so se tam izkrcale 20. oktobra 1944 boji zanj pa so trajali do 2. septembra 1945, med 23. in26. oktobrom 1944, pa je v zalivu Leyte pred Filipinsko vzhodno obalo prislo do zadnje velike pomorske bitke med ameriško in japonsko mornarico v kateri je bila slednja ponovno poražena.

Obroč okoli japonske se je začel vedno bolj ožati, kmali so padli otoki kot sta bila Iwo Jima ali pa Okinawa, ki sta bila sestavni del Japonske. Nič bolje ni Japoncem kazalu niti v Burmi, kjer so angleške čete prebile japonsko obrambno črto in začele osvobajati Malezijski polotok. Svoje so prispevali tudi Rusi, ki so napadie Mandžurijo in zasedli Kurilske otoke. Vendar se Japonska kljub brezizhodnem položaju ni želela predati in se je nameravala tako kot Nemčija boriti do samega konca. Tako nesmiselno upiranje bi Američanom povzročilo strahovite izgube, zato so se odločili, da bodo uporabili novo orožje, za katerega svet dotedaj še ni slišal - atomsko bombo. Prvo bombo so odvrgli na Hirošimo 6. avgusta leta 1945, a ker se Japonska kljub uporabi tega strahovitega orožja ni želela predati, so 9. avgusta drugo bombo odvrgli na mesto Nagasaki, s čemer se je vojna na Tihem oceanu končala.

[uredi] Zunanje povezave (v angleščini)

• (v francoščini) La politique de la sphère de coprospérité de la grande Asie orientale au Japon
• Animated History of the Pacific War
• Canada at the Pacific War — Canadians in Asia & the Pacific
• The Pacific War Series – at The War Times Journal
• Morinoske: Japanese Pilot testimonials - and more