Junan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Yunnan)
Jump to navigation Jump to search
云南省
Yúnnán Shěng
Lega
Glavno mestoKunming
25°03′N, 101°52′E
Uradni jeziki jugozahodna mandarinščina
25 jezikov etničnih skupin
Upravljanje kitajska provinca
Površina
 -  skupaj: 394.000 km² (8
Prebivalstvo
 -  ocena julij 2010: 45.966.239 (12)
BDP (PKM) ocena 2013
 -  skupaj: US$191 milijard (24)
 -  na prebivalca: US$4000 (ocena 2013) 
HDI (2013) 0.609[1] (srednji) (29)
Valuta Renminbi (yuan; ¥) (CNY)
Časovni pas China Standard Time (UTC+8)
Vrhnja domena (TLD)
Klicna koda ++86
Riževe terase

Junan (poenostavljena kitajščina 云南, tradicionalna kitajščina 雲南) je jugozahodna provinca Kitajske. Ima okoli 46.000.000 prebivalcev, glavno mesto je Kunming.

Obsega približno 394.000 kvadratnih kilometrov in ima 45,7 milijona prebivalcev (stanje leta 2009). Provinca meji na avtonomno območje Guangxi, kitajske province Guizhou, Sečuan in avtonomno regijo Tibet ter države Vietnam, Laos in Mjanmar.

Junan leži v gorskem območju, z visokimi nadmorskimi višinami na severozahodu in nizkimi vzpetinami na jugovzhodu. Večina prebivalcev živi v vzhodnem delu province. Na zahodu se višina lahko razlikuje od gorskih vrhov do rečnih dolin kar za 3000 metrov. Junan je bogat z naravnimi viri in ima največjo raznolikost rastlinstva na Kitajskem. Od približno 30.000 vrst višjih rastlin na Kitajskem, jih ima Junan morda 17.000 ali več.[2] Zaloge aluminija, svinca, cinka in kositra so največje na Kitajskem, poleg tega pa obstajajo tudi velike zaloge bakra in niklja.

Cesarstvo dinastije Han je najprej vzpostavilo diplomatske odnose s provinco konec 2. stoletja pred našim štetjem. Postala je sedež kitajsko-tibetanskega kraljestva Nanzhao v 8. stoletju. Nanzhao je bilo večetnično, a elita je najbolj verjetno govorila severno narečje Yi. Mongoli so osvojili regijo v 13. stoletju, z lokalnim nadzorom, ki so ga izvajali vojaki stari do tridesetih let. Od dinastije Yuan naprej je bilo območje del gibanja prebivalstva, ki ga podpirala osrednja vlada proti jugozahodni meji, z dvema glavnima valoma priseljencev, ki so prihajali iz večinskih območij na severu in jugovzhodu Kitajske[3]. Japonska okupacija na severu med drugo svetovno vojno je, tako kot v drugih delih jugozahoda Kitajske, prisilila k selitvi večinskega prebivalstva Han v to regijo. Ta dva valova migracij sta prispevala k temu, da je Junan ena od najbolj etnično raznolikih provinc Kitajske, pri čemer je okoli 34 odstotkov celotnega prebivalstva pripada etničnim manjšinam. Med večjimi etničnimi skupinami so Yi, Bai, Hani, Zhuang, Dai in Miao.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 109 pr. n. št. si Hani podredili lokalne vladarje današnjega Junana in jih ohlapno vključil v Kitajsko. Arheološka izkopavanja v Šisžaišanu v 1950-ih so razkrila pomembne najdbe, tako da se danes oblikuje zlasti kultura Dian. Po navedbah kitajskih virov (Sima Qian) se zgodba o Dianih začne s čuenskim generalom Zhuang Qiaom, ki se je naselil v vzhodnem Junanu in tam ustanovil kraljestvo (konec 4. stoletja pr. n. št.). Okoli leta 109 pr. n. št. so Diani bili v kampanji priključeni k Han Kitajski, poraženi kralj pa je prejel naslove, pečate in vojaško pomoč proti sosednjim plemenom. Podobno je bil ustanovljen sedež Yizhou.

