Zgodovina ali redko histórija je ena od znanosti in raziskuje človeško vedenje skozi čas. Je družbena veda, ki preučuje človeško družbo od njenega nastanka v času in prostoru. Njena naloga je, da kritično in nepristransko raziskuje dogodke v preteklosti, rekonstruira človekovo življenje v preteklosti in ohranja zgodovinski spomin, saj nam poznavanje zgodovine omogoča razumevanje sedanjosti in nam istočasno omogoča »videnje« v prihodnost.
Krimska vojna je sredi devetnajstega stoletja potekala med ruskim cesarstvom ter Združenim kraljestvom, Francijo, Turčijo in Kraljevino Sardinijo.
Carska Rusija se je od propada bizantinskega cesarstva razglašala za njegovo naslednico in s tem varuhinjo vzhodne cerkve. Ruski vladarji so želeli prevzeti nadzor nad Bosporjem in Dardanelami in tako nadzirati Sredozemlje. Interesi evropskih velesil, ki so želele pridobiti nadzor nad pomembnima ožinama so pripeljali do vojne. Turki so v Veliki Britaniji in Franciji našli odločne zaveznike, Ruska vlada se je obrnila na Avstrijo in Prusijo, s katerima je še pred kratkim tvorila Sveto alianso, vendar si nista želeli vstopa v vojno, saj sta se zavedali, da lahko z vojno več izgubita kot pridobita.
21. maja 1853 je Rusija enostransko prekinila vse diplomatske odnose s Turčijo. V začetku julija istega leta pa s svojo vojsko brez uradne vojne napovedi krenila na bojni pohod.
Rusija je rez težav premagovala Turško vojsko in mornarico, tudi po množični mobilizaciji Turških vojakov, vse dokler se so se septembra 1854 britansko-francosko-turške enote izkrcale na krimskem polotoku.
Rusija je vojno izgubila in zaprosila Avstrijo, naj posreduje v mirovnih pogajanjih. Avstrija je sprejela ponujeno posredništvo in stopila v stik z zavezniki. Mir je bil sklenjen marca 1856 v Parizu. Z njim se je Rusija javno odrekla vlogi zaščitnice kristjanov v turškem imperiju. Potrdili so polno turško suverenost nad Bosporjem, Rusija pa ji je vrnila Kars. Zavezniki so Rusiji vrnili polotok Krim. Izgube v krimski vojni so bile neverjetno velike. Mrtvih, ranjenih in obolelih je bilo okoli 134 tisoč ruskih vojakov, okoli devetdeset tisoč francoskih, petintrideset tisoč turških, sedemnajst tisoč petsto britanskih ter okoli dva tisoč sardinskih.
