Prvi carigrajski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bizantinski rokopis iz 9. stoletja: I. carigrajski koncil
Homilije Gregorja Nazijanškega, 879 - 882
Prvi carigrajski koncil
Datum 381
Priznavajo Rimskokatoliška cerkev
Pravoslavna cerkev
Koptska cerkev
Asirska vzhodna cerkev
Anglikanska cerkev
Luteranci
Prejšnji koncil Prvi nicejski koncil
Naslednji koncil Prvi efeški koncil
Sklical Cesar Teodozij I. Veliki
Predsedujoči Timotej Aleksandrijski, Meletij Antiohijski, Gregor Nazianški, in Nektarij Carigrajski
Prisotnost 150 (Zahodna Cerkev ni imela predstavnikov)
Teme razgovorov arianizem, apolinarizem, sabelianizem, Sveti Duh
Dokumenti in izjave Nicejsko-carigrajska veroizpoved 381, sedem kanonov (obravnavani)
Seznam ekumenskih koncilov

Prvi carigrajski koncil je potekal leta 381 v Carigradu. Na koncilu so dopolnili nicejsko veroizpoved. Dopolnjena oblika je znana kot nicejsko-carigrajska veroizpoved.

Potek[uredi | uredi kodo]

Da bi utrdil versko edinost v Cerkvi, je cesar Teodozij Veliki sklical vesoljni cerkveni zbor v Carigradu 381. Pod predsedovanjem Gregorja Nazianškega so obsodili celo vrsto herezij: evnomianizem, sabelijanizem, focijanizem in apolinarijanizem. Potrdili so sklepe I. nicejskega koncila in poudarili božanstvo Svetega Duha. Obrazec veroizpovedi, ki ga je sprejel Prvi carigrajski koncil (drugi vesoljni cerkveni zbor), nicejsko-carigrajska veroizpoved, je še danes skupen vsemu Zahodu in tudi ločenim Cerkvam Vzhoda. V katoliški Cerkvi je vključen v sveto mašo. [1]

Ko pa je prevzel predsedstvo zbora Nektarij, so sprejeli 2. kanon, po katerem je „carigrajski škof po imenitnosti takoj za rimskim, kajti Carigrad je novi Rim.” Tega kanona papež ni potrdil, saj si mu ga niso upali poslati v podpis.[2]

Krščanska veroizpoved[uredi | uredi kodo]

Nicejsko-carigrajska veroizpoved je še danes ena od temeljnih krščanskih molitev. Vernikom jo je predložil Prvi carigrajski koncil, ki je tudi prepovedal samovoljno spreminjanje te veroizpovedne molitve. Drugi vatikanski koncil (1962-1965) je določil, da to veroizpoved tudi nadalje stoje molijo katoličani vsako nedeljo in zapovedan praznik kot znamenje ekumenske povezanosti z drugimi kristjani.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. str. 45. 
  2. ^ F. Chobot. A pápák története . str. 63. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]