Po koncu dinastije Han so se pri vladanju zamenjali kitajski agenti in različni lokalni voditelji. V literarnem smislu so dejanja kitajskega ljudskega junaka Zhugeja Lianga (181-234, zastopal Shu Hana) in njegovega nasprotnika Menghuoja, toda na splošno je kitajska vladavina na tem področju ostala posredna in šibka. Poleg tega so v tem obdobju potekala različna migracijska gibanja, ki so bila usmerjena predvsem na jug, saj je bilo na voljo več in bolj svobodnih zemljišč.

Z združitvijo Kitajske pod dinastijama Sui in Tang, se je povečal tudi pritisk na današnji Junan. Dvor je med drugim želel nadzorovati trgovino v Indijo, napotil je vojake proti kuanskemu prebivalstvu in sprejel stališče lokalnih manjših knezov. Leta 621 je bila v Junanu ustanovljena prefektura, vendar je vladavina Kitajske trajala le do leta 750. V tridesetih letih 8. stoletja je lokalni princ Pilugoe na banketu izločil svoje tekmece in ustanovil kraljestvo Nanzhao, večnacionalno državo. To se je uveljavilo (s podporo Tibeta) okoli leta 750 vojaško proti Tang Kitajski in nato v 9. stoletju začasno vključeval dele Burme, Tajske, Vietnama in celo Sečuana. V 10. stoletju je bila po ponovnih spremembah dinastije po Duanu Sipingu (članu Bai) ponovno imenovana Kraljevina Dali.

Neodvisnost države so leta 1253/4 končali Mongoli pod kraljem Kublajkanom, ki naj bi z minimalnim prelivanjem krvi osvojil prestolnico Dali in kralja postavil za vazala. Leta 1274 je v Junan prišel civilni guverner Sayyid Ajall Shams ad-Din Umar, katerega videz ni pomenil le dokončne priključitve Kitajski, temveč tudi uvedbo islama.

Ko so sredi 14. stoletja strmoglavili mongolsko oblast, je provinca Junan sprva ostala razmeroma tiha in neopažena: dinastija Ming je napredoval šele leta 1382 in lokalni mongolski princ Basalawarmi si je vzel življenje. Med stabilizacijo svojega režima so Mingi konec 14. stoletja preselili milijone nezaželenih ljudi iz regije okoli Nandžinga v Junan, zlasti v Kunming. S prakso ustanavljanja vojaških kolonij (tuntian) je kitajsko prebivalstvo hitro naraščalo, prednostno se je širilo po dolinah in depresijah ter domorodno prebivalstvo izrivalo v gore. Kljub temu je jug province še vedno ostal razmeroma.

Samostan Ganden Sumtseling v Shangri-La (Džongdian).

Potem ko je Mandžu strmoglavil južni Ming, se je uspešni general Wu Sangui osamosvojil v Kunmingu in tam ustvaril nekakšno kraljestvo, ki je bilo ponovno vključeno šele leta 1681.

V 19. stoletju so kitajsko cesarstvo pretresali številni notranji nemiri, tudi v Junanu, kjer so prvi muslimanski upori izbruhnili že v letih 1818 in 1834–40. Hkrati z vstajo Taiping, je bila leta 1853 velika vstaja muslimanov, tako imenovani upor Panthay. Med uporniki je prevladoval neki Du Wenxiu, ki je vladal kot sultan v Daliju in poslal tudi veleposlanika v Veliko Britanijo. Toda uporniki niso mogli zadržati Kunminga in leta 1872 so Yunnan končno prevzele cesarske sile. Med to vstajo je bilo ubitih milijon ljudi.[4] V naslednjih desetletjih provinca ni nikoli več počivala.

