Wikipedija:Soglasje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Wikipedija deluje na načelu iskanja soglasja skozi vljuden pogovor in pogajanje. Kadar ugotovimo, da določeno soglasje dosežemo pogosto, ga zapišemo kot smernico, s čimer se izognemo, da bi o istih načelih razpravljali vedno znova in znova.

Soglasje navadno dosežemo s pogovorom na pogovornih straneh. Kadar pri tem soglasja ne dosežemo, si lahko pomagamo tudi s postopki reševanja nesoglasij.

Razumno oblikovanje soglasja[uredi | uredi kodo]

Iskanje soglasja je mogoče le med razumnimi urejevalci, ki si dobronamerno prizadevajo, da bi točno in primerno opisali vse različne poglede na predmet. Nekatera dejanja se obravnavajo kot »kršitev soglasja«. Taka je na primer vstavitev nepomembnega podatka v članek kljub nasprotovanju številnih sodelavcev.

Razumno stališče je težko natančno opredeliti. V razumnost svojega mnenja verjame skoraj vsakdo. Le dobri urejevalci dopuščajo, da so lahko razumna tudi stališča, ki nasprotujejo njihovemu mnenju. Nikakor pa običaj iskanja soglasja ne opravičuje trmastega vztrajanja na nenavadnem stališču brez pripravljenosti dobronamerno premisliti o pogledih drugih urejevalcev. Nesprejemljiva je tudi pristranskost v urejanju, četudi bi tisti, ki ureja pristransko, trdil, da ravna v dobri veri ali v skladu s pravilom nepristranskosti ali oboje. Vemdar pa ne pozabimo, da je lahko tudi urejanje, ki se zdi očitno pristransko, še vedno dobronameren poskus izboljšanja članka. Na začetku nesoglasja je vselej dobro predpostaviti dobronamernost in ostati vljuden, saj se mu s tem lahko izognemo ali pa to uporabimo pri kasnejšem oblikovanju soglasja.

Soglasje in druga pravila[uredi | uredi kodo]

Iskanje soglasja naj bo vedno v okviru osnovnih pravil in načel Wikipedije - posebno nepristranskosti. Včasih lahko skupina urejevalcev z vztrajnostjo, številom in organiziranostjo premaga dobronamerne urejevalce in doseže podporo redakciji članka, ki je pravzaprav netočna, klevetniška ali pristranska - na primer daje določenemu stališču neutemeljeno težo. Tedaj ne gre za soglasje.

S tem se lahko najbolje spoprimemo tako, da usmerimo pozornost drugih urejevalcev na to z enim izmed postopkov reševanja nesoglasij, kot je na primer prošnja za tretje mnenje, prošnja za komentar (vprašljivega članka) in prošnja za posredništvo. S povečanjem števila sodelujočih lahko preprečimo, da bi nekaj entuziastov forsiralo neželeno različico. Kadar gre za majhno skupino sodelavcev z mnenjem, da večina njihove podatke in stališče zanemarja, naj premislijo, ali se morda ne motijo.

Soglasje in velika večina[uredi | uredi kodo]

Čeprav sta za iskanje soglasja najpomembnejša izčrpen pogovor in obravnava vseh posameznih vidikov, je pogosto težko najti zaključek, ki bi ustrezal vsem razpravljalcem. V primerih, kot so npr. prošnje za administratorstvo, predlogi za brisanje ali želene prestavitve, postane iskanje soglasja zaradi velikega števila sodelavcev in razprav težko. Čeprav je še vedno najbolj priporočljiva metoda, pa nekateri sodelavci kot eno izmed opredelitev razumejo tudi veliko večino. To razumevanje ponazarja naslednji opis soglasja (iz dopisnega seznama angleške Wikipedije):

Pravzaprav je precej dobra ponazoritev, za kaj gre pri tem, običajni način delovanja Wikipedije: mešanica tistih, ki se bolj ali manj strinjajo, nekaterih, ki se ne strinjajo popolnoma, vendar vseeno pristajajo na stališče, tisti, ki se ne strinjajo, vendar se jim vprašanje ne zdi pomembno, urejevalci, ki so zelo proti, vendar pogled upoštevajo, ker gre za pogled večine občestva, nekateri glasno nasprotujoči sodelavci in tisti, ki delujejo zunaj zakona. Ali imate soglasje, če že ne enoglasje, boste ugotovili, ko boste poskusili graditi na njem.

Težko je opredeliti, natančno kolikšna naj bi bila »velika večina«. Števila, ki se omenjajo in so sporna, so od 60% do čez 80%, odvisno od pomembnosti končne odločitve. Pomembnejši postopki imajo višji prag. Poleg tega Wikipedija ni večinski sistem, zato naj bi štetje glasov nikoli ne bilo ključni del odločanja. Kadar uporabimo glasovanje z veliko večino, naj bo le postopek preverjanja in ne iskanja soglasja. Končna odločitev je najboljša presoja posrednika, pogosto administratorja. Kadar se ta močno razlikuje od mnenja občestva, soglasje seveda ni bilo doseženo.

Za podrobnejšo razpravo o številih glej strani želenih prestavitev, predlogov za brisanje in prošenj za administratorstvo. Ta števila niso na noben način dokončna, ampak le statistični podatki o prejšnjih odločitvah. Za sodelavca, ki tolmači razpravo, niso zavezujoča, in ne smejo nikdar biti edini dejavnik pri odločanju. Pogovor ima vselej večji pomen kot statistični podatki. Za pravilno odločitev sta nujna presoja in preudarnost.

Opomba: ob nesoglasjih se izraz soglasje pogosto uporablja za kar koli od resničnega soglasja do mojega stališča. V vojnah urejanja lahko neredko vidimo, kako obe strani zagotavljata, da predstavlja soglasje ravno njuna različica.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]