Četrti carigrajski koncil (pravoslavni)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Četrti carigrajski koncil
Datum 879-880
Priznavajo pravoslavne Cerkve
Prejšnji koncil Drugi nicejski koncil
Naslednji koncil Peti carigrajski koncil
Sklical Bizantinski cesar Bazilij I. Makedonec
Prisotnost 383 škofov
Teme razgovorov vrnjen Fotij; ponovno Fotijev razkol;
Dokumenti in izjave potrjena nicejska veroizpoved
Seznam ekumenskih koncilov

Četrti carigrajski koncil je vesoljni cerkveni zbor, ki je potekal v Carigradu, glavnem mestu Bizantinskega cesarstva, od 879 do 880. Pravoslavne Cerkve ga štejejo za osmi ekumenski koncil; katoliška Cerkev ga ne priznava, marveč ga imenuje "Psuedosynodus Photiana" (Fotijaka lažna sinoda)[1] . Na njem je sodelovalo 383 škofov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Četrti carigrajski koncil 869-870 ("katoliški")[uredi | uredi kodo]

V Carigradu so zarotniki 867 umorili ikonoklastičnega cesarja Mihaela Pijanca ter posadili na cesarski prestol mladoletnega Bazilija Makedonca[2]. Ta je odvzel prigrabljeno čast patriarhu Fotiju, ga zaprl v samostan in vrnil na patriarški sedež patriarha Ignacija. Naslednje leto je poslal poslanstvo v Rim, da bi o tem obvestili papeža. Hadrijan II. je 869 sklical sinodo pri svetem Petru v Rimu. Tu so obsodili sklepe carigrajske sinode, ki jo je vodil 867 Fotij, njega samega pa ponovno izobčili.
Papež je takoj poslal tri odposlance s pismom, v katerem poziva cesarja, naj skliče vesoljni cerkveni zbor, na katerem naj sodelujejo le tisti škofje, ki bodo podpisali od papeža predloženi obrazec zedinjenja [3]libellus satisfactionis). [4] Cesar Bazilij (867-886) je sklical koncil, ki je potrdil dovoljenost in primernost češčenja svetih podob, kakor tudi zamenjavo na carigrajskem patriarškem sedežu. [5]

Četrti carigrajski koncil 879-880 ("pravoslavni")[uredi | uredi kodo]

Focijev razkol (863-867) je pripeljal do koncilov 869 in 879 ter v posledicah povzročil prelom med vzhodnim in zahodnim krščanstvom.
"Katoliški" četrti carigrajski koncil (869-870) je najprej Vzhod priznaval; po Ignacijevi smrti pa se je vrnil 877 na patriarški prestol zopet Fotij, ki je zavrgel sklepe tega koncila in sklical novi koncil 879, katerega pa katoliška Cerkev danes ne priznava. Sklical ga je brez papeževega vplivanja, čeprav so bili na njem tudi papeževi odposlanci. O sami stvari pa so bili verjetno napačno obveščeni. Glavni razlog je bilo predvsem njihovo nepoznavanje grščine.[6]

Danes se tudi ta imenuje Četrti carigrajski koncil, a ga priznavajo le pravoslavne Cerkve, ki danes »katoliškega« Četrtega carigrajskega koncila ne priznavajo. Ta koncil je potrdil za patriarha Fotija in pretrgal zopet vzpostavljeno cerkveno edinost. Poleg tega je zavrgel Leonov »Filioque« [7]To je le še poglobilo nasprotja in pripravljalo pot velikemu cerkvenemu razkolu 1054, ki traja skoraj nepretrgoma vse do danes.[8][9][10]

Prvih sedem ekumenskih koncilov priznava tako vzhodno kot zahodno krščanstvo. Precej pravoslavnih (vzhodnih) Cerkva pa od dveh 4. carigrajskih koncilov priznava tistega iz leta 879, češ da je razveljavil prejšnjega, iz leta 869. Katoliška Cerkev danes priznava kot osmega ekumenskega koncil iz 869, ne priznava pa tistega iz 879. Ob času, ko so se stvari dogajale, ta delitev ni bila tako stroga in očitna. Do nepriznavanja enega ali drugega so se jasneje opredelili šele po velikem razkolu.[11]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Koncil se je ukvarjal z raznimi disciplinskimi določbami. Glavna tema je bila vrnitev odstavljenega carigrajskega patriarha Fotija na patriarški sedež. Ko je 877 umrl od četrtega carigrajskega koncila na isti sedež vrnjeni patriarh Ignacij, ga je s cesarjevo podporo takoj zasedel odstavljeni Fotij. To je povzročilo nadaljevanje Fotijevega razkola in pripravljalo pot velikemu razkolu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Photius of Constantinople". Kevin Knight: New Advent. Pridobljeno dne 2014-2-4. 
  2. ^ Cesar Bazilij I., z vzdevkom Makedonec, je vladal 867-886.
  3. ^ Libellus satisfactionis oziroma Hormizdova veroizpoved je bil obrazec, ki je nekdaj končal "Akacijev razkol".
  4. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 149. 
  5. ^ S. Bigham. The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography and other studies. str. 41. 
  6. ^ "Vzhodno cerkveno vprašanje". Fran Grivec. Pridobljeno dne 2014-1-20. 
  7. ^ Zaradi nejasnosti monofizitskega izražanja je papež Leon I. ukazal, da morajo na Kalcedonskem koncilu (451) dodati k nicejski veroizpovedi »Filioque« = »in Sina«. Tako naj se jasno izrazi v nasprotju z učenjem monofizitom, ki so to tajili: Sveti Duh izhaja ne le od Očeta, ampak tudi od Sina. Čeprav je koncil to odobril, je tudi po tem obstajala na Vzhodu večja ali manjša opozicija tej formulaciji.
  8. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 150. 
  9. ^ B. Bangha. Katolikus lexikon I, Egyetemes zsinatok, IV. konstantinápolyi zsinat 869-ben. str. 470. 
  10. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 150. 
  11. ^ http://classic-web.archive.org/web/20051109101828/www.orthodoxinfo.com/ecumenism/encyc_1848.aspx

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Založil pisatelj. Maribor 1909.
  • Edward Gibbon: The Decline and Fall of the Roman Empire. Random House Inc., New York 1995. ISBN 0-679-60148-1
  • George Ostrogorsky: History of the Byzantine State. New Brunswick: Rutgers University Press, 1969. ISBN 0-8135-0599-2
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.
  • Steven Bigham: The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography and other studies. Oakwood publications, Torrance CA 1995. ISBN 1-879038-15-3

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]