Ulug Beg

Slika:Ulukbek01 reconstruction.jpg

Ulug-beg, obrazna rekonstrukcija

Slika:Ulugh.jpg

Ulug-beg upodobljen na sovjetski znamki

Mohamed Taragaj Mirza ibn Šahruh ibn Timur Ulug-beg [úlug-bég] (Ulugbek, Ulug Bek, Ulugh-bek, Ulugh Bek, Ulagh Beg, Ulugh Beg, Uluğ Bej) čagatajsko/perzijsko الغ‌بیگ), timuridski (tatarski, mongolski) sultan, astronom in matematik, * 1394, Soltanija, Timuridski Iran, † 27. oktober 1449, Samarkand na poti v Meko.

Timurjev čas

Ulug-beg je bil vnuk Timurja Lenka (Timurlenk) - Železnega hromca (Šepajočega) (1336-1405), pozneje znanega kot Tamerlana, ki je na okrutni način v Srednji Aziji osnoval veliko državo, segajočo od Delhija do Damaska ter od Aralskega jezera do Perzijskega zaliva. Timur je bil Džingiskanov potomec in eden najokrutnejših vladarjev v zgodovini, ki pa jih verjetno ne moremo kar prešteti na prste leve roke. Že kot mladenič je Timur prevzel oblast nad Transoksanijo. Nato se je osredotočil na Vzhodni Turkestan, si 7 let brez čustev prizadeval, da bi si ga podjarmil. Nato se je povezal s krimskim kanom Tokatmišem v boju proti Rusom in Litovcem. Kmalu ga ni mogel nihče več ustaviti. Perzija, Irak, Azerbajdžan, Gruzija in Armenija so zapovrstjo pokleknili. S premaganimi nasprotniki je ravnal tako brezsrčno in okrutno, da duševno prav gotovo ni bil povsem zdrav; kot nekakšen arabski Ivan Grozni, samo 150 let prej. Eden najbolj nečloveških dogodkov, ki jim je botroval, se je zgodil leta 1383. 2000 ujetnikov je dal zgnesti v živo gomilo in jih zazidati. Še istega leta je dal obglaviti 5000 ujetnikov in jih zložiti v ogromno piramido. Nato je leta 1386 ukazal pobiti vse prebivalce nekega podjarmljenega mesta. Ujetnike so pometali s pečine. V Delhiju pa je dal bojda poklati 100.000 zajetih. V Indijo je vdrl leta 1398 pod pretvezo, da so delhijski muslimanski sultani preveč strpni do svojih hindujskih podložnikov. Tako je vkorakal v Delhi in ga zmaličil v prah. Leta 1399 pa se je usmeril proti Sredozemlju in deželam, egiptovskega sultanata. Opustošil je mesti Alep in Damask. Leta 1400 je zavzel krščansko postojanko Sivas in dal njenih 4000 branilcev žive pokopati. Ko se je leta 1401 polastil Bagdada, je poklal njegovih 20.000 prebivalcev in porušil vse njegove najveličastnejše spomenike. Nato je vdrl v Turčijo, zavzel Ankaro in Smirno ter od egiptovskega sultana sprejel ponudbo o vdaji. Prelivanja krvi je bilo konec šele z njegovo smrtjo pri 68. letih.

Mladost

Od očeta, četrtega Timurjevega sina sultana Šahruha (Šah Ruk, Shah Rokh), ki je bil miroljubnejše in plemenitejše narave kot Timur, je Ulug-beg leta 1409 v upravo dobil najprej Samarkand. Šahruh je tedaj prestavil prestolnico v Herat v pokrajini Korasan. Samarkand leži v dolini reke Zerevšan južno od Rdeče puščave (Kizil-Kum) v današnjem Uzbekistanu. Grki so ga imenovali Marakanda, kasneje pa se je imenoval tudi Afrasijab. Mesto obstaja že od davnega 4. tisočletja pr. n. št. Starodavne razvaline ležijo severno od zdajšnjega mesta. Veljava tega kraja je, tako kot pri Palmiri v Siriji, rasla iz njegove lege ob svilni cesti, osrednji trgovski poti od Bližnjega vzhoda proti Kitajski. Prav zaradi pomembne lege je bilo neizbežno, da je skozi stoletja prehajal iz rok v roke. Zavzeli so ga Grki pod Aleksandrom Velikim, perzijski Samanidi, pa horezmski šahi, dokler ga ni leta 1220 končno razdejal Džingiskan. Samarkanda se je od nekdaj držal pridih čarobnosti. Ko je Aleksander Veliki prvikrat uzrl to častitljivo utrjeno mesto, je dejal: »Vse kar sem slišal, drži, a vendar je mnogo lepši, kot sem si bil kdajkoli zamišljal.« Aleksander pa ni mogel vedeti, da bo porušeno mesto kasneje doživelo še eno preobrazbo, ki jo bo zastavil Timur, nadaljevali pa njegovi nasledniki. Samarkand ne slovi samo po medresah na velikem Trgu Registan in po Timurjevi grobnici, ampak tudi po mošeji Bibi Hanum, eni največjih mošej sveta, ki je dobila ime po Timurjevi kitajski ženi. Mnogo islamskih stavb so postavili tudi Uzbeki, ki so leta 1500 zavzeli mesto. Pozneje je veličina Samarkanda počasi plahnela, vse dokler mu s prenovo v 19. stoletju niso povrnili nekdanjega sijaja.