Leta 1894 je George Ernest Morisson, avstralski dopisnik ‘’Timesa’’, potoval iz Pekinga v Burmo pod britansko vlado prek Junana. Njegova knjiga[5] zelo podrobno opisuje njegove vtise.

Po padcu imperija in propadu centralne moči, ki se je začel z njim, so v prvi polovici 20. stoletja province vladali poveljniki. Tang Chiyao je okoli leta 1920 kontroliral Junan, okoli leta 1926 pa je nadzoroval tudi sosednjo provinco Guidžou. V Guidžouju je po letu 1935 prevladovala vlada Kuomintanga, v Junanu pa je kljub Burmanski cesti, ki je bila za nacionaliste strateško pomembna, regionalni general Lung Yun ostal na oblasti do leta 1945.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Junan je provinca, ki predstavlja najbolj očitne kulturne in geografske razlike na Kitajskem. Za provinco je značilna zelo velika biotska raznovrstnost. Zadnjih 250 divjih slonov na Kitajskem živi v Junanu in je pod strogim varstvom. Za naravne enote je značilen kontrast med zasneženimi gorami in visokogorskim rastlinjem ter dolinami s subtropsko do tropsko vegetacijo.

Reke[uredi | uredi kodo]

Skozi provinco teče več glavnih rek:

  • reka Jangce (長江 / 长江, Cháng Jiāng), največja kitajska reka, ki se izliva v Vzhodnokitajsko morje blizu Šanghaja,
  • Zgornji tok reke Mekong, ki se na kitajskem območju imenuje Lancang Džiang (瀾滄江 / 澜沧江, Láncāng Jiāng), in teče skozi Laos, Kambodžo in [[Vietnam]g ter se izliva v Južnokitajsko morje,
  • Rdeča reka (元 江, Yuán Jiāng), ki teče skozi severni Vietnam (vključno s Hanojem) in se izliva v Južnokitajsko morje,
  • Salween (怒江, Nù Jiāng), ki teče dolvodno skozi Mjanmar (Burma) in se izliva v Andamansko morje.

Meje[uredi | uredi kodo]

Junan meji na avtonomni regiji Tibet (Xīzàng Zìzhìqū, 西藏自治区) in Guangši (Guǎngxī Zhuàng Zìzhìqū, 广西壮族自治区) ter provinci Sečuan (Sìchuān, 四川) in Guidžou (Guìzhōu, 贵州). Sosednje države so Vietnam, Laos in Mjanmar (Burma). Bližina jugovzhodne Azije zagotavlja raznolike kulturne vplive in medsebojne odnose.

Narodni parki[uredi | uredi kodo]

Unescova svetovna dediščina[uredi | uredi kodo]

Demografija[uredi | uredi kodo]

Manjšina Ji v narodnih nošah

Junan je Kitajska provinca z največjo etnično raznolikostjo. Približno 38 % prebivalstva te države, ki jo gorski grebeni delijo na majhna območja, pripada narodnostnim manjšinam. Sem spadajo naslednja ljudstva in etnične skupine: Yi (10,9 % celotnega prebivalstva), Bai (3,6 %), Hani (3,4 %), Dai (2,7 %), Džuang (2,6 %), Miao (2,6 %), Hui (1,5 %), Lisu (1,5 %), Lahu (1,1 %), Va, Našji, Mosuo, Yao, Tibetanci, Jingpo, Blang, Primi, Nu, Ačang , Jino, Mongoli, Derung, Manču, Sui in Boujei.

Konec 19. stoletja so Hui (Panthaj) in druga muslimanska ljudstva na Kitajskem predstavljali več kot 31 % tedanjega prebivalstva (3,75 milijona od 12 milijonov prebivalcev).[11] Danes je le 1,5 %.

