Slovensko avtocestno omrežje
Slovensko avtocestno omrežje (tudi avtocestni križ) obsega pet avtocest in pet hitrih cest, katerih skupna dolžina je januarja 2020 znašala 603,16 km.[1] Avtocestno omrežje upravlja in vzdržuje Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS).
V Sloveniji veljajo omejitve hitrosti 130 km/h na avtocestah in 110 km/h na hitrih cestah.
Del slovenskega avtocestnega omrežja leži v smereh pomembnih X. in V. panevropskega prometnega koridorja. X. koridor poteka v smeri sever–jug preko Salzburga skozi predor Karavanke do Ljubljane–Zagreba–Beograda–Niša–Skopja do Soluna. V. koridor pa poteka v smeri vzhod–zahod, v Slovenijo pride iz Benetk–Trsta v Koper–Ljubljana–Maribor–Pince–Budimpešta–Užgorod–Lvov do Kijeva.
Prvih 30 kilometrov štiripasovne avtoceste v Sloveniji (in tudi v SFRJ) je predstavljal odsek Vrhnika–Postojna, ki je v uporabi od 29. decembra 1972.
Avtoceste[uredi | uredi kodo]
| Avtocesta | Potek | Dolžina |
|---|---|---|
|
Šentilj (Avstrija)–Maribor–Celje–Ljubljana–Postojna–Koper (Srmin, H5) | 245,3 km |
|
Karavanke (Avstrija)–Kranj–Ljubljana (Kozarje, A1)–Ljubljana (Malence, A1)–Novo mesto–Obrežje (Hrvaška) | 175,5 km |
|
Divača (Gabrk, A1)–Sežana–Fernetiči (Italija) | 12,3 km |
|
Maribor (Slivnica, A1)–Ptuj–Gruškovje (Hrvaška) | 34,6 km |
|
Maribor (Dragučova, A1)–Murska Sobota–Pince (Madžarska) | 79,6 km |
Hitre ceste[uredi | uredi kodo]
| Hitra cesta | Potek | Dolžina |
|---|---|---|
|
Ljubljana (Zadobrova, A1)–Ljubljana (Koseze, A2) | 10,2 km |
|
Razdrto (Nanos, A1)–Ajdovščina–Vrtojba (Italija) | 42,1 km |
|
Plavje (Italija)–Koper | 7,8 km |
|
Koper (Škocjan, H5)–Izola | 5,2 km |
|
Lendava (Dolga vas, A5)–Dolga vas (Madžarska) | 3,5 km |
Cestninjenje[uredi | uredi kodo]
Slovenija uporabo avtocest zaračunava s cestnino. Vozila z največjo dovoljeno maso do 3,5 tone cestnino plačujejo z nakupom vinjete, medtem ko vozila z nad 3,5 tonami največje dovoljene mase uporabljajo elektronsko cestninjenje. Posebej se na cestninski postaji plačuje cestnina za avtocestni predor Karavanke.[2]
Prve slovenske avtoceste so uporabljale zaprt sistem cestninjenja s cestninskimi postajami na uvozih in izvozih ter s plačilom cestnine glede na prevoženo razdaljo. Na kasneje zgrajenih odsekih je bil uveden odprti sistem cestninjenja z enkratnim plačilom cestnine na čelnih cestninskih postajah. Leta 1995 je bil uveden sistem avtomatskega brezgotovinskega cestninjenja (ABC), ki je omogočal samodejno plačilo cestnine brez ustavitve.[3]
Od 1. julija 2008 je za osebna vozila pričel veljati vinjetni sistem. Vozila nad 3,5 tonami so cestninske postaje naprej uporabljala do 1. aprila 2018, ko so začela uporabljati elektronsko cestninjenje.[2] Od leta 2018 poteka rušenje cestninskih postaj (skupno jih je bilo 34), od tega jih je leta 2018 bilo odstranjenih 12, leto kasneje pa 21[4].
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ "Uredba o kategorizaciji državnih cest". pisrs.si. Pridobljeno dne 1. 1. 2020.
- ↑ 2,0 2,1 "Cestninski sistem". www.dars.si. Pridobljeno dne 6. 12. 2019.
- ↑ "Cestnina za vse: od avtocest do gozdnih poti". Dnevnik. 13. 9. 2006.
- ↑ "Poslavlja se še zadnja cestninska postaja". www.mojprihranek.si. Pridobljeno dne 29. 10. 2021.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
 |
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Slovensko avtocestno omrežje |
