Béla III.

Béla III. Madžarski, freska Stefana Dorfmeistra v starem monoštrskem samostanu. Béla izroči pismo o ustanovitvi nove opatije, tako ustvari Monošter.

Béla III. (madžarsko: III. Béla, hrvaško: Bela II, slovaško: Belo III), kralj Madžarske in Hrvaške (1172-1196), vojvoda Hrvaške in Dalmacije (1161-1163) iz dinastije Arpadov, * okrog 1148, † 23. april 1196.

Bil je eden od najmočnejših madžarskih vladarjev in eden od najbogatejših monarhov Evrope.

Béla je bil drugi sin kralja Géze II. in njegove žena Eufrozine Kijevske. Leta 1161 mu je oče kot apanažo podelil vojvodini Hrvaško in Dalmacijo. Očetovo odločitev je kasneje potrdil tudi brat, kralj Štefan III. ki je po očetovi smrti 31. maja 1162 nasledil madžarski prestol.

Despot Aleksej

Leta 1164 je bizantinski cesar Manuel I. Komnen s kraljem Štefanom III. sklenil pogodbo, po kateri so Bélo poslali na šolanje na cesarski dvor v Bizanc. Cesar Manuel I., ki ni imel v zakonu rojenih sinov, je nameraval Bélo poročiti s svojo hčerko Marijo Komneno in iz njega narediti svojega naslednika. Béla je dobil grško ime Aleksej in dvorni naslov despot, ki so si ga izmislili prav zanj in je pomenil drugi najvišji položaj v državi.

Leta 1164 in 1165 je Béla spremljal cesarja Manuela I. na vojni pohod proti Madžarom, katerega cilj je bil zasedba Bélove »dediščine«, se pravi Hrvaške, Dalmacije in Srema. Kralj Štefan III. je bil prisiljen omenjene pokrajine prepustiti Manuelu, on pa jih ni predal Béli, pač pa jih je priključil Bizantinskemu cesarstvu. Jeseni 1165 je Manuel svojo hčerko in Bélo uradno razglasil za svoja naslednika in že na začetku leta 1166 sta Manuel in Béla sopredsedovala sinodi Bizantinske cerkve v Bizancu.

Leta 1166 se je Manuelu I. in njegovi drugi ženi Mariji Antioški rodil sin Aleksej in Marijino zaroko z Bélo so preklicali. Béli so odvzeli naslov despota in mu podelili nižji naslov kaisar. Manuel ga je nato poročil z Agnezo Antioško, polsestro svoje žene Marije Antioške, tako da sta postala svaka. Po poroki je Béla, uradno kaisar Aleksej, z ženo odšel na romanje v Jeruzalem.

Vrnitev na Madžarsko

4. marca 1172 je kralj Štefan III. umrl. Ker ni imel otrok, je Béla postal zakoniti dedič madžarske krone. Velik del madžarskega plemstva pod vodstvom njegove matere Eufrozine in škofa iz Esztergoma je za naslednika izbral njegovega mlajšega brata Gézo, zato se je Béla uspel dokopati do madžarskega prestola samo s pomočjo bizantinskega cesarja Manuela I. in papeža Aleksandra III. V zameno za politično podporo in večjo vsoto denarja je Manuelu obljubil, da v času svojega kraljevanja in kraljevanja njegovega sina ne bo napadel Bizantinskega cesarstva.

Po vrnitvi na Madžarsko ga esztergomski škof Lukas ni hotel kronati z izgovorom, da je obdaroval njegovega poslanca, škof pa je njegovo darilo imel za poskus trgovanja s cerkvenimi službami. Béla je bil zato prisiljen iskati pomoč pri papežu Aleksandru III., ki je pooblastil škofa iz Kalocsa, da ga je 13. januarja 1173 okronal za madžarskega kralja.

Po kronanju je Béla aretiral svojega brata Gézo, kateremu je kasneje uspelo pobegniti v Avstrijo. Ker ga avstrijski vojvoda Henrik II. ni hotel izročiti Madžarom, je Béla skupaj s češkim vojvodom Sobeslavom II. napadel Avstrijo. Géza je nato poskusil pobegniti na dvor cesarja Svetega Rimskega cesarstva Friderika I. a so ga Čehi ujeli in ga izročili Béli.

Notranja politika

Béla je hotel izboljšati državno upravo, zato je ukazal, da morajo biti vse zadeve, o katerih je odločal kralj, pisne. Njegov ukaz je povzročil ustanovitev madžarske Kraljeve pisarne.

Leta 1179 je prepričal esztergomskega nadškofa Lukasa, da je zaradi žalitve izobčil kaloškega nadškofa Andreja, premoženje nadškofije pa je zaplenil. Kmalu zatem sta se Béla in nadškof Andrej po posredovanju papeža Aleksandra III. pomirila.