Od 55 uradno priznanih etničnih skupin na Kitajskem jih 36 živi v Junanu.[12]

Leta 2013 je bila povprečna pričakovana življenjska doba 69,5 leta, kar je pod kitajskim povprečjem.[13]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Razvoj prebivalstva v provinci od leta 1964..

Leto Število preb.[14]
Stanje 1954 17.472.737
Stanje 1964 20.509.525
Stanje 1982 32.553.817
Stanje 1990 36.972.610
Stanje 2000 42.360.089
Stanje 2010 45.966.766
Ocena 2016 47.710.000

Administrativne enote[uredi | uredi kodo]

Yunnan je sestavljen iz osmih mest na ravni prefekture in osmih avtonomnih okrožij:

  • Mesto Kunming (昆明市)
  • Mesto Čjudžing (曲靖市)
  • Mesto Jušji (玉溪市)
  • Mesto Baošan (保山市)
  • Mesto Džaotong (昭通市)
  • Mesto Lidžiang (丽江市)
  • Mesto Pu’er (普洱市)
  • Mesto Lincang (临沧市)
  • Avtonomno okrožje Wenšan, za manjšinama Džuang in Miao (文山壮族苗族自治州)
  • Avtonomno okrožje Honghe, z manjšinama Hani in Ji (红河哈尼族彝族自治州)
  • Avtonomno okrožje Šjišuangbana, z manjšino Dai (西双版纳傣族自治州)
  • Avtonomno okrožje Čušjiong, z manjšino Ji (楚雄彝族自治州)
  • Avtonomno okrožje Dali, z manjšino Bai (大理白族自治州)
  • Avtonomno okrožje Dehong, z manjšinama Dai in Jingpo (德宏傣族景颇族自治州)
  • Avtonomno okrožje Nudžiang, z manjšino Lisu (怒江傈傈族自治州)
  • Avtonomno okrožje Dêčjên, za manjšino Tibetancev (迪庆藏族自治州)

Od decembra 2016 je bilo omenjenih 16 upravnih enot nadalje razdeljenih na 16 mestnih četrti, 15 samostojnih mest, 69 okrožij in 29 avtonomnih okrožij.[15] Konec leta 2019 je bilo 17 mestnih okrožij, 17 samostojnih mest, 66 okrožij in 29 avtonomnih okrožij. V naslednji tabeli so navedene upravne enote. V naslednji tabeli so navedene upravne enote:

Administrativna karta Junana # Regija kitajsko Hanyu pinjin Sedež Površina
(km²)
štev. preb.
(2015)
Yunnan admin.svg
— Mesta brez okrožja —
1 Kunming kitajščina: {{{1}}} Kūnmíng Shì Čenggong 21.473 6.670.000
2 Čjudžing kitajščina: {{{1}}} Qǔjìng Shì Čjilin 29.855 6.042.000
3 Jušji kitajščina: {{{1}}} Yùxī Shì Hongta 15.285 2.360.000
4 Baošan kitajščina: {{{1}}} Bǎoshān Shì Longjang 19.637 2.578.000
5 Džaotong kitajščina: {{{1}}} Zhāotōng Shì Džaojang 23.021 5.424.000
6 Lidžiang kitajščina: {{{1}}} Lìjiāng Shì Gučeng 21.219 1.279.000
7 Pu’er kitajščina: {{{1}}} Pǔ'ěr Shì Simao 45.385 2.602.000
8 Lincang kitajščina: {{{1}}} Líncāng Shì Linšjiang 24.469 2.507.000
— Avtopnomna okrožja—
9 Dehong kitajščina: {{{1}}} Déhóng Dǎizú Jǐngpōzú Zìzhìzhōu Mang 11.526 1.270.000
10 Nudžiang kitajščina: {{{1}}} Nùjiāng Lìsùzú Zìzhìzhōu Lušui 14.703 541.000
11 Dêčjên kitajščina: {{{1}}} Díqìng Zàngzú Zìzhìzhōu Shangri-La 23.870 407.000
12 Dali kitajščina: {{{1}}} Dàlǐ Báizú Zìzhìzhōu Dali (mesto) 29.459 3.540.000
13 Čušjiong kitajščina: {{{1}}} Chǔxióng Yízú Zìzhìzhōu Čušjiong (mesto) 29.258 2.730.000
14 Honghe kitajščina: {{{1}}} Hónghé Hānízú Yízú Zìzhìzhōu Mengzi 32.930 4.645.000
15 Wenšan kitajščina: {{{1}}} Wénshān Zhuàngzú Miáozú Zìzhìzhōu Wenšan (mesto) 32.239 3.603.000
16 Šjišuangbana kitajščina: {{{1}}} Xīshuāngbǎnnà Dǎizú Zìzhìzhōu Džinghong 19.700 1.163.000

