Franc Rozman-Stane
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Franc Rozman-Stane [fránc rózman-stáne], slovenski španski borec, partizan, general in narodni heroj, * 27. marec 1911, Spodnje Pirniče pri Ljubljani, (tedaj Avstro-Ogrska), Slovenija, † 7. november 1944, Lokve, Bela krajina.
Vsebina |
[uredi] Življenje
[uredi] Otroštvo in mladost
Franc Rozman se je rodil materi Marjani, rojeni Stare in očetu Francu Rozmanu. Med štirimi otroki je bil Franc tretji. Njegovi starejši sestri sta bili Marjeta in Terezija.
Med 1. svetovno vojno je pri treh letih izgubil očeta, železniškega delavca, ki je umrl v Rusiji. Franc je imel revno in težko otroštvo. Njegovi sestri Marjeta in Terezija sta morali iti v sirotišnico, Franc in njegov mlajši brat Martin pa sta ostala v Pirničah. Pri petnajstih letih je postal hlapček v gostilni in se nato izučil za pekovskega pomočnika.
Sestri sta se poročili, Francu in Martinu pa so dodelili skrbnike. Eden od njegovih skrbnikov je bil Valentin Tin Rožanc, komunist in kasnejši narodni heroj, ki je vplival na Franca, da je postal somišljenik komunizma. Že kot mlad fant se je navduševal za vojsko, vendar so ga pri prošnji za vpis v vojaško šolo zavrnili. Poleti 1932 je moral služiti vojaški rok. Na nabor se je javil prostovoljno, saj je želel da bi ga sprejeli v kakšno podčastniško pilotsko šolo. Rok je odslužil v pekovski četi, Petrovaradinu. Dobil je čin kaplarja (desetnika). Po odslužitvi vojaškega roka je v Medvodah poskušal odpreti svojo pekarno, vendar je bankrotiral. Leta 1935, ko so Italijani začeli novačiti slovenske mladeniče za 2. italijansko-abesinsko vojno, se je Franc odločil pridružiti etiopskim silam. To mu ni uspelo.
[uredi] Španska državljanjska vojna
Kmalu po izbruhu španske državljanske vojne, se je odločil odditi v Španijo. Bil je med prvimi jugoslovanskimi prostovoljci v Španiji, kjer se je 1. oktobra 1936 pridružil španski republikanski vojski. V Jarmi je končal podčastniško šolo, postal poročnik in poveljnik čete bataljona Dimitrov v 15. mednarodni brigadi. Nato je postal stotnik in poveljnik bataljona. Njegovi tovariši v boju so se ga spominjali kot živega, resnega in odločnega borca. Naučil se je ruščine in španščine. Nekaj časa je delal kot prevajalec sovjetskih inštruktorjev. Za časa umika v Francijo februarja 1939 je bil spet poveljnik bataljona in ga je spretno izvlekel iz obkolitve. Leta 1936 je postal član KP Španije, leta 1939 pa član KP Jugoslavije.
Po vojni v Španiji je preživel nekaj časa v francoskih taboriščih.
[uredi] 2. svetovna vojna
Aprila 1941 je odšel v Meissen v Nemčiji, julija istega leta pa se je končno prek Nemčije vrnil v domovino. V Leipzigu je delal kot pek. Najprej je prišel v Zagreb. Nekaj časa je živel pri aktivistki OF. Zgodaj decembra je obiskal svojega brata Martina, nato pa se je pridružil slovenskim partizanom. Kmalu je postal vojaški inštruktor pri Glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet. Moral je postaviti na noge Štajerski bataljon (Druga grupa odredov, 4. operativna cona). Združili bi ga iz partizanskih čet (Revirske in Savinjske čete), ki so delovale na Štajerskem že jeseni 1941. Sodeloval je pri napadu na Šoštanj in kasneje pri bitki na Čreti. Nemci so se ga neprestano želeli znebiti in so mu postavili več zased.
Spomladi 1942 je Franc Rozman postal poveljnik slovenske partizanske brigade, ustanovljene 5. aprila 1942 na Kremeniku na Dolenjskem, in je štela več kot 300 borcev. Po svoji organizacijski sestavi, sposobnosti borcev in bojni moči je bila tedaj najmočnejša slovenska partizanska enota.
13. julija 1943 je postal poveljnik Glavnega štaba NOV in POS s činom generallajtnanta (generalpodpolkovnika) in ga vodil vse do svoje smrti. Na mestu poveljnika ga je nasledil Dušan Kveder-Tomaž.
[uredi] Smrt
Franc Rozman je tragično umrl za posledicami hude rane, ki jo je dobil med preskušanjem novega orožja - minometa, ki so jih poslali partizanom britanski zavezniki. Mina je v cevi eksplodirala in ga smrtno ranila. Še istega dne je umrl v Bolnišnici OF Kanižarica pri Črnomlju. Tu so se zdravili tudi drugi častniki, ki so se ob eksploziji hudo ranili. Da bi jih prepeljali v postojanko v Kočevski Rog, je bilo zaradi njihovega zdravstvenega stanja prenevarno. Obstaja utemeljen sum, da je umrl zaradi sabotaže, ki naj bi jo povzročile srbske vojaške oblasti in Titov odposlanec generalpolkovnik Jovanović, vendar jih nikoli niso v celoti dokazali. Nekaj dni po smrti so ga 11. novembra proglasili za narodnega heroja Jugoslavije. Pokopali so ga v Grobnici narodnih herojev v Ljubljani.
[uredi] Priznanja
Komandant Stane, kakor so ga imenovali partizanski borci, velja za enega najsvetlejših likov iz časov NOB. Zelo znana partizanska pesem Komandant Stane je posvečena njemu. Veliko šol v Sloveniji nosi njegovo ime. Ena od njih je OŠ Dragatuš. Prav tako ponosno nosi njegovo ime Vojašnica Franca Rozmana-Staneta, Ljubljana-Polje (Moste).
Internetna kavarna v Celju se imenuje po njem Internet kavarna »Stane«.
Televizija Medvode je od leta 1999 do 2005 pripravljala dokumentarno pripoved o Komandantu Stanetu in jo premierno predvajala 6. novembra 2005 v njegovem rojstnem kraju, Pirničah. Avtor filma, scenarist in režiser je Peter Militarov, direktor fotografije in montažer Grega Pregrad, avtor glasbe Slavko Avsenik mlajši, direktor produkcije Iztok Pipan.