Leta 1183 je kralj ustanovil cistercijanski samostan v Monoštru, v današnjem Slovenskem Porabju, tako je še več Slovencev naselilo na Ogrsko.

Širitev kraljestva

Po smrti bizantinskega cesarja Manuela I. 24. septembra 1180 je Béla ponovno zasedel Hrvaško, Dalmacijo in Srem. Še istega leta so njegovo oblast sprejeli Split, Trogir in Zadar, ki je pripadal Beneški republiki, in bosanski ban Kulin. Leta 1184 je Béla zasedel Beograd, Braničevo in dolino Morave. Leto kasneje je z novim bizantinskim cesarjem Izakom II. Angelom sklenil mir. Izak se je odrekel vsem pravicam Bizantinskega cesarstva v Dalmaciji in na dalmatinskih otokih, se potem poročil z Belovo hčerko Margareto in za doto dobil dolino Morave.

Po smrti prve žene se je Béla nameraval poročiti s Teodoro Komneno, eno od nečakinj cesarja Manuela I., toda bizantinska cerkev je njuno poroko prepovedala. Béla se je zato leta 1186 poročil z Margareto Francosko, sestro kralja Filipa II. Francoskega in vdovo najstarejšega sina angleškega kralja Henrika II., ki je bil tudi Henrik.

Leta 1188 je na Bélovem dvoru iskal zatočišče knez Vladimir II. Hališki, ki so ga odstavili njegovi bojarji. Béla je z vojsko krenil proti Haliču in ga zavzel. Kneza Vladimirja je aretiral, kneževino pa predal svojemu drugemu sinu Andreju.

31. maja 1189 je Béla sprejel cesarja Svetega Rimskega cesarstva Friderika I., ki se je s križarsko vojsko odpravil v Sveto deželo. Na cesarjevo zahtevo je osvobodil svojega brata Gézo. Ko se je Friderik I. sprl z bizantinskim cesarjem Izakom II., je Béla posredoval v njunem sporu. Medtem je Vladimir II. pobegnil in ponovno osvojil svojo kneževino.

Jeseni 1191 se je Bela sestal s svojim zetom, cesarjem Izakom II., in mu pomagal v vojni s srbskim vladarjem Stefanom Nemanjo.

Pred smrtjo se je zaobljubil, da bo vodil križarski pohod v Sveto deželo.

Družina

Béla se je prvič poročil leta 1170 z Agnezo Antioško, hčerko antioškega kneza Rajnalda Châtillonskega in Konstance Antioške. Z njo je imel štiri otroke:

• kralja Emerika Madžarskega (1174-1204)
• Margareto (1175-1223), ki je bila prvič poročena s cesarjem Izakom II. Angelom, drugič s solunskim kraljem Bonifacijem I. Montferraškim in tretjič z Nikolajem Saint-Omerskim
• kralja Andreja II. Madžarskega (ortog 1177-1235)
• Konstanco (okrog 1180-1240), ženo kralja Otokarja I. Češkega

Drugič se je poročil leta 1185 ali 1186 z Margareto Francosko (1158-1197), hčerko kralja Ludvika VII. Francoskega in njegove druge žene Konstance Kastiljske.

Zapuščina

Béla III. je bil močan vladar in njegov dvor so imeli za enega najodličnejših v Evropi. Njegove posmrtne ostanke so v poznem 19. stoletju odkrili arheologi med izkopavanji ruševin katedrale v Székesfehérvárju, kjer so kronali in pokopavali madžarske kralje iz dinastije Árpádov. Po poročilih njegovih sodobnikov je bil Béla izredno visok, kar je olajšalo njegovo identifikacijo. S preiskavo njegovega okostja so ugotovili, da je meril več kot dva metra, kar bilo za tiste čase nekaj izjemnega. Njegove posmrtne ostanke so skupaj z ostanki njegove prve žene Agneze pokopali v cerkvi sv. Matije v Budimpešti.

Bela je bil preko svoje matere potomec Harolda II. Angleškega, katerega naslednike so po invaziji Normanov odstavili, preko svojega sina Andreja II. pa je bil prednik angleškega kralja Edvarda III., zato se lahko vsi angleški in britanski kralji imajo za potomce Harolda II..

Viri

• Kristó Gyula - Makk Ferenc: Az Árpád-ház uralkodói, IPC Könyvek, 1996
• Korai Magyar Történeti Lexikon (9-14. század), főszerkesztő: Kristó Gyula, szerkesztők: Engel Pál és Makk Ferenc (Akadémiai Kiadó, Budimpešta, 1994)
• Ostrogorski, Georgije. History of the Byzantine State, 1986
• Magyarország Történeti Kronológiája I. – A kezdetektől 1526-ig, főszerkesztő: Benda Kálmán (Akadémiai Kiadó, Budapest, 1981)
• Encyclopædia Britannica, 11. izdaja, ki je v javni lasti