Večja mesta[uredi | uredi kodo]

Številke prebivalstva temeljijo na popisu prebivalstva leta 2010 in se nanašajo na dejansko urbano naselje. Leta 2014 je 41,7 % prebivalstva živelo v mestih ali mestnih območjih.[16]

Rang Mesto št. preb. Rang Mesto Št. preb.
1 Kunming 3.278.777 6 Jušji 306.879
2 Šjuanwei 584.076 7 Baošan 263.380
3 Čjudžing 468.437 8 Džaotong 255.861
4 Dali (mesto) 367.122 9 Fujuan 249.312
5 Čušjiong (mesto) 331.991 10 Anning 242.151

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Na zemlji lahko dve stvari resnično premagajo sečuansko omako. Džuan ča (opečni čaj) je eden takšnih. Eno kilogramsko opeko, ki jo zarežemo na zadnji strani, lahko razbijemo na osem manjših kosov. Večina čajnih opek Džuan ča prihaja iz južnega Junana na Kitajskem in iz nekaterih provinc Sečuana. Čajne opeke so narejene predvsem iz širokolistne čajne rastline Dajeh (Camellia Assamica). Čajni listi so pakirani v lesene kalupe in stisnjeni v blokovsko obliko.

Leta 2015 se je gospodarstvo Junana uvrstilo na 23. mesto med kitajskimi provincami z BDP 1,37 bilijona juanov (220 milijard dolarjev). BDP na prebivalca je znašal 31.265 juanov (4.707 USD / PKM: 9.002 USD) na leto (30. mesto med kitajskimi provincami). Stopnja blaginje v provinci je bila tako približno enaka Jamajki in je znašala le 58 % kitajskega povprečja.[17]

Čaj je eden najbolj znanih izdelkov. Slavni Pu'er čaj je dobil ime po mestu Pu'er. Črni čaji iz Junana se skoraj izključno izvažajo, vendar na mednarodnih trgih ne dosegajo tako visokih cen kot čaji iz sosednje province Sečuan. Kavo v Junanu gojijo od konca 19. stoletja, površine, ki jih zasedajo nasadi kave, so dosegle skoraj 25.000 hektarjev.[18]

Junan je do leta 2016 zgradil sončni park s 3 GW.[19]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Riževe terase v gorah okrožja Juanjang
Reka Baišui s snežno goro Žadastega zmaja v ozadju

Provinca Junan je zaradi svojih pokrajin, blagega podnebja in kulturne raznolikosti ena največjih kitajskih turističnih destinacij. Večina obiskovalcev je kitajskih turistov, čeprav potovanja v Junan organizira tudi vedno večje število tujih potovalnih agencij. Celinski turisti potujejo množično; 2,75 milijona Kitajcev oktobra med državnimi prazniki obišče Junan. Počasi se razvija tudi drugačen trend; majhnega in okolju prijaznega ekoturizma. Trenutno se projekti na tem področju pogosto ustanavljajo s pomočjo nevladnih organizacij.