S 17. leti je Ulug-beg leta 1411 postal vladar celotnega kanata Mavarannahr (Maveranahr, Mavarannhar). Začel se je navduševati nad pesništvom, zgodovino in še posebej nad astronomijo. Sčasoma mu ni bilo do tega, da bi, kakor njegova predhodnika, proslavil svoje ime z osvajalnimi vojnami. Postal je eden najbolj prosvetljenih ljudi svojega tanko odmerjenega časa.

Delo v astronomiji in matematiki

Vhod v nekdanji Ulug-begov observatorij Gurganski zidž

Glavni višinski kvadrant Gurganskega zidža

V bližini Samarkanda je leta 1424 začel z gradnjo observatorija in ga leta 1426 že kar junaško dokončal, za tedanji čas pravo čudo tehnike sredi zgradb vse preveč pravovernih gorečnežev. Observatorij je odprla njegova mati Gavhar-Šad. Že v svoji mladostni vnemi je leta 1420 na Trgu Registan zgradil in ustanovil prelepo prvo medreso ali muslimansko versko šolo. Pod vsako kupolo je predavalnica, v ozadju pa je velika mošeja. Zanimivo je tudi njeno pročelje, kjer sta narisana dva lika tigrov. To sta nenavadni izjemi, saj podobe ljudi in živali na šiitskih islamskih stavbah niso dovoljene. Pa tudi povezovanje Alaha s čimer koli razen s pisano besedo iz Korana sodi med najhujše grehe pravovernih muslimanov. Medreso je ustanovil tudi v Buhari. V observatoriju so začeli natančno opazovati, predvsem položaje zvezd in planetov. V skupnem delu so začeli sestavljati nove astronomske tabele, zadnje veliko delo arabske astronomije. V času njegovega vladanja je postal Samarkand, poleg Herata in Širaza, kulturno in znanstveno središče vse Srednje Azije. Skupaj s svojimi učenci je opazoval nebo in se ukvarjal z matematičnimi raziskavami. Sestavili so tabele za štetje let po različnih koledarjih, ki so jih v tistih časih uporabljala tamkašnja ljudstva. Omogočale so hitro in natančno določanje datumov posameznih dogodkov, ki jih kar pogosto omenjajo orientalski kulturni spomeniki in pisani dokumenti. Njihova astronomska opazovanja so pripeljala do rešitve nekaterih nalog praktične astronomije in teorije gibanj planetov, čeprav na tem področju dlje od Hiparha, Ptolemeja in at-Tusija niso prišli. Poleg tega pa so jim redna in natančna opazovanja omogočila sestavo zvezdnih katalogov.

Leta 1437 je na podlagi nekajletnih merjenj z velikanskim 50 m gnomonom podal dolžino siderskega leta S_U = 365,257037037...^d = 365^d 6^h 10^m 8^s. (napaka +58^s). To vrednost je za 28^s izboljšal 88 let pozneje, leta 1525 Kopernik, sklicujoč se na odlično Tabitovo oceno iz 9. stoletja, natančno na neverjetnih +2^s, gledano z današnjimi očmi. Z merjenji s pomočjo znanega, prečno v observatorij zidanega višinskega kvadranta, Fakrijevega sekstanta, s premerom okoli 36 m in z optično ločljivostjo 180" (ločnih sekund) je Ulug-beg sestavil zvezdni katalog Zidž Ulug-Begi za epoho 1437,5 z zvezdno karto 994 zvezd. To je bila obsežna in odlična predelava več predhodnih zvezdnih katalogov, predvsem pa Hiparhovega iz leta 129 pr. n. št. (135, 130, 127 pr. n. št.) in Ali Sufijevega iz leta 964. V arabskih zvezdnih katalogih je našel več napak in je na novo določil lege 994 zvezd. 27 zvezd je dodal iz Ali Sufijevega kataloga, ker so bile preveč južno, da bi jih lahko opazoval v Samarkandu. Njegov katalog je leta 1665 v Oxfordu izdal Hyde z naslovom Tabulae longitudinis et latitudinis stellarum fixarum ex observatione Ulugbeighi, leta 1767 G. Sharpe in leta 1843 Baily v zvezku xiii Memoirs of the Royal Astronomical Society.

