Video nadzor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nadzorne kamere

Video nadzor,  znan tudi kot zaprta televizija (CCTV)[1][2] je uporaba video kamer za prenos signala na določeno mesto na omejenem naboru monitorjev. Od televizijske oddaje se razlikuje po tem, da se signal ne oddaja odkrito, čeprav lahko uporablja točke od točke do točke (P2P), točke od točke do več točk (P2MP) ali žične ali Wi-Fi brezžične povezave v mrežo. Čeprav skoraj vse video kamere ustrezajo tej definiciji, se izraz najpogosteje uporablja za tiste, ki se uporabljajo za nadzor na območjih, ki jih bo morda treba spremljati, kot so banke, trgovine in druga področja, kjer je potrebna varnost. Čeprav se videotelefonija le redko imenuje "CCTV", je izjema uporaba videa v izobraževanju na daljavo, kjer je to pomembno orodje.[3][4]

Nadzor javnosti s pomočjo CCTV je pogost na številnih področjih po svetu. V zadnjih letih je bila uporaba telesnih obrabljenih video kamer uvedena kot nova oblika nadzora, ki se pogosto uporablja pri pregonu, s kamerami, nameščenimi na prsih ali glavi policista. Video nadzor je sprožil pomembno razpravo o usklajevanju njegove uporabe s pravico posameznikov do zasebnosti, tudi kadar je v javnosti.[5][6]

V industrijskih obratih se lahko CCTV oprema uporablja za opazovanje delov procesa iz osrednje kontrolne sobe, na primer kadar okolje ni primerno za ljudi. CCTV sistemi lahko delujejo neprekinjeno ali le, če je to potrebno za spremljanje določenega dogodka. Naprednejša oblika CCTV, ki uporablja digitalne video snemalnike (https://en.wikipedia.org/wiki/Data_validation_and_reconciliation DVR), omogoča snemanje za več let z različnimi možnostmi kakovosti in zmogljivosti ter dodatnimi funkcijami (kot so zaznavanje gibanja in opozorila po e-pošti). V zadnjem času decentralizirane IP-naslov kamere, ki so morda opremljene s senzorji milijona slikovnih pik, podpirajo snemanje neposredno na omrežne pomnilniške naprave ali notranjo bliskavico za popolnoma samostojno delovanje.

Po ocenah bo do leta 2021[7] po vsem svetu v uporabi približno 1 milijarda nadzornih kamer. Približno 65% teh kamer je nameščenih v Aziji. Rast CCTV se v zadnjih letih upočasnjuje.  Uporaba te tehnologije je omogočila znatno rast državnega nadzora, bistven dvig metod naprednega družbenega spremljanja in nadzora ter številne ukrepe za preprečevanje kriminala po vsem svetu.[8]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Kamera za nadzor prometa

Nadzor

Video

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Kumar, Vikas; Svensson, Jakob (2015-06-30). Promoting Social Change and Democracy Through Information Technology (angleščina). IGI Global. ISBN 978-1-4666-8503-1.
  2. Dempsey, John (2007-07-18). Introduction to Private Security (angleščina). Cengage Learning. ISBN 978-0-534-55873-4.
  3. Verma, Romesh (2005-01-01). Distance Education In Technological Age (angleščina). Anmol. ISBN 978-81-261-2210-3.
  4. "INDEX TO VOLUME 7: 1986". Distance Education. Vol. 8 no. 1. 1987–03. str. 140–141. doi:10.1080/0158791870080113. ISSN 0158-7919.CS1 vzdrževanje: Date format (link)
  5. "What's Wrong With Public Video Surveillance?". American Civil Liberties Union (angleščina). Pridobljeno dne 2020-11-12.
  6. August 13, Erin Moriarty CBS; 2010; Pm, 6:52. "Surveillance Cameras and the Right to Privacy". www.cbsnews.com (angleščina). Pridobljeno dne 2020-11-12.
  7. Jan 10; Nash, 2020 | Jim (2020-01-10). "Global sales of video surveillance equipment projected to surpass $20 billion this year". Biometric Update (angleščina). Pridobljeno dne 2020-11-12.
  8. www.sdmmag.com https://www.sdmmag.com/gdpr-policy?url=https://www.sdmmag.com/articles/92407-rise-of-surveillance-camera-installed-base-slows. Pridobljeno dne 2020-11-12. Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)