Leta 2004 so prihodki od turizma znašali 37 milijard RMB in tako predstavljali 12,6 % deželnega BDP. Še en podatek, ki kaže na pomen turizma v provinci Junan, je glavno mesto Kunming, ki vsaki dve leti gosti China International Travel Mart. Ta turistični sejem je največji te vrste v Aziji in je pomembna platforma za strokovnjake v tem sektorju. V letu 2005 je bilo prisotnih več kot 80 držav in regij.

Turizem naj bi še naraščal. Leta 2010 je provinca sprejela več kot 2,3 milijona čezmorskih turistov, provincialni turistični urad Junan pa želi v okviru 12. petletnega razvojnega načrta za turizem pridobiti 4,3 milijona tujih prihodov. Mesto Kunming naj bi med letoma 2012 in 2016 dodalo 11 novih srednje do vrhunskih hotelov z okoli 4000 sobami. [94]

Nature Conservancy in kitajska vlada sta se združila, da bi sklenila partnerstvo in raziskala možnost, da pustolovski turizem pripeljej na reke jugozahodne Kitajske. Dvomesečna odprava bele vode je raziskala od Mesečeve soteske reke Mekong do Velikega ovinka reke Jangce. Odprava je partnerstvu zagotovila dragocene informacije in jih spodbudila, naj upoštevajo varnost, kulturo, ekonomijo in ohranitev province Junan. Ustvarjanje sektorja pustolovskega turizma bi prinesla dragocene gospodarske vire gospodarsko težavnemu prebivalstvu, ki se je nekoč zanašalo na dohodek od sečnje, preden je bilo to prepovedano zaradi krčenja gozdov.

Turistična središča v provinci Junan so:

  • Dali, zgodovinsko središče kraljestev Nandžao in Dali.
  • Čušjiong, prva postaja na poti do Dalija in Lidžianga. Dom etnične manjšine Ji in njihovo starodavno mesto.
  • Džinghong, središče in prestolnica avtonomne prefekture manjšine Šišjuangbana Dai.
  • Lidžiang, mesto manjšine Našji. Od leta 1997 je na seznamu Unescove svetovne dediščine.
  • okrožje Šjamgji'njilha (znano tudi kot Šangri-La in prej Džongdian), etnično tibetansko okrožje in okrožje, visoko v jugozahodnih gorah Junana.
  • Šilin (Kamniti gozd), niz kraških izdankov vzhodno od Kunminga.
  • Juanjang, naselje manjšine Hani z velikimi riževo terasastimi gorami.
  • Šjišuangbana, nacionalno letovišče, znano po svojih naravnih in kulturnih znamenitostih.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Mošeja Gučeng, Junan
  • Ribnik Črnega zmaja (kitajsko 黑龍潭; pinjin: Hēilóngtán); znameniti ribnik v slikovitem parku Žada (Yu Quan Gong Yuan) ob vznožju Slonovega hriba, kratek sprehod severno od starega mesta Lidžiang;
  • Baišuitai (kitajsko白水台); vas med Lidžiangom in Šangri-La, blizu zgornje doline reke Jangce je znan po naravnih mineralnih terasah;
  • Cangšan (kitajsko蒼山; pinjin: Cángshān); je pogorje takoj zahodno od Dalija, najvišji vrh, Malong, je 4.122 m, vendar pogorje vključuje še 18 vrhov, ki so visoki nad 3.500 m;
  • Jezero Erhai (kitajsko 洱海; pinjin: Ěrhǎi); je drugo največje gorsko jezero na nadmorski višini 1972 metrov z obsegom 116 km
  • Kotlina Ganlan
  • Park Zelenega jezera v mestu Kunming
  • Snežna gora Žadastega zmaja (kitajsko玉龍雪山; pinjin: Yùlóng Xuěshān) je gorski masiv z najvišjim vrhom Šanzidou (陡 陡) in nadmorsko višino 5596 m
  • Reka Lancang (Mekong)
  • Park Manting (Čunhuan park) v Džinghongu
  • Snežne gore Meili v Dečjinu dosežejo 6000 m, najvišji vrh je Kawagebo, ki se dvigne na 6740 m
  • Tempelj Pudžjan
  • Naravni rezervat Sančahe v Džinghongu
  • Šašji (kitajsko 沙溪), staro mestno jedro; Trg Sideng v mestu Šaši je bil leta 2001 dodan na seznam svetovnih spomenikov 100 najbolj ogroženih krajev
  • Kamniti gozd (kitajsko 石林; pinjin: Shílín) opazen sklop apnenčastih tvorb, ki se obsegajo približno 500 km2; Od leta 2007 sta dva dela najdišča, Naigu Stone Forest (乃 古 石林) in vas Suogeyi (所 各 邑 村) del Unescove svetovne dediščine
  • Tri pagode: tempelj Čongšeng (kitajsko: 崇 圣 寺 三塔; pinjin: Chóngshèng Sì Sāntǎ), skupina treh neodvisnih pagod, razporejenih na vogalih enakostraničnega trikotnika
  • vroči vrelci Tengčong (kitajsko騰衝; pinjin: Téngchōng); kraj znan po svoji vulkanski aktivnosti
  • Soteska Tigrovega skoka (kitajsko 虎跳峡; pinjin: Hǔ tiào xiá) je slikovit kanjon na reki Jinša, primarnem pritoku zgornje reke Jangce.
  • Center za obiskovalce narave in kulture severozahodni Junan
  • Šjišuangbana tropski vrt
  • Juantong (kitajsko圓通寺; pinjin: Yuántōng Sì), tempelj starodavni budistični tempelj v Kunmingu
  • Muzej junanske province