Njegovo delo na tem področju lahko primerjamo z delom nemškega astronoma Bayerja (1572-1625) in še posebej z delom danskega astronoma de Braheja (1546-1601), dobro stoletje pozneje, katerega zidni kvadrant s premerom 3 m je imel ločljivost že 100" in je botroval Keplerjevim zakonom za gibanje Marsa in ostalih planetov. Eliptičnega gibanja planetov niti Ulug-beg niti de Brahe nista zaznala. To je uspelo šele Keplerju leta 1605 praktično, ter Newtonu in Halleyju leta 1684 teoretično. Ulug-begov učenec al Kaši Kašani je v delu Traktat o tetivi in sinusu našel pot do tako dobrih približkov sinusa 1 stopinje s poljubno natančnostjo. Sinus 1 stopinje je izračunal na 18 decimalk natančno 0,017452406437283571 z napako $+8\cdot 10^{-18}$. Celo danes je izračunavanje sinusa peš s tolikšno natančnostjo težavno in počasno delo. Le s to njegovo metodo so lahko okoli leta 1440 pripravili tudi tako dobre trigonometrične tabele v Ulug-begovem Gurganskem zidžu, v katerih so vrednosti kotnih funkcij natančne na 8 mest v 60. sestavu. Tabele so bile izboljšava Ptolemejevih tabel in so v zgodovini razvoja računske matematike nedvomno pomemben dogodek, čeprav dolgo niso bile na široko znane. Šele leta 1665 so jih prevedli v latinščino, vendar so bile de Braheove meritve že natančnejše in tako niso vplivale na razvoj astronomije. Čeprav so objavljali v arabščini in so jih prevajali v perzijščino, pozneje v Evropi niso slišali zanj. Njegova šola je dala poleg prispevkov k astronomiji tudi veliko nadarjenih računarjev. Tu se je prvič tako na široko v zgodovini začela ukvarjati z matematiko skupina učenjakov. V manjši meri so se že prej skupinsko ukvarjali z matematiko in astronomijo v središčih drugod po svetu, na primer v Srednji Aziji v Udžainu, Bagdadu, Misoreju, Haranu, Gasni, Raiju, Gurganu in Maragi. Tako je observatorij v Samarkandu postal prvo računsko središče sveta in to je njegov najpomembnejši prispevek.

Vladanje

Ko je leta 1447 kot sultan celotne timuridske države v tedanjem Turkestanu (Turkistanu) in Perziji nasledil svojega očeta, se je moral boriti z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Napredne misli ter njegovi izredni znanstveni uspehi in uspehi njegove skupine so seveda izpodkopavali verske dogme. Zato so popolnoma razumljivo vzbujali sovraštvo šejkov in samarkandskih dervišev. Slabih 40 let je vladal Samarkandu. V tem času so šejki nemalokrat nasprotovali svojemu vladarju. Obtoževali so ga, da je prelomil zakone šariata (šeriata) - osnovnega muslimanskega verskega nauka. Na povsem istoveten način in zaradi podobnih vzrokov ga je doletela enaka kruta usoda znanstvene izobčenosti kot Hajama, Bruna ali Galileja, tako da lahko brez zadržkov proglasimo leta 1092, 1449, 1600 in 1633 za najtemačnejša v vsej zgodovini astronomije. Verske ekstremiste je vodil hodža Ubaidula Akrar, vodja sufijskega reda Nakšbendi.

