Tretji carigrajski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Šesti vesoljni cerkveni zbor
Tretji carigrajski koncil
Manasejeva kronika
miniatura 45, 14. stoletje
Tretji carigrajski koncil
Datum 7. november 680
16. september 681
Priznavajo rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncil Drugi carigrajski koncil
Naslednji koncil Drugi nicejski koncil
Sklical cesar Konstantin IV.
Predsedujoči legat papeža Agatona - paternski škof Abundancij
konstantinoplski patriarh Jurij
Prisotnost 300 udeležencev; Zahod je zastopalo 7 Agatonovih odposlancev
Teme razgovorov obsojeno monoteletstvo
potrjen nauk, da ima Jezus ne le Božjo in človeško naravo, ampak tudi obojno voljo in dejavnost
Dokumenti in izjave obsodba monoteletstva
potrditev Kalcedona
obnovitev krščanske enotnosti
med Rimom in Carigradom
Seznam ekumenskih koncilov

Tretji carigrajski koncil oziroma Šesti vesoljni cerkveni zbor je potekal od 7. novembra 680 do 16. septembra 681 v Konstantinoplu, glavnem mestu Bizantinskega cesarstva. Obsodil je monoteletizem in monoenergizem kot heretičen. Razglasil je kot dogmo, da je Jezus imel ne le Božjo in človeško naravo, ampak tudi obojno voljo in dejavnost.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Cesar Konstantin IV. je povabil že papeža Dona, naj prispeva svoj delež k obnovitvi krščanske edinosti. Pismo pa je prispelo v roke šele njegovemu nasledniku Agatonu. Njuno sodelovanje je obrodilo sad. Cesar je sklical vesoljni cerkveni zbor, na katerem je bila obsojena herezija monoteletstva ter potrjena vera Kalcedona s potrebnim dodatkom, da ima Kristus ne le dve naravi, ampak tudi dve volji in dejavnosti.

Obnova krščanske edinosti[uredi | uredi kodo]

Na tem koncilu je bila zopet obnovljena krščanska enotnost med Rimom in Carigradom.

V Rim je prispelo pismo cesarja Konstantina Pogonata (668-685) s pozivom k ponovni vzpostavitvi krščanske enotnosti z večmesečno zamudo in tako naslovnika Dona ni več našlo med živimi. Njegov naslednik Agaton je torej naročil škofom, naj povsod skličejo v zvezi z monoteletstvom sinode, od koder naj pošljejo predstavnike v Rim. Tako je prišlo v večno mesto marca 680 stopetindvajset vzhodnih škofov. Z njimi je sklical patriarhalno sinodo, ki je potrdila določbe lateranske sinode iz leta 649, kjer je monoteletizem bil obsojen. Vsebino teh določb so napisali na dve listini, ki jih je iz Rima v Carigrad odneslo sedemčlansko poslanstvo pod predsedstvom paterenskega[2] škofa Abundancija (Abundantius) škofa obenem s pooblastilom, da predsedujejo na vesoljnem cerkvenem zboru, ki ga bo sklical cesar. Agaton je pisal cesarju:

„Zaradi napadov tujih narodov je propadla znanost, umetnost in gospodarstvo; ostala nam je le naša vera. Naša največja čast bo prav to, če jo bomo ohranili pri življenju; naše zveličanje, če bomo zanjo umrli. Celotno občestvo škofov, ki priznavajo našo veroizpoved, sprejemamo kot brate; tiste, ki jo zavračajo, pa izobčujemo iz Cerkve.« 

Potek vesoljnega cerkvenega zbora[uredi | uredi kodo]

Papež Agaton je imel kljub svoji starosti (umrl je v 107. letu) velike zasluge za uspeh Šestega ekumenskga koncila in za obnovo krščanske vzajemnosti. Tu naslikan v Menologu Bazilija II. (okrog leta tisoč)
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Papeško sedmeročlano poslanstvo so v Carigradu sprejeli z vsemi častmi. Tam so bili na cesarjev poziv že zbrani številni vzhodni škofje. Tako so 7. novembra 680 odprli Šesti vesoljni cerkveni zbor oziroma Tretji carigrajski koncil v s kupolo pokriti cesarjevi palači. Na prvih dveh sejah bi morali monoteleti razložiti in opravičiti svoje mnenje, česar pa seveda niso mogli in vedeli. Tedaj je papeško poslanstvo prineslo odloke rimskega cerkvenega zbora in ko so slovesno prebrali Agato¬novo dogmatično pismo z razlago katoliškega nauka o Odreše¬niku, so koncilski očetje – po večini Grki - začeli navdušeno vzklikati: »Peter je spregovoril po Agatonovih ustih; tudi mi priznavamo, da sta v Kristusu dve volji: Božja in človeška.«[3]

Vesoljni cerkveni zbor je torej zasedal v Carigradu od 7. novembra 680 do 16. septembra 681. Udeležilo se ga je okoli 170 škofov, navzoč pa je bil tudi cesar Konstantin IV. Ko so koncilski očetje soglasno zavrnili monoteletstvo, so odstavili antiohijskega patriarha Makarija, ki je herezijo še vedno zagovarjal, ter ponovno potrdili veroizpoved Kalcedona z dodatkom, da je Kristus imel ne le božjo in človeško naravo, ampak tudi dve volji in dve dejavnosti. Z velikim odobravanjem so sprejeli Agatonovo dogmatično pismo z razlago katoliškega nauka o Odrešeniku.[4]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • George Ostrogorsky: History of the Byzantine State. New Brunswick: Rutgers University Press. ISBN 0-8135-0599-2
  • Andrew J. Ekonomou: Byzantine Rome and the Greek Popes: Eastern influences on Rome and the papacy from Gregory the Great to Zacharias, A.D. 590-752. Lexington Books 2007.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ George Ostrogorsky, History of the Byzantine State, (Rutgers University Press, 1995), 127.
  2. ^ škof Abundancij (Abundantius) je bil takrat škof škofije Paterno, ki je blizu Katanije na Siciliji
  3. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 112. 
  4. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 67. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]