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 《2013中国人类发展报告》 (PDF) (kitajščina). United Nations Development Programme China. 2013. Pridobljeno dne 2014-05-14.
  2. David Paterson, Kunming Institute of Botany’s honorary senior horticulturalist and former director of the Royal Botanic Garden in Edinburgh, Scotland
  3. Lee, James (1982). "The Legacy of Immigration in Southwest China, 1250-1850". Annals de démographie historique. 1982: 279–304.
  4. Günter Kettermann: Atlas zur Geschichte des Islam, S. 127 (Islam in China). Darmstadt 2001
  5. An Australian in China
  6. "Lijiang is to build Laojunshan National Park". Kunming. 2009-01-09. Pridobljeno dne 2013-11-17.
  7. unesco[1]
  8. unesco[[2]]
  9. UNESCO World Heritage Centre. "South China Karst - UNESCO World Heritage Centre". Whc.unesco.org. Pridobljeno dne 2013-11-17.
  10. Unesco[3]
  11. Meyers Konversationslexikon, Band 4, S. 47 (China, Bevölkerung) und S. 51 (Religionen). fünfte Auflage, Leipzig/Wien 1897
  12. Open Doors. 03/11, Open Doors Schweiz, Romanel-sur-Lausanne 2011, S. 9.
  13. 中国统计年鉴-2013. Pridobljeno dne 2018-05-06.
  14. China: Provinzen und größere Städte - Einwohnerzahlen, Karten, Grafiken, Wetter und Web-Informationen. Pridobljeno dne 2018-05-06. (de)
  15. Manjkajoč parameter "zugriff" ali "zugriff-jahr" (help) 2016年贵州省行政区划 („Administrative Aufteilung der Provinz Guizhou im Jahr 2016“). www.xzqh.org, 2016-12-02.. (zh)
  16. Yunnan (China): Prefectural Division, Major Cities & Counties - Population Statistics, Maps, Charts, Weather and Web Information. Pridobljeno dne 2018-03-10. (en)
  17. National Data. Pridobljeno dne 2017-12-04.
  18. Kaffees der Welt - Band 1: Yunnan
  19. http://www.iwr.de/news.php?id=23880

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]