Končno se je Akraru posrečilo, da je proti Ulug-begu nizkotno naščuval enega od njegovih sinov, Abd-ul Latifa (Abd-al-Latifa). Jeseni 1449 je pri Samarkandu Abd-ul Latif premagal vojsko svojega očeta. Ulug-beg je skušal s sinom skleniti premirje, toda sin, obkrožen z Ulug-begovimi najhujšimi sovražniki, je sklenil, da se bo očeta dokončno znebil. Po nasvetu duhovščine je svojemu očetu predlagal, da obišče Meko, kjer naj bi se »spokoril za svoje grehe«. Ulug-begova karavana je res odpotovala proti muslimanskem svetem mestu, na poti pa so romarje zločinsko prestregli jezdeci, ki so jih bili iz Samarkanda poslali za njimi. Ujeli so znamenitega učenjaka in mu brez usmiljenja divjaško odsekali glavo. Tako je bil v 56. letu starosti v nezaslišani zaroti svojega lastnega sina ujet in izdajalsko ubit vladar, ki je bil bolj kot vojskovodja znan kot sloviti astronom in matematik, saj je do tistih dob osnoval največje astronomsko in računsko središče na svetu. Po njegovi smrti so njegov observatorij popolnoma porušili tako, da je deloval samo slabega četrt stoletja. V za astronomijo relativno kratkem času se niso mogli posvetiti zapletenim gibanjem planetov, njihova poznejša zapuščina v Turčiji pa tudi ni več dosti pomagala. Danes na ta dogodek spominja le še vhodna kvadratna zgradba, ki stoji v središču nekdanjega observatorija.

Mavzolej Grob knezov (Gur-i-Amir), grobnica Timuridov v Samarkandu.

V nagrobni kamen Ulug-begove grobnice, vnuka vladarja sveta, železnega hromca, velikega Timurja, je v starem tadžiškem jeziku vklesan naslednji zapis: »Ta svetli grob, to slavno mesto mučeništva, ta omamni vrt, ta nedosegljiva grobnica je namenjena zadnjemu počitku gospodarja, ki je s svojim prihodom počastil vrtove raja in osrečil prebivališče rajskih prebivalcev. Bil je slaven sultan, izobražen kalif, pomagal je svetu in veri. Njegovo ime je Ulug-beg - sultan, naj Alah blagoslovi njegov grob ...«

Ob robu Samarkanda, prestolnice Vzhodne države velikega Timurja, še danes stoji veličasten spomenik, ki nas spominja na moč in sijaj starih časov. To je mavzolej Grob knezov (Gur-i-Amir (Gur-i-Mur)), grobnica Timuridov, ki so ga dokončali v letu Timurjeve smrti leta 1405 za enega njegovih nečakov. Ima obliko masivnega stolpa z osemkotno osnovo in velikim valjastim tamburjem z enobarvno kupolo šotorske oblike z ozkimi rebri in drobnim ornamentom. V njem so pokopani Timur, trije njegovi sinovi in Ulug-beg, ki nekako ne sodi zraven. Njegov vnuk Babur, ustanovitelj Mogulskega imperija, je prenesel njegove ostanke v ta mavzolej.

Ko so leta 1941 ruski arheologi odprli Ulug-begov grob, so v njem našli kamnit sarkofag, v katerem je ležalo okostje, zavito v dragocene tkanine. Lobanja mrliča je bila ločena od telesa. To so bili posmrtni ostanki tega mogočnega samarkandskega vladarja. Odprli so tudi Timurjevo grobnico. Njegovo okostje so našli pod velikim razklanim blokom žada. Pravijo, da so našli tudi napis, ki pravi, da kdor bo skalil Timurlenkov posmrtni mir, »ga bo poteptal sovrag, strašnejši od mene«. Naslednjega dne je Sovjetsko zvezo napadla Hitlerjeva vojska. Tudi če v tej zgodbi ni resnice, pa potruje nasilno moč, ki jo je Timur uveljavil po vsej srednji Aziji, in pečat, ki ga je vtisnil tamkajšnji kulturi.

Člana Ulug-begove šole sta bila tudi Kašani in najmlajši med njimi al-Kušči.

Priznanja

Poimenovanja

Po njem se imenuje krater na Luni Ulug-beg (Ulugh Beigh). Ime je leta 1830 v svoji Lunini karti predlagal nemški astronom Mädler. Po njem se imenuje tudi asteroid glavnega pasu 2439 Ulugbek.

Zunanje povezave

• Kevin Krisciunas, Ulug-begova zapuščina (angleško)
• Stran o Ulug-begu Univerze svetega Andreja (angleško)

{{subst:#if:Ulug-beg|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1394}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1449}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1394

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1449}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1449

}}]]