Avtocestni predor Karavanke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Predor Karavanke
Karawankentunnel Südportal+Nordportal.png
Uvoza v predor s slovenske (zgoraj) in z avstrijske strani (spodaj)
Osnovni podatki
Lokacija Hrušica, Občina Jesenice,
Zastava Slovenije Slovenija
Šentjakob v Rožu, Koroška,
Zastava Avstrije Avstrija
Koordinati 46°28′53″N 14°01′11″E / 46.48139°N 14.01972°E / 46.48139; 14.01972Koordinati: 46°28′53″N 14°01′11″E / 46.48139°N 14.01972°E / 46.48139; 14.01972
Trasa Autokinetodromos A2 number.svg Avtocesta A2, Slovenija
A11-AT.svg Avtocesta A11, Avstrija
Delovanje
Začetek del 1986
2018 (druga cev)
Odprt 1991
predv. 2024 (druga cev)
Operater DARS / ASFiNAG
Vrsta Enocevni (druga cev v gradnji)
Cestnina 7,20 € (osebna vozila)
Tehnični podatki
Dolžina 7864 m
Število pasov 2
Delovna hitrost 80 km/h
Portalna zgradba avtocestnega predora Karavanke
Lega Občina Kranjska Gora
RKD št. 30055 (opis enote)[1]

Predor Karavanke (nemško Karawankentunnel) je avtocestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Poteka pod istoimenskim gorovjem (pod Hruškim vrhom nedaleč od Rožce nad Hrušico) in povezuje slovensko avtocesto A2 z avstrijsko A11. Dolžina predora je 8019 metrov med portaloma, rudarska (izkopna) dolžina pa znaša 7864 metrov (dolžina slovenskega dela 3750 m),[2] s katero so Karavanke najdaljši cestni predor v Sloveniji. Zgrajen je bil v letih 1986 do 1991, s čimer sta bili razbremenjeni edini dotedanji cestni povezavi med severozahodno Slovenijo in Avstrijo, Ljubelj in Korensko sedlo.

Predor Karavanke upravljajo z obeh strani meje iz nadzornih centrov, in sicer izmenično: ko en mesec predor nadzira in upravlja z njim slovenska stran, je avstrijska v pripravljenosti, in obratno.

Gradnja in odprtje[uredi | uredi kodo]

Načrte za predor je v poznih 1970. letih izdelalo avstrijsko ministrstvo za promet. Čeprav je bil sprva načrtovan kot dvocevni predor (dvopasovna cev za vsako prometno smer), je bila zaradi premajhne količine prometa zgrajena samo ena cev, po katerem poteka promet dvosmerno. Vrtanje se je začelo na slovenski strani avgusta 1986 in na avstrijski junija leto kasneje,[3] 1. junija 1991 pa je bil slovesno predan prometu.

Gradnja prve cevi karavanškega predora je stala okoli 160 milijonov današnjih evrov, od česar je okoli 87 milijonov (1,2 milijarde šilingov) prispevala Avstrija.[3]

Manj kot mesec dni po odprtju je bila slovenska stran predora prizorišče osamosvojitvenega spopada med Teritorialno obrambo in JLA.

Do vstopa Slovenije v schengensko območje leta 2007 se je na avstrijski in na slovenski strani izvajal mejni nadzor.

Oprema[uredi | uredi kodo]

Ob izgradnji je bil karavanški predor eden najsodobneje opremljenih predorov, saj je bila varnost v njem zagotovljena s sistemom nadzornih in varnostnih naprav: klica v sili, sistema za zaznavanje požarov, sistema prometne signalizacije, sistema video nadzora, radijskih in telefonskih zvez, sistema za nadzor zraka in prezračevanja. Po celotni dolžini je nadzorovan s 46 video kamerami, na vsakih 400 metrov so odstavne niše, niše za klic v sili, po celotni dolžini pa je opremljen tudi s protipožarno zaščito - z linijskimi, optičnimi in ročniki senzorji za detekcijo ogljikovega monoksida in požara. V predoru delujejo neprekinjene radijske zveze, namenjene vzdrževalcem, policiji, gasilcem in reševalcem. Krmiljenje prometa poteka s pomočjo daljinsko vodenih semaforjev, spremenljivih prometnih znakov in je avtomatsko, lahko pa je tudi ročno in po predhodno določenem programu - denimo v primeru požara ali vzdrževalnih del.

Gradnja druge cevi[uredi | uredi kodo]

Začetek gradnje nove cevi, Avstrija, 18. september 2018

Zaradi naraščanja količine prometa so iz leta v leto pogostejši postajali kilometrski zastoji pred vhodom v predor, posebej ob koncih tedna in med poletno sezono. Zaradi povečanja pretočnosti in izboljšanja varnosti se je znova začela preučevati možnost izgradnje druge cevi. Leta 2015 je bil podpisan dogovor za izgradnjo druge cevi predora Karavanke vzhodno od obstoječe, katere načrtovana dolžina znaša 7948 metrov (3546 m na slovenski in 4402 na avstrijski strani).[4]

Pred začetkom gradnje nove cevi je bil na avstrijski strani zgrajen podaljšek avtoceste za dostop do bodočega vhoda, vključujoč 350-metrski viadukt. Njegova gradnja se je začela septembra 2015 in bila končana oktobra 2017.[4]

18. septembra 2018 se je začelo vrtanje z avstrijske strani.[5] Za izvedbo je bilo v Avstriji izbrano domače podjetje Swietelsky, medtem ko je na DARS-ovem razpisu z najcenejšo ponudbo zmagalo turško podjetje Cengiz İnşaat. Po njegovi izbiri so se neizbrani izvajalci na izid pritožili, zaradi česar so se začetki del na slovenski strani zakasnili.[5]

Nova cev je za dokončanje predvidena februarja 2024. Takoj po odprtju bo ves promet preusmerjen skozi novozgrajeno cev, medtem pa bo obstoječa cev zaprta ter deležna obsežne prenove in posodobitve. V začetku leta 2026, ko naj bi po načrtih bila zaključena tudi obnova, bo v karavanškem predoru naposled ukinjen dvosmerni promet in omejitev hitrosti zvišana s trenutnih 80 na 100 km/h.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 30055". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 
  2. "Mineva 25 let od odprtja predora Karavanke". www.dars.si. 1. 6. 2016. Pridobljeno dne 24. 9. 2018. 
  3. 3,0 3,1 "Neubau zweite Röhre Karawankentunnel auf der A 11 Karawanken Autobahn". www.asfinag.at (nemščina). Pridobljeno dne 24. 9. 2018. 
  4. 4,0 4,1 "Feierlicher Tunnelanschlag für den Vollausbau Karawankentunnel". www.asfinag.at (nemščina). 18. 9. 2018. Pridobljeno dne 29. 9. 2018. 
  5. 5,0 5,1 "Predor Karavanke: zakaj Avstrijci kopljejo, v Sloveniji pa smo še sredi razpisa?". Dnevnik. 1. 10. 2018. Pridobljeno dne 1. 10. 2018. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]